Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Daniela Slavik je Izraelka, rodila se je v Jeruzalemu, vendar že skoraj vse življenje živi ob morju, v Tel Avivu. Nekdanja plesalka baleta se danes ukvarja z menedžerskim svetovanjem, zaposluje jo tudi pisanje scenarijev za televizijske serije.
“Moj oče je preživel holokavst, prihaja iz nekdanje Češkoslovaške. Med drugo svetovno vojno je oče veliko bežal. Kamor koli je prišel, je moral spremeniti svoje ime in to je sovražil. Takrat se je odločil, da bo svojemu otroku dal mednarodno ime. In zato mi je ime Daniela.”
Čeprav rojena v Jeruzalemu, je Daniela večino življenja doma v ekonomskem in tehnološkem središču države Tel Avivu, kamor se vsako leto zgrne pol tretji milijon tujih turistov.
“Tel Aviv mi je ljubši od Jeruzalema, ker je mladosten. Tudi tu, kot v vsakem drugem velikem mestu, želi živeti veliko mladih ljudi in vsekakor je kot narejen za istospolno usmerjene ljudi. Veliko istospolnih parov je tukaj z otroki. To je lepo videti. Ljudje so dobre volje, imajo ogromno energije. Tudi vreme dovoljuje drugačen način življenja. Veliko smo zunaj, ljudje sedijo in delajo v lokalih in tujci imajo morda občutek, da ne hodijo v službo.”
V času pogovora so naslovnice tudi v Sloveniji polnile nove napetosti med Izraelci in Palestinci. A konflikta v Tel Avivu ni čutiti v tolikšni meri, kot ga občutijo v drugih delih države. Je pa to povsod občutljivo vprašanje.
“Ta kovanec ima dve strani. Če živiš v Tel Avivu, konflikta res ne občutimo zelo. Ne zato, ker bi se stvari odvijale daleč stran, Gaza pravzaprav sploh ni tako zelo oddaljena. Nedolgo nazaj je bilo tudi tu napeto, oglašali so se alarmi, bežali smo v zaklonišča. Ko sem bila majhna, so mi govorili, da mi ne bo treba k vojakom, ko bom odrasla. Zdaj tega ne govorijo več, ker ne vidimo rešitve. Rada bi doživela mir. A stvari so hudo komplicirane. Mislim, da ta trenutek na palestinski strani ni dovolj zrelosti, na naši strani pa po mojem mnenju ni dovolj volje. To ni dobro. Kjer je volja, tam je pot.”
Sogovornica izpostavi še en družbeni fenomen:
“Zadnja leta se je v Izrael preselilo ogromno Francozov, ker se v svoji državi kot Judje niso počutili varne. To je bil zame popoln šok, ampak tu so dobrodošli, tu so si ustvarili življenje. Zaživeti v drugi državi ni nikoli lahko, mislim pa, da se tu dobro počutijo. Poleg njih sem prihaja zelo veliko Američanov, z drugačnimi razlogi kot Francozi, pač samo želijo živeti tu. Število prebivalcev hitro raste, prostora ni veliko in upam, da se bo vlada s temi izzivi čim prej soočila.”
Poleg nepreglednega števila skirojev na prostem vsi igrajo matkot. Nekaj, kar je podobno badmintonu, le da je igra veliko bolj glasna. Igralci uporabljajo trde loparje in obteženo žogico v velikosti tiste za namizni tenis.
“Moram priznati, da me matkot spravlja ob živce. Če bi odločala jaz, bi na plaži za matkot določila poseben prostor. To so nekoč celo skušali storiti, a niso bili uspešni. Te igre nisem videla nikjer drugje, gre za nekakšen lokalni badminton. Le da matkot povzroča hrup, zelo glasen je. Tipično za Izraelce. Mi smo glasni, zgovorni, komunikativni. To je včasih zabavno, včasih pa tudi ne.”
721 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Daniela Slavik je Izraelka, rodila se je v Jeruzalemu, vendar že skoraj vse življenje živi ob morju, v Tel Avivu. Nekdanja plesalka baleta se danes ukvarja z menedžerskim svetovanjem, zaposluje jo tudi pisanje scenarijev za televizijske serije.
“Moj oče je preživel holokavst, prihaja iz nekdanje Češkoslovaške. Med drugo svetovno vojno je oče veliko bežal. Kamor koli je prišel, je moral spremeniti svoje ime in to je sovražil. Takrat se je odločil, da bo svojemu otroku dal mednarodno ime. In zato mi je ime Daniela.”
Čeprav rojena v Jeruzalemu, je Daniela večino življenja doma v ekonomskem in tehnološkem središču države Tel Avivu, kamor se vsako leto zgrne pol tretji milijon tujih turistov.
“Tel Aviv mi je ljubši od Jeruzalema, ker je mladosten. Tudi tu, kot v vsakem drugem velikem mestu, želi živeti veliko mladih ljudi in vsekakor je kot narejen za istospolno usmerjene ljudi. Veliko istospolnih parov je tukaj z otroki. To je lepo videti. Ljudje so dobre volje, imajo ogromno energije. Tudi vreme dovoljuje drugačen način življenja. Veliko smo zunaj, ljudje sedijo in delajo v lokalih in tujci imajo morda občutek, da ne hodijo v službo.”
V času pogovora so naslovnice tudi v Sloveniji polnile nove napetosti med Izraelci in Palestinci. A konflikta v Tel Avivu ni čutiti v tolikšni meri, kot ga občutijo v drugih delih države. Je pa to povsod občutljivo vprašanje.
“Ta kovanec ima dve strani. Če živiš v Tel Avivu, konflikta res ne občutimo zelo. Ne zato, ker bi se stvari odvijale daleč stran, Gaza pravzaprav sploh ni tako zelo oddaljena. Nedolgo nazaj je bilo tudi tu napeto, oglašali so se alarmi, bežali smo v zaklonišča. Ko sem bila majhna, so mi govorili, da mi ne bo treba k vojakom, ko bom odrasla. Zdaj tega ne govorijo več, ker ne vidimo rešitve. Rada bi doživela mir. A stvari so hudo komplicirane. Mislim, da ta trenutek na palestinski strani ni dovolj zrelosti, na naši strani pa po mojem mnenju ni dovolj volje. To ni dobro. Kjer je volja, tam je pot.”
Sogovornica izpostavi še en družbeni fenomen:
“Zadnja leta se je v Izrael preselilo ogromno Francozov, ker se v svoji državi kot Judje niso počutili varne. To je bil zame popoln šok, ampak tu so dobrodošli, tu so si ustvarili življenje. Zaživeti v drugi državi ni nikoli lahko, mislim pa, da se tu dobro počutijo. Poleg njih sem prihaja zelo veliko Američanov, z drugačnimi razlogi kot Francozi, pač samo želijo živeti tu. Število prebivalcev hitro raste, prostora ni veliko in upam, da se bo vlada s temi izzivi čim prej soočila.”
Poleg nepreglednega števila skirojev na prostem vsi igrajo matkot. Nekaj, kar je podobno badmintonu, le da je igra veliko bolj glasna. Igralci uporabljajo trde loparje in obteženo žogico v velikosti tiste za namizni tenis.
“Moram priznati, da me matkot spravlja ob živce. Če bi odločala jaz, bi na plaži za matkot določila poseben prostor. To so nekoč celo skušali storiti, a niso bili uspešni. Te igre nisem videla nikjer drugje, gre za nekakšen lokalni badminton. Le da matkot povzroča hrup, zelo glasen je. Tipično za Izraelce. Mi smo glasni, zgovorni, komunikativni. To je včasih zabavno, včasih pa tudi ne.”
Dr. Pieter Judson je svetovno priznan ameriški zgodovinar, rojen na Nizozemskem, ki je sprva imel za zgodovinarja nenavadne ambicije, hotel je postati politik.
Meik Wiking direktor danskega Inštituta za raziskovanje sreče. Veliko se smeji, čeprav ni najsrečnejši človek na svetu. Ve pa, kdo bi to lahko bil. S strokovnimi ugotovitvami o sreči pomaga Svetovni zdravstveni organizaciji, podjetjem in vladnim organizacijam po vsem svetu.
Tudi v Sloveniji je Nick Fellows znan, čeprav ga mnogi ljubitelji alpskega smučanja ne poznajo po imenu, pač pa samo po glasu.
Asiimwe Ronald oziroma Mojster Jaka je spregovoril o pomoči sočloveku, času, ki nam ga v Evropi primanjkuje, ter sreči kljub pomanjkanju.
Hindi Zahra je maroško-francoska pevka, ki pripoveduje, da jo je oče vojak opolnomočil v tradicionalni družbi.
Doktor Cocktail oziroma DC, kot ga kličejo, odkar pomni, svojega rojstnega imena ne uporablja. Čeprav je rojen v Italiji in je v Slovenijo prvič prišel šele leta 1995 pri osemnajstih letih, se ima za Slovenca. Življenje je posvetil mešanju pijač, ki jih je stregel po vsem svetu, od Brazilije prek Ibize do Kitajske, njegove koktajle je pil celo monaški princ Albert. Moto je našel v antični Grčiji, ime pa mu je na Baliju, kjer je preživel zadnjih sedem let, nadela šestletna deklica. V Evropi osebno izveste tudi, kdo je pripravil prvi mojito in zakaj je sok sladkornega trsa najboljša pijača.
V oddaji Evropa osebno bomo tokrat spoznali Slovaka Rastislava Šimkovića, po grobih ocenah predstavnika 20. generacije Hrvatov, ki so se, spet po grobih ocenah, v približno Trubarjevih časih naselili na Slovaškem. Tako, kot se je pri nas v Beli Krajini skozi stoletja ohranila skupnost uskokov, tako obmejno območje Slovaške pri meji z Avstrijo naseljujejo tako imenovani gradiščanski Hrvati.
Popolna omama je knjiga Normana Ohlerja, ki ste jo v zadnjih tednih težko spregledali. Gre za dokumentiran popis zlorabe drog v tretjem rajhu; glavni lik zgodbe pa je poleg Pacienta A (a kot Adolf) njegov zdravnik Theodor Morel.
José James je vokalist, ki povezuje glasbeno preteklost in sedanjost. Na najnovejšem albumu iz leta 2018 Lean On Me se je denimo poklonil pevcu in piscu besedil Billu Withersu, ustvarja pa tudi avtorsko glasbo. Spominja se, da se mu je glasbeni svet obrnil na glavo pri štirinajstih letih.
Dr. Annemarie Steidl je ljubiteljica arhivov in zgodovine. Zaposlena je na Univerzi na Dunaju, specializirana pa je za zgodovino migracij. Predvsem jo zanima izseljevanje iz vseh delov avstro-ogrske monarhije v ZDA, zato je nekaj časa predavala in preučevala migracijske tokove tudi v Minnesoti.
Miroljub Vučković je v Srbiji brez dvoma človek, na katerega se obrnete, kadar vas zanima kar koli v zvezi s filmom. Svoje bogate mednarodne izkušnje je pridobil na festivalih po vsem svetu, po izobrazbi sodeč, pa bi težko uganili, da je njegovo življenje usodno povezano s filmom.
Zagledala sem oglas »Hočete postati zvezda?«. O, seveda hočem. Avdicija je bila v prestolnici Akri in sem šla. Nekako sem nabrala denar, pobasala vse, kar sem imela, in šla. Prvo leto so mi rekli, da nisem dovolj dobra. In sem se odpeljala z avtobusom nazaj domov. 12 ur vožnje. Prihodnje leto sem šla spet – in spet NE. Tretje leto sem že bila rezerva. In sem se vrnila še četrtič. Takrat sem zmagala.
Ralf Schumacher, brat najuspešnejšega voznika vseh časov Michaela Schumacherja, je po koncu svoje dirkaške kariere ostal v stiku z elitnim razredom motošporta kot strokovni televizijski komentator, veliko časa pa posveča tudi razvoju mladih voznikov. Z dirkanjem se ukvarjata tako njegov nečak Mick kot sin David. Ob tem ima Ralf tudi svojo restavracijo, iskanje dobrega vina pa ga je pripeljalo v Slovenijo.
Gost Evrope osebno bo prvi mož Pesmi Evrovizije, Jon Ola Sand. Norvežan v Ženevi, nekdanji glasbenik in filmski igralec, danes televizijski producent in režiser ter predvsem izvršni nadzornik največjega glasbenega šova na svetu. Vsaka država lahko zmaga na Pesmi Evrovizije, tudi Slovenija, pravi Jon Ola. Dolgoletni producent tradicionalnega koncerta ob podelitvi Nobelove nagrade za mir v Oslu bo govoril tudi o javnih medijih kot vitalnem delu demokracije, pa tudi o svojih željah po širitvi evrovizijskega tekmovanja v Azijo in Združene države.
Toby Martin Applegate je Američan z nadpovprečnim znanjem o Sloveniji. Čeprav brez slovenskih korenin, si je za svoj doktorat izbral temo izbrisanih, že prej za magisterij pa je preučeval slovenske kozolce. Zdaj pa se ukvarja z našim odnosom do beguncev in migrantov. Kako to, da se je profesor humanistične geografije pred več 20 leti navdušil nad Slovenijo in zakaj se vedno znova vrača k nam?
Pavel Filgas je Čeh, ki živi na Slovaškem. Arhitekt, ki se ukvarja z slikarstvom, ulični umetnik, ki si je za svoj atelje izbral ulice Bratislave. Lahko bi ga označili za 'češkoslovanostalgika', saj ga je razpad skupne države Češkoslovaške zelo prizadel, čeprav je bil takrat še otrok. Ampak pravi, da je z državo tako kot z družino: bolje, da se starši ločijo in dobro razumejo, kot da vztrajajo v zakonu, polnem nesoglasij. O ulični umetnosti in kavi, arhitekturi in Plečniku, predvsem pa iz prve roke o razlikah med Čehi in Slovaki s Čehom, ki že 10 let živi na Slovaškem in ima svoj ulični atelje na eni najbolj slikovitih in obiskanih ulic Bratislave, na Michalski v starem delu mesta.
Michael Frischenschlager prihaja iz znane glasbene družine z dolgo tradicijo. Študiral je violino, kompozicijo in muzikologijo na akademijah in univerzah v Salzburgu, Kölnu, na Dunaju in v Rimu. Po nekajletnem igranju v orkestrih na najvišji umetniški ravni je stopil v intenzivno, izključno koncertno obdobje, ko je kot solist in član komornih zasedb nastopal v skoraj vseh evropskih državah, v Severni Ameriki in Aziji.
Thordis Elva Thorvaldsdottir je mlada islandska novinarka, pisateljica in javna govorka, ki predava o zelo resnih stvareh. Pri 16-ih je bila žrtev posilstva takratnega fanta, avstralskega študenta na izmenjavi v Reykjaviku. Skoraj desetletje je trajalo, da si je o zgodbi upala spregovoriti, s posiljevalcem pa sta se po še nekaj dodatnih letih dopisovanja celo srečala. Skupaj sta tudi nastopila na zelo odmevnem TED-talku. Thordis Elva danes živi na Švedskem, je poliglotka, svetu pa s svojimi predavanji posreduje sporočilo, ki je veliko bolj preprosto od njenega imena – nasilje nad ženskami še vedno obstaja.
Jomo Kwame Sundaram oziroma Jomo, kot se rad predstavi, je eden najvidnejših malezijskih ekonomistov. Kot profesor je deloval na univerzah Yale in Harvard, bil je tudi visoki predstavnik pri Združenih narodih. Bori se proti revščini in za ekonomsko pravičnost za vse, predvsem pa opozarja, da so za krize v državah v razvoju pogosto krive napake razvitega sveta.
Že na olimpijskih igrah prihodnje leto v Tokiu bodo prvič za medalje tekmovali tudi rolkarji. Na najvišji ravni Slovenija nima prav veliko tekmovalcev. Ta hip je eden od dveh najopaznejših 22-letni Christopher Khan. Christopher Khan ne živi v Sloveniji, ampak v okolici Barcelone. Doma pretežno govorijo angleško, v vsakdanjem življenju mu prav prideta tudi španščina in katalonščina, slovenščino pa vadi pri babici in dedku v Gotovljah in med prijatelji na rolki. Ob tekmah, snemanju videov in vsakodnevnem uživanju na rolki kar tako poučuje angleščino v velikih podjetjih in arhitektom riše načrte za vse pogostejše rolkarske parke.
Neveljaven email naslov