Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Katja Aleksandra Mežek je pravnica. Kalifornijo je pred nekaj meseci zamenjala za Kranj. Zakaj je navdušena nad življenjem v Sloveniji, kako svetuje podjetjem in kaj ji je najbolj všeč pri očetovi glasbi?
"Živjo, jaz sem Katja Mežek. Pol Slovenka sem. Sem iz Kalifornije, ampak zdaj živim v Kranju, mogoče do septembra prihodnje leto. Sem pravnica in imam dva otroka, Adriana in Jamesa. S slovenščino mi gre zelo slabo, ampak poskusim."
Katja Aleksandra Mežek upa, da vas je s svojo slovenščino vsaj malo spravila v dobro voljo in v isti sapi obljublja, da se bo nekoč res dobro naučila slovensko, saj je za učenje izjemno motivirana. Ko se je pred osmimi leti prvič preselila sem, se je že zelo dobro naučila osnov, ampak pravi, da bo očitno potrebovala zasebne ure, da se bo izboljšala. Slovenščino obožuje in včasih tudi malo sovraži:
"Jezi me, ko skušam kaj povedati, pa ne najdem besede. Moj cilj je, da bi govorila tekoče. Zdaj ko sem v karanteni in nisem obkrožena z ljudmi, ki govorijo slovensko, je seveda težje. Moj zelo oseben cilj je, da bi govorila zelo dobro, ker starejši člani moje družine, moje tete in strici, ne govorijo angleško. In z njimi se lahko pogovarjam samo osnovne stvari, kako je bilo na letalu, kakšen je bil dan, kam bomo šli na počitnice. Vse ostalo je pa težje in nam mora kdo pomagati."
Kot se pošali, v njenem primeru ne velja, da jabolko ne pade daleč od drevesa: mama Keren Hunt je pisateljica in ilustratorka, oče Aleksander Mežek glasbenik, sama pa se je odločila za finance in pravo. Zdaj ima svoje podjetje LeksLaw. Večina njenih strank je sicer v Kaliforniji, nekaj pa tudi v Sloveniji. Podjetjem pomaga, da poslovanje razširijo v Združene države.
"Vedno sem navdušena, da je v Sloveniji toliko inovativnosti. Vedno, ko pridem, je tu neka nova skupina, nov tehnološki center. Ravno pred kratkim sem izvedela, da ima Slovenija Silicijeve vrtove! Na severu Kalifornije je Silicijeva dolina, Los Angeles ima Silicijevo obalo, Slovenija pa Silicijeve vrtove. To je res izjemno! Nekaj slovenskih podjetji je tako uspešnih v Združenih državah, da so tja preselila svoje sedeže."
Katera je Katjina najljubša očetova pesem?
"Siva pot je pa najljubša pesem mojega sina. Neprestano mu jo moramo predvajati. Eden od očetovih albumov, ki mi je najbolj ostal v spominu, je Podarjeno srcu. Ne vem, zakaj mi je tako všeč. Je starejši album, ne gre torej za njegovo najbolj sveže delo, ampak pri snemanju sta sodelovala tudi londonski simfonični orkester in Cliff Richards. Ko poslušam ta album, celoten CD, se spomnim na svoje otroštvo. Na ta album sem najbolj navezana."
717 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Katja Aleksandra Mežek je pravnica. Kalifornijo je pred nekaj meseci zamenjala za Kranj. Zakaj je navdušena nad življenjem v Sloveniji, kako svetuje podjetjem in kaj ji je najbolj všeč pri očetovi glasbi?
"Živjo, jaz sem Katja Mežek. Pol Slovenka sem. Sem iz Kalifornije, ampak zdaj živim v Kranju, mogoče do septembra prihodnje leto. Sem pravnica in imam dva otroka, Adriana in Jamesa. S slovenščino mi gre zelo slabo, ampak poskusim."
Katja Aleksandra Mežek upa, da vas je s svojo slovenščino vsaj malo spravila v dobro voljo in v isti sapi obljublja, da se bo nekoč res dobro naučila slovensko, saj je za učenje izjemno motivirana. Ko se je pred osmimi leti prvič preselila sem, se je že zelo dobro naučila osnov, ampak pravi, da bo očitno potrebovala zasebne ure, da se bo izboljšala. Slovenščino obožuje in včasih tudi malo sovraži:
"Jezi me, ko skušam kaj povedati, pa ne najdem besede. Moj cilj je, da bi govorila tekoče. Zdaj ko sem v karanteni in nisem obkrožena z ljudmi, ki govorijo slovensko, je seveda težje. Moj zelo oseben cilj je, da bi govorila zelo dobro, ker starejši člani moje družine, moje tete in strici, ne govorijo angleško. In z njimi se lahko pogovarjam samo osnovne stvari, kako je bilo na letalu, kakšen je bil dan, kam bomo šli na počitnice. Vse ostalo je pa težje in nam mora kdo pomagati."
Kot se pošali, v njenem primeru ne velja, da jabolko ne pade daleč od drevesa: mama Keren Hunt je pisateljica in ilustratorka, oče Aleksander Mežek glasbenik, sama pa se je odločila za finance in pravo. Zdaj ima svoje podjetje LeksLaw. Večina njenih strank je sicer v Kaliforniji, nekaj pa tudi v Sloveniji. Podjetjem pomaga, da poslovanje razširijo v Združene države.
"Vedno sem navdušena, da je v Sloveniji toliko inovativnosti. Vedno, ko pridem, je tu neka nova skupina, nov tehnološki center. Ravno pred kratkim sem izvedela, da ima Slovenija Silicijeve vrtove! Na severu Kalifornije je Silicijeva dolina, Los Angeles ima Silicijevo obalo, Slovenija pa Silicijeve vrtove. To je res izjemno! Nekaj slovenskih podjetji je tako uspešnih v Združenih državah, da so tja preselila svoje sedeže."
Katera je Katjina najljubša očetova pesem?
"Siva pot je pa najljubša pesem mojega sina. Neprestano mu jo moramo predvajati. Eden od očetovih albumov, ki mi je najbolj ostal v spominu, je Podarjeno srcu. Ne vem, zakaj mi je tako všeč. Je starejši album, ne gre torej za njegovo najbolj sveže delo, ampak pri snemanju sta sodelovala tudi londonski simfonični orkester in Cliff Richards. Ko poslušam ta album, celoten CD, se spomnim na svoje otroštvo. Na ta album sem najbolj navezana."
Toni Capuozzo je pri zahodnih sosedih sinonim za dopisnika z vojnih področjih. Novinarsko kariero je začel v Nikaragvi in Salvadorju, tam je prvič videl umirati novinarske kolege. In potem je bil v začetku devetdesetih poslan čez Slovenijo v Zagreb in naprej ... Na ozemlje, ki je nekoliko dišalo po spominih iz otroštva. Na Balkan se je lani vrnil in izdal knjigo Balcania s podnaslovom: zadnja vojna v Evropi. V Izoli je bil gost Društva novinarjev. Z njim sta se pogovarjali Claudia Raspolič in Tjaša Škamperle iz RTV centra v Kopru.
Predstavljajte si, da na ulici po dolgem času srečate osebo, do katere ste vedno gojili posebno spoštovanje. Predvsem zaradi sočutne pripravljenosti za pogovor, poslušanje in misli, ki ti lahko spremenijo življenje.
Javier Sainz de los Terreros je vodja upravljanja digitalnih komunikacij in družbenih medijev v enem najpomembnejših in najbolj obiskanih muzejev na svetu, v muzeju Prado v Madridu. Odgovoren je za ustvarjanje videoposnetkov na različnih socialnih omrežjih. Kar je bilo sprva zamišljeno kot intimni sprehod po galeriji brez obiskovalcev, je postalo digitalna strategija, ki je muzeju prinesla tudi nagrado Webby, ki slavi odličnost na svetovnem spletu in je nekakšen oskar za internetne dosežke.
Na svetovnem rokometnem prvenstvu na Poljskem in Švedskem, ki se bo končalo konec tedna je tudi nekaj eksotov. Rokomet, šport kontinentalnih Evropejcev, tudi Slovencev, širi svoje meje, najpočasneje v angleško govorečih državah sveta.
Esejist, publicist, pisatelj, prevajalec Nikodem Szcyglowski je delal tudi v turizmu – na Baltiku, v Ukrajini in v Sloveniji. Ne prvič v etru Vala 202, gostili smo ga ob začetku vojne v Ukrajini, ko je kot prostovoljec in prevajalec delal na poljsko-ukrajinski meji ter pomagal pri sprejemu beguncev. Trenutno je na pisateljski rezidenci v Ljubljani.
Je Perujka, hkrati je Japonka – četrta generacija japonskih emigrantov iz Okinawe. Pred nekaj leti je službeno iz Lime prišla na Hrvaško, v Pulo. No, službeno se ni izšlo optimalno, se je pa bolje končalo osebno. Na Hrvaškem je spoznala svojega bodočega moža, Slovenca, in danes živi v Ljubljani. Eriko Oyakawa je gostja tokratne Evrope, osebno!
Vedno je želel dokazati, da ni žalosten človek, čeprav ga je prav njegov žalosten pogled s prisilnim nasmeškom ponesel v svet interneta in slave. Hide The Pain Harold oziroma Skrij bolečino, Harold je ravno zaradi svojega smehljaja, ki se mu riše na obrazu kljub bolečini, postal slaven meme, ki ga poznajo ljudje po vsem svetu. Pravi, da mu na začetku ni bilo všeč, da je predmet (po)smeha, a potem je svojo vlogo zabavnika sprejel. Delno tudi zato, ker mu ob pokojnini prinaša še dodaten zaslužek, ki v teh časih ni zanemarljiv. Pa všeč mu je tudi prepoznavnost, kar je za nekdaj introvertiranega inženirja elektrotehnike povsem nepričakovano. Kako pa se je Madžar András Arató sploh znašel na internetu, kako je sprejel dejstvo, da je postal meme oziroma osebnost, ki ga dejansko ustvari internetna skupnost, in kdo je po njegovem mnenju bolj slaven Madžar - on ali premier Viktor Orban? Prisluhni mu!
Ksenia Smirnova je ukrajinska novinarka, ki je z ostalimi novinarji iz vse Evrope spremljala novembrsko zasedanje Evropskega parlamenta v Strasburgu. To je bila njena prva pot v tujino, ne le od začetka vojne v Ukrajini, ampak od začetka pandemije kovida. Svojo poklicno pot je začela kot radijska napovedovalka in novinarka. V nekih drugih časih se je ukvarjala s kulturo in spremljala Evrosong, enkrat vmes je radio zamenjala za televizijo, po za Ukrajino prelomnem letu 2014 pa kulturo za politiko. Danes dela za ukrajinsko televizijo Freedom, prostovoljno pa pomaga tujim novinarjem, ki poročajo o vojni v Ukrajini pridobivati akreditacije, dovoljenja, prevoze in kontakte. O tem, kako jo je sredi noči presenetila vojna in kako se je razjokala, ko se je spet znašla v normalnosti predbožičnega vzdušja v Franciji več v oddaji Evropa Osebno!
Tako kot je za dom Brazilijo zamenjal za Anglijo, je tudi delo spletnega oblikovanja zamenjal za ilustriranje in pisanje otroške literature. V njegovi lopi na vrtu hiše v Londonu podobe dobivajo titani, bogovi in druga mitološka bitja, pa tudi raziskovalci, cesarji in gusarji. Njegov Atlas mitov je preveden v 21 jezikov, Atlas zgodovine v 14. Pri nas sta obe knjigi, ki sta prejeli priznanje zlata hruška, izšli pri založbi Morfem, ki je Thiaga de Moraesa gostila na letošnjem Slovenskem knjižnem sejmu. Kot pravi, so si ljudje veliko prej pripovedovali zgodbe o sebi, kot pa risali na stene votlin in zapisali prvo besedo.
Anna Dragoš je Poljakinja, ki je doktorirala na Univerzi v Ljubljani, po večletnem dodatnem usposabljanju v tujini pa se je odločila, da kariero na področju mikrobiologije nadaljuje v Sloveniji. Rada ima Belo krajino, ljubljanski Biotehniški fakulteti pa je prinesla prvi projekt Evropskega raziskovalnega sveta.
Carol Valade je neodvisni multimedijski novinar, ki iz Afrike poroča že deset let. Potoval je po njenem zahodnem delu ter poročal o politični krizi v Gvineji in epidemiji ebole. Dokumentiral je, kako se ljudje prilagajajo podnebnim spremembam in kako izumirajo sloni. Nato se je ustalil v Srednjeafriški republiki, kjer je poročal o posledicah državljanske vojne in ruskem vplivu, o katerem govori tudi dokumentarni film Srednjeafriška republika pod ruskim vplivom. Nedavno je bil z njegovim soavtorjem Clementom Di Romo v Evropskem parlamentu zanj tudi nagrajen.
Gostja Evrope osebno je 90-letna Šinka Pirija iz Jezer na otoku Murter. Pri 17. letih se je zaposlila v tamkajšnji tovarni, kjer so predelovali ribe. Ta predelovalni obrat je otočankam dajal sploh prvo pravo možnost zaposlitve, zato ne preseneča, da gospa Šinka in preostalih 5 žensk še danes navdihuje mlajše generacije. Čeprav otoka razen nekaj obiskov Šibenika praktično ni nikoli zapustila, je pri svojih 90. letih zadovoljna gospa, ki uživa v življenju.
Fernando Almeyda je trideset let star odvetnik in aktivist za človekove pravice s Kube, ki je pred režimom pobegnil v Srbijo. V Evropi osebno spregovori o otroštvu na Kubi, dolgih Castrovih govorih, lakoti, ki uradno nikoli ni obstajala, protestih, tajni policiji, pa tudi naravi in borilnih veščinah.
Eden najuspešnejših srbskih režiserjev ne skriva, da je jugonostalgik. Vseeno poudarja, da je bila nekdanja država verjetno samo iluzija. Na težave prejšnjega sistema je sam najbolje opozarjal s filmi. In to še vedno počne, ne glede na to, da želi trenutna srbska oblast z njim brutalno obračunati. Z Goranom Markovićem, režiserjem filmov Nacionalna klasa, Variola vera, Majstori majstori, Turneja, Tito in jaz, ... se je pogovarjal Gašper Andrinek.
Mark Webber je v svoji bogati karieri v kraljevem razredu dirkaškega športa dosegel devet zmag, od tega dve na prestižni Veliki nagradi Monaka. Po koncu dirkaške kariere je ostal aktiven na številnih področjih, med drugim je ambasador znamk kot so Porsche, Red Bull in Rolex.
Gost Evrope osebno je 54-letni Berlinčan Michael Knodt. Oče štirih otrok, neodvisni novinar in konopljin pacient, ki vsak mesec v lekarni brezplačno dobi 90 gramov konopljinih cvetov. Je vplivnež, kritičen do vplivnežev. Tudi o nemški napovedi polne legalizacije konoplje.
Rodila se je v Zagrebu, kjer je leta 2006 diplomirala iz veterine. Danes je veterinarka bolj v prostem času, saj se je leta 2017 vpisala še na Akademijo dramske umetnosti, smer režija dokumentarnega filma. Svoji akademski področji velikokrat združuje v dokumentarnih filmih, v katerih so živali glavni protagonisti. Sunčica Ana Veldić se je pred časom se je v Ljubljani mudila kot gostja in članica žirije festivala kratkega filma FEKK, kjer je pripravila tudi predavanje z naslovom Naracija filma z nečloveškimi protagonisti.
Nemec Mario Dieringer je zajemal življenje z veliko mavrično žlico, dokler ga različne okoliščine niso potisnile na dno. Razmišljal je o tem, da bi si vzel življenje. Pravočasna psihoterapevtska pomoč in želja po življenju sta ga prignali do tega, da danes skupaj s svojim psom Tyrion hodi po svetu, sadi drevesa spomina na žrtve samomora in na podlagi svojih izkušenj ljudi ozavešča o duševnem zdravju.
Irene in Antoine Kaufmann sta leta 2017 prevzela posest z vinogradi v vinogradniškem mestecu Aesch, ki je od Basla odmaknjeno slabe pol ure vožnje. Novo obdobje se je začelo z njunim prihodom, saj so iz vinogradništva na količino prešli na vinogradništvo v kakovosti. In se osredotočili na pridelavo organskih in biodinamičnih vin. Leta 2019 so se preimenovali v klet Klus177. Po dolini in imenu ceste, kjer so vinogradi in njihova domačija.
Latvijski glasbenik in komik Ralfs Eilands je glasen kritik ruskega režima.
Neveljaven email naslov