Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Natalie Kauther in Adrian Pollmann sta prva nemška veleposlanika, ki delo opravljata izmenično.
Redko Evrope osebno nastajajo v tako prefinjenih prostorih, kot sta sprejemnica in dnevna soba nemške rezidence v Rožni dolini. Gosta Natalie Kauther in Adrian Pollmann sta namreč nemška veleposlanika v Sloveniji, ki sta iznašla poseben model usklajevanja poklicnega in družinskega življenja. Osem mesecev veleposlaništvo vodi Natalie in je Adrian doma z otroki, nato vlogi zamenjata.
Ideja se je pojavila, saj sta v zadnjih letih zelo malo časa preživela s svojimi tremi otroki. V Berlinu sta oba veliko delala in jih premalo videla. Odločila sta se, da bosta to spremenila in to takoj, sicer bodo že veliki in jim ne bo več do preživljanja časa z njima.
"Odločitev je bila skupna. Obema je bilo jasno, pa tudi otroci so nama odločno povedali. Sama sem bila zelo veliko na službenih poteh s predsednikom, moj mož je pozno prihajal domov, ker je intenzivno sodeloval pri reševanju krize v Siriji. Otroci so nama rekli, da sploh ne vedo več, kakšna sva. Opazila sva tudi, da sva zamudila številne stvari v njihovem življenju, zato sva oba čutila, da tako ne gre več naprej." – Natalie Kauther
Njun model delitve dela, ki diplomatom omogoča boljše usklajevanje poklicnega in družinskega življenja, je izjemen tudi zato, ker se prvič izvaja na najvišji – torej veleposlaniški ravni in ima že nekaj posnemovalcev. Nemška veleposlanika na Švedskem si bosta recimo delila delo. Prepričana sta, da je za vse delodajalce zelo pomembno, da so napredni pri iskanju poti za združevanje družine in kariere. Sama na tem področju nista imela zgledov in sta vesela, da sta lahko vzornika.
Pred novo menjavo, ki bo 1. decembra, smo z njima klepetali tudi o tem, česa v Sloveniji ne razumeta.
"Človek v Sloveniji sliši: mi smo tako majhni in nepomembni. A Slovenija je prav tako polnopravna članica EU kot Nemčija. Rada citirava izjavo našega zveznega predsednika: 'V Evropi imamo dve vrsti držav. Majhne države in države, ki še niso opazile, da so majhne.' Vaša država na številnih ravneh lahko res veliko ponudi, zato sem včasih presenečen, da o njej ne govorite bolj ponosno in da niste srečnejši, da živite tu. Nama se zdi to res najlepši kraj, kjer sva doslej živela." – Adrian Pollmann
717 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Natalie Kauther in Adrian Pollmann sta prva nemška veleposlanika, ki delo opravljata izmenično.
Redko Evrope osebno nastajajo v tako prefinjenih prostorih, kot sta sprejemnica in dnevna soba nemške rezidence v Rožni dolini. Gosta Natalie Kauther in Adrian Pollmann sta namreč nemška veleposlanika v Sloveniji, ki sta iznašla poseben model usklajevanja poklicnega in družinskega življenja. Osem mesecev veleposlaništvo vodi Natalie in je Adrian doma z otroki, nato vlogi zamenjata.
Ideja se je pojavila, saj sta v zadnjih letih zelo malo časa preživela s svojimi tremi otroki. V Berlinu sta oba veliko delala in jih premalo videla. Odločila sta se, da bosta to spremenila in to takoj, sicer bodo že veliki in jim ne bo več do preživljanja časa z njima.
"Odločitev je bila skupna. Obema je bilo jasno, pa tudi otroci so nama odločno povedali. Sama sem bila zelo veliko na službenih poteh s predsednikom, moj mož je pozno prihajal domov, ker je intenzivno sodeloval pri reševanju krize v Siriji. Otroci so nama rekli, da sploh ne vedo več, kakšna sva. Opazila sva tudi, da sva zamudila številne stvari v njihovem življenju, zato sva oba čutila, da tako ne gre več naprej." – Natalie Kauther
Njun model delitve dela, ki diplomatom omogoča boljše usklajevanje poklicnega in družinskega življenja, je izjemen tudi zato, ker se prvič izvaja na najvišji – torej veleposlaniški ravni in ima že nekaj posnemovalcev. Nemška veleposlanika na Švedskem si bosta recimo delila delo. Prepričana sta, da je za vse delodajalce zelo pomembno, da so napredni pri iskanju poti za združevanje družine in kariere. Sama na tem področju nista imela zgledov in sta vesela, da sta lahko vzornika.
Pred novo menjavo, ki bo 1. decembra, smo z njima klepetali tudi o tem, česa v Sloveniji ne razumeta.
"Človek v Sloveniji sliši: mi smo tako majhni in nepomembni. A Slovenija je prav tako polnopravna članica EU kot Nemčija. Rada citirava izjavo našega zveznega predsednika: 'V Evropi imamo dve vrsti držav. Majhne države in države, ki še niso opazile, da so majhne.' Vaša država na številnih ravneh lahko res veliko ponudi, zato sem včasih presenečen, da o njej ne govorite bolj ponosno in da niste srečnejši, da živite tu. Nama se zdi to res najlepši kraj, kjer sva doslej živela." – Adrian Pollmann
Nemški stripar, risar in ilustrator Patrick Wirbeleit piše in ilustrira otroške knjige ter ustvarja stripe za otroke.
Današnja sogovornica je Tajka, ki obožuje slovensko naravo in kulinariko. Veliko potuje in trenutke lovi v fotografski objektiv.
Najuspešnejši nemški smučar Felix Neureuther je kar 13-krat stal na najvišji stopnički tekem svetovnega pokala, pohvali pa se lahko tudi s petimi odličji s svetovnih prvenstev. Kot zanimivost – svojo prvo tekmo svetovnega pokala je odsmučal prav pri nas v Kranjski Gori. V svojem domu nima osvojenih medalj in pokalov, saj pravi, da mu več pomenijo spomini s tekem in občutki, ki jih je doživljal ob zmagah in porazih.
Marie-Claire Pagano se predstavi kot pol Britanka in pol Italijanka. Čeprav ta hip opravlja doktorat v Združenem kraljestvu, zadnjih nekaj let pogosto obiskuje Slovenijo.
Čeprav Olga Chufistova prihaja iz mesta Ulan-Ude, glavnega mesta ruske republike Burjatije v vzhodni Sibiriji, se je kot srednješolka odločila, da bo raje pobliže spoznala Slovenijo in slovenski jezik.
Robert Swan je ambasador ohranjanja Antarktike kot zadnje nedotaknjene divjine. Čeprav sovraži mraz, pa tudi hojo, že več kot trideset let potuje na celino, veliko za dve Avstraliji in opozarja na njeno krhkost.
Novinarka Ana Lalić iz Novega Sada je bila zaradi svojega dela označena za izdajalko države in tujo plačanko. Prejela je več groženj s smrtjo, zato ima še vedno zasebno varovanje.
75-letni pesnik Fawzi Abder Rahim z ženo Darinko živi v Mariboru že skoraj pol stoletja, nedavno pa sta izdala njegovo najnovejšo pesniško zbirko Do kdaj?
Namiznoteniški igralec Bojan Tokić, rojen v Bosni in Hercegovini, je Slovenijo na olimpijskih igrah zastopal kar trikrat. Na petkovem odprtju olimpijskih iger v Tokiu bo nosil slovensko zastavo.
Marija Šestak, ena najboljših slovenskih atletinj vseh časov, se je rodila v Kragujevcu, del mladosti preživela onstran Atlantika, ljubezen pa jo je pripeljala v Slovenijo, kjer si je ustvarila dom in družino.
Nekdanja rokometašica Nataša Derepasko je doma na polotoku Krim, v Slovenijo pa je prišla zaradi Krima. Zase pravi, da je realistka, njena najbočitnejša lastnost pa je, da želi vedno in povsod zmagati.
Jakov Fak je v Slovenijo prišel pred dobrim desetletjem in si dom ustvaril na Gorenjskem. O koncu kariere pa najboljši slovenski biatlonec še ne razmišlja.
Zoran Jovičić je nekdanji slovenski rokometni reprezentant, zdaj trener državnih prvakov iz Velenja, ki je v Slovenijo v začetku devetdesetih let prišel iz Tuzle na počitnice k stricu in teti v Koper.
Vladimer Boisa, nekdanji košarkar Olimpije, se je pri 17 letih odločil oditi iz Gruzije in priti v Ljubljano. Danes se ukvarja z vinarstvom in je podpredsednik košarkarske zveze Gruzije.
Ljubljana bi lahko bila žarišče za zagonska podjetja in podjetništvo, a se to žal zdaj še ne dogaja.
Bruno Gola je brazilski zvočni umetnik in eden vodilnih predstavnikov zvočnega kodiranja, moderne zvrsti umetnosti, ki povezuje programiranje in avdiovizualno umetnost. Na pot zvočnega kodiranja se je podal leta 2016, po skoraj desetih letih dela v programiranju, saj v svojem delu ni več videl izzivov. Zato je poiskal nove.
Filip Kotsambouikidis se je odraščal na Švedskem, poletja pa preživljal na grški obali. Čeprav mora doma ves čas imeti olivno olje in feta sir, se tudi švedski hrani ne bi odpovedal.
Martina Zakocs je predstavnica mlajše generacije porabskih Slovencev. Doma je iz Gornjega Senika, največje slovenske vasi v Porabju. Študirala je v Mariboru in Ljubljani. Bližje so ji Štajerci, ki so bolj podobni nasmejanim Porabcem.V magisteriju je analizirala dvojezične napise v sedmih slovenskih obmejnih vaseh. V politiko se ne vmešava. Pravi, da država pod Orbanom funkcionira: “Dnevi tečejo in se moramo prilagajati temu, kar je.” Tudi o življenju mladih v Porabju, koroni in prihodnosti.
Neveljaven email naslov