Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Moč prepričanja

28.05.2015

Nevropsihologi raziskujejo, kje in kako v naših možganih nastajajo prepričanja in predstave ter zakaj jih je tako težko spreminjati, četudi so kdaj dokazano zmotna. Karkoli verjamete, vas to pomirja in pomaga pri razlaganju sveta. Gost Frekvence X bo avtor knjige Moč prepričanja, nevropsiholog profesor dr. Peter Halligan z Univerze v Cardiffu.

Nevropsiholog Peter Halligan: "Ljudje sicer verjamemo, da naša prepričanja generirajo razumna dejstva, vendar to ni nujno res."

Naša prepričanja so osnovni kažipoti, po katerih se ravnamo v svojem življenju, in vplivajo na vse njegove vidike. Vplivajo na to, kako razmišljamo, kako vidimo sebe, druge in svet, kakšne cilje imamo in kako se odločamo v vsakodnevnih položajih.

Pojavljajo se v številnih oblikah in velikostih, od trivialnih – verjamem, da bo danes lep dan – do globokih stopenj zaupanja – verjamem v Boga. Naša prepričanja so dejansko ena od najbolj tipičnih človeških značilnosti. A kako nastanejo prepričanja, od kod izvirajo in kaj nanje vpliva, je zahtevno vprašanje, ki se je dolgo časa spretno izmikalo dosegu znanosti.

Prva težava se pokaže že pri definiranju, kaj je to prepričanje. Čeprav vsi vemo, kaj je to, pa vseeno nimamo jasne in trdne definicije. Znanstveniki se strinjajo le v tem, da je prepričanje podobno znanju, vendar je bolj osebno. Vedeti, da je nekaj res, je različno od verjetja, da je nekaj res. Znanje je objektivno, prepričanje pa je subjektivno.

Ker so prepričanja tako spontana in naravna stvar vsakogar izmed nas, se redko zamislimo, kako bizaren pojav pravzaprav so. Zakaj na primer lahko nekateri ljudje verjamejo eno, drugi pa nekaj čisto drugega?

Še bolj problematično pa je to, da naša prepričanja sploh niso nujno povezana z objektivno resničnostjo, ampak lahko zajemajo poljubno tolmačenje in vsakdo je lahko enako trdno in vztrajno prepričan v svoje prepričanje, ne glede na protiargumente.

Znanost zdaj čedalje bolj šokantno razkriva, da v nasprotju s tem, da si vsi pri sebi mislimo, da naša prepričanja temeljijo na logičnih in racionalnih argumentih, v resnici pogosto nimajo prav nobene realne podlage. Dejansko so velikokrat stvari, v katere verjamemo, nič več kot prazna iluzija, ki nam jo pričarajo naši možgani.

Leta 2011 je psiholog Peter Halligan z Univerze Cardiff izpeljal raziskavo, ki je presenetljivo pokazala, da ima 90 odstotkov ljudi vsaj eno prepričanje, ki bi ga psihiatri klinično diagnosticirali kot blodnjo. Med takšnimi prepričanji so denimo to, da obstaja moj dvojnik, da so nekateri ljudje podvojeni in da moje misli niso povsem pod mojim nadzorom.

Če so naša prepričanja tako temeljnega pomena za naše življenje, imamo v resnici nad tem, v kaj verjamemo in zakaj, veliko manj nadzora, kot si mislimo. Raziskave nevroznanstvenikov kažejo, da so naši možgani pravzaprav prilagojeni temu, da verjamemo, in da je za dvom potreben večji mentalni napor kot za to, da verjamemo.

Na izvor naših prepričanj ironično kažejo psihiatrične motnje, kot so blodnje, ko posamezniki trdno verjamejo v čudne stvari, na primer v to, da so mrtvi, da so njihove bližnje nadomestili dvojniki ali pa da njihove misli nadzorujejo vesoljci. Da se ustvari prepričanje, se morajo v možganih informacije, ki prihajajo iz naših čutil, povezati s podzavestno refleksijo teh informacij, dokler nekako ne nastane občutek, da je to prepričanje pravilno.

Prepričanja imajo tudi zelo močno družbeno vlogo, če gre na primer za politična vprašanja. Vzpostavljajo občutek skupnosti in varnosti. Nočemo se jim zlahka odreči, zato se jih tako močno oklepamo.

Peter Halligan

A od kod pride ta izmuzljivi subjektivni občutek tako imenovane »pravilnosti«? Študije nakazujejo, da ima tri glavne izvire – našo prirojeno duševnost, biološke razlike in družbeno okolje. Znanstveniki tako denimo pojav religije povezujejo s tem, da so se naši možgani evolucijsko razvili tako, da za vsakim pojavom iščejo vzorce in entiteto. Ljudje so zato nagnjeni k naravnemu domnevanju, da nekje za vsem skupaj stoji vsemogočna entiteta, ki usmerja stvari in daje pomen sicer naključnim pojavom.

Drugi vzrok občutka pravilnosti je bolj oseben. Raziskave tako na primer presenetljivo nakazujejo, da je naše politično prepričanje bolj povezano z našo biologijo kot pa z argumenti. Konservativci se tako v splošnem bolj prestrašeno odzovejo na grozeče slike kot pa liberalci, obenem pa imajo tudi močneje razvit občutek gnusa.

Med raziskovalci je tako čedalje močnejše mnenje, da prepričanja ljudi izvirajo iz njihovih moralnih pogledov in ne iz tehtnih argumentov. Dejansko je tako, da posamezniki argumente prilagajajo svojim prepričanjem in ne nasprotno, kot si večina misli.

Na naša prepričanja pa prav tako močno vplivata družba in kultura, v kateri živimo, in številna od naših temeljnih prepričanj se ustvarijo že v otroštvu. Do tedaj, ko dosežemo odraslost, imamo v sebi po navadi že relativno koherenten in robusten set prepričanj, ki z nami ostanejo do konca življenja. Posledica vsega tega je, da je naš notranji kažipot, sestavljen iz naših prepričanj, zgrajen na trhlih nogah, obenem pa je močno odporen proti spremembam.

Neprijeten povzetek vsega tega je, da številna – če ne vsa – naša prepričanja ne temeljijo na dejstvih in razumu, ampak na občutku v trebuhu, ki izvira iz naše evolucijsko pogojene psihologije, osnovne biologije in kulture. Ampak tudi to, da to vemo, nam nič kaj dosti ne pomaga, saj v to, v kar smo prepričani, verjamemo, da je res – in kako naj ne bi verjeli v to, v kar smo prepričani?

Profesor Peter Halligan, kaj vas je v nevropsiholoških raziskavah najbolj presenetilo glede človekovih prepričanj?

Najprej me je presenetilo to, da so tako slabo raziskana. Ukvarjam se predvsem z možganskimi motnjami in skušam razumeti, kako te vplivajo na človekovo razumevanje, jezik, pozornost. S prepričanji si ljudje sestavimo dosledno sliko o svetu, v katerem živimo. Ali sem morda presenečen, v kaj vse ljudje verjamejo? Ne. Prepričanja določijo, kako gledamo na svet. Nekaterih prepričanj se zavedamo, drugih ne. Presenečen sem le včasih, ko vidim, kako se prepričanja odražajo v dejanjih ljudi.

Ali na naša prepričanja bolj vplivajo zavedni in nezavedni predsodki kot pa razumni argumenti?

Rekel bi, da je glavni namen psiholoških procesov izvleči pomen iz sveta okoli nas, pri čemer nam pomagajo čutila, pozornost, dojemanje in tako naprej. Ko pojav razumemo, ga sestavimo v nekakšen model, razlago ali ogrodje za razlago sveta in procesiranje informacij. Če ne bi imeli zelo zapletenih možganov, to ne bi bilo mogoče. Informacije sprejemamo zavedno in nezavedno, in večinoma se sestavijo tako, da zjutraj razumemo, da je soba svetla zaradi sonca. Vemo, da so predmeti in ljubljene osebe tam, kjer jih pričakujemo. To je nabor osnovnih ontoloških prepričanj, ki bi jih lahko razložili kot vrsto predsodkov ali obliko pristranskosti. Ljudje sicer verjamemo, da naša prepričanja generirajo razumna dejstva, vendar to ni nujno res.

Kako je mogoče, da ljudje vztrajajo pri prepričanjih ne glede na to, da se dokazano motijo?

Gre za vprašanje, čemu služijo prepričanja. So tudi zelo osebna, in to je ključnega pomena. Ne gre zgolj za znanje. Če nekaj verjameš, je prepričanje del tebe in temu se težko odrečeš. Lahko je boleče. Glavni razlog, zakaj ljudje vztrajajo pri napačnih prepričanjih, je torej, da so nekaj zelo osebnega. Če verjameš, da je nekaj res, zakaj bi se temu odrekel, če te nihče ne prepriča, da se motiš? Tudi dokazi pogosto ne pomagajo, preprosto zato ne, ker so prepričanja zelo osebna. Prepričanja imajo tudi zelo močno družbeno vlogo, če gre na primer za politična vprašanja. Vzpostavljajo občutek skupnosti in varnosti. Nočemo se jim zlahka odreči, zato se jih tako močno oklepamo.

Je res, da raziskave kažejo, da imamo vsi prepričanja, ki bi jih klinični psihologi označili za psihično blown o? Na primer, da so nekateri kraji podvojeni ali da nam nekateri predmeti nekaj sporočajo?

Ljudje verjamejo v stvari, ki jih drugi označimo za čudne. Tudi psihiatri in psihologi bi nekatera označili za takšna. A tudi klinični psihologi so ljudje z lastnimi prepričanji. Čudna prepričanja niso nujno blodnjee. Težko razumemo, kako delujejo prepričanja. Morda jih lahko razložimo na primeru avtomobila. Ko se avto pokvari, razumeš, da je deloval, ker so bili vsi njegovi deli brezhibni. Pri opazovanju ljudi iščemo zmotna prepričanja, ki jih stroka uvršča med blodnje. Nekatera zmotna prepričanja vodijo v nesprejemljivo vedenje, celo kriminal, zato so nesprejemljiva. Spet drugi, z enakimi prepričanji, pa se bodo vedli povsem sprejemljivo, saj prepričanje ne narekuje nujno vedenja. Ljudje so različni. Nekateri se ne bodo ravnali po lastnih blodnjah preprosto zato, ker razumejo, da njihova prepričanja večina vidi kot nekaj nenormalnega.

Zakaj se nenavadna prepričanja sploh razvijejo, kaj vpliva nanje?

Sistem prepričanj lahko razumete kot sistem, ki se lahko pokvari bodisi zaradi genetskih vzrokov bodisi zaradi poškodb. Po poškodbi možganov, na primer kapi, se zgodi, da pacienti ne morejo povezati znanih obrazov s čustvi. Tak človek bo zagledal znan obraz, ga prepoznal kot bližnjega, manjkala pa bodo čustva. Ko vidimo brata, sestro ali starše, jih takoj prepoznamo, hkrati pa občutimo topla čustva do njih. Poškodovani možgani čustev ne bi zaznali in človek bi potemtakem sklepal: “Ta oseba ni, kdor mislim, da je, čeprav je enakega videza. Nekdo ga je zamenjal.” To je tako imenovani Charcotov sindrom, imenovan po francoskem nevrologu. V tem primeru vidimo, kako napačno zaznavanje privede do napačne razlage, ta pa vodi v napačno prepričanje.


Frekvenca X

692 epizod


Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.

Moč prepričanja

28.05.2015

Nevropsihologi raziskujejo, kje in kako v naših možganih nastajajo prepričanja in predstave ter zakaj jih je tako težko spreminjati, četudi so kdaj dokazano zmotna. Karkoli verjamete, vas to pomirja in pomaga pri razlaganju sveta. Gost Frekvence X bo avtor knjige Moč prepričanja, nevropsiholog profesor dr. Peter Halligan z Univerze v Cardiffu.

Nevropsiholog Peter Halligan: "Ljudje sicer verjamemo, da naša prepričanja generirajo razumna dejstva, vendar to ni nujno res."

Naša prepričanja so osnovni kažipoti, po katerih se ravnamo v svojem življenju, in vplivajo na vse njegove vidike. Vplivajo na to, kako razmišljamo, kako vidimo sebe, druge in svet, kakšne cilje imamo in kako se odločamo v vsakodnevnih položajih.

Pojavljajo se v številnih oblikah in velikostih, od trivialnih – verjamem, da bo danes lep dan – do globokih stopenj zaupanja – verjamem v Boga. Naša prepričanja so dejansko ena od najbolj tipičnih človeških značilnosti. A kako nastanejo prepričanja, od kod izvirajo in kaj nanje vpliva, je zahtevno vprašanje, ki se je dolgo časa spretno izmikalo dosegu znanosti.

Prva težava se pokaže že pri definiranju, kaj je to prepričanje. Čeprav vsi vemo, kaj je to, pa vseeno nimamo jasne in trdne definicije. Znanstveniki se strinjajo le v tem, da je prepričanje podobno znanju, vendar je bolj osebno. Vedeti, da je nekaj res, je različno od verjetja, da je nekaj res. Znanje je objektivno, prepričanje pa je subjektivno.

Ker so prepričanja tako spontana in naravna stvar vsakogar izmed nas, se redko zamislimo, kako bizaren pojav pravzaprav so. Zakaj na primer lahko nekateri ljudje verjamejo eno, drugi pa nekaj čisto drugega?

Še bolj problematično pa je to, da naša prepričanja sploh niso nujno povezana z objektivno resničnostjo, ampak lahko zajemajo poljubno tolmačenje in vsakdo je lahko enako trdno in vztrajno prepričan v svoje prepričanje, ne glede na protiargumente.

Znanost zdaj čedalje bolj šokantno razkriva, da v nasprotju s tem, da si vsi pri sebi mislimo, da naša prepričanja temeljijo na logičnih in racionalnih argumentih, v resnici pogosto nimajo prav nobene realne podlage. Dejansko so velikokrat stvari, v katere verjamemo, nič več kot prazna iluzija, ki nam jo pričarajo naši možgani.

Leta 2011 je psiholog Peter Halligan z Univerze Cardiff izpeljal raziskavo, ki je presenetljivo pokazala, da ima 90 odstotkov ljudi vsaj eno prepričanje, ki bi ga psihiatri klinično diagnosticirali kot blodnjo. Med takšnimi prepričanji so denimo to, da obstaja moj dvojnik, da so nekateri ljudje podvojeni in da moje misli niso povsem pod mojim nadzorom.

Če so naša prepričanja tako temeljnega pomena za naše življenje, imamo v resnici nad tem, v kaj verjamemo in zakaj, veliko manj nadzora, kot si mislimo. Raziskave nevroznanstvenikov kažejo, da so naši možgani pravzaprav prilagojeni temu, da verjamemo, in da je za dvom potreben večji mentalni napor kot za to, da verjamemo.

Na izvor naših prepričanj ironično kažejo psihiatrične motnje, kot so blodnje, ko posamezniki trdno verjamejo v čudne stvari, na primer v to, da so mrtvi, da so njihove bližnje nadomestili dvojniki ali pa da njihove misli nadzorujejo vesoljci. Da se ustvari prepričanje, se morajo v možganih informacije, ki prihajajo iz naših čutil, povezati s podzavestno refleksijo teh informacij, dokler nekako ne nastane občutek, da je to prepričanje pravilno.

Prepričanja imajo tudi zelo močno družbeno vlogo, če gre na primer za politična vprašanja. Vzpostavljajo občutek skupnosti in varnosti. Nočemo se jim zlahka odreči, zato se jih tako močno oklepamo.

Peter Halligan

A od kod pride ta izmuzljivi subjektivni občutek tako imenovane »pravilnosti«? Študije nakazujejo, da ima tri glavne izvire – našo prirojeno duševnost, biološke razlike in družbeno okolje. Znanstveniki tako denimo pojav religije povezujejo s tem, da so se naši možgani evolucijsko razvili tako, da za vsakim pojavom iščejo vzorce in entiteto. Ljudje so zato nagnjeni k naravnemu domnevanju, da nekje za vsem skupaj stoji vsemogočna entiteta, ki usmerja stvari in daje pomen sicer naključnim pojavom.

Drugi vzrok občutka pravilnosti je bolj oseben. Raziskave tako na primer presenetljivo nakazujejo, da je naše politično prepričanje bolj povezano z našo biologijo kot pa z argumenti. Konservativci se tako v splošnem bolj prestrašeno odzovejo na grozeče slike kot pa liberalci, obenem pa imajo tudi močneje razvit občutek gnusa.

Med raziskovalci je tako čedalje močnejše mnenje, da prepričanja ljudi izvirajo iz njihovih moralnih pogledov in ne iz tehtnih argumentov. Dejansko je tako, da posamezniki argumente prilagajajo svojim prepričanjem in ne nasprotno, kot si večina misli.

Na naša prepričanja pa prav tako močno vplivata družba in kultura, v kateri živimo, in številna od naših temeljnih prepričanj se ustvarijo že v otroštvu. Do tedaj, ko dosežemo odraslost, imamo v sebi po navadi že relativno koherenten in robusten set prepričanj, ki z nami ostanejo do konca življenja. Posledica vsega tega je, da je naš notranji kažipot, sestavljen iz naših prepričanj, zgrajen na trhlih nogah, obenem pa je močno odporen proti spremembam.

Neprijeten povzetek vsega tega je, da številna – če ne vsa – naša prepričanja ne temeljijo na dejstvih in razumu, ampak na občutku v trebuhu, ki izvira iz naše evolucijsko pogojene psihologije, osnovne biologije in kulture. Ampak tudi to, da to vemo, nam nič kaj dosti ne pomaga, saj v to, v kar smo prepričani, verjamemo, da je res – in kako naj ne bi verjeli v to, v kar smo prepričani?

Profesor Peter Halligan, kaj vas je v nevropsiholoških raziskavah najbolj presenetilo glede človekovih prepričanj?

Najprej me je presenetilo to, da so tako slabo raziskana. Ukvarjam se predvsem z možganskimi motnjami in skušam razumeti, kako te vplivajo na človekovo razumevanje, jezik, pozornost. S prepričanji si ljudje sestavimo dosledno sliko o svetu, v katerem živimo. Ali sem morda presenečen, v kaj vse ljudje verjamejo? Ne. Prepričanja določijo, kako gledamo na svet. Nekaterih prepričanj se zavedamo, drugih ne. Presenečen sem le včasih, ko vidim, kako se prepričanja odražajo v dejanjih ljudi.

Ali na naša prepričanja bolj vplivajo zavedni in nezavedni predsodki kot pa razumni argumenti?

Rekel bi, da je glavni namen psiholoških procesov izvleči pomen iz sveta okoli nas, pri čemer nam pomagajo čutila, pozornost, dojemanje in tako naprej. Ko pojav razumemo, ga sestavimo v nekakšen model, razlago ali ogrodje za razlago sveta in procesiranje informacij. Če ne bi imeli zelo zapletenih možganov, to ne bi bilo mogoče. Informacije sprejemamo zavedno in nezavedno, in večinoma se sestavijo tako, da zjutraj razumemo, da je soba svetla zaradi sonca. Vemo, da so predmeti in ljubljene osebe tam, kjer jih pričakujemo. To je nabor osnovnih ontoloških prepričanj, ki bi jih lahko razložili kot vrsto predsodkov ali obliko pristranskosti. Ljudje sicer verjamemo, da naša prepričanja generirajo razumna dejstva, vendar to ni nujno res.

Kako je mogoče, da ljudje vztrajajo pri prepričanjih ne glede na to, da se dokazano motijo?

Gre za vprašanje, čemu služijo prepričanja. So tudi zelo osebna, in to je ključnega pomena. Ne gre zgolj za znanje. Če nekaj verjameš, je prepričanje del tebe in temu se težko odrečeš. Lahko je boleče. Glavni razlog, zakaj ljudje vztrajajo pri napačnih prepričanjih, je torej, da so nekaj zelo osebnega. Če verjameš, da je nekaj res, zakaj bi se temu odrekel, če te nihče ne prepriča, da se motiš? Tudi dokazi pogosto ne pomagajo, preprosto zato ne, ker so prepričanja zelo osebna. Prepričanja imajo tudi zelo močno družbeno vlogo, če gre na primer za politična vprašanja. Vzpostavljajo občutek skupnosti in varnosti. Nočemo se jim zlahka odreči, zato se jih tako močno oklepamo.

Je res, da raziskave kažejo, da imamo vsi prepričanja, ki bi jih klinični psihologi označili za psihično blown o? Na primer, da so nekateri kraji podvojeni ali da nam nekateri predmeti nekaj sporočajo?

Ljudje verjamejo v stvari, ki jih drugi označimo za čudne. Tudi psihiatri in psihologi bi nekatera označili za takšna. A tudi klinični psihologi so ljudje z lastnimi prepričanji. Čudna prepričanja niso nujno blodnjee. Težko razumemo, kako delujejo prepričanja. Morda jih lahko razložimo na primeru avtomobila. Ko se avto pokvari, razumeš, da je deloval, ker so bili vsi njegovi deli brezhibni. Pri opazovanju ljudi iščemo zmotna prepričanja, ki jih stroka uvršča med blodnje. Nekatera zmotna prepričanja vodijo v nesprejemljivo vedenje, celo kriminal, zato so nesprejemljiva. Spet drugi, z enakimi prepričanji, pa se bodo vedli povsem sprejemljivo, saj prepričanje ne narekuje nujno vedenja. Ljudje so različni. Nekateri se ne bodo ravnali po lastnih blodnjah preprosto zato, ker razumejo, da njihova prepričanja večina vidi kot nekaj nenormalnega.

Zakaj se nenavadna prepričanja sploh razvijejo, kaj vpliva nanje?

Sistem prepričanj lahko razumete kot sistem, ki se lahko pokvari bodisi zaradi genetskih vzrokov bodisi zaradi poškodb. Po poškodbi možganov, na primer kapi, se zgodi, da pacienti ne morejo povezati znanih obrazov s čustvi. Tak človek bo zagledal znan obraz, ga prepoznal kot bližnjega, manjkala pa bodo čustva. Ko vidimo brata, sestro ali starše, jih takoj prepoznamo, hkrati pa občutimo topla čustva do njih. Poškodovani možgani čustev ne bi zaznali in človek bi potemtakem sklepal: “Ta oseba ni, kdor mislim, da je, čeprav je enakega videza. Nekdo ga je zamenjal.” To je tako imenovani Charcotov sindrom, imenovan po francoskem nevrologu. V tem primeru vidimo, kako napačno zaznavanje privede do napačne razlage, ta pa vodi v napačno prepričanje.


14.05.2020

Ihan: Čaka nas temeljita priprava na virusno maturo

V Sloveniji smo prejšnji teden dobili rezultate prve faze nacionalne raziskave o razširjenosti bolezni covid-19. V raziskavi, na katero se je odzvalo približno 45 odstotkov povabljenih, so protitelesa proti novemu koronavirusu odkrili pri 41 od 1368 sodelujočih, kar znaša 3,1 odstotka. Do prejšnjega tedna je torej v stik z novim koronavirusom prišel vsak 30. prebivalec Slovenije in to je podatek, ki je marsikoga presenetil. Kakšna popotnica so nam lahko pridobljeni rezultati? Kaj več zdaj vemo? Kako zanesljivi po specifičnosti in občutljivosti so bili uporabljeni testi in kako zgolj polovičen odziv vpliva na zadostno reprezentativnost rezultatov? Na vse to bo poskusila odgovoriti tokratna Frekvenca X. Sogovorniki, s katerimi sta se pogovarjala Maja Ratej in Iztok Konc, sodelavec Prvega programa, bodo vodja raziskave dr. Mario Poljak, imunolog dr. Alojz Ihan, dr. Slavko Kurdija s Fakultete za družbene vede ter dr. Blaž Zupan in Rafael Irgolič, ki sta sodelovala pri podatkovni analizi pridobljenih rezultatov.


07.05.2020

Kako delujejo "umetna pljuča"

Napravam za umetno predihavanje v Sloveniji pravilno rečemo medicinski ventilatorji, a v splošni rabi se je v zadnjih tednih zasidrala beseda tujega izvora respiratorji. S strokovnjaki pojasnjujemo, kaj medicinski ventilatorji sploh so, zakaj obstajajo različni modeli in kako jih zdravniki uporabljajo – z namenom, da razjasnimo nekaj osnov, ki so se v razburkanih debatah nekako izgubile. Hkrati nam sodelujoči opišejo tudi, kako je sredi krize na hitro stekla akcija priprave slovenskega pandemskega ventilatorja. Gosti: dr. Tomislav Mirković in dr. Matevž Tomaževič (UKC Ljubljana); dr. Marko Topič (Fakulteta za elektrotehniko UL)


30.04.2020

Misija Solar Orbiter del vznemirljivih projektov opazovanja našega Sonca

Tik preden se je naš svet tako rekoč ustavil, je Evropska vesoljska agencija izstrelila sondo Solar Orbiter, ki bo v prihodnjih desetih letih preučevala in fotografirala našo osrednjo točko Osončja - Sonce ter podatke o njem pošiljala na Zemljo. Sonda se bo Soncu približala na 42 milijonov kilometrov, to je najbliže Soncu do zdaj ? celo bliže od njemu najbližjega planeta Merkurja. Projekt bo med drugim v prihodnjih letih povezal veliko raziskav in raziskovalcev, ki se ukvarjajo s preučevanjem Sonca, med njimi havajski projekt DKIST in Proba-3, pravi astrofizik dr. Alessandro Bemporad: "Evropa razvija misijo Proba-3. To je zahtevna zamisel: imate dva satelita, ki krožita okoli Zemlje. Če medsebojni položaj teh dveh satelitov ob medsebojni razdalji 150-ih metrov nadzorujete na pol milimetra natančno, lahko eden deluje kot senca za drugega, mu torej naredi umetni Sončev mrk, z drugim pa lahko nato kot s koronografom opazujete Sončevo korono. Potem je tu še več satelitov, ki jih razvijajo Indija, Kitajska, ki bo tudi imela koronograf, in Rusija. Pravzaprav vse države s svojimi vesoljskimi agencijami razvijajo kakšen satelit za opazovanje Sonca." In vse čakajo pomembna odkritja, so prepričani, mnogi strokovnjaki se tako med drugim pošalijo, da je pred njimi vznemirljivih dvajset let raziskovanja našega Sonca. Kakšne podatke pa bo zbirala sonda Solar Orbiter, kaj bo meril teleskop METIS, kako je zemeljska korona vplivala na raziskovanje Sončeve in kako sta - če sploh - povezani ter zakaj je pomembno, da bolje spoznamo delovanje osrednje točke našega Osončja? Na ta vprašanja bodo odgovarjali: astrofizik dr. Tomaž Zwitter z ljubljanske fakultete za matematiko in fiziko, dr. Alessandro Bemporad z italijanskega inštituta za astrofiziko iz Torina in Sonja Jejčič, doktorica fizike, zaposlena na ljubljanski pedagoški fakulteti. Oddajo je pripravila Maja Stepančič.


23.04.2020

Pol milijarde let stari fosili pripovedujejo zgodbo o ognjemetu življenja

Po popotovanju prejšnji teden v čase, ko se na Zemlji poslovili dinozavri, jo s Frekvenco X tokrat mahamo še veliko dlje v preteklost. Ustavili se bomo pred pol milijarde leti, ko se je na Zemlji nenadoma razživelo življenje in so se oblikovala vsa ključna živalska debla, ki jih poznamo še danes. Vzrok, zakaj se odpravljamo v pradavnino, je v lanskem odkritju novega velenajdišča v provinci Hubei na Kitajskem, na katerem so geologi našli izjemno dobro odkrite fosile bitij iz tistega obdobja. Kot gost se nam bo pridružil eden od piscev odmevnega članka v reviji Science dr. Robert Gaines iz Kalifornije. Glavna tema pogovora z njim bo, zakaj nas tako stara najdišča danes sploh zanimajo in kako je mogoče, da so zobu časa tako odlično kljubovala mehka tkiva teh bitij.


16.04.2020

Dan, ko so izumrli dinozavri

Še pred nekaj desetletji so v strokovnih krogih in učbenikih o vzroku za konec dinozavrov govorili z nizom vprašajev in hipotetičnih razlag. Nato so začeli sramežljivo namigovati na to, da je njihovo apokalipso povzročil padec asteroida. No, do danes je dokazov o tej teoriji že toliko, da je splošno sprejeto dejstvo. In eno od najodmevnejših odkritij v lanskem letu je to le še potrdilo. V ameriški zvezni državi Severna Dakota so namreč našli neposredne dokaze iz natanko tistega dne, ko je v Zemljo treščil tuji vesoljski prišlek, in ne le to, dokazi naj bi se nanašali na samo uro po trku, ki se je zgodil več tisoč kilometrov stran. Oddajo smo oblikovali skupaj s strokovnim sodelavcem dr. Matjažem Gregoričem z Inštituta Jovana Hadžija, ZRC SAZU. Gosta podkasta: – Prof. Jan Smit, Univerza Vrije, Amsterdam – Dr. Irena Debeljak, Paleontološki inštitut Ivana Rakovca, ZRC SAZU


09.04.2020

Velik uspeh za slovensko fiziko: trije novi ERC projekti

V novi Frekvenci X se za spremembo ne bomo lotili koronavirusa … tudi zato, ker v trenutnih razmerah potrebujemo kakšne dobre novice. Junaki tokratne oddaje bodo trije … vsi so fiziki in vsi so se pred dnevi razveselili tega, da so v zelo hudi konkurenci pridobili projekt Evropskega raziskovalnega sveta za uveljavljene raziskovalce. Na daljavo se nam pridružijo profesorji Peter Križan (FMF, IJS), Igor Muševič (FMF, IJS) in Matej Praprotnik (Kemijski inštitut), ki na področju fizike snujejo zelo prebojne ideje. Prvi išče razpoke v standardnem modelu v fiziki osnovnih delcev, drugi stavi na logična vezja na osnovi svetlobe in pripravlja zametke futurističnih fotonskih dreves in računalnikov, ki bodo rasli sami od sebe, tretji pa išče rešitve, kako na učinkovit in neinvaziven način v prihodnosti zdraviti raka, vnetja, bolezni srca in številne druge.


02.04.2020

Imunski sistem v marsičem ostaja velika neznanka

Kaj zares pomeni, da moramo za zdrav imunski sistem bolj paziti na prehrano in se več gibati? V obojem je ključ, s katerim lahko našo imunsko uro prevrtimo nazaj.


12.03.2020

Na valovih odnosov: Oksitocin, hormon ljubezni

Oksitocin je hormon in živčni prenašalec, ki ga poznamo že od prve polovice 19. stoletja. V antični grščini naj bi beseda “oksitocin” pomenila hiter porod. Formula oksitocina je C43H66N12O12S2, v ljubezni je pač tudi nekaj kemije. In če se potopimo v naše možgane, je pri vsem tem pomemben hipotalamus in v njem magnocelularni sistem nevronov, kjer poteka sinteza oksitocina. Veliko raziskav je bilo že narejenih o njegovih vplivih na področju poroda in dojenja, manj pa je še znanega o vplivu oksitocina na povezovanje, ljubezen, očesni stik. Ker se ptički ženijo, pa tudi kdo drug, raziskujemo, kako hormon oksitocin vpliva na odnose, kdaj lahko pomaga v medicini in kaj bi se zgodilo, če bi bil na voljo v razpršilu. Bi nam morda lahko bile v pomoč pri razumevanju človeških medosebnih odnosov, zlasti naše navezanosti, voluharice? Razpravljamo z dr. Mojco Kržan in dr. Gregorjem Majdičem. Avtorji: Mojca Delač, Maja Ratej in Luka Hvalc


05.03.2020

Na valovih odnosov: Digitalni svet

Nedotakljivih v digitalnih odnosih ni, so le bolj in manj občutljivi. Težko si priznamo, a dejstvo je, da preveč časa preživimo s telefoni v rokah, stalna dosegljivost in priklopljenost posledično prinašata razpršeno pozornost in se polastita tudi kakovostnega spanca. Namesto, da bi kdaj raje imeli “možgane na paši”, jih prepuščamo digitalnim dražljajem. Tako se spreminjajo tudi odnosi v realnem svetu. Najbolj ranljivi so otroci in mladostniki, še posebej, ker družabna omrežja lahko predstavljajo iluzijo, kako kakovostno in “instagramično” je življenje drugih. Nezdravi digitalni odnosi nas lahko spravijo v stisko. Kaj pa se ob tem dogaja v možganih? Kdaj lahko digitalni odnosi prestopijo mejo odvisnosti? In zakaj naši možgani tako hlepijo po občutku povezanosti? Razpravljamo s psihologinjo dr. Amy Orben, nevropediatrinjo in znanstvenico dr. Tino Bregant in psihoterapevtom Petrom Topićem. Avtorja: Mojca Delač in Luka Hvalc


26.02.2020

Na valovih odnosov: Psihofizično zdravje

Možgani so sestavljeni iz skoraj sto milijard živčnih celic. In ko so naši nevroni v odnosu z nevroni drugega človeka, je aktiviran cel spekter omrežij v možganih. Na valovih odnosov se znajdemo zelo različno, včasih smo veseli, še večkrat razočarani. Socialna zavrnitev se v možganih dotakne istih področij kot fizična bolečina. Razviti normalen in zdrav odnos je zelo težko, kakovostni odnosi od nas zahtevajo, da si vzamemo čas. Tega pa nam kronično primanjkuje. Od kakovosti odnosov je zelo odvisno naše psihofizično zdravje, v sodobni tržno usmerjeni družbi je vse bolj prisoten tudi “kult” izgorelosti. Iz katerih zdravih izhodišč lahko razvijemo kakovostne odnose in dobro psihofizično počutje? V uvodni razpravi tridelne serije Možgani na Frekvenci X sodelujeta specialistka psihiatrije Breda Jelen Sobočan in predstojnik centra za mentalno zdravje na Psihiatrični kliniki v Ljubljani, prof. dr. Borut Škodlar. Avtorja: Mojca Delač in Luka Hvalc


25.02.2020

O novem koronavirusu s svetovno znanim virologom Vincentom Racaniellom

Medtem ko nas širjenje novega koronavirusa vse bolj plaši tudi v Sloveniji, se na Valu 202 vračamo k osnovam. Sploh vemo, kaj je to – virus? Omemba te besede večino ljudi zmrazi, toda pri virusih še zdaleč ni vse slabo. Nasprotno, virusi so nepogrešljivi spremljevalci razvoja življenja na Zemlji, v okolju okrog nas in v nas samih jih je nešteto, v sodobnosti pa se kažejo tudi kot izjemno obetavno terapevtsko sredstvo. O virusih in tudi neprijetnem širjenju novega koronavirusa smo se pogovarjali s svetovno znanim virologom Vincentom Racaniellom.


13.02.2020

S pomočjo katalizatorjev do čistejšega okolja

Plastika, bencin v avtomobilu, zdravila, gnojila, čistila – za proizvodnjo praktično vsega smo potrebovali katalizatorje. Kemijski inženirji jim pravijo čarobne snovi, ki poskrbijo, da se elementi povežejo na ravno pravi način, da dobimo želene kemične produkte. In čeprav se morda to bere kot umazana kemija, pa bi lahko s pomočjo katalizatorjev poskrbeli tudi za čistejši svet. Kako lahko denimo iz ogljikovega dioksida ustvarimo metanol, ki bi lahko v prihodnosti nadomestil fosilna goriva, povemo v četrtkovi oddaji Frekvenca X.


06.02.2020

Stopinja in pol: Kako iz enega semena vzklije množičen boj

Danes nihče ne more več reči, da ni seznanjen s spreminjanjem podnebja, ki smo mu priča. O višjih povprečnih temperaturah, taljenju ledenikov, dvigovanju gladine morja, pogostejših ekstremnih vremenskih pojavih in drugih spremembah v našem okolju beremo in poslušamo vsak dan. A redko katere države so se že začele resno pripravljati na nove razmere, tudi zato se že skoraj leto po vsem svetu vsak petek dogajajo podnebni protesti. Gre za množično politizacijo okoljskih zadev, ključni trenutek vsega pa je: oglasila se je najmlajša generacija, najstniki, bodoči volilci, ki se borijo za svojo prihodnost na Zemlji. V zadnji epizodi serije o podnebnih spremembah Stopinja in pol se torej sprašujemo, kako lahko ena oseba sproži globalni val štrajkov in spremembe v miselnosti družbe, ali je s protesti možen konkreten vpliv na politiko ter zakaj je treba v diskusiji o podnebnih spremembah omenjati podnebno pravičnost. SOGOVORNIKI: filozof Luka Omladič, Filozofska fakulteta v Ljubljani sociolog Gorazd Kovačič, Filozofska fakulteta v Ljubljani ameriški okoljski pravnik prof. dr. Donald Brown, univerza Widener v Pensilvaniji klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj, Biotehniška fakulteta v Ljubljani Mladi za podnebno pravičnost 14-letni aktivist Voranc Bricelj in 20-letna aktivistka Sofija Zavratnik Kain


30.01.2020

Kitajski koronavirus se je razbohotil do epidemičnih razsežnosti

Novi virus, ki pustoši po Kitajskem, je izbruhnil prav v času, ko na planetu poteka največja človeška migracija v letu. Potem ko je z živali na človeka preskočil novembra lani, je do zdaj okužil več kot 6000 ljudi, število žrtev pa je za zdaj nekaj več kot 130. Njegovo hitro širjenje skrbi strokovnjake, toda kljub temu ne ponavljamo napak, ki so nas pred leti drago stale v spopadanju z virusom SARS-a. Kaj za zdaj že vemo o skrivnostnem virusu s Kitajske in kako strokovnjaki z modeli ugotavljajo širjenje tovrstnih epidemij, raziskujemo v tokratni Frekvenci X.


23.01.2020

Stopinja in pol: Poti podnebnih migracij

Vidne podnebne spremembe so se začele v 80. letih prejšnjega stoletja, z vsakim letom pa so se večale vremenske obremenitve. Denimo v Siriji, ki je, kar zadeva podnebni vidik, zelo dobro preučena, so se po letu 2005 pojavljale večletne suše, ko je večina kmetovalcev izgubila možnost preživetja. Ljudje so zapuščali svoje domove, odhajali v Damask, ki je začel pokati po šivih. Nastajali so konflikti, ki so pripeljali do tega, da so ljudje začeli zapuščati državo in odhajati v iskanje boljšega življenja. Vzrok za izvorno selitev so bile izjemne suše, ki so bile v tem primeru posledica podnebnih sprememb. Danes pa tako v mednarodni skupnosti kot tudi mednarodnem pravu nimamo definicije za človeka, ki zapušča državo zaradi podnebnih sprememb. Bo pa to predmet obravnave, s katerim se bodo morale v prihodnje spoprijeti vse nacionalne države. In če se nam danes še zdi, da na naše življenje podnebne spremembe nimajo vpliva, da bodo ljudje zapuščali domove le ob morju, ker bodo izginile celotne otoške države, ali zaradi nepredstavljivih suš, se bomo na neki točki s težavo spopadali tudi v južni in jugovzhodni Evropi. Zakaj torej še nimamo enotnega poimenovanja in tudi zagotovljene zaščite za ljudi, ki zapuščajo domove zaradi podnebnih sprememb, kdo bo odgovoren za te ljudi in kdo bo poskrbel zanje, kam se bodo lahko preselili in kaj se lahko zgodi, če ne bomo zmanjšali izpustov toplogrednih plinov? SOGOVORNIKI: doc. dr. Maša Kovič Dine, strokovnjakinja za mednarodno pravo iz ljubljanske Pravne fakultete Špela Kastelic, asistentka na Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU Lisa Lim Ah Ken, strokovnjakinja za podnebne migracije vzhodne Afrike in Afriškega roga Mednarodne organizacije za migracije Združenih narodov Andrej Gnezda iz Umanotere dr. Lučka Kajfež Bogataj iz Biotehniške fakultete


16.01.2020

Stopinja in pol: Slovenija v topli gredi

Ozračje v Sloveniji se zaradi svojih geografskih značilnosti segreva hitreje od svetovnega povprečja. Število vročih dni s temperaturo nad 30 °C se je močno povečalo, hkrati pa se je v zadnjem stoletju za več kot tretjino zmanjšalo število zimskih dni, ko je Bohinjsko jezero zaledenelo. Povečuje se število ekstremnih vremenskih dogodkov, zmanjšuje se višina snežne, podaljšalo se je trajanje sončnega obsevanja. Te spremembe močno vplivajo na ekosisteme, ki se že prilagajajo na nove razmere. V drugi epizodi serije Stopinja in pol si bomo ogledali, kako spreminjanje podnebja že vpliva na slovenske gozdove, ledenike, jame, morje in kmetijske površine. Ali smreke kmalu ne bo več v naših gozdovih? Se bodo razširile druge drevesne vrste, ki imajo raje toplo in suho okolje? Lahko na podnebje pomembno vplivajo mikroskopski morski organizmi? Bomo morali na nove razmere prilagoditi metode kmetovanja? SOGOVORNIKI: Andrej Breznikar iz Zavoda za gozdove Slovenije, direktor Gozdarskega inštituta Slovenije dr. Primož Simončič, dr. Stanko Kapun iz Kmetijsko gozdarskega zavoda Murska Sobota, dr. Jože Verbič iz Kmetijskega inštituta Slovenije, Jure Tičar in Miha Pavšek iz Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU, dr. Lovrenc Lipej in Timotej Turk Dermastia iz Morske biološke postaje Piran, ribič Zlatko Novogradec, Gregor Vertačnik iz Agencije Republike Slovenije za okolje.


09.01.2020

Stopinja in pol: Ko narava ni več naravna

Živimo v dobi antropocena, ko je človek postal pomembna sila, ki usmerja delovanje narave. Podobno, kot so skozi zgodovino na podnebje planeta vplivali izbruhi vulkanov, padci kometov in meteoritov ter gibanje tektonskih plošč, smo danes ljudje tisti dejavnik, po katerem bodo geologi v prihodnosti označevali zdajšnje obdobje zgodovine planeta Zemlja. Opazujemo lahko, kako se topijo ledeniki, dviguje gladina morja, več je ekstremnih vremenskih pojavov, kot so suše, požari, vročinski valovi in poplave. Spreminjajo se ekosistemi, vrste hitro izumirajo, ljudje se morajo seliti, saj na nekaterih področjih planeta ne morejo več preživeti. Podnebje na Zemlji se pregreva in če ne bomo ukrepali, je morda ogroženo celo naše preživetje. Bomo sposobni narediti stopinjo in pol v pravo smer blaženja podnebnih sprememb in prilagajanja nanje? Bomo znali poskrbeti za vsa živa bitja, da nam bo vsem bolje na modrem planetu, ki mu pravimo dom? SOGOVORNIKI: geokemik dr. David Naafs, Univerza v Bristolu klimatologinja dr. Lučka Kajfež Bogataj, Biotehniška fakulteta vremenoslovec Gregor Vertačnik, Agencija Republike Slovenije za okolje magister klimatskih znanosti Aljoša Slameršak, Univerza v Barceloni


31.12.2019

Zgodba za glas in klavir

To je zgodba o modro-zeleni frnikoli, edinem domu, ki ga imamo in poznamo. To je zgodba o naši Zemlji, ki jo je napisala Maja Ratej, izvedla pa Ivan Lotrič z glasom in član simfoničnega orkestra RTV Slovenija Primož Fleischman na klavirju. Zgodba Zemlje za glas in klavir je bila premierno predvajana ob 10-letnici Frekvence X, zdaj jo objavljamo tudi kot posebno epizodo podkasta.


30.12.2019

Znanstveni vrhovi 2019

O fotografiji črne luknje, kvantni premoči, novih arheoloških najdiščih, napredujoči personalizirani medicini in vse bolj natančnih podnebnih napovedih: skozi vse leto smo lahko spremljali prebojne dosežke, ki so spremenili naš pogled na vesolje, zgodovino, tehnologijo in nenazadnje okolje. Prvič smo lahko videli prizore, ki jim človeško oko ni bilo priča še nikoli. Spoznavali smo, česa vsega še ne vemo o zgodovini naše vrste, in se hkrati spraševali, kakšna prihodnost nas čaka. Leto 2019 v znanosti je bilo vznemirljivo, zapuščina odkritij pa bo odmevala tudi v prihodnosti. Pregled znanosti v letu 2019 sta pripravila Maja Ratej in Jan Grilc.


12.12.2019

Nesojena Nobelovka Jocelyn Bell Burnell

Jocelyn Bell Burnell ima za sabo že več kot 50 let dela v astronomiji. Ampak njeno ključno odkritje se je zgodilo čisto na začetku. Prav na točki, ko je šele dobro začela svojo strokovno pot. Tedaj je nepričakovano naletela na nekaj, kar si sprva ni znala razložiti, in je odkritje v šali poimenovala kar »mali zeleni možje, Little Green Men«. Za svoje odkritje bi morala dobiti Nobelovo nagrado, a je ni. Dobil jo je njen mentor, kar je še danes eno od kontroverznih poglavij v zgodovini podeljevanja Nobelovih nagrad. Jocelyn Bell Burnell je v Oxford poklicala Maja Ratej.


Stran 11 od 35
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov