Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Sverre Aarseth, mojster vesoljskega plesa

23.04.2015

Dr. Sverre Aarseth je legendarni astrofizik z Inštituta za astronomijo Univerze v Cambridgeu in skoraj vsakemu astrofiziku na svetu vzbudi hvaležnost, saj je razvil in z drugimi delil zelo učinkovite računalniške programe za preračunavanje interakcije med veliko telesi v vesolju. Lahko bi mu rekli kar mojster vesoljskega plesa.

Sverre Aarseth je legendarni astrofizik z Inštituta za astronomijo Univerze v Cambridgeu in ta znanstvenik je človeštvu dal vsaj dvoje: prvič, to je bila vse od leta 1961 naprej veriga računalniških programov, v katere je znal izjemno učinkovito vpletati zadnja dognanja z različnih področij in ki so omogočali računati gravitacijski privlak med veliko telesi ter tako ponazarjati strukturo in razvoj zelo različnih sistemov v vesolju: od leta 1961 še novih umetnih satelitov prek lun do skupin zvezd in eksotičnih okolij v bližini črnih lukenj.

In drugič, Sverre je bil eden prvih, ki je svoja orodja brez omejitev delil z drugimi ter jim pomagal pri njihovi uporabi in nadgradnji. Tako je pomagal vzpostaviti sistem v astronomiji zelo uveljavljenega skupnega svetovnega razvoja novega znanja, kjer ni tako pomembno, kdo je kaj naredil, ampak da smo se vsi skupaj naučili razumeti nekaj novega. Lahko bi mu rekli kar mojster vesoljskega plesa.

Prof. dr. Tomaž Zwitter,delo dr. Sverreja Aarsetha je v celoti posvečeno posledicam Newtonovega gravitacijskega zakona. Na začetku velja pojasniti, kaj še manjka gravitacijskemu zakonu, saj vemo, da ga je že v 17. stoletju opisal Isaac Newton. 

Gravitacijski zakon je za najpreprostejši, vendar še vedno zapleten primer, ko imamo le dve telesi, od časa Isaaca Newtona pa do 19. stoletja znanstvenikom uspelo temeljito raziskati. Poiskali so tudi enačbe, ki popisujejo njegove rešitve. Žal že sistema treh ali več teles ni mogoče tako rešiti. Nujna je uporaba računalnikov, ki sproti računajo rešitve in nam razkrivajo neverjetno bogastvo različnih možnosti.

 Zakaj pa bi radi izračunali, kako se vede združba veliko delcev v vesolju?

Telesa v vesolju so pogosto daleč vsaksebi, tako sodelujejo predvsem z medsebojnim gravitacijskim privlakom. Vzemiva naše Osončje, kjer na prvi pogled poznamo skoraj vse. Položaje večjih teles v Osončju poznamo na približno meter natančno, in to čeprav se razdalje med njimi merijo v stotinah milijonov kilometrov. Podobno izjemno natančno poznamo tudi hitrost njihovega gibanja. Vendar nas tudi v našem Osončju zanimajo časovne spremembe in njegov razvoj. Kakšnih 200 milijonov let naprej ali nazaj je danes z računalniškimi programi Sverreja Aarsetha mogoče priti, pri daljših časih pa se poznajo kaotični vplivi majhnih motenj med telesi. Kot drugo skrajnost lahko vzameva našo Galaksijo. Namesto osmih planetov in nekaj tisočev manjših teles kot v našem Osončju nas v naši Galaksiji zanima gibanje milijard zvezd. Spet so računalniški programi našega gosta tisti, ki bodo meritve današnjega položaja in gibanja milijarde zvezd, ki jih ravnokar opravlja vesoljska misija Gaja, lahko preslikali v sliko Galaksije pred milijardami let. Morda bomo spoznali celo, kakšna je bila naša Galaksija ob svojem nastanku.

 Vse to računalniško programiranje daje slutiti človeka, ki je sicer prijazen, vendar noč in dan ždi pred računalniškim zaslonom.

Dr. Sverre Aarseth bo julija dopolnil 81 let. Spoznala sva se pred 15 leti na konferenci v Bormiu. Tam smo mu nekega prostega popoldneva vsi precej zadihani sledili na enega izmed tritisočakov nad prelazom Stelvio. Ko 66-letnik prehiti kolege, ki bi jim lahko bil oče, to seveda pove, da Sverre ni kabinetni človek. Pri 40 letih je dotedanje razvedrilo igranja dopisnega šaha, v katerem je mednarodni mojster, zamenjal za solo gorniška potepanja po našem planetu. Podobno kot pri njegovih računalniških programih, ki so presegali hitrostne rekorde, ga je redkokdo lahko dohajal tudi v gorah. Svoja doživetja zadnjih štirih desetletij je lani opisal v knjigi Prigode brezbrižnega ljubitelja. Knjiga je izjemno branje, pri katerem se ne morem znebiti vtisa, da se – tako kot žilavi Vikingi – tudi Norvežan Sverre Aarseth ne zna hvaliti, ampak mora bližino mejne izkušnje zaslutiti bralec sam. Kot 80-letnik je še vedno zelo dejaven. Naš gost je v Frekvenci X šele danes, saj je pretekli mesec preživel v Čilu, kjer je vodil šolo računalniškega programiranja gravitacijskih sil med vesoljskimi telesi, se udeležil znanstvene konference in se gotovo povzpel tudi na kakšen vrh v Andih.

POGOVOR

Dr. Sverre Aarseth, veliko ljudi se čudi, kako premetene so poti današnjih vesoljskih misij do oddaljenih kotičkov našega Osončja. Se to zdi zanimivo tudi vam? 

Da, seveda. Bil sem sopotnik vsega tega razvoja. Če na to gledam kot astronom, je to podobno, kot če bi gledali akvarij z zlatimi ribicami, ki bi plavale okoli, vendar ne bi vedele, kaj naj naredijo. Seveda ribe nimajo cilja, vendar bi rekel, da tudi nam ljudem ni jasno, kakšen je pomen vsega tega. Če nam bo kot človeštvu uspelo preživeti bližnjo prihodnost, bo postalo bolj jasno, kaj smo s tem dosegli. Gotovo pa se bomo tako sčasoma naučili, kako naj naselimo vesolje.

 Sestava našega Osončja se morda s časom spreminja. Kako daleč nazaj proti njegovemu nastanku lahko sežemo, če računalnike uporabimo kot časovni stroj? In kaj nam pove primerjava našega Osončja s planeti okoli drugih zvezd?

Najprej bi rad omenil, da s časovnim strojem ne morete v preteklost, saj nekaterim procesom časa ne morete obrniti. Táko je recimo trenje. Zato znanstveniki vedno računamo v prihodnost. Začnemo z razmerami, za katere na podlagi opazovanj sklepamo, da so veljale na začetku, nato pa ugotovimo, kako se bo tak sistem razvijal naprej. Primer takih začetnih razmer so diski snovi, ki jih vidimo okoli nekaterih mladih zvezd. Tudi za naše Osončje verjamemo, da so se planeti razvili iz takega diska v okolici našega Sonca. Tako nam opazovanja diskov okoli zvezd, ki so v različnih stopnjah razvoja, in drugih osončij, kjer danes poznamo že več kot tisoč planetov okoli drugih zvezd, pomagajo razumeti, kakšno je bilo Osončje nekdaj. Eden izmed ciljev je gotovo, da bi odkrili dvojnika našega Osončja, vendar to spremljajo težave, saj je majhne planete, kot je naša Zemlja, zelo težko opaziti.
Drugače je z velikimi planeti, kot je Jupiter. Takih planetov smo odkrili že veliko. Ugotovili smo, da so nekatera osončja precej različna od našega. To bogastvo različnih možnosti verjetno izvira iz kaotičnih majhnih motenj, ki uravnavajo razvoj planetnih sistemov. Tudi padci teles na Zemljo se dogajajo kaotično in jih je zato težko napovedati. Vseeno vemo, da je v preteklosti na Zemljo padlo veliko teles, pravzaprav je Zemlja nastala ob trku, ki ga sicer v podrobnostih še ne poznamo, imamo pa zanj smiselne razlage. To naše znanje izvira iz računov, ki spremljajo razvoj zelo veliko majhnih teles. Ti računi še niso končani, še vedno nam ni uspelo priti od začetka do današnje sestave Osončja, pa tudi danes se Osončje še vedno razvija. Te raziskave so zelo zanimive, hkrati pa zelo zapletene. Vendar se danes o marsičem glede razvoja našega Osončja že strinjamo.

Dr. Sverre Aarseth, vaše ime skoraj vsakemu astrofiziku na svetu vzbudi hvaležnost, saj ste razvili in z drugimi delili zelo učinkovite računalniške programe za preračunavanje interakcije med veliko telesi v vesolju. Govorimo tu o silah med milijoni zvezd, ki jih opazujejo današnje vesoljske misije, ali pa ima vaše delo še drugačno uporabnost?

Moje delo je skoraj v celoti posvečeno posledicam Newtonovega gravitacijskega zakona. Ta zakon deluje na vseh velikostih, pa naj bodo to naši umetni sateliti, lune planetov, planeti v osončjih, skupine tisočev zvezd, kot so na primer Gostosevci, ali pa tako imenovane kroglaste kopice v naši Galaksiji, od katerih ima vsaka do milijon zvezd. Na vseh teh različnih razdaljah je Newtonov zakon pomemben. Z njim lahko računamo vedenje različnih skupin teles in ugotovimo, kako se bodo razvijale. Pa tudi zvezde niso vselej enake, tudi te se razvijajo po fizikalnih zakonih. Fizikalni zakoni in računi nam na primer povedo, kakšna je temperatura v središču Sonca, ne da bi šli tja in jo izmerili. Podobno nam fizikalni računi omogočajo izračunati razmere ob nastajanju novih osončij. Zanimivo je, da tu govorimo o zelo različnih velikostih: od planetnih sistemov, kjer svetloba osrednje zvezde do najbolj oddaljenih teles takega sistema morda potuje pol dneva, pa do zvezdnih kopic, čez katere svetloba potuje tri, štiri ali pet let.

 Dr. Sveere Aarseth, slovite tudi po gorniških turah po vsem planetu, zadnja štiri desetletja svojih vzponov ste lani opisali v dobro sprejeti potopisni knjigi Prigode brezbrižnega ljubitelja. Kaj ste se o planetu Zemlja naučili med temi vzponi in pohodi?

Na našem planetu najdemo zelo različna podnebja in razmere. V gorah se lahko spopadate z zelo ekstremnimi razmerami. Znajdete se lahko na izjemnih višinah nad 6.000 metri, kjer ne raste nič več, in to lahko imenujete območje smrti. Vendar življenje uspeva tudi v teh zelo sovražnih okoljih. Torej na Zemlji kot planetu zelo različne razmere lahko spodbujajo življenje.

Astrofiziki pogosto razlagajo javnosti, da se nikakor ne bomo preselili na kakšen drug planet in je zato bolje, da popazimo na našo Zemljo. Katere ukrepe, ki jih po navadi prezremo, bi predlagali?

Veliko ljudi predlaga marsikaj, pravzaprav je predlaganega preveč. Pojavljajo se nestrinjanja, to pa seveda ni dobro. Zame je najpomembnejše ohranjanje narave. Zato potrebujemo izobraževanje, saj le potem lahko razumete, zakaj je treba ohraniti prav vse. Pravzaprav je to tekma s časom, ki jo po mojem zdaj izgubljamo. Seveda je marsikaj odvisno od tega, kaj se bo zgodilo v bližnji prihodnosti. Naš prvi pomembni cilj je, da sploh preživimo naslednjih sto let. Ne moremo biti prepričani, da nam bo to uspelo, saj odlično okolje planeta, ki smo ga podedovali, žal pospešeno uničujemo.


Frekvenca X

692 epizod


Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.

Sverre Aarseth, mojster vesoljskega plesa

23.04.2015

Dr. Sverre Aarseth je legendarni astrofizik z Inštituta za astronomijo Univerze v Cambridgeu in skoraj vsakemu astrofiziku na svetu vzbudi hvaležnost, saj je razvil in z drugimi delil zelo učinkovite računalniške programe za preračunavanje interakcije med veliko telesi v vesolju. Lahko bi mu rekli kar mojster vesoljskega plesa.

Sverre Aarseth je legendarni astrofizik z Inštituta za astronomijo Univerze v Cambridgeu in ta znanstvenik je človeštvu dal vsaj dvoje: prvič, to je bila vse od leta 1961 naprej veriga računalniških programov, v katere je znal izjemno učinkovito vpletati zadnja dognanja z različnih področij in ki so omogočali računati gravitacijski privlak med veliko telesi ter tako ponazarjati strukturo in razvoj zelo različnih sistemov v vesolju: od leta 1961 še novih umetnih satelitov prek lun do skupin zvezd in eksotičnih okolij v bližini črnih lukenj.

In drugič, Sverre je bil eden prvih, ki je svoja orodja brez omejitev delil z drugimi ter jim pomagal pri njihovi uporabi in nadgradnji. Tako je pomagal vzpostaviti sistem v astronomiji zelo uveljavljenega skupnega svetovnega razvoja novega znanja, kjer ni tako pomembno, kdo je kaj naredil, ampak da smo se vsi skupaj naučili razumeti nekaj novega. Lahko bi mu rekli kar mojster vesoljskega plesa.

Prof. dr. Tomaž Zwitter,delo dr. Sverreja Aarsetha je v celoti posvečeno posledicam Newtonovega gravitacijskega zakona. Na začetku velja pojasniti, kaj še manjka gravitacijskemu zakonu, saj vemo, da ga je že v 17. stoletju opisal Isaac Newton. 

Gravitacijski zakon je za najpreprostejši, vendar še vedno zapleten primer, ko imamo le dve telesi, od časa Isaaca Newtona pa do 19. stoletja znanstvenikom uspelo temeljito raziskati. Poiskali so tudi enačbe, ki popisujejo njegove rešitve. Žal že sistema treh ali več teles ni mogoče tako rešiti. Nujna je uporaba računalnikov, ki sproti računajo rešitve in nam razkrivajo neverjetno bogastvo različnih možnosti.

 Zakaj pa bi radi izračunali, kako se vede združba veliko delcev v vesolju?

Telesa v vesolju so pogosto daleč vsaksebi, tako sodelujejo predvsem z medsebojnim gravitacijskim privlakom. Vzemiva naše Osončje, kjer na prvi pogled poznamo skoraj vse. Položaje večjih teles v Osončju poznamo na približno meter natančno, in to čeprav se razdalje med njimi merijo v stotinah milijonov kilometrov. Podobno izjemno natančno poznamo tudi hitrost njihovega gibanja. Vendar nas tudi v našem Osončju zanimajo časovne spremembe in njegov razvoj. Kakšnih 200 milijonov let naprej ali nazaj je danes z računalniškimi programi Sverreja Aarsetha mogoče priti, pri daljših časih pa se poznajo kaotični vplivi majhnih motenj med telesi. Kot drugo skrajnost lahko vzameva našo Galaksijo. Namesto osmih planetov in nekaj tisočev manjših teles kot v našem Osončju nas v naši Galaksiji zanima gibanje milijard zvezd. Spet so računalniški programi našega gosta tisti, ki bodo meritve današnjega položaja in gibanja milijarde zvezd, ki jih ravnokar opravlja vesoljska misija Gaja, lahko preslikali v sliko Galaksije pred milijardami let. Morda bomo spoznali celo, kakšna je bila naša Galaksija ob svojem nastanku.

 Vse to računalniško programiranje daje slutiti človeka, ki je sicer prijazen, vendar noč in dan ždi pred računalniškim zaslonom.

Dr. Sverre Aarseth bo julija dopolnil 81 let. Spoznala sva se pred 15 leti na konferenci v Bormiu. Tam smo mu nekega prostega popoldneva vsi precej zadihani sledili na enega izmed tritisočakov nad prelazom Stelvio. Ko 66-letnik prehiti kolege, ki bi jim lahko bil oče, to seveda pove, da Sverre ni kabinetni človek. Pri 40 letih je dotedanje razvedrilo igranja dopisnega šaha, v katerem je mednarodni mojster, zamenjal za solo gorniška potepanja po našem planetu. Podobno kot pri njegovih računalniških programih, ki so presegali hitrostne rekorde, ga je redkokdo lahko dohajal tudi v gorah. Svoja doživetja zadnjih štirih desetletij je lani opisal v knjigi Prigode brezbrižnega ljubitelja. Knjiga je izjemno branje, pri katerem se ne morem znebiti vtisa, da se – tako kot žilavi Vikingi – tudi Norvežan Sverre Aarseth ne zna hvaliti, ampak mora bližino mejne izkušnje zaslutiti bralec sam. Kot 80-letnik je še vedno zelo dejaven. Naš gost je v Frekvenci X šele danes, saj je pretekli mesec preživel v Čilu, kjer je vodil šolo računalniškega programiranja gravitacijskih sil med vesoljskimi telesi, se udeležil znanstvene konference in se gotovo povzpel tudi na kakšen vrh v Andih.

POGOVOR

Dr. Sverre Aarseth, veliko ljudi se čudi, kako premetene so poti današnjih vesoljskih misij do oddaljenih kotičkov našega Osončja. Se to zdi zanimivo tudi vam? 

Da, seveda. Bil sem sopotnik vsega tega razvoja. Če na to gledam kot astronom, je to podobno, kot če bi gledali akvarij z zlatimi ribicami, ki bi plavale okoli, vendar ne bi vedele, kaj naj naredijo. Seveda ribe nimajo cilja, vendar bi rekel, da tudi nam ljudem ni jasno, kakšen je pomen vsega tega. Če nam bo kot človeštvu uspelo preživeti bližnjo prihodnost, bo postalo bolj jasno, kaj smo s tem dosegli. Gotovo pa se bomo tako sčasoma naučili, kako naj naselimo vesolje.

 Sestava našega Osončja se morda s časom spreminja. Kako daleč nazaj proti njegovemu nastanku lahko sežemo, če računalnike uporabimo kot časovni stroj? In kaj nam pove primerjava našega Osončja s planeti okoli drugih zvezd?

Najprej bi rad omenil, da s časovnim strojem ne morete v preteklost, saj nekaterim procesom časa ne morete obrniti. Táko je recimo trenje. Zato znanstveniki vedno računamo v prihodnost. Začnemo z razmerami, za katere na podlagi opazovanj sklepamo, da so veljale na začetku, nato pa ugotovimo, kako se bo tak sistem razvijal naprej. Primer takih začetnih razmer so diski snovi, ki jih vidimo okoli nekaterih mladih zvezd. Tudi za naše Osončje verjamemo, da so se planeti razvili iz takega diska v okolici našega Sonca. Tako nam opazovanja diskov okoli zvezd, ki so v različnih stopnjah razvoja, in drugih osončij, kjer danes poznamo že več kot tisoč planetov okoli drugih zvezd, pomagajo razumeti, kakšno je bilo Osončje nekdaj. Eden izmed ciljev je gotovo, da bi odkrili dvojnika našega Osončja, vendar to spremljajo težave, saj je majhne planete, kot je naša Zemlja, zelo težko opaziti.
Drugače je z velikimi planeti, kot je Jupiter. Takih planetov smo odkrili že veliko. Ugotovili smo, da so nekatera osončja precej različna od našega. To bogastvo različnih možnosti verjetno izvira iz kaotičnih majhnih motenj, ki uravnavajo razvoj planetnih sistemov. Tudi padci teles na Zemljo se dogajajo kaotično in jih je zato težko napovedati. Vseeno vemo, da je v preteklosti na Zemljo padlo veliko teles, pravzaprav je Zemlja nastala ob trku, ki ga sicer v podrobnostih še ne poznamo, imamo pa zanj smiselne razlage. To naše znanje izvira iz računov, ki spremljajo razvoj zelo veliko majhnih teles. Ti računi še niso končani, še vedno nam ni uspelo priti od začetka do današnje sestave Osončja, pa tudi danes se Osončje še vedno razvija. Te raziskave so zelo zanimive, hkrati pa zelo zapletene. Vendar se danes o marsičem glede razvoja našega Osončja že strinjamo.

Dr. Sverre Aarseth, vaše ime skoraj vsakemu astrofiziku na svetu vzbudi hvaležnost, saj ste razvili in z drugimi delili zelo učinkovite računalniške programe za preračunavanje interakcije med veliko telesi v vesolju. Govorimo tu o silah med milijoni zvezd, ki jih opazujejo današnje vesoljske misije, ali pa ima vaše delo še drugačno uporabnost?

Moje delo je skoraj v celoti posvečeno posledicam Newtonovega gravitacijskega zakona. Ta zakon deluje na vseh velikostih, pa naj bodo to naši umetni sateliti, lune planetov, planeti v osončjih, skupine tisočev zvezd, kot so na primer Gostosevci, ali pa tako imenovane kroglaste kopice v naši Galaksiji, od katerih ima vsaka do milijon zvezd. Na vseh teh različnih razdaljah je Newtonov zakon pomemben. Z njim lahko računamo vedenje različnih skupin teles in ugotovimo, kako se bodo razvijale. Pa tudi zvezde niso vselej enake, tudi te se razvijajo po fizikalnih zakonih. Fizikalni zakoni in računi nam na primer povedo, kakšna je temperatura v središču Sonca, ne da bi šli tja in jo izmerili. Podobno nam fizikalni računi omogočajo izračunati razmere ob nastajanju novih osončij. Zanimivo je, da tu govorimo o zelo različnih velikostih: od planetnih sistemov, kjer svetloba osrednje zvezde do najbolj oddaljenih teles takega sistema morda potuje pol dneva, pa do zvezdnih kopic, čez katere svetloba potuje tri, štiri ali pet let.

 Dr. Sveere Aarseth, slovite tudi po gorniških turah po vsem planetu, zadnja štiri desetletja svojih vzponov ste lani opisali v dobro sprejeti potopisni knjigi Prigode brezbrižnega ljubitelja. Kaj ste se o planetu Zemlja naučili med temi vzponi in pohodi?

Na našem planetu najdemo zelo različna podnebja in razmere. V gorah se lahko spopadate z zelo ekstremnimi razmerami. Znajdete se lahko na izjemnih višinah nad 6.000 metri, kjer ne raste nič več, in to lahko imenujete območje smrti. Vendar življenje uspeva tudi v teh zelo sovražnih okoljih. Torej na Zemlji kot planetu zelo različne razmere lahko spodbujajo življenje.

Astrofiziki pogosto razlagajo javnosti, da se nikakor ne bomo preselili na kakšen drug planet in je zato bolje, da popazimo na našo Zemljo. Katere ukrepe, ki jih po navadi prezremo, bi predlagali?

Veliko ljudi predlaga marsikaj, pravzaprav je predlaganega preveč. Pojavljajo se nestrinjanja, to pa seveda ni dobro. Zame je najpomembnejše ohranjanje narave. Zato potrebujemo izobraževanje, saj le potem lahko razumete, zakaj je treba ohraniti prav vse. Pravzaprav je to tekma s časom, ki jo po mojem zdaj izgubljamo. Seveda je marsikaj odvisno od tega, kaj se bo zgodilo v bližnji prihodnosti. Naš prvi pomembni cilj je, da sploh preživimo naslednjih sto let. Ne moremo biti prepričani, da nam bo to uspelo, saj odlično okolje planeta, ki smo ga podedovali, žal pospešeno uničujemo.


15.09.2022

Ajda Lotrič, Univerza Aalto na Finskem: "Na svetu še ni ladje, ki bi plula samo na vodik"

2188 članov v 51 državah sveta. Slovenci, ki so se izobrazili tudi v tujini. Kakšen je vtis o študiju čez mejo? Zakaj študirati na tujih univerzah? Je ključno vprašanje ostati v tujini ali se vrniti domov? V treh septembrskih Frekvencah X gostimo tri člane oziroma članice društva Vtis, društva v tujini izobraženih Slovencev. Tako v drugi epizodi spoznamo Ajdo Lotrič, podiplomsko študentko ladijske arhitekture in arktične tehnologije na Univerzi Aalto na Finskem. Na sever jo je peljala ljubezen do mrazu in Arktike, ladijsko inženirstvo pa je začela študirati, ker jo je zanj navdušil dedek.


08.09.2022

Eva Turk, Univerza Jugovzhodne Norveške: "Opolnomočenje pacientov je ključno v javnem zdravstvu"

2188 članov v 51 državah sveta. Slovenci, ki so se izobrazili tudi v tujini. Kakšen je vtis o študiju čez mejo? Zakaj študirati na tujih univerzah? Je ključno vprašanje ostati v tujini ali se vrniti domov? V treh septembrskih Frekvencah X gostimo tri člane oziroma članice društva Vtis, društva v tujini izobraženih Slovencev. V prvi epizodi je z nami Eva Turk, ki je vse študijsko obdobje preživela v tujini, skoraj 25 let, zadnjih 5 let deluje kot izredna profesorica na Univerzi Jugovzhodne Norveške in raziskovalka na Univerzi v Oslu. Osredotočena je na polje javnega zdravstvenega sistema, opolnomočenja pacientov in vpeljevanje digitalizacije v polje zdravstva.


01.09.2022

Kako naše najmlajše navdušiti za znanost?

Frekvenca X tokrat pogleduje k najmlajšim, ki prav danes začenjajo novo šolsko leto. Marsikdo reče, da šola ubije radovednost, nas pa zanima ravno nasprotno: kako pri mladih danes spodbujati radovednost in veselje do znanosti? Podali smo se med knjige, v muzej, celo na predstavo … in izvedeli marsikaj zanimivega.


20.07.2022

200 let od rojstva 'očeta genetike' Gregorja Mendla

20. julija mineva natanko 200 let od rojstva češkega meniha Gregorja Mendla, ki slovi kot oče genetike. Obletnica rojstva tega učenjaka, ki se je v zgodovino vpisal s križanjem graha, je lahko priložnost za to, da se na kratko ozremo na pot, ki jo je v teh dveh stoletjih prehodila genetika, in preletimo temeljne izzive, pred katerimi je danes. Maja Ratej se je o tem pogovarjala z genetikom dr. Alešem Mavrom s Kliničnega inštituta za medicinsko genetiko UKC Ljubljana. Začela sta s komentarjem dela Gregorja Mendla. Kaj je bil ta njegov revolucionarni uvid, zaradi katerega mu pravimo oče genetike?


07.07.2022

Frank Close o izjemnem popotovanju do odkritja Higgsovega bozona

Pred natanko desetletjem so iz raziskovalnega središča CERN v bližini Ženeve sporočili, da so se dokopali do enega največjih prebojev v fiziki sodobnega časa. Odkriti Higgsov bozon je bil edini še manjkajoči košček standardnega modela fizike osnovnih delcev. Veliki hadronski trkalnik, gigantska naprava dolžine ljubljanske obvoznice, je po skoraj štirih letih delovanja upravičil pričakovanja in potrdil, kar so fiziki predvidevali skoraj pet desetletij.


23.06.2022

Babilonski stolp vsega živega

Danes je 23. junij, na ta dan je v koledarju kresna noč in po ljudskem verovanju naj bi bilo prav tedaj mogoče razumeti govorico živali, ob pogoju, da ti v čevelj pade praprotno seme. A da bi slišali živalsko govorico, ne potrebujemo ne kresne noči ne praprotnega semena, ampak le malo znanosti in domišljije. V svetu okoli nas je pravi vrvež – na vseh mogočih zvočnih frekvencah, v elektromagnetnih silnicah, barvnih spektrih, vibracijskih ritmih, kemičnih pošiljkah … Ste za to, da splezamo na babilonski stolp vsega živega? To epizodo sta pripravila Maja Ratej in strokovni sodelavec dr. Matjaž Gregorič. Sogovorniki: - Urša Fležar, Biotehniška fakulteta - Gordana Glavan, Biotehniška fakulteta - Ines Mandič Mulec, Biotehniška fakulteta - Jernej Polajnar, Nacionalni inštitut za biologijo - Barbara Zakšek, Center za kartografijo flore in favne - biologinja in operna pevka Petra Vrh Vrezec


08.06.2022

Ključni znanstveni preboji v zadnjih 50 letih

Vesolje, telekomunikacije, genetika, medicina, podnebna znanost. Kateri so največji preboji, ki so zaznamovali ta znanstvena področja? Analiziramo največje mejnike na področju znanosti v zadnjih 50 letih.


03.06.2022

2022: V časovno kapsulo bi dali umazano prst, ledeniško vrtino, semena in vodo

Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.


02.06.2022

Carlo Rovelli: Čas kot tak v resnici ne obstaja

Fizik svetovnega slovesa Carlo Rovelli o fiziki in filozofiji časa: "Čas kot tak v resnici ne obstaja. Čas je prostor, ki ga odpirata naš spomin in pričakovanje".


02.06.2022

Pogovor na OŠ Brinje

Frekvenca X se je v času praznovanja 50-letnice Vala 202 podala tudi med šolarje in kot vreče zlata med njimi delila šolske, profesorske, življenjske in raziskovalne izkušnje naših strokovnjakov. Prijetno, sicer hladno jutro je namreč na OŠ Brinje v Grosupljem zaznamoval pogovor z imenitnimi gosti, ki so se z veseljem pomešali med mladino. Dr. Alojz Kodre, dr. Matevž Dular in dr. Anja Petković Komel so osnovnošolcem prinesli in tudi prenesli svojo strast do raziskovanja, do eksperimentiranja in tudi reševanja ugank.


02.06.2022

Eksperimentiranje v nočni omarici, reševanje ugank in "umazana znanost"

Frekvenca X se je pomešala med osnovnošolce - svoje raziskovalne, šolske, življenjske izkušnje so z mladimi radovedneži delili dr. Alojz Kodre, dr. Matevž Dular in dr. Anja Petković Komel.


02.06.2022

Znanstveniki čez mejo nismo 'švercali' kavbojk in čevljev, ampak kemikalije

Kako se je znanost delala pred 50. leti? Na Inštitutu Jožef Stefan in Kemijskem inštitutu smo obiskali laboratorije in tedaj aktivne raziskovalce ter preverili, kako se je znanost obnašala na terenu Biotehniške fakultete.


26.05.2022

Zajemanje in shranjevanje ogljika, 3. del: Iskanje ogljikove poti v prihodnost

V Frekvenci X še zadnji, 3. del serije o zajemanju in shranjevanju ogljika, torej o sklopu tehnologij, ki bodo eden izmed pomembnih delov v mozaiku boja proti segrevanju ozračja.


19.05.2022

Zajemanje in shranjevanje ogljika, 2. del: Globoko pod zemeljskim površjem

V Frekvenci X nadaljujemo serijo oddaj o zajemanju in shranjevanju ogljika, sklopu tehnologij, ki bodo eden izmed pomembnih delov v mozaiku boja proti segrevanju ozračja.


12.05.2022

Zajemanje in shranjevanje ogljika, 1. del: Na ladje namesto v ozračje

V 1. delu serije Frekvence X o zajemanju in shranjevanju ogljika se odpravljamo v sežigalnico odpadkov, ki ima rešitev za svoje ogljične izpuste.


05.05.2022

Odkritje izpred sto let, ki prehranjuje svet

Na mineralnih gnojilih sloni slaba polovica prebivalstva na svetu, vse skupaj pa se je začelo s postopkom čudno zvenečega imena, pod katerega se podpisujeta Nobelovca Fritz Haber in Carl Bosch.


28.04.2022

Pogled proti vesolju

Kako je vojna v Ukrajini vplivala na raziskovanje vesolja, o odkritju najbolj oddaljene zvezde doslej, kako deluje vesoljski teleskop James Webb, o ERC projektu in o tem, kaj prinaša mesec maj.


21.04.2022

Posluh za znanost pogrešamo že leta

Kaj so ključna vprašanja, ki bi jih bilo treba zastaviti prihodnjim oblikovalcem politik v Sloveniji v zvezi z znanostjo pri nas?


14.04.2022

Najuspešnejša različica koronavirusa

Kako uspešno bi se različice s hitrejšo prenosljivostjo ali izogibanjem imunski zaščiti ali kombinaciji obojega, lahko razširile po populaciji? Pogovor z dr. Mary Bushman s harvardske šole za javno zdravje.


06.04.2022

Za ženske v znanosti: Katja Klinar, Tina Kegl in Eva Turk

Tri mlade znanstvenice predstavljajo svoje raziskovalne izzive, konkretne projekte, komentirajo razmere na področju znanosti v Sloveniji in svetu. Kje se vidijo v prihodnosti?


Stran 6 od 35
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov