Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avstralski umetnik Colin Black se je povsem posvetil zvoku. O Ljubljani pred Parizom, dojemanju njegovega dela in mednarodnih nagradah.
Ljubljančani smo pred nekaj leti dobili someščana iz enega najbolj oddaljenih velemest na svetu. Brisbane je dvoinpolmilijonsko mesto iz avstralske zvezne države Queensland, njegovo metropolitansko območje pa po površini obsega dobre tričetrt Slovenije. Colin Black je umetnik, ki se je povsem posvetil zvoku. Njegove zvočne instalacije, radijski zvočni miksi, prelivi naravnih in urbanih zvokov ali manipulacije hrupa so po vsem svetu pobirali nagrade. Pred sedmimi leti je dobil vabilo ljubljanskega inštituta Cona, če bi prišel v Ljubljano v umetniško rezidenco. "Roko na srce, niti nisem vedel, kje to je. Vzel sem zemljevid, videl, da to ni kakšna pošast, in se hitro odločil za enomesečni obisk. Ko sem prispel, je bilo mesto polno življenja."
"Ko sem prvič priletel v Evropo v Rim, sem pričakoval višje zgradbe. Sydney ima veliko nebotičnikov, tu pa je evropsko velemesto s samimi nizkimi stavbami. Vse je pri tleh v večnem mestu. Evropa ima nacionalne kulture, ki jih goji in ščiti, toliko držav je na kupu, da bi brez svoje kulturne identitete neka država hitro lahko postala druga država. Obdržati je treba svoj jezik, svoj slog, umetnost je treba finančno podpirati, sicer tujec v Evropi sploh ne bi vedel, v kateri državi je."
Ko je pred enajstimi leti prvič prišel v Evropo, je občutil melanholijo. Spominjal se je zvokov s kmetije, kjer je odraščal. V Avstraliji je bilo petje ptic popolnoma drugačno, prepletalo se je z oddaljenimi glasovi kmetov, sosedov, ki so živeli dolge kilometre narazen. Tudi zvoki vročine so bili na najmanjši celini drugačni, vročina se je tam slišala povsem razločno.
"Mislim, da zvočna slika ljudem dovoljuje svoje videnje sveta. Dopušča jim lastne sanje, ne da bi jim vsiljevala, kako naj vidijo svet okoli sebe."
V primerjavi s klasičnimi skladatelji, ki zapisujejo note z glasovi, ki naj bi šele pozneje pričarali njihovo slušno realnost, se umetnik z zvočno realnostjo ukvarja na način reprodukcijskega gradiva. Če si skladatelji ob notah šele zamišljajo, kako bo to zvenelo med izvedbo, on izvedbo že posname in šele potem preoblikuje v umetniški izdelek.
"Ne vem, ali bi ljudje moja dela dojemali kot glasbo, saj gre za nekakšno mešanico zvočne umetnosti, komponiranja in radijske ustvarjalnosti, kar se je menda rodilo v Nemčiji in Avstriji. To težko popredalčkamo, saj te umetnosti glasbeniki nimajo za glasbo, zvočni ustvarjalci pa pravijo, da je v njej glasbe vendarle preveč. Radijci spet tarnajo, da to ni niti za radio. Sam tej umetnosti pravim fizična, konkretna glasba."
717 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Avstralski umetnik Colin Black se je povsem posvetil zvoku. O Ljubljani pred Parizom, dojemanju njegovega dela in mednarodnih nagradah.
Ljubljančani smo pred nekaj leti dobili someščana iz enega najbolj oddaljenih velemest na svetu. Brisbane je dvoinpolmilijonsko mesto iz avstralske zvezne države Queensland, njegovo metropolitansko območje pa po površini obsega dobre tričetrt Slovenije. Colin Black je umetnik, ki se je povsem posvetil zvoku. Njegove zvočne instalacije, radijski zvočni miksi, prelivi naravnih in urbanih zvokov ali manipulacije hrupa so po vsem svetu pobirali nagrade. Pred sedmimi leti je dobil vabilo ljubljanskega inštituta Cona, če bi prišel v Ljubljano v umetniško rezidenco. "Roko na srce, niti nisem vedel, kje to je. Vzel sem zemljevid, videl, da to ni kakšna pošast, in se hitro odločil za enomesečni obisk. Ko sem prispel, je bilo mesto polno življenja."
"Ko sem prvič priletel v Evropo v Rim, sem pričakoval višje zgradbe. Sydney ima veliko nebotičnikov, tu pa je evropsko velemesto s samimi nizkimi stavbami. Vse je pri tleh v večnem mestu. Evropa ima nacionalne kulture, ki jih goji in ščiti, toliko držav je na kupu, da bi brez svoje kulturne identitete neka država hitro lahko postala druga država. Obdržati je treba svoj jezik, svoj slog, umetnost je treba finančno podpirati, sicer tujec v Evropi sploh ne bi vedel, v kateri državi je."
Ko je pred enajstimi leti prvič prišel v Evropo, je občutil melanholijo. Spominjal se je zvokov s kmetije, kjer je odraščal. V Avstraliji je bilo petje ptic popolnoma drugačno, prepletalo se je z oddaljenimi glasovi kmetov, sosedov, ki so živeli dolge kilometre narazen. Tudi zvoki vročine so bili na najmanjši celini drugačni, vročina se je tam slišala povsem razločno.
"Mislim, da zvočna slika ljudem dovoljuje svoje videnje sveta. Dopušča jim lastne sanje, ne da bi jim vsiljevala, kako naj vidijo svet okoli sebe."
V primerjavi s klasičnimi skladatelji, ki zapisujejo note z glasovi, ki naj bi šele pozneje pričarali njihovo slušno realnost, se umetnik z zvočno realnostjo ukvarja na način reprodukcijskega gradiva. Če si skladatelji ob notah šele zamišljajo, kako bo to zvenelo med izvedbo, on izvedbo že posname in šele potem preoblikuje v umetniški izdelek.
"Ne vem, ali bi ljudje moja dela dojemali kot glasbo, saj gre za nekakšno mešanico zvočne umetnosti, komponiranja in radijske ustvarjalnosti, kar se je menda rodilo v Nemčiji in Avstriji. To težko popredalčkamo, saj te umetnosti glasbeniki nimajo za glasbo, zvočni ustvarjalci pa pravijo, da je v njej glasbe vendarle preveč. Radijci spet tarnajo, da to ni niti za radio. Sam tej umetnosti pravim fizična, konkretna glasba."
Gabriela-Mihaela Buzoianu je prišla v Ljubljano na trimesečno prakso, zdaj je tukaj že več kot 5 let. Nekdanja študentka novinarstva zdaj dela v logistiki, pri nas pa predvsem pogreša nekoliko romanskega temperamenta.
Annie Millan-Gračner je mlada Venezuelka, po izobrazbi zdravnica, ki se je pred dvema letoma in pol poročila s Slovencem in se preselila v Slovenijo.
Za Skandinavce in Nordijce velja, da so zadržani ljudje. Tudi redkobesedni, kar pa za našega gosta ne moremo trditi. Našega gosta je v Slovenijo pripeljalo trenersko delo.Finec Raimo Summanen je namreč trener hokejistov Olimpije.
Rosi Grillmair, mlada avstrijska umetnica, v odnosu med človekom in umetno inteligenco zaznava omejenost človeške domišljije.
Marina Martensson, simpatična pegasta kodrolaska, je v domovini svoje mame našla mir in vnovič glasbeno zaživela.
Ukaleq Slettemark je biatlonka, ki prihaja z Grenlandije. S tistimi, ki mislijo, da ljudje tam živijo v iglujih se rada pošali, da živi v dvonadstropnem igluju s centralnim ogrevanjem in garažo.
Mohamed al Burai je palestinski begunec. V Slovenijo je prišel pred dvema letoma, pred slabim letom mu je Slovenija podelila azil.
Stefan Gunnarsson je vodja trženja na islandski nogometni zvezi in tvorec islandskega nogometnega čudeža.
Jon Lee Anderson je v svoji bogati novinarski karieri kot dolgoletni dopisnik poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu in v Afriki, prav posebno ljubezen pa čuti do Latinske Amerike.
Jaume Subirana je pisatelj in profesor književnosti iz Barcelone, je strasten zagovornik katalonske kulture, neposreden kritik Španije, a hkrati samostojne države ne vidi kot edine možnosti.
Sašo Niskač se je večkrat selil med različnimi evropskimi mesti in državami ter v Sloveniji deluje kot svobodni umetnik. Producira in organizira festival evropskih kratkih filmov Europanorama.
Nekdanji marinec iz Puščavskega viharja Matt Hamlin že štiri leta živi v Ljubljani, kjer mesi tudi sladko pecivo po receptih svoje babice iz Arizone.
Katja Aleksandra Mežek je pravnica. Kalifornijo je pred nekaj meseci zamenjala za Kranj. Zakaj je navdušena nad življenjem v Sloveniji, kako svetuje podjetjem in kaj ji je najbolj všeč pri očetovi glasbi?
Gledališki in filmski igralec, režiser in producent Vasilis Kukalani se je rodil v Kölnu v Nemčiji, očetu iz Irana in materi iz Grčije. Pri ustvarjanju se napaja s humanizmom, ki je zanj nekaj najbolj osnovnega. Dejstvo.
V poslušanje ponovno ponujamo pogovor s Paymanom Qasimianom, ki je moral dvakrat pobegniti iz Irana. Prvič je zatočišče našel v Združenih državah Amerike, zdaj pa živi v Mariboru, kjer dela in se ukvarja z gledališčem.
Kanadčan Yves Langlois se je s kolesom odpravil okoli sveta, zdaj pa je “ujet” v Ljubljani .
Damir Imamović je bosansko-hercegovski pionir novega vala sevdaha. Doštudiral je filozofijo, a se posvetil glasbi. Prvo sevdalinko je odpel na zabavi, ko ga je nekdo izzval, rekoč: saj si vendar iz glasbene družine.
Od kuratorke v muzeju do Kickstarterjeve direktorice za področje dizajna in tehnologije.
Simon Chang je tajvansko-slovenski fotograf, ki ravno te dni razstavlja v ljubljanski Galeriji Fotografija, čeprav je beseda "razstavlja" v teh razmerah nekoliko nerodna. Je pa naš gost vajen izrednih razmer, kar ne nazadnje izpričuje prav omenjena fotografska razstava "Pastirji in klavnica", v kateri Simon predstavlja dve lokaciji, ki ju je obiskal v Kurdistanu v letih 2018 in 2019 – klavnico in psihiatrično bolničnico. Razstava je na nek način nadaljevanje njegovega spremljanja migrantskega vala skozi Slovenijo leta 2015, ko je bil na meji kot fotoreporter, pa tudi prostovoljec.
Johannes Tralla je novinar več kot 10 let. Vodi osrednja dnevna poročila, tedensko pripravlja zunanjepolitično oddajo ter pogovorno oddajo, v kateri gosti politike, gospodarstvenike. Šest let je bil bruseljski dopisnik.
Neveljaven email naslov