Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Strah je osnovno čustvo in pri večini vzbuja neprijetne občutke. Pomislili bi celo, da je neustrašnost blagoslov. A to ni res. Strah je osnovni mehanizem, ki vklaplja preživetveni nagon, saj nas v nevarnosti pripravi na boj ali beg. Medicina pozna primere, ko ljudje ne čutijo strahu, zato pa so v nenehni nevarnosti. Gosta sta profesor dr. Grega Repovš in Stane Kranjc.
Čeprav je občutek neprijeten, je naloga strahu, da nas varuje in ohranja pri življenju
Strah je osnovno čustvo in pri večini vzbuja neprijetne občutke. Pomislili bi celo, da je neustrašnost blagoslov. A to ni res. Strah je osnovni mehanizem, ki vklaplja preživetveni nagon, saj nas v nevarnosti pripravi na boj ali beg. Medicina pozna primere, ko ljudje ne čutijo strahu, zato pa so v nenehni nevarnosti.
Nekateri znanstveniki verjamejo, da je strah najbolj primitivno, osnovno in močno čustvo. Njegova prvotna naloga je opozarjati bitje na možne življenjske nevarnosti, na drugi strani pa lahko uide izpod nadzora in se prelevi v stres, fobijo, paranojo ali posttravmatsko stresno motnjo, ki ljudem grenijo vsakdanje življenje.
Čeprav je strah težko natančno definirati, pa vsak od nas ve, kako je, če si prestrašen. Raziskava znanstvenikov z ameriške univerze Stony Brook leta 2009 je celo nakazala, da lahko ljudje nezavedno vohamo strah drugih, kar sproži odziv strahu tudi pri nas. Krivec za to naj bi bil steroid androstadienon, ki se nahaja v potu in deluje kot feromon.
Telesni odziv na strah se imenuje »odziv boj ali beg« in ga sproži avtonomni možganski center za strah, ki aktivira sproščanje adrenalina, noradrenalina in hormona kortizol. Posledice delovanja teh telesnih kemikalij so povečan srčni utrip, pospešeno dihanje, širjenje zenic, povišana hitrost metabolizma maščob in glukoze ter povečano sproščanje endorfinov, kar telo pripravi na akcijo.
Na drugi strani pa je razvozlavanje skrivnosti, kako um oziroma možgani doživljajo strah, eden od bolj zanimivih izzivov v sodobni nevroznanosti. Skozi te raziskave smo med drugim spoznali, da se strah igra z našim spominom in zaznavanjem realnosti, prav tako pa smo odkrili, da imajo sistemi za strah v možganih svoja omrežja za shranjevanje travmatičnih spominov. S tem, ko znanstveniki kartirajo pot strahu skozi možgane, so začeli tudi iskati načine, kako zmanjšati njegov vpliv na um.
Zanimivo, izkazalo se je, da doživljanje nevarnosti v možganih poteka po dveh poteh. Ena pot je zavestna in racionalna, druga je nezavedna in prirojena. Ena reka podatkov tako teče do možganske skorje, kjer vstopa v zavest, vzporedno s tem pa podatki tečejo še do posebne strukture v možganih, ki se imenuje amigdala, ki sproži vsesplošen alarm in telesni odziv na strah.
Glavna razlika med obema potema je čas prenosa podatkov. Da pride do zavestnega prestrašenega odziva, lahko traja nekaj sekund, medtem ko se nezavedna pot aktivira v delčku sekunde, zato je strah tako težko nadzorovati. Nekateri znanstveniki tudi verjamejo, da so možganski sistemi za strah bolj prilagojeni, da se naučijo groženj, kot so kače, pajki in višina, ki so spremljale naše prednike in da je zaradi tega lažje razviti fobije pred kačami, kot pa grožnjami, kot je elektrika, ki je statistično gledano veliko večja grožnja.
Težava s čustvenimi spomini je tudi ta, da jih je izjemno težko odstraniti. Kaže, da so možgani zgrajeni tako, da preprečujejo zavestno odstranitev strahov. To potrjuje tudi dejstvo, da obstajajo obsežne živčne projekcije iz amigdale v možgansko skorjo, v obratni smeri pa so projekcije dosti bolj redke.
Naši možgani so torej načrtovani tako, da dopuščajo, da sistemi za strah v nevarnih situacijah prevzamejo nadzor in preprečijo, da bi se zavest v to kaj dosti vmešavala. To je mogoče optimalna zasnova za življenje v okolju, polnem smrtnih nevarnosti, v kakršnem so živeli naši predniki, vendar pa ni tako dobra rešitev za sodoben način življenja, kjer grožnje niso tako smrtonosne.
Amigdala se torej trudi skrbeti za naše dobro, ko ohranja spomine na nekaj, kar zaznava kot grožnjo, nas pa lahko to spravlja v nenehen stres, ki nam greni življenje. Vprašanje, s katerim se zdaj spopada nevroznanost, je, kako ukrotiti amigdalo in ji preprečiti, da bi normalen strah prerasel v motnje, kot so fobije in stres.
Raziskava, ki so jo lansko leto opravili znanstveniki z nemške Univerze Bonn, je denimo nakazala, da lahko hormon oksitocin zniža aktivnost amigdale in da bi lahko nosno pršilo s tem hormonom pomagalo pri odpravljanju fobij in sorodnih motenj. Poleg oksitocina znanstveniki preučujejo še druge pristope k zmanjševanju strahu, ki temeljijo tudi na boljšem razumevanju genetike strahu, pri čemer nekateri stavijo na možgansko kemikalijo z imenom BDNF, ki je v poskusih z mišmi pokazala močne učinke odstranjevanja strahu.
Na drugi strani pa nove pristope razvijajo tudi psihologi, ki so pred dvema letoma odkrili, da izpostavitev nečemu, česar nas je strah med spanjem, pomaga pri odstranitvi tega strahu. S strahom pa nimajo težav ljudje, ki imajo zelo redko gensko motnjo, ki se imenuje Urbach–Wiethejevo bolezen, pri kateri pride do degeneracije amigdale v možganih, zaradi česar ti ljudje ne občutijo strahu. Zanimivo je tudi to, da ti ljudje običajno živijo povsem normalno življenje, zato si ne moremo kaj, da se ne bi vprašali, ali strah resnično potrebujemo.
692 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Strah je osnovno čustvo in pri večini vzbuja neprijetne občutke. Pomislili bi celo, da je neustrašnost blagoslov. A to ni res. Strah je osnovni mehanizem, ki vklaplja preživetveni nagon, saj nas v nevarnosti pripravi na boj ali beg. Medicina pozna primere, ko ljudje ne čutijo strahu, zato pa so v nenehni nevarnosti. Gosta sta profesor dr. Grega Repovš in Stane Kranjc.
Čeprav je občutek neprijeten, je naloga strahu, da nas varuje in ohranja pri življenju
Strah je osnovno čustvo in pri večini vzbuja neprijetne občutke. Pomislili bi celo, da je neustrašnost blagoslov. A to ni res. Strah je osnovni mehanizem, ki vklaplja preživetveni nagon, saj nas v nevarnosti pripravi na boj ali beg. Medicina pozna primere, ko ljudje ne čutijo strahu, zato pa so v nenehni nevarnosti.
Nekateri znanstveniki verjamejo, da je strah najbolj primitivno, osnovno in močno čustvo. Njegova prvotna naloga je opozarjati bitje na možne življenjske nevarnosti, na drugi strani pa lahko uide izpod nadzora in se prelevi v stres, fobijo, paranojo ali posttravmatsko stresno motnjo, ki ljudem grenijo vsakdanje življenje.
Čeprav je strah težko natančno definirati, pa vsak od nas ve, kako je, če si prestrašen. Raziskava znanstvenikov z ameriške univerze Stony Brook leta 2009 je celo nakazala, da lahko ljudje nezavedno vohamo strah drugih, kar sproži odziv strahu tudi pri nas. Krivec za to naj bi bil steroid androstadienon, ki se nahaja v potu in deluje kot feromon.
Telesni odziv na strah se imenuje »odziv boj ali beg« in ga sproži avtonomni možganski center za strah, ki aktivira sproščanje adrenalina, noradrenalina in hormona kortizol. Posledice delovanja teh telesnih kemikalij so povečan srčni utrip, pospešeno dihanje, širjenje zenic, povišana hitrost metabolizma maščob in glukoze ter povečano sproščanje endorfinov, kar telo pripravi na akcijo.
Na drugi strani pa je razvozlavanje skrivnosti, kako um oziroma možgani doživljajo strah, eden od bolj zanimivih izzivov v sodobni nevroznanosti. Skozi te raziskave smo med drugim spoznali, da se strah igra z našim spominom in zaznavanjem realnosti, prav tako pa smo odkrili, da imajo sistemi za strah v možganih svoja omrežja za shranjevanje travmatičnih spominov. S tem, ko znanstveniki kartirajo pot strahu skozi možgane, so začeli tudi iskati načine, kako zmanjšati njegov vpliv na um.
Zanimivo, izkazalo se je, da doživljanje nevarnosti v možganih poteka po dveh poteh. Ena pot je zavestna in racionalna, druga je nezavedna in prirojena. Ena reka podatkov tako teče do možganske skorje, kjer vstopa v zavest, vzporedno s tem pa podatki tečejo še do posebne strukture v možganih, ki se imenuje amigdala, ki sproži vsesplošen alarm in telesni odziv na strah.
Glavna razlika med obema potema je čas prenosa podatkov. Da pride do zavestnega prestrašenega odziva, lahko traja nekaj sekund, medtem ko se nezavedna pot aktivira v delčku sekunde, zato je strah tako težko nadzorovati. Nekateri znanstveniki tudi verjamejo, da so možganski sistemi za strah bolj prilagojeni, da se naučijo groženj, kot so kače, pajki in višina, ki so spremljale naše prednike in da je zaradi tega lažje razviti fobije pred kačami, kot pa grožnjami, kot je elektrika, ki je statistično gledano veliko večja grožnja.
Težava s čustvenimi spomini je tudi ta, da jih je izjemno težko odstraniti. Kaže, da so možgani zgrajeni tako, da preprečujejo zavestno odstranitev strahov. To potrjuje tudi dejstvo, da obstajajo obsežne živčne projekcije iz amigdale v možgansko skorjo, v obratni smeri pa so projekcije dosti bolj redke.
Naši možgani so torej načrtovani tako, da dopuščajo, da sistemi za strah v nevarnih situacijah prevzamejo nadzor in preprečijo, da bi se zavest v to kaj dosti vmešavala. To je mogoče optimalna zasnova za življenje v okolju, polnem smrtnih nevarnosti, v kakršnem so živeli naši predniki, vendar pa ni tako dobra rešitev za sodoben način življenja, kjer grožnje niso tako smrtonosne.
Amigdala se torej trudi skrbeti za naše dobro, ko ohranja spomine na nekaj, kar zaznava kot grožnjo, nas pa lahko to spravlja v nenehen stres, ki nam greni življenje. Vprašanje, s katerim se zdaj spopada nevroznanost, je, kako ukrotiti amigdalo in ji preprečiti, da bi normalen strah prerasel v motnje, kot so fobije in stres.
Raziskava, ki so jo lansko leto opravili znanstveniki z nemške Univerze Bonn, je denimo nakazala, da lahko hormon oksitocin zniža aktivnost amigdale in da bi lahko nosno pršilo s tem hormonom pomagalo pri odpravljanju fobij in sorodnih motenj. Poleg oksitocina znanstveniki preučujejo še druge pristope k zmanjševanju strahu, ki temeljijo tudi na boljšem razumevanju genetike strahu, pri čemer nekateri stavijo na možgansko kemikalijo z imenom BDNF, ki je v poskusih z mišmi pokazala močne učinke odstranjevanja strahu.
Na drugi strani pa nove pristope razvijajo tudi psihologi, ki so pred dvema letoma odkrili, da izpostavitev nečemu, česar nas je strah med spanjem, pomaga pri odstranitvi tega strahu. S strahom pa nimajo težav ljudje, ki imajo zelo redko gensko motnjo, ki se imenuje Urbach–Wiethejevo bolezen, pri kateri pride do degeneracije amigdale v možganih, zaradi česar ti ljudje ne občutijo strahu. Zanimivo je tudi to, da ti ljudje običajno živijo povsem normalno življenje, zato si ne moremo kaj, da se ne bi vprašali, ali strah resnično potrebujemo.
Misija Gaia Evropske vesoljske agencija z osupljivo natačnostjo meri velikost naše galaksije in vsega vesolja. Aktualni podatki kažejo na veliko razburkanost in nihanja v naši galaksiji, prof. dr. Tomaž Zwitter pravi, da dogajanje dobiva rokovski prizvok. Komentiramo objavo tretje različice kataloga astronomskih meritev misije Gaia, ki skupaj obsega kar 1,8 milijarde zvezd, njena natančnost pa je primerljiva z merjenjem debeline človeškega lasu čez Atlantik. Za projekt skrbi 500 znanstvenikov, pri obdelavi podatkov imajo pomembno vlogo tudi slovenski strokovnjaki.
Na potovanju po svetu cepiv se bomo v zadnji epizodi serije Cepiva in mi ustavili pri aktualni tekmi, kdo bo prvi priskrbel varno in dovolj učinkovito cepivo proti covidu-19. Evropska komisija je pogodbo o dobavi za zdaj podpisala s šestimi proizvajalci, po najbolj optimističnem scenariju pa naj bi cepiva na evropski trg prišla januarja. Do njih bodo najprej upravičene najranljivejše družbene skupine, o vsem povezanim s cepivom pa bo na voljo tudi namenska aplikacija. V oddaji spoznavamo tudi, kakšen je postopek produkcije cepiva v tovarni in kako cepivo pristojni regulatorni organi sploh registrirajo. Preverili smo tudi, kako bo z njegovo pravično globalno redistribucijo in zagotavljanjem ustreznega transporta, pomudili pa smo se tudi na borzah, kjer so dobre novice o aktualnem cepivu močno prevetrile negativno razpoloženje.
Potem ko smo v prvem delu miniserije 'Cepiva in mi' cepljenje spoznavali iz zgodovinske perspektive, se bomo v drugem delu spustili na raven molekularne biologije. Cepiva so v zadnjih desetletjih tako izpopolnili, da vse bolje posnemajo delovanje imunskega sistema. O tem pričajo nove vrste cepiv, do katerih se lahko dokopljemo bliskovito; včasih so za to potrebovali desetletja. Kako delujejo cepiva, iz časa so in kako jih dandanes lahko razvijejo tako hitro? Odgovore bomo iskali v novi Frekvenci X.
V tednu, ko so smo dobili prve oprijemljive rezultate o učinkovitosti kandidata za cepivo proti covidu-19, se na Valu 202 obširneje podajamo v svet cepiv. Človek zelo osnovne oblike cepljenja uporablja že več kot tisočletje, raketni pospešek pa je prinesel razvoj mikrobiologije. Cepljenje je v zadnjih 200 letih rešilo do milijardo in pol življenj, v zadnjih letih pa tehnologija razvoja cepiv dobiva še dodaten pospešek. Potem ko so včasih na cepivo čakali po več desetletij, so danes za to potrebni le meseci. O razvoju cepiv, odnosu človeka do cepljenja in o tem, kako cepiva pravzaprav nastanejo, bomo na Valu govorili v okviru posebne miniserije Frekvence X. Cepiva in mi – v vseh preostalih novembrskih četrtkih ob 12h.
Dragi Homo sapiensi! Potem ko zalijete svoje Ficuse rubiginose in Monstere deliciose, si s skupaj s svojima Canisom familiarisom pri nogah in s Felisom catusom v naročju privoščite novo Frekvenco X. Ta se razgleduje po svetu znanstvene nomenklature živih bitij; in čeprav je ta izključno znanstven, je velikokrat zelo čudežen.
Obiskali smo ljubljansko izpostavo Nacionalnega laboratorija za zdravje, okolje in hrano in v praksi preverili, kako poteka ugotavljanje novega koronavirusa po metodi PCR.
Ko se vprašamo: Kje smo in kam gremo?, je pri večini najpogostejša rešitev - gumb za lokacijo na pametnem telefonu. Na globalne navigacijske satelitske sisteme se pogosto popolnoma zanašamo, da nas bodo pripeljali do prave lokacije na centimeter natančno. Hkrati ti sistemi delujejo v ozadju mnogih tehnologij, mnoge raziskave v znanosti pa bi bile brez njih popolnoma nemogoče. V Frekvenci X razmišljamo o tem, kakšna tehnologija poganja sisteme, ki jim brez razmisleka pustimo, da nas vsakodnevno vodijo po svetu, kako je v osnovi vojaška tehnologija dobila tako širok nabor civilnih rab in kakšno znanje o navadah živali in delovanju ekosistemov smo pridobili z njihovo pomočjo. Spoznamo tudi, kako so globalni satelitski navigacijski sistemi popisali izjemno živalsko avanturo z volkom v glavni vlogi. Gosta: dr. Oskar Sterle, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo dr. Hubert Potočnik, Katedra za ekologijo Biotehniške fakultete v Ljubljani
V času, ko bi se morali predvsem bolj in bolje poslušati, znanstveno uho Vala 202 usmerjamo k posluhu. V Frekvenci X bomo danes raziskovali razvoj posluha pri ljudeh in značilnosti absolutnega posluha. Le eden na 10 000 ima absolutni posluh, mi smo našli kar štiri.
Nobelove nagrade s področja naravoslovja odkriteljem črnih lukenj, pionirjem najuspešnejšega protivirusnega zdravljenja v zgodovini in izumiteljicama genetskih škarij. V tednu Nobelovih nagrad ob pomoči slovenskih strokovnjakov analiziramo letošnje dobitnike s področja medicine, fizike in kemije. Sodelujejo prof. dr. Mojca Matičič, prof. dr. Andreja Gomboc in prof. dr. Romana Jerala.
Nekateri pravijo, da so verjetno najbolj zapletena stvaritev človeštva. Na nekaj kvadratnih centimetrih skrivajo več deset milijard tranzistorjev, ki jih lahko vidimo le pod elektronskim mikroskopom. Tiktakajo s frekvencami, večjimi od štirih gigahercev, torej v sekundi izvedejo štiri milijarde ciklov. Toda po drugi strani imajo čipi sila preprost izvor. Svojo pot začnejo kot pesek.
Bila so 60. leta prejšnjega stoletja, ko je ena redkih kirurginj v mariborski bolnišnici zanetila svetovno revolucijo na področju opeklinske kirurgije. V težnji, da svojim pacientom kar se da pomaga, je iznašla povsem novo metodo zdravljenja globokih opeklinskih ran, ki jo je v zgolj nekaj letih kljub nejeveri nekaterih prevzel ves svet. Hipoma so jo povzeli tako rekoč vsi učbeniki, iz katerih so svoje znanje črpale prihodnje generacije opeklinskih kirurgov, sama pa se je zavihtela na lestvico 25 najvplivnejših zdravnikov 20. stoletja in 50 najvplivnejših zdravnikov vseh časov. A vendarle jo v Sloveniji poznajo le redki.
Ukvarjamo se z vprašanjem, ki mnoge straši, vsekakor pa buri domišljijo: Kakšen bo konec vesolja? Bo vesolje samo sebe raztrgalo na kosce v spektakularni apokalipsi ali se bo morda zaradi neskončnega raztezanja počasi izpraznilo in potemnelo? Dr. Katie Mack je kozmologinja, ki se s temi vprašanji ukvarja vsakodnevno, odgovore nanje pa zna ubesediti na spreten, iskriv in včasih celo šaljiv način. O velikem “koncu vseh koncev” ter o podatkih, ki nam omogočajo njegovo napovedovanje, v Frekvenci X govorimo z avtorico knjige Konec vsega (v jeziku astrofizike), ki je hkrati ena najbolj priljubljenih svetovnih razlagalk znanosti na družbenih omrežjih, in dr. Tomažem Zwittrom z ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko. V drugem delu podkasta pa osvetlimo še sveže odkritje fosfina na Veneri, ki bi se morda lahko izkazalo za prelomno, zaenkrat pa odpira mnogo novih vprašanj.
Mineva 200 dni, odkar je novi koronavirus dobil svoje uradno ime, z njim pa smo tedaj poimenovali tudi bolezen, ki jo povzroča. Z virusom Sars-CoV-2 se je doslej okužilo več kot 28 milijonov ljudi po svetu, zaradi posledic bolezni covid-19 pa je umrlo že več 900 000 obolelih. Kaj vse so strokovnjaki v tem času že razvozlali o virusu in zakaj je še vedno veliko vprašanj zlasti v zvezi z dolgotrajnim okrevanjem pri številnih bolnikih, raziskujemo ta četrtekna Valu 202 v oddaji Frekvenca X. Pogledali pa bomo tudi na južno poloblo, kjer ravnokar končujejo zimsko sezono prehladnih obolenj. Presenetljivo: Avstralija in Nova Zelandija prvič po dolgem času skoraj ne poročata o primerih gripe.
Skupaj z našima satelitoma je izstreljena tudi nova sezona Frekvence X. Kakšne naloge danes v orbiti opravljajo sateliti, zakaj so čedalje manjši, kdo ima dostop do informacij, ki jih pošiljajo na Zemljo in zakaj nihče od njih ne pomete smeti pred svojim kozmičnim pragom? Prvo epizodo nove sezone je pripravil Maj Valerij.
Republika Slovenija vstopa v 30. leto svojega obstoja. Ob tem želimo premotriti tudi položaj znanosti v njej. V premislek o zrelosti države moramo vključiti tudi položaj znanosti v njej, saj je znanost pomemben indikator razmer v državi. Zakaj je znanost pomembna za razvoj in obstoj države? Se naša država zaveda svoje odgovornosti do znanosti? V čem se to najbolj odraža? Znanost ne igra pomembne vloge le pri spoprijemanju s posledicami epidemij in drugih zdravstvenih problemov, tu so tudi podnebne spremembe, problematika varnosti našega okolja (zraka,vode, tal), problematika terorizma, vse večje vloge umetne inteligence, moči človeka, da usmerja svoj genetski ustroj … Vse te grožnje lahko vržejo družbo s tečajev. Na katerih tovrstnih področjih je bila slovenska znanost v preteklih treh desetletjih najbolj glasna, na kaj je družbo najbolj opozarjala? So se slovenski znanstveniki v preteklih 30 letih pri nas dovolj javno angažirali? Sogovornika: dr. Oto Luthar, direktor ZRC SAZU in dr. Matjaž Kuntner, direktor Nacionalnega inštituta za biologijo Avtorja: Maja Ratej in Luka Hvalc
Globalni satelitski projekti ali napredna povezovalna zakonodaja? V Frekvenci X se sprašujemo, kako bi lahko do interneta dostopali vsi in kakšne koristi bi to prineslo našim družbam
V odrasli dobi živijo največ teden, dva, sicer pa največ časa svojega življenja preživijo v stanju ličinke. Kresničke so tiste vrste živali, ki nas v trenutku, ko jih omenimo, popeljejo v čas toplih poletnih večerov. Spominjamo se morda svojega brezskrbnega otroštva in čudenja, ko so nas prav graciozno obletavale. Kresničke spodbujajo našo domišljijo, ob njih si postavljamo vprašanja o samem delovanju narave, med drugim pa so tudi navdih za umetnost in seveda znanstvenike, ki se v svojih raziskavah lotevajo vprašanj o tem, zakaj pravzaprav svetijo, kako jih v sodobnem času ogrožajo svetlobna onesnaženost in onesnaženost okolja, industrializacija in podnebne spremembe ter zakaj so za številne kresničke - ki so mimogrede hrošči - neizčrpen vir navdiha? Sogovornika sta dr. Marc Branham, entomolog z Univerze na Floridi, ki je svojo raziskovalno pot posvetil kresničkam, in biolog dr. Raphael DeCock z Univerze v Antwerpu.
Mesta prihodnosti se vračajo! Kaj vse se je v zadnjih treh mesecih zgodilo mestom, ki so bila med pandemijo središčne točke prenašanja okužb in hkrati prizorišča nekaterih najbolj dramatičnih prizorov, ki se bodo zapisali v kolektivno zavest človeštva? Z domačimi in tujimi strokovnjaki razmišljamo o tem, kako je izkušnja epidemije spremenila naše dojemanje javnih prostorov in infrastrukture, kako bomo preoblikovali prometne navade, kaj bo za mesta pomenil zaton turizma in kakšen bo nov odnos med mesti in podeželjem. Avtorja: Jan Grilc in dr. Dan Podjed (ZRC SAZU) Gosti: Steven Pedigo (Univerza Lyndona Johnsona, Teksas); Nicola Ussardi (Assemblea Sociale per la Casa, Benetke); dr. Maja Simoneti (Inštitut IPoP)
Kdor koli razume znanost, ve, da bo ta za rešitev problema predlagala različne ukrepe. V Ko je vlada Južnoafriške republike zanikala znanstvena dognanja o virusu HIV, je po nekaterih ocenah umrlo več kot 300.000 ljudi. Profesor Chris French raziskuje nenavadne pojave in teorije zarote.
Kdor ima v teh dneh vsaj malo odprte oči, ga ni mogel spregledati. Na meniju pomladi se je po prvem hodu s cvetočimi drevesi zdaj pred nami znašla rapsodija travniškega okrasja. Danes se bomo posvetili predvsem tistim, ki na tem majskem travniškem gobelinu niso v prvem planu, a so ključne, zelo stare in za človeka tekom vse naše civilizacije izjemno pomembne. To so trave. Kot boste slišali, so trave z nami povezane prek žit (ja, žita izhajajo prav iz trav), dotaknili pa se bomo tudi alergij, ki nam jih povzroča cvetni prah trav, ter tega, kako je vzgoja trav v obliki žit povzročila prave podnebne spremembe. Sogovornica Maje Ratej bo znanstvena svetnica na Nacionalnem inštitutu za biologijo in profesorica na Univerzi v Ljubljani in Mednarodni podiplomski šoli Jožef Stefan dr. Marina Dermastia.
Neveljaven email naslov