Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Annie Millan-Gračner je mlada Venezuelka, po izobrazbi zdravnica, ki se je pred dvema letoma in pol poročila s Slovencem in se preselila v Slovenijo.
Venezuelka, ki zdaj že dve leti in pol živi v Sloveniji. Stara je 30 let, pri nas pa je našla ljubezen svojega življenja. Spoznala sta se prek igranja spletnih iger. Najprej sta imela razmerje na daljavo, potem jo je obiskal v Venezueli in ugotovila sta, da je to tisto pravo.
Prvotni načrt je bil, da Annie v domovini dokonča še vsaj podoktorski študij medicine. A je bilo to neizvedljivo. Takrat je delala na zasebni zdravstveni kliniki in mesečno zaslužila šest dolarjev, kar ne bi bilo dovolj niti za študijske knjige.
"Seveda ne bi mogla vpisati nadaljevanja študija, ker to stane. Poleg tega pa je bilo tudi samo delo depresivno. Veste, jaz strokovno predpišem, kakšno naj bo zdravljenje. Predpišem zdravila, ampak to obstaja samo na papirju. Ljudje si teh zdravil ne morejo privoščiti. Predpisovala sem zdravila, ljudje pa so samo hodili, brez zdravil. Dokler na koncu niso več hodili, ker jih ni bilo več."
Kot zdravnica je delala v bolnišnici in kliniki. Brez dveh služb v Venezueli nimaš dovolj za hrano in za življenje. Moraš biti kar mojster preživetja in hkrati kreativnega računovodstva. Običajno se težko izide brez pomoči sorodnikov iz tujine. Zdaj tudi sama poskuša po najboljših močeh pomagati domačim s kakim evrom. Mama je upokojenka s tremi dolarji pokojnine, oče pa priznan pediater, ki bi tudi že moral uživati pokojnino.
"Želim si, da bi bila ekonomsko bolj stabilna. Potem bi našla način, kako jim spet priskrbeti potne liste, da bi lahko spet potovali. Končno bi se lahko spet videli. Trenutno domov ne morem, vsaj dokler imam venezuelsko državljanstvo. Ljudje so presenečeni, ko jim povem, da sem odšla, čeprav sem imela službo. Odšla sem kot zdravnica, ki jo sistem potrebuje. Oblasti nočejo, da inženirji, zdravniki in pravniki zapuščajo državo. Pravzaprav je ne smejo. Edini način za odhod je, da ti nekako uspe 'oditi na počitnice'."
Annie prihaja iz (pred nekaj leti) precej dobro situirane družine, govori več jezikov, tri leta je živela celo v Kanadi, v Quebecu. Kdaj se je torej sistem v Venezueli zlomil, da njen oče, priznani doktor, danes zasluži le šest evrov na mesec?
"Sistem se je sesul med 2008 in 2010. Takrat je denar postal samo papir. Rekla bi, da so govorili o socializmu, uvajali so pa komunizem po kubanskem vzoru. Moj oče je moral prodati hišo, ki smo jo imeli na Floridi. Ne da si je nismo mogli več privoščiti, privoščiti si nismo mogli več niti poti do Floride. Zadnji denar od prodaje je porabil za mojo diplomo."
Tudi na prigovarjanje staršev je odšla v popolnoma neznan svet. Slovenijo. Tukaj si zdaj ustvarja življenje.
"Rekla sta, naj grem. Čim prej, naj ne ostanem. Da me tam ne čaka nič dobrega. Takrat sem sicer še upala, da pretiravata in da se bo stvar slej ko prej izboljšala. Pa se nič ne izboljšuje, še slabša se."
720 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Annie Millan-Gračner je mlada Venezuelka, po izobrazbi zdravnica, ki se je pred dvema letoma in pol poročila s Slovencem in se preselila v Slovenijo.
Venezuelka, ki zdaj že dve leti in pol živi v Sloveniji. Stara je 30 let, pri nas pa je našla ljubezen svojega življenja. Spoznala sta se prek igranja spletnih iger. Najprej sta imela razmerje na daljavo, potem jo je obiskal v Venezueli in ugotovila sta, da je to tisto pravo.
Prvotni načrt je bil, da Annie v domovini dokonča še vsaj podoktorski študij medicine. A je bilo to neizvedljivo. Takrat je delala na zasebni zdravstveni kliniki in mesečno zaslužila šest dolarjev, kar ne bi bilo dovolj niti za študijske knjige.
"Seveda ne bi mogla vpisati nadaljevanja študija, ker to stane. Poleg tega pa je bilo tudi samo delo depresivno. Veste, jaz strokovno predpišem, kakšno naj bo zdravljenje. Predpišem zdravila, ampak to obstaja samo na papirju. Ljudje si teh zdravil ne morejo privoščiti. Predpisovala sem zdravila, ljudje pa so samo hodili, brez zdravil. Dokler na koncu niso več hodili, ker jih ni bilo več."
Kot zdravnica je delala v bolnišnici in kliniki. Brez dveh služb v Venezueli nimaš dovolj za hrano in za življenje. Moraš biti kar mojster preživetja in hkrati kreativnega računovodstva. Običajno se težko izide brez pomoči sorodnikov iz tujine. Zdaj tudi sama poskuša po najboljših močeh pomagati domačim s kakim evrom. Mama je upokojenka s tremi dolarji pokojnine, oče pa priznan pediater, ki bi tudi že moral uživati pokojnino.
"Želim si, da bi bila ekonomsko bolj stabilna. Potem bi našla način, kako jim spet priskrbeti potne liste, da bi lahko spet potovali. Končno bi se lahko spet videli. Trenutno domov ne morem, vsaj dokler imam venezuelsko državljanstvo. Ljudje so presenečeni, ko jim povem, da sem odšla, čeprav sem imela službo. Odšla sem kot zdravnica, ki jo sistem potrebuje. Oblasti nočejo, da inženirji, zdravniki in pravniki zapuščajo državo. Pravzaprav je ne smejo. Edini način za odhod je, da ti nekako uspe 'oditi na počitnice'."
Annie prihaja iz (pred nekaj leti) precej dobro situirane družine, govori več jezikov, tri leta je živela celo v Kanadi, v Quebecu. Kdaj se je torej sistem v Venezueli zlomil, da njen oče, priznani doktor, danes zasluži le šest evrov na mesec?
"Sistem se je sesul med 2008 in 2010. Takrat je denar postal samo papir. Rekla bi, da so govorili o socializmu, uvajali so pa komunizem po kubanskem vzoru. Moj oče je moral prodati hišo, ki smo jo imeli na Floridi. Ne da si je nismo mogli več privoščiti, privoščiti si nismo mogli več niti poti do Floride. Zadnji denar od prodaje je porabil za mojo diplomo."
Tudi na prigovarjanje staršev je odšla v popolnoma neznan svet. Slovenijo. Tukaj si zdaj ustvarja življenje.
"Rekla sta, naj grem. Čim prej, naj ne ostanem. Da me tam ne čaka nič dobrega. Takrat sem sicer še upala, da pretiravata in da se bo stvar slej ko prej izboljšala. Pa se nič ne izboljšuje, še slabša se."
Oče Stan in hči Gigi. Stanovi starši so v 50. letih emigrirali v ZDA in se tam ustalili. Družina se je iz New Yorka pred olimpijskimi igrami leta 2010 preselila v Whistler, Vancouver . Tudi zaradi športnih ambicij. Gigi je ena od najbolj perspektivnih smučark v Severni Ameriki, oče jo je, tudi zaradi svojih slovenskih korenin, ta konec tedna pripeljal v Slovenijo na Pokal Loka. Stan, v ostankih svoje slovenščine in Gigi, ki žal ne govori slovensko, se predstavita v tokratni Evropi, osebno!
Ande je potomec prvobitnega ljudstva Samijev na Norveškem. V Oslu poučuje ta jezik, ki so ga na skrajnem severu Evrope govorili že davno pred ustanovitvijo nacionalnih držav in ki ima – mimogrede – več kot 200 izrazov za sneg, je pa tudi član norveškega parlamentarnega odbora za pravice Samijev. Po njegovih besedah se sever Evrope zaradi podnebnih sprememb in vdiranja industrije v nekdaj kmetijska območja degradira tako rekoč pred njihovimi očmi, mednarodno opevani skandinavski zgled demokracije pa je že zdavnaj klecnil pod nacionalnimi pritiski. Kaj pri Samijih pomeni molk in zakaj ne marajo vztrajati na istem mestu, pa v nadaljevanju.
Prince Wale Soniyiki je prestolonaslednik iz Nigerije. Njegovo ime pomeni “krona vrni se domov”. Prince je moral zbežati iz svoje države zaradi skrajne skupine Boko Haram. Zdaj živi na Hrvaškem in bolj kot o tem, kako se vrniti na svoj prestol, razmišlja o tem, kako pomagati ljudem. Govori 21 jezikov, v enem od njih nam bo opisal, kako se je počutil, ko mu zaradi barve kože niso želeli postreči kave.
Rafal Zaborowski je predavatelj na londonski šoli za ekonomijo in politične vede in o sebi pravi, da je migrant. Poljak v Londonu, strokovnjak za medijske komunikacije, ki ga navdušuje japonska popularna kultura, bo spregovoril tako o hologramih, ki pojejo pred več desettisočglavimi množicami, kot o množicah beguncev, ki jim evropski mediji jemljejo imena.
Prihaja iz manjšega mesta s približno 7000 prebivalci. Od tam je bila tudi Astrid Lindgren, ki je napisala Piko Nogavičko. Samuel Gustavsson pravi, da je v tem kraju res veliko rdečih hiš, ki se pojavijo tudi v pisateljičinih knjigah. A kljub prijetnem mestu je mrzlo Švedsko zamenjal za nekoliko toplejšo Slovenijo, s seboj pa prinesel glasbo.
Z očetom in sestro se je Sanskriti še kot otrok preselila v Maribor, pri nas je zdaj že dobro desetletje. Pravi, da ima izjemno srečo, da je tukaj, ker je s tem v življenju dobila priložnosti, ki jih v Indiji gotovo ne bi. Čeprav je bilo sprva v popolnoma neznani deželi izjemno težko. In čeprav v Sloveniji še vedno doživi kak nadrealističen trenutek, posebej po izbruhu begunske krize, ko ji kdo pove, naj s svojo rahlo temnejšo poltjo ne meša slovenskih genov.
Hasan in Šaraf sta že šest let v Evropi. Živita v azilnem domu v Ljubljani. Najboljša prijatelja. Kot brata, pravi Hasan, ki je iz iraškega Kurdistana, Šaraf pa je k nam prišel iz Afganistana. Kdo sta, kaj sta? Begunca, migranta, prosilca za azil? Fanta, ki sanjata o lepšem življenju? Kako neosebna je lahko Evropa? V Evropi osebno!
V Evropi osebno predstavimo kontraverzno hrvaško političarko Ružo Tomašič, ki ji HDZ ni dovolj konzervativen in poslanko, ki jo je v Evropskem parlamentu zaradi njenih 180 cm ter ostre retorike težko prezreti.
Lamija Adži Bašar je več kot dve leti trpela v ujetništvu Islamske države. Avgusta leta 2014 so bojevniki te skrajne skupine v njeni vasi Kočo pobili moške, ženske pa ugrabili. Lamija je bila tedaj stara 15 let. Letos aprila ji je uspelo pobegniti, med begom je bila huje poškodovana v eksploziji mine. Ko pripoveduje svojo zgodbo, težko najde besede. Toda svojo pretresljivo usodo deli s svetovno javnostjo zato, da bi pomagala okoli 3.000 ženskam, ki so tako kot ona pripadnice jazidske manjšine in ki jih borci Islamske države še vedno zlorabljajo. Pred dnevi je za svoja prizadevanja prejela Saharovovo nagrado za svobodo misli in bila tudi gostja Vala 202.
Vedno je bil bitke – z institucijami, profesorji, družino. Morda tudi zato najpogosteje piše o vojnah – dejanskih, duševnih in družinskih. Pravi, da književnost izgublja pomen kulturnega povezovalca, namesto nje se zdaj pojavljajo novi glasniki kulture – kuharji. A Antonio Scurati vztraja, je zelo ploden pisatelj, v dvanajstih letih je napisal dvanajst knjig, leta 2005 je prejel nagrado campiello za najboljši roman, med drugim sta to nagrado dobila še dva ugledna italijanska pisatelja Primo Levi in Alberto Bevilacqua. Dvakrat je za las zgrešil nagrado strega, ki velja za največje italijansko književno priznanje, a pravi, da mu je drugo mesto prineslo še večjo slavo in naklado. Antonio Scurati je v Sloveniji predstavil svoje predzadnje delo, ki je zdaj tudi prevedeno v slovenščino – knjigo Nezvesti oče.
Rodila se je v gospodarsko cvetoči Venezueli, kamor so njeni starši s trebuhom za kruhom odšli v 50-ih. V državi na severu Južne Amerike živi več kot tisoč Slovencev in njihovih potomcev, a zanje redko slišimo, saj skupnost ni tako močno povezana kot denimo tista v Argentini ali ZDA. No, družina Danie Frank se je odločila, da se leta 91 preseli nazaj v Slovenijo, tukaj so si ustvarili nov dom, na prejšnjo domovino pa našo gostjo danes spominjajo predvsem novice o razpadanju države.
Vojislav Pejović je odraščal v Črni gori, koketiral z umetnostjo in režijo, naposled pa kot eden od najboljših študentov v letniku končal v biokemiji. Ko se je na Balkanu razbesnela vojna, je razvijal doktorat v Nemčiji, nato pa migriral v Združene države. Ob tem, da se na drugi strani Atlantika ukvarja s komuniciranjem medicine, tudi piše. Od nedavnega je na slovenskih knjižnih policah njegova zadnja knjiga Ameriški sfumato, v kateri pronicljivo razčleni spominjanje. V kaj se prelevi spomin, če ga že samo spominjanje popači?
Afganistanski računalniški strokovnjak, ki je moral pobegniti iz domovine, ker je več let delal v podjetju, ki je sodelovalo z Američani. Pravi, da želi s smehom spreminjati življenje. Tega si zdaj ureja v Sloveniji. Foto: Združenje manager
Davor Vugrinec, nestereotipni nogometaš. Skoraj 10 let je bil hrvaški nogometni reprezentant, še vedno je najboljši strelec hrvaške lige vseh časov. Znan je tudi po tem, je prosti čas med tekmami in treningi namenjal branju in učenju o umetnosti. Skoraj hkrati z začetkom nogometne kariere je začel ustvarjati svojo umetniško zbirko, ki jo je lani predstavil v zagrebškem umetniškem paviljonu, po količini in kakovosti pa presega celo mnoge muzejske zbirke.
Sin, žena, psička in japonska rezila so najpomembnejše stvari v življenju togishija oziroma mojstra poliranja japonskih rezil Massima Rossija. In ne nujno v tem vrstnem redu, hudomušno pove. Italijan, ki ima rad sproščenost in bello vito, se je hkrati pripravljen podrediti strogim pravilom japonske kulture in mentalitete. Ponižnost, poštenost in iskrenost. To ceni pri Japoncih in pogreša pri Italijanih. Zna pa vseeno v sebi združiti dve tako različni, a hkrati tako podobni si kulturi. In to na tak iskren, skoraj naiven način. O svoji zgodbi, povezanosti z Japonsko in tudi o tem, da je pred kratkim preživel potres v italijanskem Amatriceju, je govoril v Evropi osebno!
Muriel Barbery je francoska pisateljica, ki je Slovenijo pred nekaj leti očarala s svojim romanom Eleganca ježa. Je profesorica filozofije, nikakor pa ne filozofinja, pravi, po treh romanih zdaj zase že lahko reče, da je tudi pisateljica. Razpeta med Japonsko in Francijo v današnjem bučečem svetu išče predvsem tišino in čisto poezijo.
Na pozno praznično ponedeljkovo popoldne bomo utišali ropot sveta okrog nas ter v robatosti in neprivlačnosti »ježa« poskusili najti njegovo »eleganco«. Besedi, ki ju poudarjamo, sta iz naslova romana francoske avtorice Muriel Barbery. Z Eleganco ježa je zelo navdušila Slovence, pred kratkim pa je našo državo obiskala ob izidu svojega novega romana »Skrivno življenje vilinov«. Je profesorica filozofije, navdušena nad Baruchom Spinozo, razpeta med Japonsko in Francijo ter iskalka lepote, ki ji je všeč zven slovenščine.
V Parizu, kjer 29-letna pianistka zadnja leta živi, ji pravijo kar Beyonce na klavirju. Ob prejemu prestižne nagrade Echo Klassik Award pred dobrim tednom dni jo je znani nemški TV voditelj Thomas Gottschalk napovedal kot ekstravagantno pianistko iz Gruzije, ki ne samo izvenserijsko dobro igra klavir, ampak je tudi izvenserijsko lepa.
Gilles Baroin je Francoz iz Toulousa, ki svoj življenjski optimizem spaja z matematiko. Že odkar ve zase, ga navdihuje abstraktni svet matematičnih pojmov, še posebej strastno se posveča njihovemu povezovanju z glasbo.
Julian Rachlin je vrhunski violinist, ljubitelj Mozarta in Bacha, nogometa, plavanja in tenisa. Dvesto petdeset dni na leto potuje in kot solist nastopa s svetovno znanimi orkestri. Poleti se je ustavil tudi pri nas in skupaj z Mladinskim orkestrom evropske unije zaigral v slovenski filharmoniji.
Neveljaven email naslov