Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dr. Sverre Aarseth je legendarni astrofizik z Inštituta za astronomijo Univerze v Cambridgeu in skoraj vsakemu astrofiziku na svetu vzbudi hvaležnost, saj je razvil in z drugimi delil zelo učinkovite računalniške programe za preračunavanje interakcije med veliko telesi v vesolju. Lahko bi mu rekli kar mojster vesoljskega plesa.
Sverre Aarseth je legendarni astrofizik z Inštituta za astronomijo Univerze v Cambridgeu in ta znanstvenik je človeštvu dal vsaj dvoje: prvič, to je bila vse od leta 1961 naprej veriga računalniških programov, v katere je znal izjemno učinkovito vpletati zadnja dognanja z različnih področij in ki so omogočali računati gravitacijski privlak med veliko telesi ter tako ponazarjati strukturo in razvoj zelo različnih sistemov v vesolju: od leta 1961 še novih umetnih satelitov prek lun do skupin zvezd in eksotičnih okolij v bližini črnih lukenj.
In drugič, Sverre je bil eden prvih, ki je svoja orodja brez omejitev delil z drugimi ter jim pomagal pri njihovi uporabi in nadgradnji. Tako je pomagal vzpostaviti sistem v astronomiji zelo uveljavljenega skupnega svetovnega razvoja novega znanja, kjer ni tako pomembno, kdo je kaj naredil, ampak da smo se vsi skupaj naučili razumeti nekaj novega. Lahko bi mu rekli kar mojster vesoljskega plesa.
Prof. dr. Tomaž Zwitter,delo dr. Sverreja Aarsetha je v celoti posvečeno posledicam Newtonovega gravitacijskega zakona. Na začetku velja pojasniti, kaj še manjka gravitacijskemu zakonu, saj vemo, da ga je že v 17. stoletju opisal Isaac Newton.
Gravitacijski zakon je za najpreprostejši, vendar še vedno zapleten primer, ko imamo le dve telesi, od časa Isaaca Newtona pa do 19. stoletja znanstvenikom uspelo temeljito raziskati. Poiskali so tudi enačbe, ki popisujejo njegove rešitve. Žal že sistema treh ali več teles ni mogoče tako rešiti. Nujna je uporaba računalnikov, ki sproti računajo rešitve in nam razkrivajo neverjetno bogastvo različnih možnosti.
Zakaj pa bi radi izračunali, kako se vede združba veliko delcev v vesolju?
Telesa v vesolju so pogosto daleč vsaksebi, tako sodelujejo predvsem z medsebojnim gravitacijskim privlakom. Vzemiva naše Osončje, kjer na prvi pogled poznamo skoraj vse. Položaje večjih teles v Osončju poznamo na približno meter natančno, in to čeprav se razdalje med njimi merijo v stotinah milijonov kilometrov. Podobno izjemno natančno poznamo tudi hitrost njihovega gibanja. Vendar nas tudi v našem Osončju zanimajo časovne spremembe in njegov razvoj. Kakšnih 200 milijonov let naprej ali nazaj je danes z računalniškimi programi Sverreja Aarsetha mogoče priti, pri daljših časih pa se poznajo kaotični vplivi majhnih motenj med telesi. Kot drugo skrajnost lahko vzameva našo Galaksijo. Namesto osmih planetov in nekaj tisočev manjših teles kot v našem Osončju nas v naši Galaksiji zanima gibanje milijard zvezd. Spet so računalniški programi našega gosta tisti, ki bodo meritve današnjega položaja in gibanja milijarde zvezd, ki jih ravnokar opravlja vesoljska misija Gaja, lahko preslikali v sliko Galaksije pred milijardami let. Morda bomo spoznali celo, kakšna je bila naša Galaksija ob svojem nastanku.
Vse to računalniško programiranje daje slutiti človeka, ki je sicer prijazen, vendar noč in dan ždi pred računalniškim zaslonom.
Dr. Sverre Aarseth bo julija dopolnil 81 let. Spoznala sva se pred 15 leti na konferenci v Bormiu. Tam smo mu nekega prostega popoldneva vsi precej zadihani sledili na enega izmed tritisočakov nad prelazom Stelvio. Ko 66-letnik prehiti kolege, ki bi jim lahko bil oče, to seveda pove, da Sverre ni kabinetni človek. Pri 40 letih je dotedanje razvedrilo igranja dopisnega šaha, v katerem je mednarodni mojster, zamenjal za solo gorniška potepanja po našem planetu. Podobno kot pri njegovih računalniških programih, ki so presegali hitrostne rekorde, ga je redkokdo lahko dohajal tudi v gorah. Svoja doživetja zadnjih štirih desetletij je lani opisal v knjigi Prigode brezbrižnega ljubitelja. Knjiga je izjemno branje, pri katerem se ne morem znebiti vtisa, da se – tako kot žilavi Vikingi – tudi Norvežan Sverre Aarseth ne zna hvaliti, ampak mora bližino mejne izkušnje zaslutiti bralec sam. Kot 80-letnik je še vedno zelo dejaven. Naš gost je v Frekvenci X šele danes, saj je pretekli mesec preživel v Čilu, kjer je vodil šolo računalniškega programiranja gravitacijskih sil med vesoljskimi telesi, se udeležil znanstvene konference in se gotovo povzpel tudi na kakšen vrh v Andih.
Dr. Sverre Aarseth, veliko ljudi se čudi, kako premetene so poti današnjih vesoljskih misij do oddaljenih kotičkov našega Osončja. Se to zdi zanimivo tudi vam?
Da, seveda. Bil sem sopotnik vsega tega razvoja. Če na to gledam kot astronom, je to podobno, kot če bi gledali akvarij z zlatimi ribicami, ki bi plavale okoli, vendar ne bi vedele, kaj naj naredijo. Seveda ribe nimajo cilja, vendar bi rekel, da tudi nam ljudem ni jasno, kakšen je pomen vsega tega. Če nam bo kot človeštvu uspelo preživeti bližnjo prihodnost, bo postalo bolj jasno, kaj smo s tem dosegli. Gotovo pa se bomo tako sčasoma naučili, kako naj naselimo vesolje.
Sestava našega Osončja se morda s časom spreminja. Kako daleč nazaj proti njegovemu nastanku lahko sežemo, če računalnike uporabimo kot časovni stroj? In kaj nam pove primerjava našega Osončja s planeti okoli drugih zvezd?
Najprej bi rad omenil, da s časovnim strojem ne morete v preteklost, saj nekaterim procesom časa ne morete obrniti. Táko je recimo trenje. Zato znanstveniki vedno računamo v prihodnost. Začnemo z razmerami, za katere na podlagi opazovanj sklepamo, da so veljale na začetku, nato pa ugotovimo, kako se bo tak sistem razvijal naprej. Primer takih začetnih razmer so diski snovi, ki jih vidimo okoli nekaterih mladih zvezd. Tudi za naše Osončje verjamemo, da so se planeti razvili iz takega diska v okolici našega Sonca. Tako nam opazovanja diskov okoli zvezd, ki so v različnih stopnjah razvoja, in drugih osončij, kjer danes poznamo že več kot tisoč planetov okoli drugih zvezd, pomagajo razumeti, kakšno je bilo Osončje nekdaj. Eden izmed ciljev je gotovo, da bi odkrili dvojnika našega Osončja, vendar to spremljajo težave, saj je majhne planete, kot je naša Zemlja, zelo težko opaziti.
Drugače je z velikimi planeti, kot je Jupiter. Takih planetov smo odkrili že veliko. Ugotovili smo, da so nekatera osončja precej različna od našega. To bogastvo različnih možnosti verjetno izvira iz kaotičnih majhnih motenj, ki uravnavajo razvoj planetnih sistemov. Tudi padci teles na Zemljo se dogajajo kaotično in jih je zato težko napovedati. Vseeno vemo, da je v preteklosti na Zemljo padlo veliko teles, pravzaprav je Zemlja nastala ob trku, ki ga sicer v podrobnostih še ne poznamo, imamo pa zanj smiselne razlage. To naše znanje izvira iz računov, ki spremljajo razvoj zelo veliko majhnih teles. Ti računi še niso končani, še vedno nam ni uspelo priti od začetka do današnje sestave Osončja, pa tudi danes se Osončje še vedno razvija. Te raziskave so zelo zanimive, hkrati pa zelo zapletene. Vendar se danes o marsičem glede razvoja našega Osončja že strinjamo.
Dr. Sverre Aarseth, vaše ime skoraj vsakemu astrofiziku na svetu vzbudi hvaležnost, saj ste razvili in z drugimi delili zelo učinkovite računalniške programe za preračunavanje interakcije med veliko telesi v vesolju. Govorimo tu o silah med milijoni zvezd, ki jih opazujejo današnje vesoljske misije, ali pa ima vaše delo še drugačno uporabnost?
Moje delo je skoraj v celoti posvečeno posledicam Newtonovega gravitacijskega zakona. Ta zakon deluje na vseh velikostih, pa naj bodo to naši umetni sateliti, lune planetov, planeti v osončjih, skupine tisočev zvezd, kot so na primer Gostosevci, ali pa tako imenovane kroglaste kopice v naši Galaksiji, od katerih ima vsaka do milijon zvezd. Na vseh teh različnih razdaljah je Newtonov zakon pomemben. Z njim lahko računamo vedenje različnih skupin teles in ugotovimo, kako se bodo razvijale. Pa tudi zvezde niso vselej enake, tudi te se razvijajo po fizikalnih zakonih. Fizikalni zakoni in računi nam na primer povedo, kakšna je temperatura v središču Sonca, ne da bi šli tja in jo izmerili. Podobno nam fizikalni računi omogočajo izračunati razmere ob nastajanju novih osončij. Zanimivo je, da tu govorimo o zelo različnih velikostih: od planetnih sistemov, kjer svetloba osrednje zvezde do najbolj oddaljenih teles takega sistema morda potuje pol dneva, pa do zvezdnih kopic, čez katere svetloba potuje tri, štiri ali pet let.
Dr. Sveere Aarseth, slovite tudi po gorniških turah po vsem planetu, zadnja štiri desetletja svojih vzponov ste lani opisali v dobro sprejeti potopisni knjigi Prigode brezbrižnega ljubitelja. Kaj ste se o planetu Zemlja naučili med temi vzponi in pohodi?
Na našem planetu najdemo zelo različna podnebja in razmere. V gorah se lahko spopadate z zelo ekstremnimi razmerami. Znajdete se lahko na izjemnih višinah nad 6.000 metri, kjer ne raste nič več, in to lahko imenujete območje smrti. Vendar življenje uspeva tudi v teh zelo sovražnih okoljih. Torej na Zemlji kot planetu zelo različne razmere lahko spodbujajo življenje.
Astrofiziki pogosto razlagajo javnosti, da se nikakor ne bomo preselili na kakšen drug planet in je zato bolje, da popazimo na našo Zemljo. Katere ukrepe, ki jih po navadi prezremo, bi predlagali?
Veliko ljudi predlaga marsikaj, pravzaprav je predlaganega preveč. Pojavljajo se nestrinjanja, to pa seveda ni dobro. Zame je najpomembnejše ohranjanje narave. Zato potrebujemo izobraževanje, saj le potem lahko razumete, zakaj je treba ohraniti prav vse. Pravzaprav je to tekma s časom, ki jo po mojem zdaj izgubljamo. Seveda je marsikaj odvisno od tega, kaj se bo zgodilo v bližnji prihodnosti. Naš prvi pomembni cilj je, da sploh preživimo naslednjih sto let. Ne moremo biti prepričani, da nam bo to uspelo, saj odlično okolje planeta, ki smo ga podedovali, žal pospešeno uničujemo.
692 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Dr. Sverre Aarseth je legendarni astrofizik z Inštituta za astronomijo Univerze v Cambridgeu in skoraj vsakemu astrofiziku na svetu vzbudi hvaležnost, saj je razvil in z drugimi delil zelo učinkovite računalniške programe za preračunavanje interakcije med veliko telesi v vesolju. Lahko bi mu rekli kar mojster vesoljskega plesa.
Sverre Aarseth je legendarni astrofizik z Inštituta za astronomijo Univerze v Cambridgeu in ta znanstvenik je človeštvu dal vsaj dvoje: prvič, to je bila vse od leta 1961 naprej veriga računalniških programov, v katere je znal izjemno učinkovito vpletati zadnja dognanja z različnih področij in ki so omogočali računati gravitacijski privlak med veliko telesi ter tako ponazarjati strukturo in razvoj zelo različnih sistemov v vesolju: od leta 1961 še novih umetnih satelitov prek lun do skupin zvezd in eksotičnih okolij v bližini črnih lukenj.
In drugič, Sverre je bil eden prvih, ki je svoja orodja brez omejitev delil z drugimi ter jim pomagal pri njihovi uporabi in nadgradnji. Tako je pomagal vzpostaviti sistem v astronomiji zelo uveljavljenega skupnega svetovnega razvoja novega znanja, kjer ni tako pomembno, kdo je kaj naredil, ampak da smo se vsi skupaj naučili razumeti nekaj novega. Lahko bi mu rekli kar mojster vesoljskega plesa.
Prof. dr. Tomaž Zwitter,delo dr. Sverreja Aarsetha je v celoti posvečeno posledicam Newtonovega gravitacijskega zakona. Na začetku velja pojasniti, kaj še manjka gravitacijskemu zakonu, saj vemo, da ga je že v 17. stoletju opisal Isaac Newton.
Gravitacijski zakon je za najpreprostejši, vendar še vedno zapleten primer, ko imamo le dve telesi, od časa Isaaca Newtona pa do 19. stoletja znanstvenikom uspelo temeljito raziskati. Poiskali so tudi enačbe, ki popisujejo njegove rešitve. Žal že sistema treh ali več teles ni mogoče tako rešiti. Nujna je uporaba računalnikov, ki sproti računajo rešitve in nam razkrivajo neverjetno bogastvo različnih možnosti.
Zakaj pa bi radi izračunali, kako se vede združba veliko delcev v vesolju?
Telesa v vesolju so pogosto daleč vsaksebi, tako sodelujejo predvsem z medsebojnim gravitacijskim privlakom. Vzemiva naše Osončje, kjer na prvi pogled poznamo skoraj vse. Položaje večjih teles v Osončju poznamo na približno meter natančno, in to čeprav se razdalje med njimi merijo v stotinah milijonov kilometrov. Podobno izjemno natančno poznamo tudi hitrost njihovega gibanja. Vendar nas tudi v našem Osončju zanimajo časovne spremembe in njegov razvoj. Kakšnih 200 milijonov let naprej ali nazaj je danes z računalniškimi programi Sverreja Aarsetha mogoče priti, pri daljših časih pa se poznajo kaotični vplivi majhnih motenj med telesi. Kot drugo skrajnost lahko vzameva našo Galaksijo. Namesto osmih planetov in nekaj tisočev manjših teles kot v našem Osončju nas v naši Galaksiji zanima gibanje milijard zvezd. Spet so računalniški programi našega gosta tisti, ki bodo meritve današnjega položaja in gibanja milijarde zvezd, ki jih ravnokar opravlja vesoljska misija Gaja, lahko preslikali v sliko Galaksije pred milijardami let. Morda bomo spoznali celo, kakšna je bila naša Galaksija ob svojem nastanku.
Vse to računalniško programiranje daje slutiti človeka, ki je sicer prijazen, vendar noč in dan ždi pred računalniškim zaslonom.
Dr. Sverre Aarseth bo julija dopolnil 81 let. Spoznala sva se pred 15 leti na konferenci v Bormiu. Tam smo mu nekega prostega popoldneva vsi precej zadihani sledili na enega izmed tritisočakov nad prelazom Stelvio. Ko 66-letnik prehiti kolege, ki bi jim lahko bil oče, to seveda pove, da Sverre ni kabinetni človek. Pri 40 letih je dotedanje razvedrilo igranja dopisnega šaha, v katerem je mednarodni mojster, zamenjal za solo gorniška potepanja po našem planetu. Podobno kot pri njegovih računalniških programih, ki so presegali hitrostne rekorde, ga je redkokdo lahko dohajal tudi v gorah. Svoja doživetja zadnjih štirih desetletij je lani opisal v knjigi Prigode brezbrižnega ljubitelja. Knjiga je izjemno branje, pri katerem se ne morem znebiti vtisa, da se – tako kot žilavi Vikingi – tudi Norvežan Sverre Aarseth ne zna hvaliti, ampak mora bližino mejne izkušnje zaslutiti bralec sam. Kot 80-letnik je še vedno zelo dejaven. Naš gost je v Frekvenci X šele danes, saj je pretekli mesec preživel v Čilu, kjer je vodil šolo računalniškega programiranja gravitacijskih sil med vesoljskimi telesi, se udeležil znanstvene konference in se gotovo povzpel tudi na kakšen vrh v Andih.
Dr. Sverre Aarseth, veliko ljudi se čudi, kako premetene so poti današnjih vesoljskih misij do oddaljenih kotičkov našega Osončja. Se to zdi zanimivo tudi vam?
Da, seveda. Bil sem sopotnik vsega tega razvoja. Če na to gledam kot astronom, je to podobno, kot če bi gledali akvarij z zlatimi ribicami, ki bi plavale okoli, vendar ne bi vedele, kaj naj naredijo. Seveda ribe nimajo cilja, vendar bi rekel, da tudi nam ljudem ni jasno, kakšen je pomen vsega tega. Če nam bo kot človeštvu uspelo preživeti bližnjo prihodnost, bo postalo bolj jasno, kaj smo s tem dosegli. Gotovo pa se bomo tako sčasoma naučili, kako naj naselimo vesolje.
Sestava našega Osončja se morda s časom spreminja. Kako daleč nazaj proti njegovemu nastanku lahko sežemo, če računalnike uporabimo kot časovni stroj? In kaj nam pove primerjava našega Osončja s planeti okoli drugih zvezd?
Najprej bi rad omenil, da s časovnim strojem ne morete v preteklost, saj nekaterim procesom časa ne morete obrniti. Táko je recimo trenje. Zato znanstveniki vedno računamo v prihodnost. Začnemo z razmerami, za katere na podlagi opazovanj sklepamo, da so veljale na začetku, nato pa ugotovimo, kako se bo tak sistem razvijal naprej. Primer takih začetnih razmer so diski snovi, ki jih vidimo okoli nekaterih mladih zvezd. Tudi za naše Osončje verjamemo, da so se planeti razvili iz takega diska v okolici našega Sonca. Tako nam opazovanja diskov okoli zvezd, ki so v različnih stopnjah razvoja, in drugih osončij, kjer danes poznamo že več kot tisoč planetov okoli drugih zvezd, pomagajo razumeti, kakšno je bilo Osončje nekdaj. Eden izmed ciljev je gotovo, da bi odkrili dvojnika našega Osončja, vendar to spremljajo težave, saj je majhne planete, kot je naša Zemlja, zelo težko opaziti.
Drugače je z velikimi planeti, kot je Jupiter. Takih planetov smo odkrili že veliko. Ugotovili smo, da so nekatera osončja precej različna od našega. To bogastvo različnih možnosti verjetno izvira iz kaotičnih majhnih motenj, ki uravnavajo razvoj planetnih sistemov. Tudi padci teles na Zemljo se dogajajo kaotično in jih je zato težko napovedati. Vseeno vemo, da je v preteklosti na Zemljo padlo veliko teles, pravzaprav je Zemlja nastala ob trku, ki ga sicer v podrobnostih še ne poznamo, imamo pa zanj smiselne razlage. To naše znanje izvira iz računov, ki spremljajo razvoj zelo veliko majhnih teles. Ti računi še niso končani, še vedno nam ni uspelo priti od začetka do današnje sestave Osončja, pa tudi danes se Osončje še vedno razvija. Te raziskave so zelo zanimive, hkrati pa zelo zapletene. Vendar se danes o marsičem glede razvoja našega Osončja že strinjamo.
Dr. Sverre Aarseth, vaše ime skoraj vsakemu astrofiziku na svetu vzbudi hvaležnost, saj ste razvili in z drugimi delili zelo učinkovite računalniške programe za preračunavanje interakcije med veliko telesi v vesolju. Govorimo tu o silah med milijoni zvezd, ki jih opazujejo današnje vesoljske misije, ali pa ima vaše delo še drugačno uporabnost?
Moje delo je skoraj v celoti posvečeno posledicam Newtonovega gravitacijskega zakona. Ta zakon deluje na vseh velikostih, pa naj bodo to naši umetni sateliti, lune planetov, planeti v osončjih, skupine tisočev zvezd, kot so na primer Gostosevci, ali pa tako imenovane kroglaste kopice v naši Galaksiji, od katerih ima vsaka do milijon zvezd. Na vseh teh različnih razdaljah je Newtonov zakon pomemben. Z njim lahko računamo vedenje različnih skupin teles in ugotovimo, kako se bodo razvijale. Pa tudi zvezde niso vselej enake, tudi te se razvijajo po fizikalnih zakonih. Fizikalni zakoni in računi nam na primer povedo, kakšna je temperatura v središču Sonca, ne da bi šli tja in jo izmerili. Podobno nam fizikalni računi omogočajo izračunati razmere ob nastajanju novih osončij. Zanimivo je, da tu govorimo o zelo različnih velikostih: od planetnih sistemov, kjer svetloba osrednje zvezde do najbolj oddaljenih teles takega sistema morda potuje pol dneva, pa do zvezdnih kopic, čez katere svetloba potuje tri, štiri ali pet let.
Dr. Sveere Aarseth, slovite tudi po gorniških turah po vsem planetu, zadnja štiri desetletja svojih vzponov ste lani opisali v dobro sprejeti potopisni knjigi Prigode brezbrižnega ljubitelja. Kaj ste se o planetu Zemlja naučili med temi vzponi in pohodi?
Na našem planetu najdemo zelo različna podnebja in razmere. V gorah se lahko spopadate z zelo ekstremnimi razmerami. Znajdete se lahko na izjemnih višinah nad 6.000 metri, kjer ne raste nič več, in to lahko imenujete območje smrti. Vendar življenje uspeva tudi v teh zelo sovražnih okoljih. Torej na Zemlji kot planetu zelo različne razmere lahko spodbujajo življenje.
Astrofiziki pogosto razlagajo javnosti, da se nikakor ne bomo preselili na kakšen drug planet in je zato bolje, da popazimo na našo Zemljo. Katere ukrepe, ki jih po navadi prezremo, bi predlagali?
Veliko ljudi predlaga marsikaj, pravzaprav je predlaganega preveč. Pojavljajo se nestrinjanja, to pa seveda ni dobro. Zame je najpomembnejše ohranjanje narave. Zato potrebujemo izobraževanje, saj le potem lahko razumete, zakaj je treba ohraniti prav vse. Pravzaprav je to tekma s časom, ki jo po mojem zdaj izgubljamo. Seveda je marsikaj odvisno od tega, kaj se bo zgodilo v bližnji prihodnosti. Naš prvi pomembni cilj je, da sploh preživimo naslednjih sto let. Ne moremo biti prepričani, da nam bo to uspelo, saj odlično okolje planeta, ki smo ga podedovali, žal pospešeno uničujemo.
Kako lahko naredim kar največ dobrega? Naj premišljeno doniram samo skrbno izbranim humanitarnim organizacijam ali naj se raje odločam čustveno in pomagam po trenutni inerciji? Pod drobnogled smo vzeli koncept učinkovitega altruizma, ki skuša pomagati na podlagi merljivih dokazov, hkrati pa je deležen tudi številnih kritik. Razpravljamo o različnih konceptih altruizma in dobrodelnosti, vlogi posameznika, države in korporacij.
Ranga Dias z ameriške univerze Rochester je leta 2020 zaslovel, potem ko je v reviji Nature poročal o prvem superprevodniku pri sobni temperaturi. To je bil velikanski uspeh, eden izmed svetih gralov moderne fizike, ki je Diasu na široko odprl pot do Nobelove nagrade, svetu pa do učinkovitejše prihodnosti z manj izgubami energije. A danes vemo, da je za njegovim domnevnim odkritjem prevara in vrsta goljufij. Poneverbe podatkov v znanosti postajajo vse pogostejše, dodatno skrb vnaša sivo polje umetne inteligence, ki namesto znanstvenikov lahko piše tudi članke. Kako je z integriteto v znanosti, kako lahko vemo, kaj je res in kdo zavaja?
Potujemo v zgodovino našega planeta in odkrivamo največja in najmanjša bitja, ki so ga poseljevala. Zagrizemo tudi v iskanje odgovora, kakšen mojstrski kipar je narava, ki se je domislila človeka – ravno prav velikega sesalca z nadpovprečno velikimi možgani.
V ponedeljek je minilo 300 let od rojstva Immanuela Kanta, slovitega modreca iz Königsberga, ki je močno zaznamoval filozofijo. Kant velja za prvega sodobnega filozofa, njegovo delo pa presega meje časa in nam še vedno predstavlja prvovrstno oporo pri naslavljanju temeljnih vprašanj o našem obstoju, našem razumevanju in naši odgovornosti.
Vsako leto se nad našimi glavami seli na milijarde ptic, žuželk, netopirjev; njihova epska potovanja povezujejo celine in niso imuna na vpliv človeka, ki je zadal velik udarec zlasti selitvam velikih sesalcev. Kdo so selivci rekorderji, kaj jih žene in kako najdejo svoj cilj?
“Prosimo vas, da zaprete oči, med preiskavo se tudi ne pogovarjamo.” To so začetne besede asistenta v ambulanti za merjenje električne dejavnosti možganov EEG, kamor se je tokrat, ob skorajšnji stoletnici prve meritve na človeku, povabila tudi Frekvenca X. Elektroencefalograf je naprava, ki jo je na človeku prvič uporabil nemški psihiater Hans Berger 6. julija 1924. Kljub svoji starosti se tehnologija do danes ni prav veliko spremenila, ob merjenju dejavnosti še vedno na glavo postavijo elektrode, ob pomoči katerih ugotavljajo mogoča odstopanja od normalne električne dejavnosti možganov. Pravzaprav jim “na daleč” prisluškujejo. In to so delali tudi, ko se je na Nevrološki kliniki pri vodji Centra za epilepsijo odraslih dr. Bogdanu Lorberju oglasila Maja Stepančič. Vabljeni torej na posebno zvočno izkušnjo, prisluškovali boste lahko preiskavi EEG.
Če omenimo oceane, na kaj pomislite? Večina ljudi pomisli na ribe in na njihovo slanost …, na biologijo in kemijo morja torej. Toda tisto, kar res zaznamuje oceane, je njihova fizika.
Tokratna Frekvenca X se spet sprehaja po največjih ali najzanimivejših dosežkih meseca. Marec je mesec, ko naša oddaja praznuje rojstni dan, mesec, ko se podeljujejo Jesenkove nagrade; letos je nagrado za življenjsko delo prejela prof. dr. Nina Gunde Cimerman z biotehniške fakultete, ki bo tudi naša gostja. Poleg tega naj omenimo še nekaj novic iz sveta znanosti: govorili bomo o pomembni raziskavi Univerzitetne klinike za pljučne bolezni in alergijo Golnik v zvezi z anafilaksijo, povabili se bomo na pojedino zvezd, ki se hranijo tudi s planeti, in odgovorili na vprašanje, zakaj antropocen ne bo postal uradno poimenovanje dobe, v kateri ima največji vpliv na okolje človek.
Je biti velik ali majhen v naravi prednost ali slabost? Kaj pa zares velik? Frekvenca X, poljudnoznanstvena oddaja Vala 202, svoj 15. rojstni dan praznuje s sebi enakimi. Pred mladim občinstvom in v čisto pravem radijskem studiu načenjamo temo velikosti in kako ta vpliva na ves živi svet okoli nas. Potujte z nami skozi zgodovino našega planeta in odkrijte največja bitja, ki so ga poseljevala. Kaj je pripomoglo k temu, da so po Zemlji nekoč lomastili megalomanski kuščarji in kako so se sploh premikali? Zakaj so kiti še dandanes tako ogromni in ali so orjaški pajki in kačji pastirji sploh mogoči? In kaj imata o fantazijskih bitjih, kot so leteči zmaji, krilati konji pegazi, palčki in velikani iz pripovedk, povedati fizika in biologija? Zagrizli pa bomo tudi v iskanje odgovora, kakšen mojstrski kipar je narava, ki se je domislila človeka – ravno prav velikega sesalca z nadpovprečno velikimi možgani. Kako se je z našo velikostjo igrala evolucija in do kod še lahko zrastemo? Kako bi živeli, če bi se nenadoma – kot Alica – povečali ali pomanjšali? Zaneslo pa nas bo tudi daleč stran v vesolje z misijo, da se domislimo planeta, na katerem bi lahko obstajali velikani.
Preselimo se 15 let v preteklost, natančneje – odpotujemo v 9. april leta 2009, ko je Mija Škrabec Arbanas pripravila eno izmed prvih oddaj, ki so v Frekvenci X obravnavale vesolje. V tem času se je marsikaj spremenilo: od vse daljših sprehodov astronavtov zunaj vesoljskih postaj do napredka pri razvoju vesoljskih oblačil, ki omogočajo boljšo gibljivost, do raztrosa človeškega pepela v vesolju. 15-letni napredek v raziskovanju vesolja komentira naš dolgoletni strokovni sodelavec astronom in astrofizik Tomaž Zwitter.
Gost v tokratni Frekvenci X je bil Roger Penrose, zelo eminentno ime svetovne matematične fizike, ki se ga velikokrat omenja v povezavi Stephenom Hawkingom. Penrose je v svoji dolgi karieri pomembno prispeval predvsem k teoriji splošne relativnosti, je pa tudi avtor tako imenovanih Penrose-Hawking teoremov o singularnostih, ki so mu prinesli Nobelovo nagrado in ki pravijo, da se črne luknje tvorijo iz zelo splošnih pogojev sesedanja materije ter da se v središču črne luknje ustvari singularnost v končnem času. V oddaji se z njim sprašujemo tudi, kaj je v sodobni fiziki moda, kaj vera in kaj fantazija, dotaknemo se tudi vprašanja, kako pri umetni inteligenci 'izračunati' razumevanje in kako enigmatična je fizika možganov.
Ob Tednu možganov, ki je letos posvečen spolnosti, raziskujemo odvisnost od pornografije, kakšni so simptomi, kaj se dogaja v naših možganih, zakaj je lahko izpostavljenost otrok in mladostnikov pornografiji problematična in kakšne dodatne nevarnosti je prinesel razmah sodobnih tehnologij. V skupni epizodi z oddajo Možgani na dlani na Prvem tudi o pozitivnih plateh rabe pornografije.
Ste vedeli, da bo na celotni progi drugega tira porabljenih za pet Eifflovih stolpov jeklenih armatur? Inženirji, gradbinci in izvajalci del pa seveda pri gradnji ne uporabljajo le kovinskih pripomočkov. Kakšna je znanost za gradnjo predorov, kako ti sploh nastanejo, kdo pri tem sodeluje in kje vse lahko strokovnjaki sploh kopljejo predore? V oddaji slišite tudi zvoke iz globin enega izmed slovenskih predorov.
Februar je pri koncu in Frekvenca X njegove zadnje ure, ki so zaradi prestopnega leta pravzaprav bonus, izkorišča za prelet tem, ki so ta mesec odmevale v znanosti. Maja Ratej raziskuje avtoimunske bolezni in zakaj jih bomo lahko morda v dogledni prihodnosti uspešno zdravili. Preverila je tudi, kakšna velikanka je na novo odkrita anakonda v Južni Ameriki in koliko več vemo o dinozavrih 200 let po njihovem odkritju. Več pa tudi o tem, da se lahko v Ljubljani po novem pomudite pri Hallersteinovem zvezdnem opazovalniku, pa o ameriškem zasebnem naskoku na Luno, rasni genetiki in celo gensko spremenjenih bananah.
Pred kratkim smo se s Frekvenco X mudili v CERN-u, Evropski organizaciji za jedrske raziskave, v kateri se že 70 let ukvarjajo s trki osnovnih delcev. Gre za megalomansko raziskovalno območje na meji med Švico in Francijo v Ženevi, pod katerim je 27 kilometrov dolg Veliki hadronski trkalnik. V njem so, spomnimo, leta 2012 ob pomoči velikanskih detektorjev potrdili obstoj Higgsovega bozona. Trki, ki se z velikanskimi energijami in hitrostmi dogajajo v pospeševalniku, razkrivajo delovanje vesolja v njegovih prvih trenutkih, ob tem pa se poskušajo raziskovalci dokopati tudi do odgovorov na to, kaj bi utegnila biti temna snov in kako bolje spoznati antimaterijo.
Če odgovorna oseba po hudi delovni nesreči javnost obvesti, da je bil vzrok tragičnega dogodka človeška napaka, nas takšno pojasnilo ne sme pomiriti, ampak nas mora še bolj vznemiriti. Skladno s sodobnimi smernicami za zagotavljanje varnosti, ki temeljijo na znanstvenih raziskavah, je človeška napaka sprejemljiv vzrok za razlago neželenega dogodka le v zelo redkih primerih. Po temeljiti preučitvi okoliščin nesreče se večinoma namreč izkaže, da je za napako kriva sistemska pomanjkljivost in ne nepozoren posameznik. Česa nas lahko naučijo človeške napake, kakšni psihološki in varnostni mehanizmi so v ozadju, kako je zdravniškimi napakami in kakšna bo vloga umetne inteligence?
Pred evropskim dnem boja proti raku Maja Ratej poizveduje o napredku pri diagnostiki in zdravljenju raka, zastavlja pa si tudi vprašanje, kakšno liso je na tem področju pustila koronavirusna doba. V januarski beri novic na področju znanosti jo zanimajo odmevno odkritje 2500 let starih ostankov kompleksa mest v Amazoniji in novi poskusi pošiljanja plovil na Luno. Za konec pod drobnogled vzame še raziskovalni dosežek slovenskih znanstvenikov, ki je januarja odmeval tudi v mednarodnem tisku o popularni znanosti, in sicer kako iz milnega mehurčka ustvariti natančen laser.
V zadnjih nekaj letih se v spletnih časopisih pogosto znajdejo članki o mestih, ki bodo krojila našo prihodnost bivanja. Trajnostno, zeleno, obnovljivi viri energije, javni prevoz, 15-minutno mesto, individualnost bomo zamenjali za skupnost … to so pogosto napovedi velikih arhitekturnih birojev, ki snujejo tako imenovana mesta prihodnosti. Mesta, ki bodo nasledila takšna, kot jih poznamo danes.
V delu leta, ko na nas od vsepovsod prežijo okužbe dihal, pri Frekvenci X opazujemo simfonijo našega telesa v boju zoper njih. Še posebej nas zanimajo vročina, kašelj in kihanje, nad katerimi bdijo različni možganski dirigenti.
Povprečen posameznik v industrializiranih državah s hrano letno zaužije osem kilogramov aditivov, kupi pa le dva kilograma moke. Trend prehranjevanja, ki ga narekujeta pomanjkanje časa in velika količina priročnih, za takojšnje zaužitje pripravljenih živilskih izdelkov, gre namreč v smer, ko vedno manj obrokov pripravimo sami. Pri tem zaužijemo vedno več tako imenovane ultraprocesirane hrane, med katero spadajo čips, zamrznjena lazanja, sladke žitarice, rastlinske alternative za sir in meso in podobno. Kako taka hrana vpliva na naše telo in svet okoli nas? Kako jo prepoznati?
Neveljaven email naslov