Pri dojemanju nevarnosti na cestah smo soočeni s paradoksom: ureditev, ki se nam zdi varnejša, je v resnici lahko zelo nevarna. Če je cesta narejena kot dirkališče, bodo ljudje na njej vozili hitro ne glede na omejitve, toda ljudje že evolucijsko nismo vajeni velikih hitrosti.  Z ameriškim strokovnjakom za promet Tomom Vanderbiltom smo se pogovarjali tudi o fenomenih slovenskega prometa in voznikov.

 Gospod Vanderbilt, začniva z zanimivim primerom iz Slovenije. Pred tedni je pri nas padala toča,  vozniki pa so se v strahu za svoje avtomobile ustavljali v predorih in pod mostovi, kar je seveda  izredno nevarno. Zakaj so ljudje za volanom tako vase zagledani in neodgovorni?

Avtomobil nam ponuja nekakšno tesno zaprto okolje, popolnoma ločeno od dogajanja zunaj vozila. Ko se začnete  voziti hitreje od 30 kilometrov na uro je to že večja hitrost, kot nam jo je  predvidela človeška evolucija oziroma nam  je naravno dano. Poleg tega v avtomobilu počnemo še številne druge stvari, najbolj razširjeno je telefoniranje, zato ni  nič nenavadnega, da za volanom postanemo drugačne osebnosti. Izgubimo občutek za realnost,  interakcijo z  zunanjim svetom in skoraj pozabimo, da smo ljudje. Zaostritev nekaterih kazni je lahko dobra predvsem za tiste, ki  imajo kronične težave z obnašanjem na cestah.

 V Sloveniji imamo izkušnje, da so po zaostritvi kazni vozniki krajše obdobje morda res bolj previdni,  zmanjša se tudi število nesreč, toda po določenem obdobju se prometna varnost ponovno poslabša.

Nekaj mesecev so vozniki seveda bolj previdni, tudi policija bolj striktno izvršuje kazni, potem pa začetni  zastraševalni učinek izgine.  Tudi v prometu je razkorak med zakonom in družbenimi normami prevelik. Poudarjajo se  predvsem kazni, premalo pozornosti pa se posveča osveščanju. Vsi se strinjamo, da telefoniranje med vožnjo ni na  mestu, pa večina vse eno uporablja mobilnik za volanom in zgolj pazi, da jih ne zasači policija, ne razmišljajo pa, da  ogrožajo sebe in druge. Potrebna so leta, da se družbene norme začnejo ujemati z zakoni.

 Vozniki smo tudi premalo samokritični. Zase smo prepričani, da smo seveda dobri vozniki. Kdo pa je  za vas dober in kdo slab voznik?

Ljudje pogosto mislijo, da je kakovost voznika odvisna od njegovih tehničnih spretnosti, zato obstajajo tudi stereotipi, da so moški boljši vozniki od žensk. Nekatere raziskave to res tudi potrjujejo. V Veliki Britaniji so s testi potrdili, da so mladi moški s tehničnega vidika pri manevriranju z avtomobilom bolj spretni kot ženske, vendar je to samo majhen delček, ki vpliva na kakovost vožnje. V prometu so včasih bolj kot tehnično znanje pomembno dobra presoja, potrpežljivost, sposobnost opazovanja in samokritičnosti, občutek za druge ljudi in tudi spoštovanje zakonov. Potem pridemo do tega, da ljudi učimo kako voziti spretno in hitro namesto, da bi bila glavno vodilo varna vožnja. Spremeniti bo potrebno prepričanje, kdo je dober in kdo slab voznik.

Avto je vse prevečkrat tudi statusni simbol in pa seveda ekonomska kategorija. Po nekaterih podatkih najmanj en mesec na leto delamo samo za naš avto, bencin je vse dražji, navkljub očitnim stroškom pa ima vse več ljudi lastne avtomobile. Ne gre za neke vrste »suženjski« odnos?

Res je, promet je zelo povezan z ekonomskimi razmerami. V Združenih državah Amerike smo v zadnjih letih prvič po pol stoletja morda opazili, da so se ljudje vozili nekoliko manj oziroma so se na pot odpravljali bolj premišljeno. Res pa je, da za večino niti višje cene nafte niso ovira.  Zanimiv je podatek za ZDA, pred desetletji je povprečno gospodinjstvo za prevoze porabilo 3 odstotke družinskega proračuna, danes gre za avtomobile, bencin in ostale stroške za prevoze že 18 odstotkov družinskega proračuna. Poleg tega imamo v ZDA več avtomobilov kot prebivalcev!

Kakšna pa bo prihodnost prometa, kaj se bo na cestah dogajalo v naslednjih desetih, dvajsetih letih?

Združeni narodi predvidevajo, da bo leta 2050 75 odstotkov svetovne populacije živelo v mestih, ki se praktično iz dneva v dan večajo in postajajo mega polisi. V večini večjih mest prometna ureditev predstavlja eno največjih težav, z večanjem števila prebivalcev bodo težave le še naraščale. Avtomobili za mestno vožnjo bodo morali biti manjši, vsaj člani družin si jih bodo morali deliti. Seveda je najboljša alternativa javni prevoz, na manjših mestnih območjih tudi učinkovite kolesarske poti,  toda mesta se tako hitro širijo, da tovrstni projekti hitro zastarajo in ne dohajajo potreb prebivalcev.

Tom, ob koncu pa še bolj osebno vprašanje. Kaj pa vas, kot voznika, najbolj razjezi na cesti?

Predvsem to, da se ljudje ne zavedajo tveganj in kompleksnosti vožnje. Vsakdo zase misli, da je dober šofer, toda vožnja je lahko neverjetno zahtevno opravilo, ki zahteva popolno koncentracijo.  No, kot vozniku mi gre na živce, ko se nekateri na zožitvah cest izsilijo, da jih spustiš predse. Najprej te prehitijo, potem pa se vrinejo. Nekaterim voznikom zelo hitro zraste samozavest. Mislijo, da če še niso imeli nesreče, da so dobri vozniki in zato tvegajo več in več. V avtomobilu so kot v nekakšni zlati kletki, so anonimni, odrezani od realnega sveta in lahko nevarno spremenijo svoje obnašanje.

Veliko kritik na slovenske voznike smo dobili tudi v naši akciji Vozim 202. Eno najbolj simpatičnih mnenj je povedala upokojenka Milena: