Spomladi leta 1982 je izraelski znanstvenik Dan Shechtman v svojem laboratoriju na ameriški Univerzi Johns Hopkins preučeval nenavadno snov iz aluminija in mangana.Ko jo je pogledal pod elektronskim mikroskopom, je opazil nekaj zelo čudnega.

Snov je imela razporeditev atomov, ki je bila po tedanjih zakonih kemije prepovedana. Dan Shechtman je odkrito strukturo poimenoval kvazi-kristal. Letos  je za odkritje dobil Nobelovo nagrado, odbor za kemijo pa je ob razglasitvi nagrade zapisal, da »nas je odkritje kvazikristalov naučilo ponižnosti.«

Gost oddaje Frekvenca X o mejah znanosti je bil prof. John Dupré iz Univerze Exeter.

Letošnja nobelova nagrada za kemijo je bila podeljena za odkritje kvazikristalov, ki so postavili na glavo prejšnja prepričanja kemikov o naravi kristalov. Koliko takšnih večjih obratov v znanosti je bilo v, recimo zadnjih dveh desetletjih?

To je zelo težko vprašanje. Kako velika mora biti sprememba, da je velika? Pred kratkim je na primer prišlo na dan, da obstaja možnost, da delci potujejo hitreje od svetlobe. To bi bila precej velika stvar. Menimo, da se tako presenetljive stvari ne zgodijo več kot enkrat na nekaj desetletij. Vendar je težko odgovoriti na to vprašanje, ker se velika presenečenja nenehno dogajajo. Večja ko pa so presenečenja, redkeje se dogajajo. Resnično velika pridejo na 50 do 100 let. Veliko pa je sprememb, ki se pogosto dogajajo na področjih, ki so pomembna za omejen krog ljudi.

S kakšno gotovostjo pa sploh lahko trdimo, da so današnje znanstvene teorije resnično pravilne?

Mislim, da lahko s precejšnjo gotovostjo rečemo, da niso popolnoma pravilne. To pomeni, da bomo spoznali še več in odkrili bomo, da tisto, kar smo verjeli ni popolnoma resnično. Mislim pa, pa bo preživelo jedro tistega, kar sedaj vemo. Sedaj na primer vemo, da Newtonovi zakoni niso vedno pravilni, so pa na splošno pravilni za večino vsakodnevnih situacij. To bo verjetno vedno res. Ko raziskujemo dlje, manjše razdalje, večje hitrosti, posebej v biologiji gledamo vse večje podrobnosti, s tem pa odkrivamo več in to spreminja naše znanje. V prihodnosti se bo izkazalo, da to znanje ni popolnoma napačno tudi ne popolnoma pravilno.

Kje so meje znanosti, se lahko znanost dokoplje do končnega spoznanja, do končne resnice?

Sam osebno mislim, da ni končne resnice. Obstaja veliko delnih resnic. Mislim, da je končna resnica bolj teološka ideja, kot znanstvena. Znanost ima vedno določeno perspektivo na stvari, ki jih raziskuje. Gleda samo nekatere stvari, ne celote. To ji omogoča, da vidi nekatere stvari zelo jasno, vendar za ceno, da ne vidi vseh. Mislim, da je ideja končne resnice zelo tuja znanosti. Zato menim, da je odgovor na to vprašanje ne, vendar to ni kritika znanosti, ampak bolj obrazložitev, kaj znanost počne.

Mislite, da bo v bližnji prihodnosti padla kakšna pomembnejša uveljavljena teorija?

Naj dam primer iz teorije evolucije. O osnovni ideji evolucije ne dvomi noben znanstvenik, se pravi, da imamo skupne prednike z drugimi organizmi. Vendar pa je sedaj zelo aktualno vprašanje, kako pomembna je pri tem naravna selekcija. Ne bi me presenetilo, če bi v naslednjih dvajsetih letih spoznali, da naravna selekcija ni tako zelo pomembna. Potem bi na to gledali kot na stranpot v znanstvenem procesu. Vendar pa bi osnovna ideja o evoluciji ostala enaka.

Na katerem področju pa menite, da ima znanost še veliko dela, kaj v tem vesolju še najmanj razumemo?

Predvidevam, da najmanj razumemo same sebe. To pa zato, ker smo najbolj zapletena stvar, ki obstaja. Nismo samo biološko kompleksni, ampak imamo tudi kompleksne družbe. Ne razumemo, kako ta dva vidika vplivata drug na drugega. Ne razumemo, kako različne načine pogleda na človeka, kot socialno bitje, ekonomsko bitje, biološko bitje, spraviti skupaj v koherentno sliko. Mislim, da je to mogoče tisto, kar najmanj razumemo.