Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
(Vir: thebadastronomer, Flickr).
Tokrat bomo spet dodali kamenček v razumevanju boljše predstave o sestavi našega vesolja. S profesorjem Stefanom Covinom z observatorija Brera pri Milanu, enim najplodovitejših evropskih astronomov, smo se pogovarjali o pojavih izbruhov žarkov gama in o pojavih, ki se dogajajo v središčih aktivnih galaksij. Za vse naše zveste bralce in poslušalce pa tokrat objavljamo posebno presenečenje …
Črne luknje v središčih galaksij
V zadnjih letih je postalo jasno, da v običajnih galaksijah, ki imajo v sredini sploščeno zgostitev zvezd, prav v središču praviloma najdemo tudi črno luknjo. Njeno prisotnost izdaja naglo gibanje zvezd okoli nje ali pa rentgenska svetloba, ki jo seva snov med padanjem proti črni luknji. Po masi črna luknja sicer ne prevladuje, saj je njena masa približno tisočina mase zvezd v osrednji zvezdni zgostitvi. Kljub temu so številke kar impresivne. Masa osrednje črne luknje je od nekaj milijonov do nekaj milijard Sončevih mas. Astrofizike seveda zanima, od kod tem masivnim črnim luknjam tolikšna masa. Pri tem si lahko pomagajo s staro mislijo Bojana Štiha, ki je pred leti dejal, da zgodovinarji zgodovino preučujejo, politiki z njo manipulirajo, astronomi pa jo vidijo. Če opazujemo galaksije, ki so zelo daleč, jih namreč vidimo takšne, kot so bile, ko so bile (in vesolje z njimi) še mlade.
Nedavno je dr. Daniel Mortlock z londonskega Imperial Collegea objavil odkritje, da so tako masivno črno luknjo z maso kar dveh milijard sonc odkrili v središču galaksije, ko je bilo vesolje 18-krat mlajše, kot je danes. To pomeni, da so se črne luknje v središčih galaksij zelo hitro poredile do velikih mas. Kot v zadnji številki revije Scientific American povzema dr. Jenny Greene, opazovanja kažejo, da te črne luknje niso nastale s privlakom številnih objektov zvezdnih mas, ampak s sesutjem velikih količin plina in temne snovi v zgodnjih obdobjih širjenja vesolja, ko so zvezde šele nastajale.
Ko se je vesolje postaralo na tretjino današnje starosti, je snovi v okolici črnih lukenj večinoma zmanjkalo. Danes bi lahko rekli, da je za njihovo prehranjevanje značilna stroga dieta, ko le sem ter tja pade vanje kaj snovi. Tako je tudi s črno luknjo v središču naše galaksije. Za razliko od ljudi, ki si v tem poprazničnem času večinoma želimo izgubiti nekaj mase, pa se masa črnih lukenj ne manjša, le opaziti jo je bolj težko.
Zvok snovi v okolici črne luknje
Ena od zvezd v dvojni zvezdi z imenom GRS 1915+105 je črna luknja, ki krade snov s sosednje običajne zvezde. Pri tem nastajajo rentgenski žarki. Če njihovo spremenljivost pospešimo tako da dobimo zvočne frekvence, nastane zanimiv posnetek zvokov ob prehranjevanju črne luknje.
Tok snovi proti črni luknji je neenakomeren. “Mlaskanje”, ki ga slišimo v skoraj enakomernih presledkih, povzroča snov, ki je črna luknja ne uspe pojesti, ampak jo izvrže v nasprotno usmerjenih curkih. Višji toni pa predstavljajo kroženje snovi neposredno ob črni luknji. Zvočni zapis je pripravil Edward Morgan z Massechussets Institute of Technology (poslušaj Audioo izsek!).
Stefano Covino (Vir: http://mitescienza.blogspot.com/).
Prof. Stefano Covino z Observatorija Brera pri Milanu je eden najplodovitejših evropskih astronomov. Objavil je več kot 200 člankov, ki so bili citirani več kot šesttisoč krat, med njimi jih je bilo sedem objavljenih v reviji Nature, pet pa v reviji Science. Covino raziskuje predvsem izbruhe sevanja gama in aktivna galaktična jedra. V obeh primerih se v zelo majhnem prostoru v kratkem času sprosti izjemno veliko energije. Taki dogodki pa so bili značilni za vesolje pred nekaj milijardami let. Področji sta se polno razvili šele nedavno, saj je bilo za dobre rezultate potrebno narediti hitro premikajoče se velike robotske teleskope. Vabljeni k poslušanju intervjuja!
692 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
(Vir: thebadastronomer, Flickr).
Tokrat bomo spet dodali kamenček v razumevanju boljše predstave o sestavi našega vesolja. S profesorjem Stefanom Covinom z observatorija Brera pri Milanu, enim najplodovitejših evropskih astronomov, smo se pogovarjali o pojavih izbruhov žarkov gama in o pojavih, ki se dogajajo v središčih aktivnih galaksij. Za vse naše zveste bralce in poslušalce pa tokrat objavljamo posebno presenečenje …
Črne luknje v središčih galaksij
V zadnjih letih je postalo jasno, da v običajnih galaksijah, ki imajo v sredini sploščeno zgostitev zvezd, prav v središču praviloma najdemo tudi črno luknjo. Njeno prisotnost izdaja naglo gibanje zvezd okoli nje ali pa rentgenska svetloba, ki jo seva snov med padanjem proti črni luknji. Po masi črna luknja sicer ne prevladuje, saj je njena masa približno tisočina mase zvezd v osrednji zvezdni zgostitvi. Kljub temu so številke kar impresivne. Masa osrednje črne luknje je od nekaj milijonov do nekaj milijard Sončevih mas. Astrofizike seveda zanima, od kod tem masivnim črnim luknjam tolikšna masa. Pri tem si lahko pomagajo s staro mislijo Bojana Štiha, ki je pred leti dejal, da zgodovinarji zgodovino preučujejo, politiki z njo manipulirajo, astronomi pa jo vidijo. Če opazujemo galaksije, ki so zelo daleč, jih namreč vidimo takšne, kot so bile, ko so bile (in vesolje z njimi) še mlade.
Nedavno je dr. Daniel Mortlock z londonskega Imperial Collegea objavil odkritje, da so tako masivno črno luknjo z maso kar dveh milijard sonc odkrili v središču galaksije, ko je bilo vesolje 18-krat mlajše, kot je danes. To pomeni, da so se črne luknje v središčih galaksij zelo hitro poredile do velikih mas. Kot v zadnji številki revije Scientific American povzema dr. Jenny Greene, opazovanja kažejo, da te črne luknje niso nastale s privlakom številnih objektov zvezdnih mas, ampak s sesutjem velikih količin plina in temne snovi v zgodnjih obdobjih širjenja vesolja, ko so zvezde šele nastajale.
Ko se je vesolje postaralo na tretjino današnje starosti, je snovi v okolici črnih lukenj večinoma zmanjkalo. Danes bi lahko rekli, da je za njihovo prehranjevanje značilna stroga dieta, ko le sem ter tja pade vanje kaj snovi. Tako je tudi s črno luknjo v središču naše galaksije. Za razliko od ljudi, ki si v tem poprazničnem času večinoma želimo izgubiti nekaj mase, pa se masa črnih lukenj ne manjša, le opaziti jo je bolj težko.
Zvok snovi v okolici črne luknje
Ena od zvezd v dvojni zvezdi z imenom GRS 1915+105 je črna luknja, ki krade snov s sosednje običajne zvezde. Pri tem nastajajo rentgenski žarki. Če njihovo spremenljivost pospešimo tako da dobimo zvočne frekvence, nastane zanimiv posnetek zvokov ob prehranjevanju črne luknje.
Tok snovi proti črni luknji je neenakomeren. “Mlaskanje”, ki ga slišimo v skoraj enakomernih presledkih, povzroča snov, ki je črna luknja ne uspe pojesti, ampak jo izvrže v nasprotno usmerjenih curkih. Višji toni pa predstavljajo kroženje snovi neposredno ob črni luknji. Zvočni zapis je pripravil Edward Morgan z Massechussets Institute of Technology (poslušaj Audioo izsek!).
Stefano Covino (Vir: http://mitescienza.blogspot.com/).
Prof. Stefano Covino z Observatorija Brera pri Milanu je eden najplodovitejših evropskih astronomov. Objavil je več kot 200 člankov, ki so bili citirani več kot šesttisoč krat, med njimi jih je bilo sedem objavljenih v reviji Nature, pet pa v reviji Science. Covino raziskuje predvsem izbruhe sevanja gama in aktivna galaktična jedra. V obeh primerih se v zelo majhnem prostoru v kratkem času sprosti izjemno veliko energije. Taki dogodki pa so bili značilni za vesolje pred nekaj milijardami let. Področji sta se polno razvili šele nedavno, saj je bilo za dobre rezultate potrebno narediti hitro premikajoče se velike robotske teleskope. Vabljeni k poslušanju intervjuja!
Veter, nevihte, kresovi … Vsega tega ne poznamo samo na Zemlji in v njeni atmosferi, ampak tudi na Soncu. In tokrat bomo v Frekvenci X kot sonde opazovali njegovo celotno površje ter ugotavljali, kaj tamkajšnji pojavi pomenijo za življenje na Zemlji.
V zadnji letošnji Frekvenci X gostimo dva znanstvenika, profesorja, komunikatorja znanosti, strokovna in tudi življenjska sopotnika, ki sta z biologijo in tudi med seboj povezana že več kot 40 let.
Thomas Dietterich je zaslužni profesor na javni univerzi v Oregonu in pionir strojnega učenja, ki na tem področju raziskuje že od leta 1977. Od nekdaj ga je zanimalo - kako se znanstveniki učijo o svetu? In v kontekstu računalnikov je to vprašanje strojnega učenja. Torej, kako se računalniki učijo o svetu?
Impostor syndrome v slovenščini najpogosteje imenujemo sindrom prevaranta, pojavlja se tudi poimenovanje sindrom vsiljivca. Gre za psihološki konstrukt, katerega značilnost so občutki dvomov o svoji lastni sposobnosti, kompetentnosti in inteligentnosti, čeprav objektivni dosežki kažejo nasprotno. Kakšni so znaki in občutki ob tem sindromu, kako je povezan s perfekcionizmom, kaj menijo psihologi in psihiatri, v kolikšni meri gre za konstrukt novodobne družbe kapitalizma in vplivnežev.
Mesec je naokoli in znova v zadnji novembrski epizodi Frekvence X zbiramo in izberemo nekaj najodmevnejših znanstvenih raziskav preteklega meseca. Tokrat se še posebej posvečamo prvemu nacionalnemu dnevu občanske znanosti, katere ambasadorka je dr. Zarja Muršič, povzamemo pa tudi nov pridobljeni projekt ERC, ki ga je tokrat dobil dr. Lev Vidmar z ljubljanske fakultete za matematiko in fiziko in Inštituta Jožef Stefan.
Vodik je najmanjša, najlažja in najbolj razširjena molekula v vesolju. A v naravi ga samega po sebi skoraj ne najdemo, pridobiti ga je treba iz vode ali fosilnih goriv, kot so plin, premog in nafta. Potem ko se že lep čas uporablja za raketno gorivo, ga zdaj spodbujajo tudi kot čisto in varno alternativo nafti in plinu za ogrevanje in prevoz. Vodik je zadnja leta postal vroča politična tema, vlade po svetu, pa tudi Evropska unija, zanj namenjajo milijarde, toda ali je ves ta hrup res upravičen? Je res najboljša podnebna rešitev?
Zgodovina znanosti je polna takšnih in drugačnih zmot, ki pa niso nujno slabe, temveč predstavljajo osnovo znanstvene metode in evolucijo znanosti. Tako so med okroglo mizo o zmotah v znanosti, ki je potekala na Inštitutu Jožef Stefan, izpostavili sodelujoči znanstveniki. Ob tem so poudarili, da je znanost še vedno nekaj najboljšega, kar imamo in k čemur se zatečemo, ko je kriza.
Zgodovina znanosti je polna takšnih in drugačnih zmot, ki pa niso nujno slabe, temveč predstavljajo osnovo znanstvene metode in evolucijo znanosti. Tako so med okroglo mizo o zmotah v znanosti, ki je potekala na Inštitutu Jožef Stefan, izpostavili sodelujoči znanstveniki. Ob tem so poudarili, da je znanost še vedno nekaj najboljšega, kar imamo in k čemur se zatečemo, ko je kriza.
Tako je že v 16. stoletju dejal švicarski alkimist in zdravnik Paracelsus in z njegovo mislijo se v tokratni Frekvenci podajamo po poti strupov.
Dvignimo malo prahu ... okoli prahu! Ste ta teden že obrisali prah in posesali? Morda bi morali … Zagotovo pa boste, ko vam na uho zaide najnovejša Frekvenca X, ki skupaj z geologom Klemnom Teranom spoznava hišni in cestni prah ter njune skrb vzbujajoče plati. V dneh, ko se sliši svetopisemski stavek 'Prah si in v prah se povrneš', pa bomo tudi na lovu za kozmičnim prahom.
Pregledi meseca so nazaj. Tokrat pregledujemo najopaznejša znanstvena odkritja oktobra. Nobelove nagrade smo že obdelali, v današnji oddaji se bomo posvetili Zoisovim nagradam, ki so nekakšne slovenske Nobelove nagrade. Gostimo Zoisovo nagrajenko za posebne dosežke na področju farmacevtske kemije in toksikologije dr. Lucijo Peterlin Mašič. S kolegi raziskuje nadomestke bisfenola A, spojine, ki jo uporabljajo za pridobitev plastike, BPA pa je problematičen, ker je motilec endokrinega sistema. Slišite lahko tudi nekaj drugih novic iz sveta znanosti.
Postavite na mizo skledo sadja in v hipu bodo tam. Vzamejo se tako rekoč iz nič – majhne, rjave, z velikanskimi očmi. Te drobne in za mnoge tako moteče vinske mušice, ki jih je največ prav jeseni, imajo neverjetno znanstveno pot, podpisujejo se pod kar šest Nobelovih nagrad.
Jupiter je daleč največji planet v sončnem sistemu – več kot dvakrat večji od vseh drugih planetov skupaj! Kljub neznansko lepim umetelnim progam in lisam vladajo tam sila neprijazno okolje, ledeno mrzle temperature in pošastno sevanje. In zakaj nas ta tako neprijazen svet potem tako zanima? Zakaj k njegovim štirim družicam, Galilejevim lunam, pošiljamo novo evropsko sondo? Odgovor je preprost – voda in skrito življenje. Če bi bila naša Zemlja frnikola, bi bil Jupiter velik kot košarkarska žoga. K njemu se je aprila podala tudi evropska sonda Juice.
Raziskave elektronov v atomih in molekulah, ki se odvijajo na nepredstavljivo kratkih časovnih skalah, znanstvena dognanja v ozadju mRNK cepiv, ki so pomembno zaznamovala pandemijo koronavirusa, in pa kvantne pike, polprevodniške nanostrukture, ki se jih uporablja na več različnih tehnoloških področjih. To so presežki, za katere bodo letos v Stockholmu med drugim podelili Nobelove nagrade. Kaj natanko so odkrili izpostavljeni znanstveniki, kako se te raziskave kažejo v praksi in kakšne so njihove življenjske zgodbe, analiziramo v Frekvenci X, ki si tokrat podaja roke z znanstveno redakcijo Prvega programa Radia Slovenija.
Josef Ressel je bil morda eden zadnjih res širokih mislecev. Po osnovni izobrazbi gozdar, je pomemben pečat pustil na zelo različnih področjih. Tehnike in inovacij se je loteval na način Leonarda Da Vincija. Najbolj je znan po izumu ladijskega vijaka, pomembna je njegova vloga pri pogozdovanju Krasa, bil je hidrotehnični strokovnjak. V prvem obdobju industrijske revolucije se je ukvarjal z novimi materiali in tehnologijami, zlasti pa ga je pritegnilo raziskovanje možnosti tehnoloških izboljšav v prometu in energetiki. Med zanimivejše ideje lahko štejemo tudi brezsmradno stranišče in lokomobil. Deloval je na Dolenjskem, na Krasu, v Trstu in Ljubljani, kjer je umrl leta 1857. Josef Ressel je bil češko-nemških korenin, v Ljubljani ima svojo cesto in spomenik, v Šentjerneju so mu posvetili metuljček in penino, načrtujejo tudi Resslov most. Kakšna je njegova zapuščina?
Kdo je bil Jožef Stefan? Čeprav se nam zdi, da ga vsi po malem poznamo, saj je po njem poimenovan največji znanstveni inštitut v Sloveniji, pa o njem v resnici vemo zelo malo. Znano je, da je bil otrok revnih in nepismenih staršev, s svojo nadarjenostjo in osredotočenostjo pa je kmalu dokazal, da je velik učenjak, postal je tudi eden vodilnih znanstvenikov v avstrijskem cesarstvu. Fizika je bila njegovo življenje - dobesedno, veliko dni je prespal kar na inštitutu, ki ga je vodil, ker je bil tako zelo predan delu. Poročil se je šele pri 56 letih in v sreči v dvoje je užival le kakšno leto, saj je kmalu po poroki umrl zaradi možganske kapi. Kdo je bil torej ta veliki fizik, edini znanstvenik slovenskega rodu, po katerem je poimenovan tudi fizikalni Stefan-Boltzmannov zakon?
Njeno življenje ni bilo lahko. Izgubila je edinega otroka, podpirala v vojni poškodovanega moža in kariero gradila v moškem akademskem svetu ter v času najostrejše stalinizacije.
Ogrevanje pred novo sezono Frekvence X začenjamo z zavojem v preteklost, k znanstvenikom, ki so se rodili ali delovali na slovenskih tleh in so splošni javnosti manj znani. Kot prvemu se bomo posvetili profesorju Milanu Vidmarju, ki je zaznamoval razvoj slovenske elektrotehnike in prva leta ljubljanske Univerze. O profesorju Vidmarju kot pionirskem elektrotehniku, vrhunskemu šahovskemu velemojstru in velikem borcu, ki je vplival na družbeni in gospodarski razvoj slovenskega ozemlja v svojem času, se je Jan Grilc pogovarjali s tremi gosti, ki jim je profesor Vidmar vsakemu po svoje zaznamoval življenjsko pot. Kdo je bil torej človek, ki je odločilno vplival na razvoj Univerze v zgodnjih letih, spoznal Nikolo Teslo in odigral legendarne partije z največjimi velemojstri šaha v svojem času? Gosti: - prof. dr. Rafael Cajhen, predavatelj, mentor in raziskovalec na Fakulteti za elektrotehniko - prof. dr. Maks Babuder, dolgoletni direktor Elektrotehniškega inštituta Milan Vidmar - prof. dr. Ivan Bratko, Fakulteta za računalništvo in informatiko, šahovski mojstrski kandidat
Delaš, se trudiš, da boš pred dopustom storil vse, kar moraš, končno odideš iz pisarne, ugasneš luč, odzdraviš kolegom in v glavi snuješ načrte za dopust. Pakiraš, se voziš na morje, potem pa kar naenkrat bolečine v mišicah, smrkanje, morda celo vročina. Znano? Marsikomu verjetno res. Preddopustniška Frekvenca X se torej odpravlja na teren tako imenovane bolezni prostočasja. Zakaj se zgodi, da pogosto zbolimo ravno takrat, ko naj bi se imeli fino. Torej - na dopustu.
Predzadnja Frekvenca X v letošnji sezoni se tik pred poletno vročino poglablja v namakalne sisteme. Prav ti so bili osnova, na kateri so med drugim zrasle antične civilizacije, od Kitajske do Egipta, hkrati pa so tudi danes marsikje osnova kmetijstva. V Grčiji, Italiji in Španiji na primer namakajo skoraj polovico kmetijskih površin, Slovenija pa le en odstotek. Kakšen je razlog, kako je z vodo in še marsikaj zanimivega, je o namakalnih sistemih izvedela Maja Ratej.
Neveljaven email naslov