Alojz Kodre, fizik in prevajalec, je zaslužni profesor z ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko. Profesor, ki ga študentje izjemno cenijo, je z modelsko analizo nadgradil matematično fiziko, katere znanje je tudi danes ena osrednjih primerjalnih prednosti slovenskih fizikov doma in v svetu, dobro pa poznajo tudi njegov prispevek k eksperimentalni fiziki atomov.

Dr. Alojz Kodre je zaslužni profesor na ljubljanski Fakulteti za matematiko in fiziko. Njegovo znanstveno delo je vezano predvsem na področje eksperimentalne atomske fizike in rentgenske spektrometrije, kjer je oral ledino in postavil temelje modernim eksperimentalnim pristopom pri študiju mehanizmov notranjih elektronov v različnih atomih.

Rezultati so izjemno uporabni pri strukturnih analizah atomske in molekularne zgradbe snovi, med drugim tudi novih nanostrukturnih materialov, tankih plasti, tekočin in molekul v plinih.

Profesor Kodre je bil več desetletij nosilec in učitelj predmeta matematična fizika in prav to znanje daje študentom ljubljanske fizikalne šole izjemno primerjalno prednost doma in v svetu. Tako se ni čuditi, da so študentje, ko so pred leti izdali igralne karte s podobami profesorjev, kot škisa upodobili prav profesorja Kodreta. Marsikdo pa njegovo ime pozna po odličnih prevodih poljudnoznanstvenih del in znanstvene fantastike, med drugim celotnega ciklusa Štoparskega vodnika po galaksiji Douglasa Adamsa.

Rezultat je eksaktnost, združena z izjemnim občutkom za jezik, ki v marsičem bogati slovensko besedišče.

Profesor Kodre, ste izvrsten prevajalec poljudnoznanstvenih del in znanstvene fantastike. Najbrž je tu poleg eksaktnosti in lovljenja primernega jezikovnega nivoja izziv tudi ustvarjanje novih besed. Kako se to podaja slovenščini in jezikovni kulturi našega okolja?

Dobil sem vtis, da so tisti, ki so te knjige brali, novosti dobro sprejeli, da jih celo omenjajo kot eno ključnih stvari. Seveda naravoslovna ali če hočete tehnična izobrazba pomaga. Kadar je avtor imel razmeroma jasno podobo o plati nečesa novega, kar uvaja, potem je zelo prav, da prevajalec to razume, kajti, če ne, če bo prevajal po besedah in ne pozna področja, lahko iz tega nastanejo poljubne neumnosti, ki smo jih že prebrali tu in tam. Tako da to pomaga. In potem je seveda tudi iskanje novih besed, torej, treba je spojiti generativno zmožnost slovenščine, pa to, da razumete, kaj naj bi ta beseda vsebovala, potem se pa že najde. In moram reči, da je to velik hec.

Kaj pa avtorji, ki ste jih prevajali, ali oni razumejo znanost, so na tekočem z znanostjo?

Douglas Adams na primer, avtor Štoparskega vodnika, je bil izvrsten poznavalec znanosti, osebni prijatelj številnih najvidnejših znanstvenikov na svojih področjih, tako da je stvari dobival iz prve roke. In ko berete – on sicer izjemno duhovito parodira novosti v znanosti, tehniki, tako kot parodira tudi druge plati človeškega in družbenega življenja – vidite, da v resnici globoko razume, kako je to zares, da je seveda ta parodija napravljena na tej osnovi. Srečal sem nekaj primerov avtorjev, ki so kar sipali iz rokava črvine, črne luknje in tako naprej, pa niso imeli pojma, kaj naj bi to bilo. Nikoli nisem imel veselja, da bi šel take prevajati.

Torej je v znanstveni fantastiki tudi veliko nesmislov?

Absolutno, začetki so grozni. No, se bom pazil in ne bom imenoval kakšnega posebej hudega primera.

Vsekakor je Štoparski vodnik po galaksiji snov, iz katere rastejo kulti. Za konec bi vas vprašala še nekaj nenavadnega: v ponedeljek bo veliko študentov na ljubljanski Fakulteti za matematiko in fiziko in še marsikje po svetu hodilo okrog ovešenih z brisačo. Je to znak spoštovanja ali previdnosti?

Če preberete v Štoparskem vodniku, za kaj vse vam je lahko koristna brisača, potem bi pričakovali, da jih bomo tako ali tako vsi nosili vsak dan. No, ampak to je seveda počastitev, tako imenovani dan brisače, 25. maj, spominski dan za Douglasom Adamsom. No, letos, dopoldne se bom seveda pojavil tukaj na šoli z brisačo, kot je že tradicija, popoldne pa celo v Mariboru, kjer je založba Pivec, ki letos ponatiskuje Štoparski vodnik, pripravila slovesen prvi dan brisače v Mariboru. Kaže torej, da se ta raba tja še ni razširila in to bo začetek.

Vsekakor morava omeniti tudi število 42, ki je odgovor na vprašanje o življenju, vesolju in sploh vsem. Je to še vedno najboljši odgovor na to vprašanje ali ima fizika morda že kakšnega boljšega?

Fizika seveda kar naprej izumlja, vendar je treba priznati, da ne o čisto vsem. Če hočete zajeti vesolje, tukaj smo pravzaprav že zelo daleč, čeprav se nam je ne tako daleč nazaj pokazalo, da je kar 84 odstotkov tistega, o čemer v vesolju nimamo pojma, precej pomagalo tudi pri življenju, vendar so seveda biologi tu daleč spredaj in opravljajo sijajno delo. O čisto vsem, tu se pa ustavimo, ne vemo, kako je s tem. Je pa tako, kot pravi tudi Adams v svoji knjigi: čisto mogoče je, da poznate odgovor, ampak potem ne morete natanko poznati vprašanja. In da se pravzaprav istočasno poznavanje vprašanja in odgovora med seboj izključujeta. In če bi se to slučajno zgodilo, potem bi celo vesolje naredilo buumf in bi se namesto njega pojavilo še nekaj veliko bolj čudnega.

Torej, ali lahko rečete, smo blizu ali daleč od teorije vsega?

Teorijo vsega smo dobili že kar nekajkrat in mislim, da jo bomo še nekajkrat. Kajti tisto vse v teoriji vsega se kar naprej širi, v tem je pravzaprav problem.

Citat iz Štoparskega vodnika – o brisači

Štoparski vodnik po Galaksiji ve o brisačah povedati kar dosti stvari: Brisača, pravi, je takole približno naj – naj najkoristnejša stvar, ki si jo medzvezdni popotnik lahko omisli. Po eni plati ima veliko praktično vrednost – lahko jo ovije okrog sebe, da ga greje, ko prečka mrzle lune Bete Jaglana; na lesketajočih se plažah iz marmornega peska na Santraginusu V se lahko uleže nanjo in vdihava opojne morske hlape; na njej lahko spi pod zvezdarni, ki sijejo tako žareče rdeče na puščavskem Kakrafoonu; lahko jo razpne kot jadro na majhnem splavu in se odpelje po počasni težki reki Moth; mokro lahko uporabi kot orožje v boju z golimi rokami; lahko si jo ovije okrog glave, da se zaščiti pred škodljivimi izparinami ali da se obrani pogleda traalskega hroščatega krvoloka (neznansko neumna žival: če ga ne morete videti, sklepa, da tudi on ne vidi vas – zabit ko štor, ampak zelo zelo krvoločen); z njo lahko maha v stiski, da prikliče pomoč, in seveda se z njo lahko tudi obriše, če je še vedno dovolj snažna. Še mnogo pomembnejša je psihološka vrednost brisače. Je že tako, da vsak strag (strag: ne-popotnik), brž ko pri štoparju opazi brisačo, samodejno privzame, da poseduje štopar tudi zobno krtačko, flanelasto otiračo za obraz, milo, pločevinko keksov, čutarico, kompas, zemljevid, klobčič vrvice, razpršilec proti obadom, opremo za dež, vesoljski skafander itd itd. Še več, taisti strag bo tudi z veseljem posodil štoparju katerokoli od teh ali nadaljnjega ducata drugih stvari, ki jih je štopar po nesreči “izgubil”. Strag si namreč misli, da je vsakdo, ki je prepotoval Galaksijo podolgem in počez, se prebil skozi njene temačne kotičke, vzdržal v strahotno neenaki borbi s sovražnimi silami in jih končno tudi premagal, pri vsem tem pa še vedno ve, kje ima brisačo, očitno človek, s katerim je treba računati. Odtod tudi izraz, ki se je ustalil v štoparskem žargonu, kot na primer v zvezi “Hej, ti gnaš tega hupi Forda Prefecta? Tapravi frud, ve, kje ima brisačo.” (Gnaš, gnajti: poznati, vedeti za, srečati, spati z; hupi: kul tip; frud: res blazno kul tip.

(Štoparski vodnik po galaksiji, prevedel Alojz Kodre)