Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Annie Millan-Gračner je mlada Venezuelka, po izobrazbi zdravnica, ki se je pred dvema letoma in pol poročila s Slovencem in se preselila v Slovenijo.
Venezuelka, ki zdaj že dve leti in pol živi v Sloveniji. Stara je 30 let, pri nas pa je našla ljubezen svojega življenja. Spoznala sta se prek igranja spletnih iger. Najprej sta imela razmerje na daljavo, potem jo je obiskal v Venezueli in ugotovila sta, da je to tisto pravo.
Prvotni načrt je bil, da Annie v domovini dokonča še vsaj podoktorski študij medicine. A je bilo to neizvedljivo. Takrat je delala na zasebni zdravstveni kliniki in mesečno zaslužila šest dolarjev, kar ne bi bilo dovolj niti za študijske knjige.
"Seveda ne bi mogla vpisati nadaljevanja študija, ker to stane. Poleg tega pa je bilo tudi samo delo depresivno. Veste, jaz strokovno predpišem, kakšno naj bo zdravljenje. Predpišem zdravila, ampak to obstaja samo na papirju. Ljudje si teh zdravil ne morejo privoščiti. Predpisovala sem zdravila, ljudje pa so samo hodili, brez zdravil. Dokler na koncu niso več hodili, ker jih ni bilo več."
Kot zdravnica je delala v bolnišnici in kliniki. Brez dveh služb v Venezueli nimaš dovolj za hrano in za življenje. Moraš biti kar mojster preživetja in hkrati kreativnega računovodstva. Običajno se težko izide brez pomoči sorodnikov iz tujine. Zdaj tudi sama poskuša po najboljših močeh pomagati domačim s kakim evrom. Mama je upokojenka s tremi dolarji pokojnine, oče pa priznan pediater, ki bi tudi že moral uživati pokojnino.
"Želim si, da bi bila ekonomsko bolj stabilna. Potem bi našla način, kako jim spet priskrbeti potne liste, da bi lahko spet potovali. Končno bi se lahko spet videli. Trenutno domov ne morem, vsaj dokler imam venezuelsko državljanstvo. Ljudje so presenečeni, ko jim povem, da sem odšla, čeprav sem imela službo. Odšla sem kot zdravnica, ki jo sistem potrebuje. Oblasti nočejo, da inženirji, zdravniki in pravniki zapuščajo državo. Pravzaprav je ne smejo. Edini način za odhod je, da ti nekako uspe 'oditi na počitnice'."
Annie prihaja iz (pred nekaj leti) precej dobro situirane družine, govori več jezikov, tri leta je živela celo v Kanadi, v Quebecu. Kdaj se je torej sistem v Venezueli zlomil, da njen oče, priznani doktor, danes zasluži le šest evrov na mesec?
"Sistem se je sesul med 2008 in 2010. Takrat je denar postal samo papir. Rekla bi, da so govorili o socializmu, uvajali so pa komunizem po kubanskem vzoru. Moj oče je moral prodati hišo, ki smo jo imeli na Floridi. Ne da si je nismo mogli več privoščiti, privoščiti si nismo mogli več niti poti do Floride. Zadnji denar od prodaje je porabil za mojo diplomo."
Tudi na prigovarjanje staršev je odšla v popolnoma neznan svet. Slovenijo. Tukaj si zdaj ustvarja življenje.
"Rekla sta, naj grem. Čim prej, naj ne ostanem. Da me tam ne čaka nič dobrega. Takrat sem sicer še upala, da pretiravata in da se bo stvar slej ko prej izboljšala. Pa se nič ne izboljšuje, še slabša se."
717 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Annie Millan-Gračner je mlada Venezuelka, po izobrazbi zdravnica, ki se je pred dvema letoma in pol poročila s Slovencem in se preselila v Slovenijo.
Venezuelka, ki zdaj že dve leti in pol živi v Sloveniji. Stara je 30 let, pri nas pa je našla ljubezen svojega življenja. Spoznala sta se prek igranja spletnih iger. Najprej sta imela razmerje na daljavo, potem jo je obiskal v Venezueli in ugotovila sta, da je to tisto pravo.
Prvotni načrt je bil, da Annie v domovini dokonča še vsaj podoktorski študij medicine. A je bilo to neizvedljivo. Takrat je delala na zasebni zdravstveni kliniki in mesečno zaslužila šest dolarjev, kar ne bi bilo dovolj niti za študijske knjige.
"Seveda ne bi mogla vpisati nadaljevanja študija, ker to stane. Poleg tega pa je bilo tudi samo delo depresivno. Veste, jaz strokovno predpišem, kakšno naj bo zdravljenje. Predpišem zdravila, ampak to obstaja samo na papirju. Ljudje si teh zdravil ne morejo privoščiti. Predpisovala sem zdravila, ljudje pa so samo hodili, brez zdravil. Dokler na koncu niso več hodili, ker jih ni bilo več."
Kot zdravnica je delala v bolnišnici in kliniki. Brez dveh služb v Venezueli nimaš dovolj za hrano in za življenje. Moraš biti kar mojster preživetja in hkrati kreativnega računovodstva. Običajno se težko izide brez pomoči sorodnikov iz tujine. Zdaj tudi sama poskuša po najboljših močeh pomagati domačim s kakim evrom. Mama je upokojenka s tremi dolarji pokojnine, oče pa priznan pediater, ki bi tudi že moral uživati pokojnino.
"Želim si, da bi bila ekonomsko bolj stabilna. Potem bi našla način, kako jim spet priskrbeti potne liste, da bi lahko spet potovali. Končno bi se lahko spet videli. Trenutno domov ne morem, vsaj dokler imam venezuelsko državljanstvo. Ljudje so presenečeni, ko jim povem, da sem odšla, čeprav sem imela službo. Odšla sem kot zdravnica, ki jo sistem potrebuje. Oblasti nočejo, da inženirji, zdravniki in pravniki zapuščajo državo. Pravzaprav je ne smejo. Edini način za odhod je, da ti nekako uspe 'oditi na počitnice'."
Annie prihaja iz (pred nekaj leti) precej dobro situirane družine, govori več jezikov, tri leta je živela celo v Kanadi, v Quebecu. Kdaj se je torej sistem v Venezueli zlomil, da njen oče, priznani doktor, danes zasluži le šest evrov na mesec?
"Sistem se je sesul med 2008 in 2010. Takrat je denar postal samo papir. Rekla bi, da so govorili o socializmu, uvajali so pa komunizem po kubanskem vzoru. Moj oče je moral prodati hišo, ki smo jo imeli na Floridi. Ne da si je nismo mogli več privoščiti, privoščiti si nismo mogli več niti poti do Floride. Zadnji denar od prodaje je porabil za mojo diplomo."
Tudi na prigovarjanje staršev je odšla v popolnoma neznan svet. Slovenijo. Tukaj si zdaj ustvarja življenje.
"Rekla sta, naj grem. Čim prej, naj ne ostanem. Da me tam ne čaka nič dobrega. Takrat sem sicer še upala, da pretiravata in da se bo stvar slej ko prej izboljšala. Pa se nič ne izboljšuje, še slabša se."
Juliana Kaltakhchan je ruska podjetnica, ukulelistka in poliglotka. Moskovčanka armenskega porekla, rojena v Beogradu in izobražena v Londonu zdaj že desetletje živi v Sloveniji.
Pionir hrvaške grafitarske scene Krešimir Golubić - Leon GSK o grafitarstvu, iskanju navdiha, družbenem angažmaju grafitov in tem, zakaj jih še vedno povezujemo s huliganstvom.
Srbski igralec, režiser in producent Dragan Bjelogrlić se noče pretirano politično izpostavljati, a njegove filmske in televizijske uprizoritve ves čas hodijo na meji političnih čustev.
Marion Foucart živi v Sloveniji že 11 let. Pravi, da je njena družina klasičen proizvod Erasmusa; v Dublinu je spoznala partnerja, z njim začela življenje v Parizu, okoliščine pa so ju pripeljale do Ljubljane.
Erling Kagge je prvi dosegel tri vrhove - severni in južni pol ter goro Everest. Je človek, ki v teh hrupnih časih išče tišino, ki v tej vozeči se družbi hodi, saj pravi, da so najboljše stvari v življenju pač zastonj.
Direktor tekem svetovnega pokala Peter Gerdol o največjih zvezdnicah belega cirkusa, o težkih odločitvah zaradi pretoplih zim in tudi o svojem prvem športu, košarki.
Vsestranski umetnik. Intelektualec. Genij. Svetovni kilo car. Ekoaktivist. Letnik 1963. Jadralec. Avtor skovanke turbofolk. Izvrstni glasbenik. Predvsem pa zgolj in samo homo sapiens.
Jonas Sonnenschein je po rodu Nemec in je eden vodilnih strokovnjakov za okoljsko ekonomijo pri nas.
Šport in glasba sta tesno povezana, pravi Djibril Cissé. Z Liverpoolom je osvojil ligo prvakov, za francosko reprezentanco je zbral 41 nastopov, zdaj pa se ukvarja z glasbo.
Daniela Slavik je Izraelka, rodila se je v Jeruzalemu, vendar že skoraj vse življenje živi ob morju, v Tel Avivu. Nekdanja plesalka baleta se danes ukvarja z menedžerskim svetovanjem, zaposluje jo tudi pisanje scenarijev za televizijske serije.
Milorad Bata Nikolić je rojen v Prištini, v primerjavi z večino Srbov pa zelo uspešno sobiva z večinskim albanskim prebivalstvom na Kosovu. Bata odlično ponazarja včasih težko predstavljiva čudesa Balkana.
Kristian Ranđelović je ljubitelj reklam in se ukvarja s psihodramo. Je tudi interspolna oseba, ki je kmalu po rojstvu doživela medicinski poseg, s katerim so ji določili spol.
Eldar Gasimov je leta 2011 s pevko Nigar Jamal pod umetniškim imenom Ell & Nikki zmagal na tekmovanju za Pesem Evrovizije. Na to sta se pripravljala več mesecev. Po zmagi so ju na domačem letališču pričakali številni Azerbajdžanci.
David Cirici je učitelj književnosti in mladinski pisatelj. Na Twitterju ima v šaljivi predstavitvi zapisano, da je njegova družina pred dvema tisočletjema imela hišo v Pompejih, s čimer namiguje na svoj italijansko zveneč priimek. Pred svoje opise najpogosteje dopiše katalonski.
Oto Horvat je pesnik, pisatelj in prevajalec. Srbski po mestu rojstva, madžarski po imenu in priimku. 7 let begunec v Nemčiji, zdaj pa že dolga leta živeč v Italiji.
Kasper Rune Larsen je danski filmski režiser, ki se je slovenskemu občinstvu na Liffu predstavil s celovečernim filmom Danska.
Dr. Pieter Judson je svetovno priznan ameriški zgodovinar, rojen na Nizozemskem, ki je sprva imel za zgodovinarja nenavadne ambicije, hotel je postati politik.
Meik Wiking direktor danskega Inštituta za raziskovanje sreče. Veliko se smeji, čeprav ni najsrečnejši človek na svetu. Ve pa, kdo bi to lahko bil. S strokovnimi ugotovitvami o sreči pomaga Svetovni zdravstveni organizaciji, podjetjem in vladnim organizacijam po vsem svetu.
Tudi v Sloveniji je Nick Fellows znan, čeprav ga mnogi ljubitelji alpskega smučanja ne poznajo po imenu, pač pa samo po glasu.
Asiimwe Ronald oziroma Mojster Jaka je spregovoril o pomoči sočloveku, času, ki nam ga v Evropi primanjkuje, ter sreči kljub pomanjkanju.
Neveljaven email naslov