Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Si predstavljate, da bi na embalaži mortadele, ki ste jo pravkar kupili v trgovini, pisalo – pri nastajanju te salame ni trpela ali umrla nobena žival?
Na Nizozemskem bodo do konca leta izdelali prvo sintetično klobaso, nekoč bomo morda lahko jedli celo zrezek iz sibirskega tigra ali hamburger s polpetom iz mesa pande!
Realnost ali fikcija?
V prihodnosti bomo meso morda gojili kar v laboratorijskih posodah, tako vsaj razmišlja peščica znanstvenikov, ki verjame, da bi lahko meso za zrezke in klobase vzgajali v bioreaktorjih.
V zadnjih letih je vodilni na tem področju profesor Mark Post z univerze Maastricht na Nizozemskem, ki obljublja, da bo prvo sintetično klobaso izdelal še do konca letošnjega leta. Profesor Post tako v svojem laboratoriju na veliko goji prašičje mišične celice, ki jih pridobiva iz prašičjih zarodnih celic.
Kako “nastane” umetno meso?
@Val202 Brez zadržkov bi ga. Sicer pa dvomim, da bi se dalo ustvariti takšen okus in strukturo v petrijevki kot pri pravem mesu.
— Nace (@nkran) March 14, 2012
Kljub vsem raziskavam pa profesor Post lahko za zdaj v laboratoriju vzgoji le majhne, za noht dolge in svinčnik debele krpice mišičnega tkiva. Da bi na ta način dobil dovolj mesa za eno samo klobaso, potrebuje vsaj eno leto in na tisoče takšnih krpic tkiva. Navsezadnje pa je tu še – za večino vsekakor bistvena stvar – vonj in okus tovrstnega mesa. Profesor Post priznava, da meso v njegovih laboratorijskih posodah deluje zelo bledo, saj ne vsebuje hemoglobina, ki mu drugače daje značilno rdečo barvo. Poleg tega nihče ne ve, kakšen je njegov okus, saj tkivnih preparatov, vzgojenih v laboratoriju, ni dovoljeno jesti.
“In-vitro-tarjanci”
@borutcink @Val202 Za poskusiti OK, naj razvijajo samo izdelavo človeškega mesa kot nadomestnega tkiva :) za laboratorijske steake je še čas
— Sara Karba (@SaraKarba) March 15, 2012
Če bo raziskovalcem v prihodnosti uspelo razviti načine za ekonomično vzgajanje mesa v laboratoriju, ki bo poleg vsega tudi enako okusno, kot naravno meso, bomo ljudje morda postali “in-vitro-tarjanci”.
Za nameček pa znanstveniki pravijo, da bi lahko na ta način brez težav vzgajaji tudi meso trenutno eksotičnih živali, torej bi si lahko brez etičnih zadržkov nekoč v prihodnosti privoščili hamburger z mesom sibirskega tigra ali pandin zrezek.
Okus podoben piščančjim prsim
Dr. Henk Haagsman je profesor o znanosti mesa na univerzi v Utrechtu. Pravi, da bo mogoče potrebnih še 10 let, da se bo in vitro meso znašlo v trgovinah.
Res mislite, da bi lahko v prihodnosti na tak način pridobivali meso?
Da. Vendar to na začetku ne bo čisto tako meso, kot smo ga vajeni. Za zdaj ne moremo narediti na primer svinjskih zrezkov, ampak le nekaj, kar je podobno mletemu mesu. V tem vidim prihodnost, dodatek k običajnemu pridobivanju mesa. Omenil sem, da je s pridobivanjem veliko težav, poleg tega pa ljudje ne želijo ubijati živali. Mogoče se bo s tem kakovost običajne proizvodnje mesa izboljšala in bomo naravno meso jedli redkeje ali le ob posebnih priložnostih, za vsakdanje potrebe pa bi lahko uporabljali meso iz laboratorija.
Verjetno vse zanima, kakšen je okus takega mesa. Je enako dober kot pri običajnem mesu?
Verjetno nima specifične arome govedine, jagnjetine ali svinjine, vendar pa bo imelo nevtralen okus, ki bi bil morda primerljiv z okusom piščančjih prsi, saj bo vsebovalo maščobe, beljakovine in ogljikove hidrate, ki med kuho zaradi kemičnih reakcij ustvarjajo značilen okus. Arome, kakršne ima meso različnih živali, pa bi lahko dodali pozneje, da bi ustvarili tudi take okuse.
Kaj pa zdravstveno vprašanje? Bi bilo lahko tako umetno meso škodljivo za ljudi?
Ne. Izdelovali bi ga v sterilnem okolju, medtem ko lahko ob zakolu, kot vemo, vsebina črevesja meso kontaminira. Zato je tudi skoraj vsa perutnina okužena z bakterijami. Tu takih težav ne bi imeli. Vendar bi bil to seveda industrijski proces, tako kot izdelava kruha, testenin, sira ali piva, zato bi poskrbeli za vse ukrepe, ki so potrebni za varno pridelavo hrane. Ker pa meso iz laboratorija ne bo tako kontaminirano kot navadno, bo varnejše.
Še zadnje vprašanje: koliko bi trenutno stal zrezek, izdelan v laboratoriju?
Mislim, da bo zrezek, ki ga trenutno izdeluje prof. Post, stal približno 250.000 evrov. To so seveda stroški razvoja in gojenja. Pred nekaj leti je neko podjetje izračunalo, koliko bi stala proizvodnja takega mesa, če bi nekatere stvari izboljšali, in je prišlo do podobne cene, kot jo ima zdaj navadno meso. Na koncu torej umetno meso ne bo stalo nič več kot meso, ki ga kupujete danes.
692 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Si predstavljate, da bi na embalaži mortadele, ki ste jo pravkar kupili v trgovini, pisalo – pri nastajanju te salame ni trpela ali umrla nobena žival?
Na Nizozemskem bodo do konca leta izdelali prvo sintetično klobaso, nekoč bomo morda lahko jedli celo zrezek iz sibirskega tigra ali hamburger s polpetom iz mesa pande!
Realnost ali fikcija?
V prihodnosti bomo meso morda gojili kar v laboratorijskih posodah, tako vsaj razmišlja peščica znanstvenikov, ki verjame, da bi lahko meso za zrezke in klobase vzgajali v bioreaktorjih.
V zadnjih letih je vodilni na tem področju profesor Mark Post z univerze Maastricht na Nizozemskem, ki obljublja, da bo prvo sintetično klobaso izdelal še do konca letošnjega leta. Profesor Post tako v svojem laboratoriju na veliko goji prašičje mišične celice, ki jih pridobiva iz prašičjih zarodnih celic.
Kako “nastane” umetno meso?
@Val202 Brez zadržkov bi ga. Sicer pa dvomim, da bi se dalo ustvariti takšen okus in strukturo v petrijevki kot pri pravem mesu.
— Nace (@nkran) March 14, 2012
Kljub vsem raziskavam pa profesor Post lahko za zdaj v laboratoriju vzgoji le majhne, za noht dolge in svinčnik debele krpice mišičnega tkiva. Da bi na ta način dobil dovolj mesa za eno samo klobaso, potrebuje vsaj eno leto in na tisoče takšnih krpic tkiva. Navsezadnje pa je tu še – za večino vsekakor bistvena stvar – vonj in okus tovrstnega mesa. Profesor Post priznava, da meso v njegovih laboratorijskih posodah deluje zelo bledo, saj ne vsebuje hemoglobina, ki mu drugače daje značilno rdečo barvo. Poleg tega nihče ne ve, kakšen je njegov okus, saj tkivnih preparatov, vzgojenih v laboratoriju, ni dovoljeno jesti.
“In-vitro-tarjanci”
@borutcink @Val202 Za poskusiti OK, naj razvijajo samo izdelavo človeškega mesa kot nadomestnega tkiva :) za laboratorijske steake je še čas
— Sara Karba (@SaraKarba) March 15, 2012
Če bo raziskovalcem v prihodnosti uspelo razviti načine za ekonomično vzgajanje mesa v laboratoriju, ki bo poleg vsega tudi enako okusno, kot naravno meso, bomo ljudje morda postali “in-vitro-tarjanci”.
Za nameček pa znanstveniki pravijo, da bi lahko na ta način brez težav vzgajaji tudi meso trenutno eksotičnih živali, torej bi si lahko brez etičnih zadržkov nekoč v prihodnosti privoščili hamburger z mesom sibirskega tigra ali pandin zrezek.
Okus podoben piščančjim prsim
Dr. Henk Haagsman je profesor o znanosti mesa na univerzi v Utrechtu. Pravi, da bo mogoče potrebnih še 10 let, da se bo in vitro meso znašlo v trgovinah.
Res mislite, da bi lahko v prihodnosti na tak način pridobivali meso?
Da. Vendar to na začetku ne bo čisto tako meso, kot smo ga vajeni. Za zdaj ne moremo narediti na primer svinjskih zrezkov, ampak le nekaj, kar je podobno mletemu mesu. V tem vidim prihodnost, dodatek k običajnemu pridobivanju mesa. Omenil sem, da je s pridobivanjem veliko težav, poleg tega pa ljudje ne želijo ubijati živali. Mogoče se bo s tem kakovost običajne proizvodnje mesa izboljšala in bomo naravno meso jedli redkeje ali le ob posebnih priložnostih, za vsakdanje potrebe pa bi lahko uporabljali meso iz laboratorija.
Verjetno vse zanima, kakšen je okus takega mesa. Je enako dober kot pri običajnem mesu?
Verjetno nima specifične arome govedine, jagnjetine ali svinjine, vendar pa bo imelo nevtralen okus, ki bi bil morda primerljiv z okusom piščančjih prsi, saj bo vsebovalo maščobe, beljakovine in ogljikove hidrate, ki med kuho zaradi kemičnih reakcij ustvarjajo značilen okus. Arome, kakršne ima meso različnih živali, pa bi lahko dodali pozneje, da bi ustvarili tudi take okuse.
Kaj pa zdravstveno vprašanje? Bi bilo lahko tako umetno meso škodljivo za ljudi?
Ne. Izdelovali bi ga v sterilnem okolju, medtem ko lahko ob zakolu, kot vemo, vsebina črevesja meso kontaminira. Zato je tudi skoraj vsa perutnina okužena z bakterijami. Tu takih težav ne bi imeli. Vendar bi bil to seveda industrijski proces, tako kot izdelava kruha, testenin, sira ali piva, zato bi poskrbeli za vse ukrepe, ki so potrebni za varno pridelavo hrane. Ker pa meso iz laboratorija ne bo tako kontaminirano kot navadno, bo varnejše.
Še zadnje vprašanje: koliko bi trenutno stal zrezek, izdelan v laboratoriju?
Mislim, da bo zrezek, ki ga trenutno izdeluje prof. Post, stal približno 250.000 evrov. To so seveda stroški razvoja in gojenja. Pred nekaj leti je neko podjetje izračunalo, koliko bi stala proizvodnja takega mesa, če bi nekatere stvari izboljšali, in je prišlo do podobne cene, kot jo ima zdaj navadno meso. Na koncu torej umetno meso ne bo stalo nič več kot meso, ki ga kupujete danes.
Profesor Martin Asplund je vodilni svetovni strokovnjak za preučevanje kemične sestave vesolja, kot ga vidimo v zvezdah naše Galaksije. Je prvi, ki je natančno določil kemično sestavo Sonca – naše domače zvezde, ki jo najbolje poznamo -, vendar se je v zadnjem desetletju pokazalo, da je njegova kemična sestava drugačna, kot smo mislili dotlej. Kako velike so te razlike in zakaj je do njih prišlo? Iz česa so zvezde, kako natančno je znanje o tem in zakaj nas to zanima? Odgovore boste zvedeli v tokratni astronomski Frekvenci X. Oddajo pripravljamo v sodelovanju s prof.dr. Tomažem Zwittrom.
Ljudje smo seveda kompleksna živa bitja z zelo jasno izdelanimi preživetvenimi modeli. V nekaj tisočletjih hitrega razvoja smo ustvarili kompleksno civilizacijo, ki omogoča učinkovito globalno sodelovanje in hitro izmenjavo idej. A kaj konkretno je tista bistvena lastnost, ki nam je omogočila, da smo postali uspešnejši kot katera koli druga žival na planetu?
Z mikrobi se družimo vsak dan in to domala na slehernem mestu. Še več, v svojem telesu nosimo nekajkrat več mikroorganizmov, kot je naših celic! Dolgo časa so na Zemlji kraljevali sami in so po mnenju dr. Davida Stoparja z Biotehniške fakultete v Ljubljani najbolje prilagojena bitja za življenje na njej, ki nas bodo najverjetneje tudi preživela. V tokratni Frekvenci smo se podali v mikro svet mikrobov, šteli do 1031, koliko naj bi jih bilo po nekaterih ocenah na planetu, in ob primeru ebole ugotavljali, kako (ne)uspešni smo lahko v boju z njimi.
Po več kot deset let trajajoči odisejadi vesoljske sonde Rosetta 12. novembra pričakujemo spust pristajalnega modula Philae na komet Čurjumov-Gerasimenko. Gre za eno najbolj zapletenih vesoljskih nalog doslej.
Izbira spolnega in /ali življenjskega partnerja je ključnega pomena za ohranjanje genov skozi evolucijo, za boljši biološki fitnes človeka, ki ga merimo po tem, koliko potomcev, ki preživijo do spolne zrelosti, ima posameznik.
Ob skokovitem razvoju elektronike in napredku v biologiji znanstveniki in tehnologi zadnja leta vse bolj razmišljajo, kako bi lahko ustvarili čim večjo sinergijo med elektronskimi napravami in telesom. V naslednjem desetletju bi lahko z združitvijo elektronskih naprav in biologije na primer povrnili vid ali pozdravili poškodbe hrbtenjače, z mikročipi pa opravljali hitre diagnoze. Gost je dr. Stewart Smith z Univerze v Edinbourghu.
Zakaj bi nekdo šel na koncert tišine v izvedbi vrhunskega orkestra, zakaj bi zbirali prazne listke znanih oseb ali si navdušeno ogledovali nek prazen prostor? Raziskujemo, zakaj nam lahko nek dogodek ali predmet v ustreznem kontekstu sproži neverjetno ugodje. Pomembno je tudi naše predhodno vedenje in pričakovanje, ki dogodek vnaprej klasificira in označi. Gostimo uglednega ameriškega psihologa prof. Paula Blooma in slovenskega slikarja Arjana Pregla, ki v svoja dela vključuje tudi družbeni kontekst. Z vrhunskim violinistom Milkom Jurečičem v središču Ljubljane preverjamo, kaj vpliva na ugodje mimoidočih in njihovo dobrodušnost …
Smo v tednu razglasitev letošnjih Nobelovih nagrad. V ponedeljek so razglasili nagrajence na področju medicine, in sicer za odkritje sistema pozicioniranja v možganih, tako imenovanega “notranjega GPS sistema”, ki človeku omogoča orientacijo v prostoru. Letošnjo Nobelovo nagrado na področju fizike je prinesel izum modrih LED diod, nagrajenci na področju kemije pa so prestižno nagrado dobili za razvoj na področju fluoroscenčne mikroskopije. Zakaj so ti izumi pomembni, razpravljamo s strokovnjaki na izbranih področjih
Mednarodna skupina astronomov pod vodstvom Janeza Kosa in prof.Tomaža Zwittra s Fakultete za matematiko in fiziko v Ljubljani je nedavno v prestižni reviji Science objavila članek, v katerem so prvič raziskali porazdelitev medzvezdnih oblakov makromolekul v prostoru med zvezdami naše galaksije in problematiko medzvezdnih absorbcijskih pasov neznanega izvora. Gre za pomemben gradnik pri iskanju odgovorov na vprašanja: v kakšnem vesolju smo in kaj je tu okrog nas, iz česa nastanejo nove zvezde, kako se ta material zgosti v nove predmete in nove planete.
Če še tehtate, kam se podati, pripravljamo nekaj namigov za vas. Od tega, da spoznate avtonomnega robota, ki zmore čuda reči, do potovanja v skrivnostne globine vesolja. Raziskovalci bodo v petek tudi razkrili, katera jabolka ekološke pridelave so najboljša, in nas pospremili med stene umetnih krvnih žil prihodnosti. Za piko na “i” pa smo pred petkovim odprtjem obiskali tudi razstavo o tem, kako si je slovenska znanstvena domišljija zamislila sedmi del Vojne zvezd.
Nobelov nagrajenec, Britanec Oliver Smithies, ki je to prestižno nagrado za znanstvene dosežke prejel leta 2007 za prelomna odkritja na področju matičnih celic in rekombinantne DNK. Čeprav že 89-leten, iz njega še vedno izžareva otroško navdušenje nad eksperimenti.
Evropska vesoljska sonda Rosetta je pred kratkim po desetih letih potovanja ujela drveči komet Čurjumov-Gerasimenko in kot prvo vesoljsko plovilo v zgodovini tovrstnih raziskovanj kroži okrog njega, dokler se mu ne bo novembra toliko približala, da bo nanj poslala robota. Rosetta je komet, ki se premika s hitrostjo 55 tisoč kilometrov na uro, ujela več kot 400 milijonov kilometrov stran od nas.
Znanstveniki se zadnja leta navdušujejo nad osupljivimi sposobnostmi in prezrtim pomenom biološke molekule, za katero je veljalo, da igra v delovanju naših celic stransko vlogo. Drobcene molekule, ki so sprožile pravo renesanso v genetiki, obenem pa obljubljajo tudi napredek v medicini, slišijo na ime ribonukleinske kisline ali krajše RNK. Če vam je ta kratica znana, je to zato, ker imajo podobno ime kot njihova veliko bolj slavna sorodnica – kraljeva molekula DNK.
O enem najslavnejših genijev 20-ega stoletja, ki je postavil temelje moderni fiziki, Albertu Einsteinu, ste bržkone že veliko slišali, v tokratni oddaji pa odstiramo tisto razsežnost njegovega življenja, ki je javnosti manj znana. Einstein je v svojem najbolj ustvarjalnem obdobju živel in deloval v tesni navezi s svojo ženo, prav tako matematičarko in fizičarko – Milevo Marić, rojeno v bližini Novega Sada.
O enem najslavnejših genijev 20-ega stoletja, ki je postavil temelje moderni fiziki, Albertu Einsteinu, ste bržkone že veliko slišali, v tokratni oddaji pa odstiramo tisto razsežnost njegovega življenja, ki je javnosti manj znana. Einstein je v svojem najbolj ustvarjalnem obdobju živel in deloval v tesni navezi s svojo ženo, prav tako matematičarko in fizičarko – Milevo Marić, rojeno v bližini Novega Sada.
Tokrat o prihodnosti vesoljskih raziskav, ki postajajo vse bolj vznemirljive in zanimive. Tehnologija namreč zelo napreduje, zasuki so nepričakovani in zelo uspešni. Frekvenca X s prof. Dr. Tomažem Zwittrom in Mijo Škrabec Arbanas.
Otroci s tremi biološkimi starši? Morda se sliši strašljivo, a gre za postopek, ki bi preprečil dedni prenos bolezni in tako obudil upanje mnogih družin, ki se spopadajo z genetskimi obolenji. Zanima nas predvsem, ali sta tehnologija in znanost že dovolj razviti, da bi bilo mogoče presaditev mitohondrijev uporabiti v klinični praksi; katere genetske bolezni bi bilo mogoče s tem preprečiti, kako pogoste so te bolezni in kako je z etičnimi vprašanji ter pomisleki? Naš gost je prof. Doug Turnbull z univerze v Newcastlu.
Raziskovalci na univerzi Penn so mišim preprečili naravno spanje in so jim simulirali spalni ritem. Rezultati so pokazali, da so miši že po treh dneh izgubile 25 odstotkov nevronov, ki so zadolženi za pozornost. Profesorica Sigrid Veasey meni, da se podoben učinek lahko pojavi tudi pri ljudeh, ki delajo v izmenskem delu.
Leta 2008 so v neki Sibirski jami odkrili ostanke človečnjakov, ki so sobivali z neandertalci in se pomešali v našo vrsto. Poimenovali so jih po jami. Zdaj so to – Denisovani. Ko je predhodnik človeka zapustil Afriko, so na Zemlji tako živele vsaj štiri vrste človečnjakov. Kaj pomeni odkritje nove vrste, bo razložil dr. Bence Viola z Inštituta Maxa Plancka.
Izbruhi žarkov gama se - gledano statistično - pojavljajo enkrat na dan, verjetnost, da bi se zgodili v naši galaksiji, pa je precej majhna, kar je dobro, saj bi tako močna eksplozija relativno blizu nas lahko poškodovala zgornje plasti atmosfere in uničila ozonsko plast, kar bi gotovo negativno vplivalo na življenje na Zemlji. Gre za najmočnejše eksplozije v vesolju po velikem poku. Teh spektakularnih dogodkov pred dvajsetimi leti niti približno nismo razumeli, zdaj pa se slika sestavlja. Nov pogled v območje nastanka izbruhov in na razumevanje, kaj se dogaja v samem izvoru izbruha sevanja gama, je odkrila raziskava, pri kateri sodeluje tudi mladi astrofizik dr. Drejc Kopač, gost tokratne Frekvence X.
Neveljaven email naslov