Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Daniela Slavik je Izraelka, rodila se je v Jeruzalemu, vendar že skoraj vse življenje živi ob morju, v Tel Avivu. Nekdanja plesalka baleta se danes ukvarja z menedžerskim svetovanjem, zaposluje jo tudi pisanje scenarijev za televizijske serije.
“Moj oče je preživel holokavst, prihaja iz nekdanje Češkoslovaške. Med drugo svetovno vojno je oče veliko bežal. Kamor koli je prišel, je moral spremeniti svoje ime in to je sovražil. Takrat se je odločil, da bo svojemu otroku dal mednarodno ime. In zato mi je ime Daniela.”
Čeprav rojena v Jeruzalemu, je Daniela večino življenja doma v ekonomskem in tehnološkem središču države Tel Avivu, kamor se vsako leto zgrne pol tretji milijon tujih turistov.
“Tel Aviv mi je ljubši od Jeruzalema, ker je mladosten. Tudi tu, kot v vsakem drugem velikem mestu, želi živeti veliko mladih ljudi in vsekakor je kot narejen za istospolno usmerjene ljudi. Veliko istospolnih parov je tukaj z otroki. To je lepo videti. Ljudje so dobre volje, imajo ogromno energije. Tudi vreme dovoljuje drugačen način življenja. Veliko smo zunaj, ljudje sedijo in delajo v lokalih in tujci imajo morda občutek, da ne hodijo v službo.”
V času pogovora so naslovnice tudi v Sloveniji polnile nove napetosti med Izraelci in Palestinci. A konflikta v Tel Avivu ni čutiti v tolikšni meri, kot ga občutijo v drugih delih države. Je pa to povsod občutljivo vprašanje.
“Ta kovanec ima dve strani. Če živiš v Tel Avivu, konflikta res ne občutimo zelo. Ne zato, ker bi se stvari odvijale daleč stran, Gaza pravzaprav sploh ni tako zelo oddaljena. Nedolgo nazaj je bilo tudi tu napeto, oglašali so se alarmi, bežali smo v zaklonišča. Ko sem bila majhna, so mi govorili, da mi ne bo treba k vojakom, ko bom odrasla. Zdaj tega ne govorijo več, ker ne vidimo rešitve. Rada bi doživela mir. A stvari so hudo komplicirane. Mislim, da ta trenutek na palestinski strani ni dovolj zrelosti, na naši strani pa po mojem mnenju ni dovolj volje. To ni dobro. Kjer je volja, tam je pot.”
Sogovornica izpostavi še en družbeni fenomen:
“Zadnja leta se je v Izrael preselilo ogromno Francozov, ker se v svoji državi kot Judje niso počutili varne. To je bil zame popoln šok, ampak tu so dobrodošli, tu so si ustvarili življenje. Zaživeti v drugi državi ni nikoli lahko, mislim pa, da se tu dobro počutijo. Poleg njih sem prihaja zelo veliko Američanov, z drugačnimi razlogi kot Francozi, pač samo želijo živeti tu. Število prebivalcev hitro raste, prostora ni veliko in upam, da se bo vlada s temi izzivi čim prej soočila.”
Poleg nepreglednega števila skirojev na prostem vsi igrajo matkot. Nekaj, kar je podobno badmintonu, le da je igra veliko bolj glasna. Igralci uporabljajo trde loparje in obteženo žogico v velikosti tiste za namizni tenis.
“Moram priznati, da me matkot spravlja ob živce. Če bi odločala jaz, bi na plaži za matkot določila poseben prostor. To so nekoč celo skušali storiti, a niso bili uspešni. Te igre nisem videla nikjer drugje, gre za nekakšen lokalni badminton. Le da matkot povzroča hrup, zelo glasen je. Tipično za Izraelce. Mi smo glasni, zgovorni, komunikativni. To je včasih zabavno, včasih pa tudi ne.”
721 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Daniela Slavik je Izraelka, rodila se je v Jeruzalemu, vendar že skoraj vse življenje živi ob morju, v Tel Avivu. Nekdanja plesalka baleta se danes ukvarja z menedžerskim svetovanjem, zaposluje jo tudi pisanje scenarijev za televizijske serije.
“Moj oče je preživel holokavst, prihaja iz nekdanje Češkoslovaške. Med drugo svetovno vojno je oče veliko bežal. Kamor koli je prišel, je moral spremeniti svoje ime in to je sovražil. Takrat se je odločil, da bo svojemu otroku dal mednarodno ime. In zato mi je ime Daniela.”
Čeprav rojena v Jeruzalemu, je Daniela večino življenja doma v ekonomskem in tehnološkem središču države Tel Avivu, kamor se vsako leto zgrne pol tretji milijon tujih turistov.
“Tel Aviv mi je ljubši od Jeruzalema, ker je mladosten. Tudi tu, kot v vsakem drugem velikem mestu, želi živeti veliko mladih ljudi in vsekakor je kot narejen za istospolno usmerjene ljudi. Veliko istospolnih parov je tukaj z otroki. To je lepo videti. Ljudje so dobre volje, imajo ogromno energije. Tudi vreme dovoljuje drugačen način življenja. Veliko smo zunaj, ljudje sedijo in delajo v lokalih in tujci imajo morda občutek, da ne hodijo v službo.”
V času pogovora so naslovnice tudi v Sloveniji polnile nove napetosti med Izraelci in Palestinci. A konflikta v Tel Avivu ni čutiti v tolikšni meri, kot ga občutijo v drugih delih države. Je pa to povsod občutljivo vprašanje.
“Ta kovanec ima dve strani. Če živiš v Tel Avivu, konflikta res ne občutimo zelo. Ne zato, ker bi se stvari odvijale daleč stran, Gaza pravzaprav sploh ni tako zelo oddaljena. Nedolgo nazaj je bilo tudi tu napeto, oglašali so se alarmi, bežali smo v zaklonišča. Ko sem bila majhna, so mi govorili, da mi ne bo treba k vojakom, ko bom odrasla. Zdaj tega ne govorijo več, ker ne vidimo rešitve. Rada bi doživela mir. A stvari so hudo komplicirane. Mislim, da ta trenutek na palestinski strani ni dovolj zrelosti, na naši strani pa po mojem mnenju ni dovolj volje. To ni dobro. Kjer je volja, tam je pot.”
Sogovornica izpostavi še en družbeni fenomen:
“Zadnja leta se je v Izrael preselilo ogromno Francozov, ker se v svoji državi kot Judje niso počutili varne. To je bil zame popoln šok, ampak tu so dobrodošli, tu so si ustvarili življenje. Zaživeti v drugi državi ni nikoli lahko, mislim pa, da se tu dobro počutijo. Poleg njih sem prihaja zelo veliko Američanov, z drugačnimi razlogi kot Francozi, pač samo želijo živeti tu. Število prebivalcev hitro raste, prostora ni veliko in upam, da se bo vlada s temi izzivi čim prej soočila.”
Poleg nepreglednega števila skirojev na prostem vsi igrajo matkot. Nekaj, kar je podobno badmintonu, le da je igra veliko bolj glasna. Igralci uporabljajo trde loparje in obteženo žogico v velikosti tiste za namizni tenis.
“Moram priznati, da me matkot spravlja ob živce. Če bi odločala jaz, bi na plaži za matkot določila poseben prostor. To so nekoč celo skušali storiti, a niso bili uspešni. Te igre nisem videla nikjer drugje, gre za nekakšen lokalni badminton. Le da matkot povzroča hrup, zelo glasen je. Tipično za Izraelce. Mi smo glasni, zgovorni, komunikativni. To je včasih zabavno, včasih pa tudi ne.”
Ljubljana bi lahko bila žarišče za zagonska podjetja in podjetništvo, a se to žal zdaj še ne dogaja.
Bruno Gola je brazilski zvočni umetnik in eden vodilnih predstavnikov zvočnega kodiranja, moderne zvrsti umetnosti, ki povezuje programiranje in avdiovizualno umetnost. Na pot zvočnega kodiranja se je podal leta 2016, po skoraj desetih letih dela v programiranju, saj v svojem delu ni več videl izzivov. Zato je poiskal nove.
Filip Kotsambouikidis se je odraščal na Švedskem, poletja pa preživljal na grški obali. Čeprav mora doma ves čas imeti olivno olje in feta sir, se tudi švedski hrani ne bi odpovedal.
Martina Zakocs je predstavnica mlajše generacije porabskih Slovencev. Doma je iz Gornjega Senika, največje slovenske vasi v Porabju. Študirala je v Mariboru in Ljubljani. Bližje so ji Štajerci, ki so bolj podobni nasmejanim Porabcem.V magisteriju je analizirala dvojezične napise v sedmih slovenskih obmejnih vaseh. V politiko se ne vmešava. Pravi, da država pod Orbanom funkcionira: “Dnevi tečejo in se moramo prilagajati temu, kar je.” Tudi o življenju mladih v Porabju, koroni in prihodnosti.
Gabriela-Mihaela Buzoianu je prišla v Ljubljano na trimesečno prakso, zdaj je tukaj že več kot 5 let. Nekdanja študentka novinarstva zdaj dela v logistiki, pri nas pa predvsem pogreša nekoliko romanskega temperamenta.
Annie Millan-Gračner je mlada Venezuelka, po izobrazbi zdravnica, ki se je pred dvema letoma in pol poročila s Slovencem in se preselila v Slovenijo.
Za Skandinavce in Nordijce velja, da so zadržani ljudje. Tudi redkobesedni, kar pa za našega gosta ne moremo trditi. Našega gosta je v Slovenijo pripeljalo trenersko delo.Finec Raimo Summanen je namreč trener hokejistov Olimpije.
Rosi Grillmair, mlada avstrijska umetnica, v odnosu med človekom in umetno inteligenco zaznava omejenost človeške domišljije.
Marina Martensson, simpatična pegasta kodrolaska, je v domovini svoje mame našla mir in vnovič glasbeno zaživela.
Ukaleq Slettemark je biatlonka, ki prihaja z Grenlandije. S tistimi, ki mislijo, da ljudje tam živijo v iglujih se rada pošali, da živi v dvonadstropnem igluju s centralnim ogrevanjem in garažo.
Mohamed al Burai je palestinski begunec. V Slovenijo je prišel pred dvema letoma, pred slabim letom mu je Slovenija podelila azil.
Stefan Gunnarsson je vodja trženja na islandski nogometni zvezi in tvorec islandskega nogometnega čudeža.
Jon Lee Anderson je v svoji bogati novinarski karieri kot dolgoletni dopisnik poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu in v Afriki, prav posebno ljubezen pa čuti do Latinske Amerike.
Jaume Subirana je pisatelj in profesor književnosti iz Barcelone, je strasten zagovornik katalonske kulture, neposreden kritik Španije, a hkrati samostojne države ne vidi kot edine možnosti.
Sašo Niskač se je večkrat selil med različnimi evropskimi mesti in državami ter v Sloveniji deluje kot svobodni umetnik. Producira in organizira festival evropskih kratkih filmov Europanorama.
Nekdanji marinec iz Puščavskega viharja Matt Hamlin že štiri leta živi v Ljubljani, kjer mesi tudi sladko pecivo po receptih svoje babice iz Arizone.
Katja Aleksandra Mežek je pravnica. Kalifornijo je pred nekaj meseci zamenjala za Kranj. Zakaj je navdušena nad življenjem v Sloveniji, kako svetuje podjetjem in kaj ji je najbolj všeč pri očetovi glasbi?
Gledališki in filmski igralec, režiser in producent Vasilis Kukalani se je rodil v Kölnu v Nemčiji, očetu iz Irana in materi iz Grčije. Pri ustvarjanju se napaja s humanizmom, ki je zanj nekaj najbolj osnovnega. Dejstvo.
V poslušanje ponovno ponujamo pogovor s Paymanom Qasimianom, ki je moral dvakrat pobegniti iz Irana. Prvič je zatočišče našel v Združenih državah Amerike, zdaj pa živi v Mariboru, kjer dela in se ukvarja z gledališčem.
Kanadčan Yves Langlois se je s kolesom odpravil okoli sveta, zdaj pa je “ujet” v Ljubljani .
Neveljaven email naslov