Naš domači planet se ponaša s prav baročno pestrostjo živalskih, rastlinskih in mikrobnih vrst. Na kopnem in v morju veselo brbota nepregledna množica najrazličnejših oblik življenja, od mikroskopskih bakterij do orjaških sekvoj in velikanskega sinjega kita. Vsaka vrsta je enkratna in svet zase, rezultat milijonov let počasnega evolucijskega ustvarjanja. A koliko je v resnici vrst? Na to skuša odgovoriti sogovornik v Frekvenci X: nekdanji predsednik britanske Kraljeve družbe oziroma akademije znanosti, profesor doktor Robert May.

Koliko vrst je po vašem mnenju na našem planetu?  

Neverjetno je, da na to nimamo odgovora. Poimenovali smo jih približno milijon in pol, vendar so bile nekatere – neodvisno – odkrite dvakrat. Zato bo potrebno še nekaj urejanja. Verodostojne ocene se gibljejo med nekaj in 100 milijoni vrst, sam pa najbolj verjamem mnenju, da je število nekje med tremi in desetimi milijoni.

Ali je sploh verjetno, da bodo znanstveniki odkrili in prešteli vse vrste, ki obstajajo?

Morda res nikoli ne bomo postavili zadnje pike na i, a ker smo rešili nekatere probleme, s katerimi se srečujemo – na primer spreminjanja ozračja in rasti prebivalstva – menim, da bi z napredkom znanosti, boljšo molekularno genetsko metodo za prepoznavanje vrst in urejanje taksonomije, sčasoma lahko identificirali vse evkariote, se pravi živali in rastline. Po moji oceni pa bomo za to potrebovali vsaj stoletje. Dela torej ne bomo končali v naslednjih nekaj letih.

Ali je vprašanje števila vrst samo akademske narave – gre samo za našo radovednost – ali pa je pomembno tudi iz kakšnega drugega vidika?

Po mojem je zelo pomembno tudi iz drugih vidikov. Eden mojih predhodnikov, slavni fizik, ki je bil predsednik Kraljeve družbe oziroma naše akademije znanosti, je pred sto leti rekel, da gre pri tem le za zbiranje znamk. V resnici pa spoznavamo, da nas naravni ekološki sistemi oskrbujejo z vsemi vrstami storitev – čisto vodo, opraševanjem rastlin – s stvarmi, ki niso vključene v konvencionalno ekonomsko vrednotenje oziroma bruto družbeni proizvod, so pa ključne za naše dobro počutje. Ne gre estetske užitke, ampak  konkretne, oprijemljive koristi, ki so približno enako velike kot konvencionalni BDP. Ker povzročamo izumrtje vrst in motimo ekosisteme, jih moramo bolje razumeti. To pa pomeni, da moramo najprej sploh vedeti, kaj vse jih sestavlja.

Kaj menite, je trenutno število vrst glede na evolucijsko zgodovino veliko ali majhno? Je bilo recimo pred nekaj milijoni let na Zemlji veliko več različnih vrst?  

Naše poznavanje preteklosti je manj natančno, ker se zanašamo na pomanjkljive fosilne dokaze, saj je mehkejša tkiva težko najti. Dokazi iz zadnje pol milijarde let pa nakazujejo, da je število vrst – in s tem njihova raznovrstnost – postopoma raslo. Imeli smo pet velikih množičnih izumrtij, med njimi tudi tisto, ki stari živalski vek ločuje od srednjega. Takrat je morda izumrlo 90 % vseh vrst . A po prav vsakem množičnem izumrtju je v nekaj milijonih let število vrst znova naraslo in doseglo še večjo stopnjo raznovrstnosti.  Zato je na Zemlji zdaj najbrž več vrst kot kdaj prej. In tudi če se približuje val šestega množičnega izumrtja in bo znaten delež vrst res izumrl, se bo število vrst v petih, šestih milijonih let vrnilo na podobno raven. Če seveda planetu ne bomo prizadeli večje škode.

Dandanes je aktualno predvsem izumiranje vrst, kaj pa druga plat zgodbe – kako hitro in v kakšnem številu nastajajo nove?

Najdbe fosilov kažejo, da so vrste vedno izumirale in da so se vedno pojavljale nove, in to s podobnim tempom. Število novih vrst nekoliko presega izumiranje starih. Pri petih množičnih izumrtjih je nenavadna le hitrost tega procesa. Vrste so izumirale bistveno hitreje kot se pojavljale nove. Valovi izumrtij so – vsaj nekateri – prišli zelo hitro, v sto ali tisoč letih, medtem ko je trajalo veliko dlje, da so nove vrste zapolnile nastalo praznino – najverjetneje pet milijonov let. Prepričan sem, da ta hip nastajajo nove vrste, a veliko počasneje, kot uničujemo obstoječe. Po drugi strani pa fosili kažejo, da se nove in izumrle vrste izmenjujejo s približno istim tempom, oziroma, da se nove vrste pojavljajo nekoliko hitreje.