Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Annie Millan-Gračner je mlada Venezuelka, po izobrazbi zdravnica, ki se je pred dvema letoma in pol poročila s Slovencem in se preselila v Slovenijo.
Venezuelka, ki zdaj že dve leti in pol živi v Sloveniji. Stara je 30 let, pri nas pa je našla ljubezen svojega življenja. Spoznala sta se prek igranja spletnih iger. Najprej sta imela razmerje na daljavo, potem jo je obiskal v Venezueli in ugotovila sta, da je to tisto pravo.
Prvotni načrt je bil, da Annie v domovini dokonča še vsaj podoktorski študij medicine. A je bilo to neizvedljivo. Takrat je delala na zasebni zdravstveni kliniki in mesečno zaslužila šest dolarjev, kar ne bi bilo dovolj niti za študijske knjige.
"Seveda ne bi mogla vpisati nadaljevanja študija, ker to stane. Poleg tega pa je bilo tudi samo delo depresivno. Veste, jaz strokovno predpišem, kakšno naj bo zdravljenje. Predpišem zdravila, ampak to obstaja samo na papirju. Ljudje si teh zdravil ne morejo privoščiti. Predpisovala sem zdravila, ljudje pa so samo hodili, brez zdravil. Dokler na koncu niso več hodili, ker jih ni bilo več."
Kot zdravnica je delala v bolnišnici in kliniki. Brez dveh služb v Venezueli nimaš dovolj za hrano in za življenje. Moraš biti kar mojster preživetja in hkrati kreativnega računovodstva. Običajno se težko izide brez pomoči sorodnikov iz tujine. Zdaj tudi sama poskuša po najboljših močeh pomagati domačim s kakim evrom. Mama je upokojenka s tremi dolarji pokojnine, oče pa priznan pediater, ki bi tudi že moral uživati pokojnino.
"Želim si, da bi bila ekonomsko bolj stabilna. Potem bi našla način, kako jim spet priskrbeti potne liste, da bi lahko spet potovali. Končno bi se lahko spet videli. Trenutno domov ne morem, vsaj dokler imam venezuelsko državljanstvo. Ljudje so presenečeni, ko jim povem, da sem odšla, čeprav sem imela službo. Odšla sem kot zdravnica, ki jo sistem potrebuje. Oblasti nočejo, da inženirji, zdravniki in pravniki zapuščajo državo. Pravzaprav je ne smejo. Edini način za odhod je, da ti nekako uspe 'oditi na počitnice'."
Annie prihaja iz (pred nekaj leti) precej dobro situirane družine, govori več jezikov, tri leta je živela celo v Kanadi, v Quebecu. Kdaj se je torej sistem v Venezueli zlomil, da njen oče, priznani doktor, danes zasluži le šest evrov na mesec?
"Sistem se je sesul med 2008 in 2010. Takrat je denar postal samo papir. Rekla bi, da so govorili o socializmu, uvajali so pa komunizem po kubanskem vzoru. Moj oče je moral prodati hišo, ki smo jo imeli na Floridi. Ne da si je nismo mogli več privoščiti, privoščiti si nismo mogli več niti poti do Floride. Zadnji denar od prodaje je porabil za mojo diplomo."
Tudi na prigovarjanje staršev je odšla v popolnoma neznan svet. Slovenijo. Tukaj si zdaj ustvarja življenje.
"Rekla sta, naj grem. Čim prej, naj ne ostanem. Da me tam ne čaka nič dobrega. Takrat sem sicer še upala, da pretiravata in da se bo stvar slej ko prej izboljšala. Pa se nič ne izboljšuje, še slabša se."
720 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Annie Millan-Gračner je mlada Venezuelka, po izobrazbi zdravnica, ki se je pred dvema letoma in pol poročila s Slovencem in se preselila v Slovenijo.
Venezuelka, ki zdaj že dve leti in pol živi v Sloveniji. Stara je 30 let, pri nas pa je našla ljubezen svojega življenja. Spoznala sta se prek igranja spletnih iger. Najprej sta imela razmerje na daljavo, potem jo je obiskal v Venezueli in ugotovila sta, da je to tisto pravo.
Prvotni načrt je bil, da Annie v domovini dokonča še vsaj podoktorski študij medicine. A je bilo to neizvedljivo. Takrat je delala na zasebni zdravstveni kliniki in mesečno zaslužila šest dolarjev, kar ne bi bilo dovolj niti za študijske knjige.
"Seveda ne bi mogla vpisati nadaljevanja študija, ker to stane. Poleg tega pa je bilo tudi samo delo depresivno. Veste, jaz strokovno predpišem, kakšno naj bo zdravljenje. Predpišem zdravila, ampak to obstaja samo na papirju. Ljudje si teh zdravil ne morejo privoščiti. Predpisovala sem zdravila, ljudje pa so samo hodili, brez zdravil. Dokler na koncu niso več hodili, ker jih ni bilo več."
Kot zdravnica je delala v bolnišnici in kliniki. Brez dveh služb v Venezueli nimaš dovolj za hrano in za življenje. Moraš biti kar mojster preživetja in hkrati kreativnega računovodstva. Običajno se težko izide brez pomoči sorodnikov iz tujine. Zdaj tudi sama poskuša po najboljših močeh pomagati domačim s kakim evrom. Mama je upokojenka s tremi dolarji pokojnine, oče pa priznan pediater, ki bi tudi že moral uživati pokojnino.
"Želim si, da bi bila ekonomsko bolj stabilna. Potem bi našla način, kako jim spet priskrbeti potne liste, da bi lahko spet potovali. Končno bi se lahko spet videli. Trenutno domov ne morem, vsaj dokler imam venezuelsko državljanstvo. Ljudje so presenečeni, ko jim povem, da sem odšla, čeprav sem imela službo. Odšla sem kot zdravnica, ki jo sistem potrebuje. Oblasti nočejo, da inženirji, zdravniki in pravniki zapuščajo državo. Pravzaprav je ne smejo. Edini način za odhod je, da ti nekako uspe 'oditi na počitnice'."
Annie prihaja iz (pred nekaj leti) precej dobro situirane družine, govori več jezikov, tri leta je živela celo v Kanadi, v Quebecu. Kdaj se je torej sistem v Venezueli zlomil, da njen oče, priznani doktor, danes zasluži le šest evrov na mesec?
"Sistem se je sesul med 2008 in 2010. Takrat je denar postal samo papir. Rekla bi, da so govorili o socializmu, uvajali so pa komunizem po kubanskem vzoru. Moj oče je moral prodati hišo, ki smo jo imeli na Floridi. Ne da si je nismo mogli več privoščiti, privoščiti si nismo mogli več niti poti do Floride. Zadnji denar od prodaje je porabil za mojo diplomo."
Tudi na prigovarjanje staršev je odšla v popolnoma neznan svet. Slovenijo. Tukaj si zdaj ustvarja življenje.
"Rekla sta, naj grem. Čim prej, naj ne ostanem. Da me tam ne čaka nič dobrega. Takrat sem sicer še upala, da pretiravata in da se bo stvar slej ko prej izboljšala. Pa se nič ne izboljšuje, še slabša se."
Sinthujan Varathara je 30-letni Šrilanec iz organizacije Refugees welcome v Berlinu. Kot otrok beguncev s Šrilanke je pet let preživel v begunskih namestitvenih centrih v Nemčiji, nemško državljanstvo pa pridobil šele pri desetih letih. Danes Sinthujan piše doktorat v Londonu o dolgi zgodovini nemških koncentracijskih taborišč in begunskih centrov.
Novinar in pisatelj Henrik Brun bi mirno lahko postal kar naš kulturni ataše na Danskem. Dogajanje svoje uspešne skandinavske kriminalke je namreč postavil v Ljubljano. Ob tem dodaja, da je za skandinavske kriminalke najbolj značilno to, da se dogajajo v zelo urejenih državah in mestih.
Večino svojega življenja je preživela v Vietnamu, nekaj let v Angliji, delala je kot natakarica in kot oglaševalka, zdaj je lastnica restavracije.
Sloviti ameriški režiser Oliver Stone mu pravi karizmatičen hrvaški filozof. Nemški časnik Der Freitag ga označuje kot najbolj vznemirljiv glas mlade generacije, Wikipedija pa ga opisuje kot levičarskega filozofa, jezikoslovca, kolumnista, ustanovitelja Subverzivnega festivala, kamor so zašla najvidnejša svetovna imena, tudi režiser Oliver Stone, Slavoj Žižek, Alexis Tsipras.
Čili, feferon, pekoča paprika – zelenjava, ki je zadnja leta obsedla svet in Slovenijo. In ni jih malo pri katerih je gojenje čilijev v okrasnih ločkih preraslo v resen posel, celo življenjsko poslanstvo. Eden takih je Jason Nickels, ljubitelj čilijev, pionir komercialne pridelave v Angliji in človek, ki je o čilijih napisal dve knjigi: “Prvi prevod moje knjige je bil prav v slovenščino – Gojenje čilijev. Založnik je ugotovil, da je z razmahom čilimanije v Sloveniji trg zrel za to knjigo.”
Čeprav režiserki in glavni protagonistki dokumentarca Ljubezenska odiseja (Ljubavna odiseja/Happily ever after) Tatjani Božić kritiki očitajo samozagledanost, se lahko z iskrenimi vprašanji, ki si jih zastavlja v filmu, marsikdo poistoveti, zagotovo pa bi le redki gledalci premogli toliko poguma, da bi svoje intimno življenje in z njim vred vse dvome, krhkosti in bolečino razgalili kar pred vsemi, v kinematografih po vsej Evropi.
Netta Norro je naša finska gostja, v svojem življenju se je ukvarjala z umetnostjo, novinarstvom, podjetništvom, pa tudi s podnebnimi spremembami. Pretežno torej s poklici, pri katerih pomaga finska kreativna melanholija, ki še posebej pride do izraza v jesenskih in zimskih dneh. 37-letnica jo s pridom izkorišča pri vseh svojih dejavnostih. Razen pri savnanju.
Alex Mugabe prihaja iz Kenije, študira pa pedagoške znanosti v italijanskem mestu Foggia. V življenju se je sicer selil že tolikokrat, da je s selitvami povezano tudi uporabniško ime njegovega e-poštnega računa. Trenutno kot prostovoljec in raziskovalec dela v Sloveniji, z njim pa smo se pogovarjali o Svahiliju, rasizmu ter žgancih.
Umetniško ime je izbral, ker je želel, da bi bilo to podobno tistim, ki se pojavljajo v stripih. Tako je junija vendarle postal lik v znanem italijanskem stripu Topolino – nadeli so mu vzdevek Paperotti, za vse druge pa še vedno ostaja Jovanotti. Italijanski glasbenik Lorenzo Cherubini je italijanska medijska zvezda, uspešen v tujini, zvestobo oboževalcev pa si vedno znova pridobi s svojimi nepričakovanimi albumi. V svoji skoraj tridesetletni karieri je nanizal 13 studijskih albumov, koncertira po Italiji in svetu, pred leti pa se je z družino preselil v Združene države Amerike. Jovanotti ne potrebuje posebne predstavitve, saj njegova glasba govori o njem. Tudi v tokratni oddaji Evropa osebno.
Mama večne košarkarske legende Biserka Petrović pravi, da je Dražen treniral tudi po sedem ur na dan. V zasebnem življenju je bil sramežljiv, na parketu nepopustljiv.
Britanec, ki že 12 let živi v Ugandi, zadnjih deset v Kampali, kjer vodi nevladno organizacijo za pomoč beguncem. Uganda je namreč v primerjavi z okoliškimi državami precej bolj prijazna do beguncev, gosti jih več kot pol milijona. Eden od programov za pomoč beguncem, ki ga izvajajo pri organizaciji Refugee Law Project, je tudi pomoč žrtvam spolnega nasilja, ne le ženskam, tudi moškim. Kot pravi dr. Chris Dolan, od treh ljudi, ki so bili posiljeni, sta dve ženski, eden pa je moški. Kako pomagati posiljenim moškim, pa je velik problem, ne le v Ugandi, tudi drugod po svetu in Chris je prvi, ki je o tem začel govoriti na glas.
John Law je bil od nekdaj del sanfranciškega underground dogajanja, ki je predvsem raziskovalo mestne znamenitosti, seveda z jasno filozofijo, da ne uničujejo in onesnažujejo javnih površin. Nekdaj član nekaterih legendarnih gibanj, med njimi sta Suicide club in shod Božičkov, ter eden od ustanoviteljev festivala Burning Man, ki je na začetku častil umetnost, glasbo in enakopravnost, John Law z nostalgijo pripoveduje o svoji preteklosti, o tem, da je preplezal most Golden Gate v San Franciscu in kako zelo strah ga je bilo preživeti nekaj dni s sanfranciškim neonacističnim gibanjem.
Francisco Soto Bravo je vsem, ki ga poznajo, znan predvsem pod imenom Panchito. Že starši so ga tako klicali, ko se je podil okoli družinske kmetije v perujskih Andih. Ko je odšel v svet, se je tako predstavil novim prijateljem v Nemčiji, že več kot desetletje pa ga pod tem imenom poznajo tudi Slovenci. Nekatere je učil plesati, drugi so ga spoznali prek glasbe, tretji v vlogi popotnika.
Francisco Soto Bravo je vsem, ki ga poznajo, znan predvsem pod imenom Panchito. Že starši so ga tako klicali, ko se je podil okoli družinske kmetije v perujskih Andih. Ko je odšel v svet, se je tako predstavil novim prijateljem v Nemčiji, že več kot desetletje pa ga pod tem imenom poznajo tudi Slovenci. Nekatere je učil plesati, drugi so ga spoznali prek glasbe, tretji v vlogi popotnika.
Je Indijec, mojster karnatskega petja, ki je med drugim nastopal na vstajniških akcijah v naši prestolnici, na ljubljanskem Biciklju znova našel ljubezen do telovadbe in na YouTubeu Zdravljici nadel karnatsko preobleko. Mahesh Vinayakram potuje po svetu ter indijsko glasbo spaja z zahodnimi ritmi in stili. Sicer odprt, srčen in neverjetno topel 39-letnik pravi, da je treba ogromno prepotovati, da zares spoznaš ustroj človeške družbe.
Felix Baumgartner, ki je s padalom skočil z 39 kilometrov, je priletel tudi v Slovenijo. Slovenska prestolnica iz zraka ni nič posebnega, lepa se mu zdita le Paris in Rio de Janeiro.
Mehiški modni oblikovalec Joel Loyo je odraščal na pomarančnem ranču v Veracruzu, mama ga ni nikoli učila šivati, vseeno pa se je z veliko dela in pridnosti med študijem uspel v svetu mode uveljaviti tako, da so ga kot kreatorja najeli na mehiški Televisii, kjer je začel oblikovati kostume za igralce v telenovelah. Pred približno osmimi leti se je preselil v Slovenijo, zaradi ljubezni. Danes tekoče govori slovensko, pri nas pa ustvarja predvsem kopalke in maturantske obleke. Njegovo zgodbo, ki smo jo poimenovali kar mala telenovela, predstavljamo v tokratni Evropi, osebno.
Karin Sturm je nemška novinarka, ki dobra tri desetletja spremlja dogajanje v Formuli 1. Začela je zaradi Nikija Laude, pred kratkim napisala knjigo o Michaelu Schumacherju, najbolj pa jo je očaral Ayrton Senna. Kot pravi je bil najbolj navdušujoča osebnost v karavani v zadnjih 30-ih letih. Karin Sturm je večkrat prepotovala svet, v Sloveniji pa je bila prejšnji teden prvič. Predstavila je biografijo sedemkratnega svetovnega prvaka. In s cmokom v grlu dejala, da dejstvo, da nimamo novic o Schumacherjevem zdravstvenem stanju ne pomeni nič dobrega.
Pred dobrim mesecem je v Ljubljani v Cankarjevem domu potekala mednarodna konferenca tehnologij za prepoznavo kretenj in obrazov. Na njej je sodeloval in predaval ameriški strokovnjak za tehnologije razširjene resničnosti Matthew Turk.
Fazila Efendić ima pred vhodom v spominski center v Potočarih ima trgovinico s spominki in rožami. Med tisoči spomeniki čez cesto sta tudi dva, ki Fazilo še posebej bolita: žrtvi srebreniškega pokola sta bila tudi njen mož in sin. Od takrat živi za prihodnost. Obnovila je hišo, hčerka je doštudirala. Vnuki prihajajo na vrt nekoč živahne družinske hiše po sadje. “Rada se pogovarjam, rada imam posel, ljubim življenje. Tudi zato prodajam cvetje, ker me spominja na življenje." Fazila Efendić iz Srebrenice o življenju 20 let po genocidu, o sovraštvu in spravi, obtožbah in odpuščanju, o Angeli Merkel in Vladimirju Putinu, o preteklosti in predvsem o prihodnosti …
Neveljaven email naslov