Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pri dojemanju nevarnosti na cestah smo soočeni s paradoksom: ureditev, ki se nam zdi varnejša, je v resnici lahko zelo nevarna. Če je cesta narejena kot dirkališče, bodo ljudje na njej vozili hitro ne glede na omejitve, toda ljudje že evolucijsko nismo vajeni velikih hitrosti. Z ameriškim strokovnjakom za promet Tomom Vanderbiltom smo se pogovarjali tudi o fenomenih slovenskega prometa in voznikov.
Gospod Vanderbilt, začniva z zanimivim primerom iz Slovenije. Pred tedni je pri nas padala toča, vozniki pa so se v strahu za svoje avtomobile ustavljali v predorih in pod mostovi, kar je seveda izredno nevarno. Zakaj so ljudje za volanom tako vase zagledani in neodgovorni?
Avtomobil nam ponuja nekakšno tesno zaprto okolje, popolnoma ločeno od dogajanja zunaj vozila. Ko se začnete voziti hitreje od 30 kilometrov na uro je to že večja hitrost, kot nam jo je predvidela človeška evolucija oziroma nam je naravno dano. Poleg tega v avtomobilu počnemo še številne druge stvari, najbolj razširjeno je telefoniranje, zato ni nič nenavadnega, da za volanom postanemo drugačne osebnosti. Izgubimo občutek za realnost, interakcijo z zunanjim svetom in skoraj pozabimo, da smo ljudje. Zaostritev nekaterih kazni je lahko dobra predvsem za tiste, ki imajo kronične težave z obnašanjem na cestah.
V Sloveniji imamo izkušnje, da so po zaostritvi kazni vozniki krajše obdobje morda res bolj previdni, zmanjša se tudi število nesreč, toda po določenem obdobju se prometna varnost ponovno poslabša.
Nekaj mesecev so vozniki seveda bolj previdni, tudi policija bolj striktno izvršuje kazni, potem pa začetni zastraševalni učinek izgine. Tudi v prometu je razkorak med zakonom in družbenimi normami prevelik. Poudarjajo se predvsem kazni, premalo pozornosti pa se posveča osveščanju. Vsi se strinjamo, da telefoniranje med vožnjo ni na mestu, pa večina vse eno uporablja mobilnik za volanom in zgolj pazi, da jih ne zasači policija, ne razmišljajo pa, da ogrožajo sebe in druge. Potrebna so leta, da se družbene norme začnejo ujemati z zakoni.
Vozniki smo tudi premalo samokritični. Zase smo prepričani, da smo seveda dobri vozniki. Kdo pa je za vas dober in kdo slab voznik?
Ljudje pogosto mislijo, da je kakovost voznika odvisna od njegovih tehničnih spretnosti, zato obstajajo tudi stereotipi, da so moški boljši vozniki od žensk. Nekatere raziskave to res tudi potrjujejo. V Veliki Britaniji so s testi potrdili, da so mladi moški s tehničnega vidika pri manevriranju z avtomobilom bolj spretni kot ženske, vendar je to samo majhen delček, ki vpliva na kakovost vožnje. V prometu so včasih bolj kot tehnično znanje pomembno dobra presoja, potrpežljivost, sposobnost opazovanja in samokritičnosti, občutek za druge ljudi in tudi spoštovanje zakonov. Potem pridemo do tega, da ljudi učimo kako voziti spretno in hitro namesto, da bi bila glavno vodilo varna vožnja. Spremeniti bo potrebno prepričanje, kdo je dober in kdo slab voznik.
Avto je vse prevečkrat tudi statusni simbol in pa seveda ekonomska kategorija. Po nekaterih podatkih najmanj en mesec na leto delamo samo za naš avto, bencin je vse dražji, navkljub očitnim stroškom pa ima vse več ljudi lastne avtomobile. Ne gre za neke vrste »suženjski« odnos?
Res je, promet je zelo povezan z ekonomskimi razmerami. V Združenih državah Amerike smo v zadnjih letih prvič po pol stoletja morda opazili, da so se ljudje vozili nekoliko manj oziroma so se na pot odpravljali bolj premišljeno. Res pa je, da za večino niti višje cene nafte niso ovira. Zanimiv je podatek za ZDA, pred desetletji je povprečno gospodinjstvo za prevoze porabilo 3 odstotke družinskega proračuna, danes gre za avtomobile, bencin in ostale stroške za prevoze že 18 odstotkov družinskega proračuna. Poleg tega imamo v ZDA več avtomobilov kot prebivalcev!
Kakšna pa bo prihodnost prometa, kaj se bo na cestah dogajalo v naslednjih desetih, dvajsetih letih?
Združeni narodi predvidevajo, da bo leta 2050 75 odstotkov svetovne populacije živelo v mestih, ki se praktično iz dneva v dan večajo in postajajo mega polisi. V večini večjih mest prometna ureditev predstavlja eno največjih težav, z večanjem števila prebivalcev bodo težave le še naraščale. Avtomobili za mestno vožnjo bodo morali biti manjši, vsaj člani družin si jih bodo morali deliti. Seveda je najboljša alternativa javni prevoz, na manjših mestnih območjih tudi učinkovite kolesarske poti, toda mesta se tako hitro širijo, da tovrstni projekti hitro zastarajo in ne dohajajo potreb prebivalcev.
Tom, ob koncu pa še bolj osebno vprašanje. Kaj pa vas, kot voznika, najbolj razjezi na cesti?
Predvsem to, da se ljudje ne zavedajo tveganj in kompleksnosti vožnje. Vsakdo zase misli, da je dober šofer, toda vožnja je lahko neverjetno zahtevno opravilo, ki zahteva popolno koncentracijo. No, kot vozniku mi gre na živce, ko se nekateri na zožitvah cest izsilijo, da jih spustiš predse. Najprej te prehitijo, potem pa se vrinejo. Nekaterim voznikom zelo hitro zraste samozavest. Mislijo, da če še niso imeli nesreče, da so dobri vozniki in zato tvegajo več in več. V avtomobilu so kot v nekakšni zlati kletki, so anonimni, odrezani od realnega sveta in lahko nevarno spremenijo svoje obnašanje.
Veliko kritik na slovenske voznike smo dobili tudi v naši akciji Vozim 202. Eno najbolj simpatičnih mnenj je povedala upokojenka Milena:
692 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Pri dojemanju nevarnosti na cestah smo soočeni s paradoksom: ureditev, ki se nam zdi varnejša, je v resnici lahko zelo nevarna. Če je cesta narejena kot dirkališče, bodo ljudje na njej vozili hitro ne glede na omejitve, toda ljudje že evolucijsko nismo vajeni velikih hitrosti. Z ameriškim strokovnjakom za promet Tomom Vanderbiltom smo se pogovarjali tudi o fenomenih slovenskega prometa in voznikov.
Gospod Vanderbilt, začniva z zanimivim primerom iz Slovenije. Pred tedni je pri nas padala toča, vozniki pa so se v strahu za svoje avtomobile ustavljali v predorih in pod mostovi, kar je seveda izredno nevarno. Zakaj so ljudje za volanom tako vase zagledani in neodgovorni?
Avtomobil nam ponuja nekakšno tesno zaprto okolje, popolnoma ločeno od dogajanja zunaj vozila. Ko se začnete voziti hitreje od 30 kilometrov na uro je to že večja hitrost, kot nam jo je predvidela človeška evolucija oziroma nam je naravno dano. Poleg tega v avtomobilu počnemo še številne druge stvari, najbolj razširjeno je telefoniranje, zato ni nič nenavadnega, da za volanom postanemo drugačne osebnosti. Izgubimo občutek za realnost, interakcijo z zunanjim svetom in skoraj pozabimo, da smo ljudje. Zaostritev nekaterih kazni je lahko dobra predvsem za tiste, ki imajo kronične težave z obnašanjem na cestah.
V Sloveniji imamo izkušnje, da so po zaostritvi kazni vozniki krajše obdobje morda res bolj previdni, zmanjša se tudi število nesreč, toda po določenem obdobju se prometna varnost ponovno poslabša.
Nekaj mesecev so vozniki seveda bolj previdni, tudi policija bolj striktno izvršuje kazni, potem pa začetni zastraševalni učinek izgine. Tudi v prometu je razkorak med zakonom in družbenimi normami prevelik. Poudarjajo se predvsem kazni, premalo pozornosti pa se posveča osveščanju. Vsi se strinjamo, da telefoniranje med vožnjo ni na mestu, pa večina vse eno uporablja mobilnik za volanom in zgolj pazi, da jih ne zasači policija, ne razmišljajo pa, da ogrožajo sebe in druge. Potrebna so leta, da se družbene norme začnejo ujemati z zakoni.
Vozniki smo tudi premalo samokritični. Zase smo prepričani, da smo seveda dobri vozniki. Kdo pa je za vas dober in kdo slab voznik?
Ljudje pogosto mislijo, da je kakovost voznika odvisna od njegovih tehničnih spretnosti, zato obstajajo tudi stereotipi, da so moški boljši vozniki od žensk. Nekatere raziskave to res tudi potrjujejo. V Veliki Britaniji so s testi potrdili, da so mladi moški s tehničnega vidika pri manevriranju z avtomobilom bolj spretni kot ženske, vendar je to samo majhen delček, ki vpliva na kakovost vožnje. V prometu so včasih bolj kot tehnično znanje pomembno dobra presoja, potrpežljivost, sposobnost opazovanja in samokritičnosti, občutek za druge ljudi in tudi spoštovanje zakonov. Potem pridemo do tega, da ljudi učimo kako voziti spretno in hitro namesto, da bi bila glavno vodilo varna vožnja. Spremeniti bo potrebno prepričanje, kdo je dober in kdo slab voznik.
Avto je vse prevečkrat tudi statusni simbol in pa seveda ekonomska kategorija. Po nekaterih podatkih najmanj en mesec na leto delamo samo za naš avto, bencin je vse dražji, navkljub očitnim stroškom pa ima vse več ljudi lastne avtomobile. Ne gre za neke vrste »suženjski« odnos?
Res je, promet je zelo povezan z ekonomskimi razmerami. V Združenih državah Amerike smo v zadnjih letih prvič po pol stoletja morda opazili, da so se ljudje vozili nekoliko manj oziroma so se na pot odpravljali bolj premišljeno. Res pa je, da za večino niti višje cene nafte niso ovira. Zanimiv je podatek za ZDA, pred desetletji je povprečno gospodinjstvo za prevoze porabilo 3 odstotke družinskega proračuna, danes gre za avtomobile, bencin in ostale stroške za prevoze že 18 odstotkov družinskega proračuna. Poleg tega imamo v ZDA več avtomobilov kot prebivalcev!
Kakšna pa bo prihodnost prometa, kaj se bo na cestah dogajalo v naslednjih desetih, dvajsetih letih?
Združeni narodi predvidevajo, da bo leta 2050 75 odstotkov svetovne populacije živelo v mestih, ki se praktično iz dneva v dan večajo in postajajo mega polisi. V večini večjih mest prometna ureditev predstavlja eno največjih težav, z večanjem števila prebivalcev bodo težave le še naraščale. Avtomobili za mestno vožnjo bodo morali biti manjši, vsaj člani družin si jih bodo morali deliti. Seveda je najboljša alternativa javni prevoz, na manjših mestnih območjih tudi učinkovite kolesarske poti, toda mesta se tako hitro širijo, da tovrstni projekti hitro zastarajo in ne dohajajo potreb prebivalcev.
Tom, ob koncu pa še bolj osebno vprašanje. Kaj pa vas, kot voznika, najbolj razjezi na cesti?
Predvsem to, da se ljudje ne zavedajo tveganj in kompleksnosti vožnje. Vsakdo zase misli, da je dober šofer, toda vožnja je lahko neverjetno zahtevno opravilo, ki zahteva popolno koncentracijo. No, kot vozniku mi gre na živce, ko se nekateri na zožitvah cest izsilijo, da jih spustiš predse. Najprej te prehitijo, potem pa se vrinejo. Nekaterim voznikom zelo hitro zraste samozavest. Mislijo, da če še niso imeli nesreče, da so dobri vozniki in zato tvegajo več in več. V avtomobilu so kot v nekakšni zlati kletki, so anonimni, odrezani od realnega sveta in lahko nevarno spremenijo svoje obnašanje.
Veliko kritik na slovenske voznike smo dobili tudi v naši akciji Vozim 202. Eno najbolj simpatičnih mnenj je povedala upokojenka Milena:
Nate Silver, ameriški statistik in novinar, ki je zaslovel z zelo natančnimi napovedmi izidov volitev v Združenih državah Amerike, je opozoril na pomembno razlikovanje med tveganjem in negotovostjo. Z besedo tveganje opiše okoliščine, pri katerih lahko ocenimo zanesljivost napovedi oziroma pričakovano napako izračunov ali meritev, ki smo jih opravili, medtem ko z besedo negotovost označi obravnavo dogodkov, pri katerih nimamo nobene opore, da bi lahko predvideli napako njihove napovedi oziroma možno odstopanje od vrednosti, ki se bo dejansko realizirala.
Nate Silver, ameriški statistik in novinar, ki je zaslovel z zelo natančnimi napovedmi izidov volitev v Združenih državah Amerike, je opozoril na pomembno razlikovanje med tveganjem in negotovostjo. Z besedo tveganje opiše okoliščine, pri katerih lahko ocenimo zanesljivost napovedi oziroma pričakovano napako izračunov ali meritev, ki smo jih opravili, medtem ko z besedo negotovost označi obravnavo dogodkov, pri katerih nimamo nobene opore, da bi lahko predvideli napako njihove napovedi oziroma možno odstopanje od vrednosti, ki se bo dejansko realizirala.
Prvomajska Frekvenca X je nekoliko drugačna. Pogovarjali smo se s štirimi znanstveniki z različnih raziskovalnih področij o tem, kakšen je njihov delavnik in kako sami pojmujejo delo. Programer, sociologinja, kemik in upokojeni profesor fizike. Kot pravijo, delo med znanstveniki še zdaleč ni le fizikalna količina. Vse po vrsti pa do dela v znanosti združuje velika strast, zaradi česar lahko postanejo prebedene noči pogost sopotnik.
V reviji Science je pred dvema tednoma izšel članek znanstvenikov iz Odseka za kompleksne snovi Instituta Jožef Stefan, v katerem so ti poročali o odkritju “skritega” kvantnega stanja. Do njega so se dokopali z močnim in izjemno kratkim laserskim sunkom, dolgim le tretjino milijoninke milijardinke sekunde. Odkritje je zelo pomembno, saj je prvi primer stabilnega skritega stanja v naravi nasploh. Je torej dokaz, da so tovrstna stanja mogoča, odpira pa tudi raziskave skritih stanj v različnih sistemih, vse od vzporednega vesolja do novih elementarnih delcev in novih oblik kondenziranega materije.
Večno življenje ali vsaj daljši odlog smrti je želja marsikoga. Tako močna, da so se nekateri pripravljeni celo zamrzniti v upanju, da jih bo znanost v prihodnosti lahko obudila nazaj v življenje. Dobrodošli v znanost krionike, ki je še vedno močno odvisna od špekulativnih tehnologij prihodnosti, ki lahko, da jih bodo izumili ali pa tudi ne. Kakšna je prihodnost tega na prvi pogled morda celo strašljivega koncepta? Naš gost je eden največjih poznavalcev krionike Ben Best, ki se je že pred dvajsetimi leti odločil za zamrznitev.
Tokrat znova zremo v nebo, od koder izvirajo radijski valovi, ki drugače kot valovi, prek katerih nas poslušate, prihajajo iz vesolja. Pogovarjali smo se z Michaelom Garrettom, profesorjem radioastronomije na Univerzi v Leidnu in direktorjem nizozemskega instituta za radijsko astronomijo ASTRON.
Številne raziskave zadnja leta dokazujejo, da se moški in ženske ne razlikujemo le v obliki in delovanju spolnih organov, temveč so razlike veliko večje in jih lahko najdemo skoraj v vseh tkivih in organih v našem telesu, tudi v delovanju jeter. Gre za organ, ki je zelo pomemben pri zaščiti našega organizma, pri odstranjevanju vsega, kar lahko v našem telesu deluje kot strup. Naše telo kot taka prepoznava tudi vsa zdravila, ki jih jemljemo in jih iz organizma odstranjujejo prav naša jetra. Koliko je za današnjo medicino pomembno spoznanje, da tudi zdravila prepoznavajo spol, med drugim sprašujemo prof.dr. Gregorja Majdiča, ki je bil gost tokratne oddaje Frekvenca X.
Znanstveniki pogosto opozarjajo, da utegne zdravljenje z antibiotiki postati neučinkovito. Medicina zato zavzeto išče nove oblike zdravljenja in ena izmed bolj obetavnih priložnosti je uporaba bakteriofagov – ali krajše fagov. To so virusi, ki napadajo izključno bakterije. Zamisel o zdravljenju je stara, kontroverznost antibiotikov pa jo je ponovno ponesla na piedestal znanosti. Gostja oddaje je profesorica Elizabeth Kutter, vodja laboratorija na Evergreen State College v Olympiji. Foto: Sanofi Pasteur
Znanstveniki pogosto opozarjajo, da utegne zdravljenje z antibiotiki postati neučinkovito. Medicina zato zavzeto išče nove oblike zdravljenja in ena izmed bolj obetavnih priložnosti je uporaba bakteriofagov – ali krajše fagov. To so virusi, ki napadajo izključno bakterije. Zamisel o zdravljenju je stara, kontroverznost antibiotikov pa jo je ponovno ponesla na piedestal znanosti. Gostja oddaje je profesorica Elizabeth Kutter, vodja laboratorija na Evergreen State College v Olympiji. Foto: Sanofi Pasteur
V četrtkovi Frekvenci X gremo za spremembo v malo bolj filozofske vode, in sicer v Haag mrzlega in vetrovnega novembra leta 1676. Skoraj v popolni tajnosti je takrat na vrata kontroverznega filozofa Barucha /baruha/ de Spinoze oziroma ateističnega Žida, kot so ga klicali, potrkal dobro desetletje mlajši Wilhelm Gottfried Leibniz, ki je veljal za enega izmed največjih genijev tistega časa. O srečanju najnevarnejšega in najslavnejšega misleca sveta in o tem, kako je to zamajalo poznejše miselne nastavke, se bomo pogovarjali z ameriškim filozofom Matthewom Stewartom.
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Leto 2014 je mednarodno leto kristalografije. Sogovorniki: profesor Gautam Desiraju, nobelov nagrajenec Dan Schechtman in dr. Ivan Leban.
Voyager 1 in 2 sta najbolj znani vesoljski sondi, ki na Zemljo pošiljata številne zanimive podatke. Švicarski fizik in skladatelj Domenico Vicinanza je s pomočjo posebne tehnologije podatke iz vesolja uglasbil in ustvaril zanimiv vesoljski duet.
Ključne besede današnje Frekvence X, ki nas vsak četrtek popelje med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, so računalniška kemija, mikrovalovno sevanje in rak.
Dr. Ben Goldacre je prodoren britanski zdravnik in epidemiolog ter avtor knjige Slaba znanost. V Frekvenci X se z njim pogovarjamo o cepivih, ki so dokazano izkoreninila marsikatero za človeka pogubno bolezen. Goldacre nasprotuje kakršni koli prisili zdravljenja, tudi obveznemu cepljenju, opozarja pa na škodo, ki jo z neutemeljenim strašenjem povzročajo nasprotniki cepljenja. Po njegovem mnenju je žalostno, da se starši ne odločajo za cepljenje, saj s tem ogrožajo svoje in otroke drugih staršev.
Pred pol stoletja smo že vedeli, da je vesolje posuto z galaksijami, to je ogromnimi skupinami zvezd, kot je naša Rimska cesta. Tedaj pa so odkrili novo vrsto teles, najsvetlejše med njimi so imenovali kvazarji. V njihovem središču ždi črna luknja z ogromno maso, območje pa je videti zelo svetlo, ker vidimo divje sevanje okoliškega plina, ki pada vanjo. Razvoj teh raziskav je ves čas spremljal gost tokratne Frekvence X, profesor Jack Sulentic, ki je vodilni raziskovalec aktivnih jeder galaksij na svetu.
Gostili smo profesorja dr. Petra Jennija, dolgoletnega vodjo, pravzaprav kar “očeta” eksperimenta Atlas. V njem sodelujejo tudi slovenski znanstveniki. Skupina je posebej omenjena tudi v obrazložitvi lanske Nobelove nagrade za fiziko. Jenni je pomembno povezan s slovenskimi fiziki, saj jih je prav on povabil k sodelovanju v Atlasu.
Gostili smo profesorja dr. Petra Jennija, dolgoletnega vodjo, pravzaprav kar “očeta” eksperimenta Atlas. V njem sodelujejo tudi slovenski znanstveniki. Skupina je posebej omenjena tudi v obrazložitvi lanske Nobelove nagrade za fiziko. Jenni je pomembno povezan s slovenskimi fiziki, saj jih je prav on povabil k sodelovanju v Atlasu.
Vam črka A deluje rdeče, vam na klavirju zaigrani ton C odzvanja modro, ima neka hrana bodičast okus? Tokrat potujemo po človeških možganih in iščemo, kje se skriva vzrok za sinestezijo oziroma mešanje čutnih zaznav. Pojav je največ pozornosti požel v glasbi, slikarstvu in literaturi, kjer naj bi sinestezija kreativno napajala kar nekaj velikanov umetnosti, mi pa smo se sinesteziji posvetili z nevrološkega vidika, skupaj z dr. Devinom Terhunom z oxfordske univerze in raziskovalcem Duncanom Carmichaelom z edinburške univerze.
V poklon 85-letnici Radia na Slovenskem smo v začetku decembra signal radijske kukavice s pomočjo radioamaterjev poslali na najdaljši polet, kar jih je doslej preletela na poti proti poslušalcem. Zaplavala je na radijski valovih, se odbila od Lune in se nekoliko oskubljena vrnila na Zemljo. Vesoljsko pustolovščino radijske kukavice nam bo v oddaji Frekvenca X pojasnil inž. Sine Mermal z Oddajnikov in zvez, med radioamaterji znan po klicnem znaku S53RM.
Neveljaven email naslov