Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Natalie Kauther in Adrian Pollmann sta prva nemška veleposlanika, ki delo opravljata izmenično.
Redko Evrope osebno nastajajo v tako prefinjenih prostorih, kot sta sprejemnica in dnevna soba nemške rezidence v Rožni dolini. Gosta Natalie Kauther in Adrian Pollmann sta namreč nemška veleposlanika v Sloveniji, ki sta iznašla poseben model usklajevanja poklicnega in družinskega življenja. Osem mesecev veleposlaništvo vodi Natalie in je Adrian doma z otroki, nato vlogi zamenjata.
Ideja se je pojavila, saj sta v zadnjih letih zelo malo časa preživela s svojimi tremi otroki. V Berlinu sta oba veliko delala in jih premalo videla. Odločila sta se, da bosta to spremenila in to takoj, sicer bodo že veliki in jim ne bo več do preživljanja časa z njima.
"Odločitev je bila skupna. Obema je bilo jasno, pa tudi otroci so nama odločno povedali. Sama sem bila zelo veliko na službenih poteh s predsednikom, moj mož je pozno prihajal domov, ker je intenzivno sodeloval pri reševanju krize v Siriji. Otroci so nama rekli, da sploh ne vedo več, kakšna sva. Opazila sva tudi, da sva zamudila številne stvari v njihovem življenju, zato sva oba čutila, da tako ne gre več naprej." – Natalie Kauther
Njun model delitve dela, ki diplomatom omogoča boljše usklajevanje poklicnega in družinskega življenja, je izjemen tudi zato, ker se prvič izvaja na najvišji – torej veleposlaniški ravni in ima že nekaj posnemovalcev. Nemška veleposlanika na Švedskem si bosta recimo delila delo. Prepričana sta, da je za vse delodajalce zelo pomembno, da so napredni pri iskanju poti za združevanje družine in kariere. Sama na tem področju nista imela zgledov in sta vesela, da sta lahko vzornika.
Pred novo menjavo, ki bo 1. decembra, smo z njima klepetali tudi o tem, česa v Sloveniji ne razumeta.
"Človek v Sloveniji sliši: mi smo tako majhni in nepomembni. A Slovenija je prav tako polnopravna članica EU kot Nemčija. Rada citirava izjavo našega zveznega predsednika: 'V Evropi imamo dve vrsti držav. Majhne države in države, ki še niso opazile, da so majhne.' Vaša država na številnih ravneh lahko res veliko ponudi, zato sem včasih presenečen, da o njej ne govorite bolj ponosno in da niste srečnejši, da živite tu. Nama se zdi to res najlepši kraj, kjer sva doslej živela." – Adrian Pollmann
717 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Natalie Kauther in Adrian Pollmann sta prva nemška veleposlanika, ki delo opravljata izmenično.
Redko Evrope osebno nastajajo v tako prefinjenih prostorih, kot sta sprejemnica in dnevna soba nemške rezidence v Rožni dolini. Gosta Natalie Kauther in Adrian Pollmann sta namreč nemška veleposlanika v Sloveniji, ki sta iznašla poseben model usklajevanja poklicnega in družinskega življenja. Osem mesecev veleposlaništvo vodi Natalie in je Adrian doma z otroki, nato vlogi zamenjata.
Ideja se je pojavila, saj sta v zadnjih letih zelo malo časa preživela s svojimi tremi otroki. V Berlinu sta oba veliko delala in jih premalo videla. Odločila sta se, da bosta to spremenila in to takoj, sicer bodo že veliki in jim ne bo več do preživljanja časa z njima.
"Odločitev je bila skupna. Obema je bilo jasno, pa tudi otroci so nama odločno povedali. Sama sem bila zelo veliko na službenih poteh s predsednikom, moj mož je pozno prihajal domov, ker je intenzivno sodeloval pri reševanju krize v Siriji. Otroci so nama rekli, da sploh ne vedo več, kakšna sva. Opazila sva tudi, da sva zamudila številne stvari v njihovem življenju, zato sva oba čutila, da tako ne gre več naprej." – Natalie Kauther
Njun model delitve dela, ki diplomatom omogoča boljše usklajevanje poklicnega in družinskega življenja, je izjemen tudi zato, ker se prvič izvaja na najvišji – torej veleposlaniški ravni in ima že nekaj posnemovalcev. Nemška veleposlanika na Švedskem si bosta recimo delila delo. Prepričana sta, da je za vse delodajalce zelo pomembno, da so napredni pri iskanju poti za združevanje družine in kariere. Sama na tem področju nista imela zgledov in sta vesela, da sta lahko vzornika.
Pred novo menjavo, ki bo 1. decembra, smo z njima klepetali tudi o tem, česa v Sloveniji ne razumeta.
"Človek v Sloveniji sliši: mi smo tako majhni in nepomembni. A Slovenija je prav tako polnopravna članica EU kot Nemčija. Rada citirava izjavo našega zveznega predsednika: 'V Evropi imamo dve vrsti držav. Majhne države in države, ki še niso opazile, da so majhne.' Vaša država na številnih ravneh lahko res veliko ponudi, zato sem včasih presenečen, da o njej ne govorite bolj ponosno in da niste srečnejši, da živite tu. Nama se zdi to res najlepši kraj, kjer sva doslej živela." – Adrian Pollmann
Gabriela-Mihaela Buzoianu je prišla v Ljubljano na trimesečno prakso, zdaj je tukaj že več kot 5 let. Nekdanja študentka novinarstva zdaj dela v logistiki, pri nas pa predvsem pogreša nekoliko romanskega temperamenta.
Annie Millan-Gračner je mlada Venezuelka, po izobrazbi zdravnica, ki se je pred dvema letoma in pol poročila s Slovencem in se preselila v Slovenijo.
Za Skandinavce in Nordijce velja, da so zadržani ljudje. Tudi redkobesedni, kar pa za našega gosta ne moremo trditi. Našega gosta je v Slovenijo pripeljalo trenersko delo.Finec Raimo Summanen je namreč trener hokejistov Olimpije.
Rosi Grillmair, mlada avstrijska umetnica, v odnosu med človekom in umetno inteligenco zaznava omejenost človeške domišljije.
Marina Martensson, simpatična pegasta kodrolaska, je v domovini svoje mame našla mir in vnovič glasbeno zaživela.
Ukaleq Slettemark je biatlonka, ki prihaja z Grenlandije. S tistimi, ki mislijo, da ljudje tam živijo v iglujih se rada pošali, da živi v dvonadstropnem igluju s centralnim ogrevanjem in garažo.
Mohamed al Burai je palestinski begunec. V Slovenijo je prišel pred dvema letoma, pred slabim letom mu je Slovenija podelila azil.
Stefan Gunnarsson je vodja trženja na islandski nogometni zvezi in tvorec islandskega nogometnega čudeža.
Jon Lee Anderson je v svoji bogati novinarski karieri kot dolgoletni dopisnik poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu in v Afriki, prav posebno ljubezen pa čuti do Latinske Amerike.
Jaume Subirana je pisatelj in profesor književnosti iz Barcelone, je strasten zagovornik katalonske kulture, neposreden kritik Španije, a hkrati samostojne države ne vidi kot edine možnosti.
Sašo Niskač se je večkrat selil med različnimi evropskimi mesti in državami ter v Sloveniji deluje kot svobodni umetnik. Producira in organizira festival evropskih kratkih filmov Europanorama.
Nekdanji marinec iz Puščavskega viharja Matt Hamlin že štiri leta živi v Ljubljani, kjer mesi tudi sladko pecivo po receptih svoje babice iz Arizone.
Katja Aleksandra Mežek je pravnica. Kalifornijo je pred nekaj meseci zamenjala za Kranj. Zakaj je navdušena nad življenjem v Sloveniji, kako svetuje podjetjem in kaj ji je najbolj všeč pri očetovi glasbi?
Gledališki in filmski igralec, režiser in producent Vasilis Kukalani se je rodil v Kölnu v Nemčiji, očetu iz Irana in materi iz Grčije. Pri ustvarjanju se napaja s humanizmom, ki je zanj nekaj najbolj osnovnega. Dejstvo.
V poslušanje ponovno ponujamo pogovor s Paymanom Qasimianom, ki je moral dvakrat pobegniti iz Irana. Prvič je zatočišče našel v Združenih državah Amerike, zdaj pa živi v Mariboru, kjer dela in se ukvarja z gledališčem.
Kanadčan Yves Langlois se je s kolesom odpravil okoli sveta, zdaj pa je “ujet” v Ljubljani .
Damir Imamović je bosansko-hercegovski pionir novega vala sevdaha. Doštudiral je filozofijo, a se posvetil glasbi. Prvo sevdalinko je odpel na zabavi, ko ga je nekdo izzval, rekoč: saj si vendar iz glasbene družine.
Od kuratorke v muzeju do Kickstarterjeve direktorice za področje dizajna in tehnologije.
Simon Chang je tajvansko-slovenski fotograf, ki ravno te dni razstavlja v ljubljanski Galeriji Fotografija, čeprav je beseda "razstavlja" v teh razmerah nekoliko nerodna. Je pa naš gost vajen izrednih razmer, kar ne nazadnje izpričuje prav omenjena fotografska razstava "Pastirji in klavnica", v kateri Simon predstavlja dve lokaciji, ki ju je obiskal v Kurdistanu v letih 2018 in 2019 – klavnico in psihiatrično bolničnico. Razstava je na nek način nadaljevanje njegovega spremljanja migrantskega vala skozi Slovenijo leta 2015, ko je bil na meji kot fotoreporter, pa tudi prostovoljec.
Johannes Tralla je novinar več kot 10 let. Vodi osrednja dnevna poročila, tedensko pripravlja zunanjepolitično oddajo ter pogovorno oddajo, v kateri gosti politike, gospodarstvenike. Šest let je bil bruseljski dopisnik.
Neveljaven email naslov