Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
75-letni pesnik Fawzi Abder Rahim z ženo Darinko živi v Mariboru že skoraj pol stoletja, nedavno pa sta izdala njegovo najnovejšo pesniško zbirko Do kdaj?
Arabska poezija ni na vsakodnevnem meniju niti naših najbolj vnetih uživalcev poezije. Letošnja izvedba Kulturne ambasade Palestine, vsakoletnega dogodka, ki skuša Slovencem približati Palestino in tamkajšnje aktualne razmere, je prejšnji teden poskrbela tudi za to. Na uvodni razstavi z naslovom AL ARD – ZEMLJA je razstavljene vezenine, fotografije in slike na odprtju popestril tudi pesnik Fawzi Abder Rahim. Z ženo Darinko živi v Mariboru že skoraj pol stoletja, saj sta se spoznala v njegovih študentskih letih, nedavno pa sta v samozaložbi izdala njegovo najnovejšo pesniško zbirko s pomenljivim naslovom Do kdaj?.
Danes 75-letni pesnik se je rodil še v Palestini takoj po koncu druge svetovne vojne, tako da je le nekaj let starejši od države Izrael. Simboli stalnosti, trdoživosti in potrpljenja, kot so skala, korenine in oljke, pa tudi neminljivo hrepenenje po miru in svobodi, so neizogibna stalnica Rahimove poezije. Njegova mladostniška zgodba pa sploh za tiste čase ni bila prav nič posebna. Leta 1969 je zamenjal knjigo, hrano in obleko in zapustil svojo domovino.
"Imel sem željo, da bi študiral, in dobil sem možnost priti v Jugoslavijo. Moja smer študija se je izvajala v Sloveniji, za katero niti nisem natanko vedel, kje leži. Poslali so nas na tečaj jezika, velika je bila tudi vremenska sprememba, pa hrana. Ampak naše telo je narejeno za to, da se navaja na nove reči."
Po šolanju se je zaposlil kot inženir v radgonskem Elradu, pozneje pa svoje znanje predajal kot učitelj za praktični pouk na mariborski srednji šoli za elektrotehniko. Druga ljubezen pa je palestinska poezija, ki jo Slovenci zelo slabo poznamo.
"Jezik je precej drugačen. Ker je žena velika ljubiteljica literature, se trudiva skupaj. Zamislim si pesem, potem pa jo skupaj prevajava. Jaz povem po arabsko in pojasnim bistvo, da bi bil prevod čim boljši. V svoji poeziji izražam ljubezen do človeštva, življenja v miru in svobode brez zatiranja. To je moj pogled na življenje in ljudi."
721 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
75-letni pesnik Fawzi Abder Rahim z ženo Darinko živi v Mariboru že skoraj pol stoletja, nedavno pa sta izdala njegovo najnovejšo pesniško zbirko Do kdaj?
Arabska poezija ni na vsakodnevnem meniju niti naših najbolj vnetih uživalcev poezije. Letošnja izvedba Kulturne ambasade Palestine, vsakoletnega dogodka, ki skuša Slovencem približati Palestino in tamkajšnje aktualne razmere, je prejšnji teden poskrbela tudi za to. Na uvodni razstavi z naslovom AL ARD – ZEMLJA je razstavljene vezenine, fotografije in slike na odprtju popestril tudi pesnik Fawzi Abder Rahim. Z ženo Darinko živi v Mariboru že skoraj pol stoletja, saj sta se spoznala v njegovih študentskih letih, nedavno pa sta v samozaložbi izdala njegovo najnovejšo pesniško zbirko s pomenljivim naslovom Do kdaj?.
Danes 75-letni pesnik se je rodil še v Palestini takoj po koncu druge svetovne vojne, tako da je le nekaj let starejši od države Izrael. Simboli stalnosti, trdoživosti in potrpljenja, kot so skala, korenine in oljke, pa tudi neminljivo hrepenenje po miru in svobodi, so neizogibna stalnica Rahimove poezije. Njegova mladostniška zgodba pa sploh za tiste čase ni bila prav nič posebna. Leta 1969 je zamenjal knjigo, hrano in obleko in zapustil svojo domovino.
"Imel sem željo, da bi študiral, in dobil sem možnost priti v Jugoslavijo. Moja smer študija se je izvajala v Sloveniji, za katero niti nisem natanko vedel, kje leži. Poslali so nas na tečaj jezika, velika je bila tudi vremenska sprememba, pa hrana. Ampak naše telo je narejeno za to, da se navaja na nove reči."
Po šolanju se je zaposlil kot inženir v radgonskem Elradu, pozneje pa svoje znanje predajal kot učitelj za praktični pouk na mariborski srednji šoli za elektrotehniko. Druga ljubezen pa je palestinska poezija, ki jo Slovenci zelo slabo poznamo.
"Jezik je precej drugačen. Ker je žena velika ljubiteljica literature, se trudiva skupaj. Zamislim si pesem, potem pa jo skupaj prevajava. Jaz povem po arabsko in pojasnim bistvo, da bi bil prevod čim boljši. V svoji poeziji izražam ljubezen do človeštva, življenja v miru in svobode brez zatiranja. To je moj pogled na življenje in ljudi."
Deskar na snegu Jasey Jay Anderson: Ker si vedno praviš, da lahko nekaj dosežeš, a zato ni nobenega zagotovila, dokler ne poskusiš.
Ana Salazar Torrez je bolivijska umetnica, ki je skupaj z gledališko skupino Teatro Trono novembra obiskala Slovenijo v okviru šeste nacionalne konference globalnega učenja, ki je letos nosila pomenljiv naslov Onkraj mehurčka. Ana živi v mestu El Alto, ki leži v Andih na 4000 metrih nadmorske višine.
Gostja je Kolumbijka Giovanna Paola Severino Gutierrez, predsednica Društva Latinoameričanov v Sloveniji.
Natalie Kauther in Adrian Pollmann sta prva nemška veleposlanika, ki delo opravljata izmenično.
Nemški stripar, risar in ilustrator Patrick Wirbeleit piše in ilustrira otroške knjige ter ustvarja stripe za otroke.
Današnja sogovornica je Tajka, ki obožuje slovensko naravo in kulinariko. Veliko potuje in trenutke lovi v fotografski objektiv.
Najuspešnejši nemški smučar Felix Neureuther je kar 13-krat stal na najvišji stopnički tekem svetovnega pokala, pohvali pa se lahko tudi s petimi odličji s svetovnih prvenstev. Kot zanimivost – svojo prvo tekmo svetovnega pokala je odsmučal prav pri nas v Kranjski Gori. V svojem domu nima osvojenih medalj in pokalov, saj pravi, da mu več pomenijo spomini s tekem in občutki, ki jih je doživljal ob zmagah in porazih.
Marie-Claire Pagano se predstavi kot pol Britanka in pol Italijanka. Čeprav ta hip opravlja doktorat v Združenem kraljestvu, zadnjih nekaj let pogosto obiskuje Slovenijo.
Čeprav Olga Chufistova prihaja iz mesta Ulan-Ude, glavnega mesta ruske republike Burjatije v vzhodni Sibiriji, se je kot srednješolka odločila, da bo raje pobliže spoznala Slovenijo in slovenski jezik.
Robert Swan je ambasador ohranjanja Antarktike kot zadnje nedotaknjene divjine. Čeprav sovraži mraz, pa tudi hojo, že več kot trideset let potuje na celino, veliko za dve Avstraliji in opozarja na njeno krhkost.
Novinarka Ana Lalić iz Novega Sada je bila zaradi svojega dela označena za izdajalko države in tujo plačanko. Prejela je več groženj s smrtjo, zato ima še vedno zasebno varovanje.
Namiznoteniški igralec Bojan Tokić, rojen v Bosni in Hercegovini, je Slovenijo na olimpijskih igrah zastopal kar trikrat. Na petkovem odprtju olimpijskih iger v Tokiu bo nosil slovensko zastavo.
Marija Šestak, ena najboljših slovenskih atletinj vseh časov, se je rodila v Kragujevcu, del mladosti preživela onstran Atlantika, ljubezen pa jo je pripeljala v Slovenijo, kjer si je ustvarila dom in družino.
Nekdanja rokometašica Nataša Derepasko je doma na polotoku Krim, v Slovenijo pa je prišla zaradi Krima. Zase pravi, da je realistka, njena najbočitnejša lastnost pa je, da želi vedno in povsod zmagati.
Jakov Fak je v Slovenijo prišel pred dobrim desetletjem in si dom ustvaril na Gorenjskem. O koncu kariere pa najboljši slovenski biatlonec še ne razmišlja.
Zoran Jovičić je nekdanji slovenski rokometni reprezentant, zdaj trener državnih prvakov iz Velenja, ki je v Slovenijo v začetku devetdesetih let prišel iz Tuzle na počitnice k stricu in teti v Koper.
Vladimer Boisa, nekdanji košarkar Olimpije, se je pri 17 letih odločil oditi iz Gruzije in priti v Ljubljano. Danes se ukvarja z vinarstvom in je podpredsednik košarkarske zveze Gruzije.
Neveljaven email naslov