Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Moč prepričanja

28.05.2015

Nevropsihologi raziskujejo, kje in kako v naših možganih nastajajo prepričanja in predstave ter zakaj jih je tako težko spreminjati, četudi so kdaj dokazano zmotna. Karkoli verjamete, vas to pomirja in pomaga pri razlaganju sveta. Gost Frekvence X bo avtor knjige Moč prepričanja, nevropsiholog profesor dr. Peter Halligan z Univerze v Cardiffu.

Nevropsiholog Peter Halligan: "Ljudje sicer verjamemo, da naša prepričanja generirajo razumna dejstva, vendar to ni nujno res."

Naša prepričanja so osnovni kažipoti, po katerih se ravnamo v svojem življenju, in vplivajo na vse njegove vidike. Vplivajo na to, kako razmišljamo, kako vidimo sebe, druge in svet, kakšne cilje imamo in kako se odločamo v vsakodnevnih položajih.

Pojavljajo se v številnih oblikah in velikostih, od trivialnih – verjamem, da bo danes lep dan – do globokih stopenj zaupanja – verjamem v Boga. Naša prepričanja so dejansko ena od najbolj tipičnih človeških značilnosti. A kako nastanejo prepričanja, od kod izvirajo in kaj nanje vpliva, je zahtevno vprašanje, ki se je dolgo časa spretno izmikalo dosegu znanosti.

Prva težava se pokaže že pri definiranju, kaj je to prepričanje. Čeprav vsi vemo, kaj je to, pa vseeno nimamo jasne in trdne definicije. Znanstveniki se strinjajo le v tem, da je prepričanje podobno znanju, vendar je bolj osebno. Vedeti, da je nekaj res, je različno od verjetja, da je nekaj res. Znanje je objektivno, prepričanje pa je subjektivno.

Ker so prepričanja tako spontana in naravna stvar vsakogar izmed nas, se redko zamislimo, kako bizaren pojav pravzaprav so. Zakaj na primer lahko nekateri ljudje verjamejo eno, drugi pa nekaj čisto drugega?

Še bolj problematično pa je to, da naša prepričanja sploh niso nujno povezana z objektivno resničnostjo, ampak lahko zajemajo poljubno tolmačenje in vsakdo je lahko enako trdno in vztrajno prepričan v svoje prepričanje, ne glede na protiargumente.

Znanost zdaj čedalje bolj šokantno razkriva, da v nasprotju s tem, da si vsi pri sebi mislimo, da naša prepričanja temeljijo na logičnih in racionalnih argumentih, v resnici pogosto nimajo prav nobene realne podlage. Dejansko so velikokrat stvari, v katere verjamemo, nič več kot prazna iluzija, ki nam jo pričarajo naši možgani.

Leta 2011 je psiholog Peter Halligan z Univerze Cardiff izpeljal raziskavo, ki je presenetljivo pokazala, da ima 90 odstotkov ljudi vsaj eno prepričanje, ki bi ga psihiatri klinično diagnosticirali kot blodnjo. Med takšnimi prepričanji so denimo to, da obstaja moj dvojnik, da so nekateri ljudje podvojeni in da moje misli niso povsem pod mojim nadzorom.

Če so naša prepričanja tako temeljnega pomena za naše življenje, imamo v resnici nad tem, v kaj verjamemo in zakaj, veliko manj nadzora, kot si mislimo. Raziskave nevroznanstvenikov kažejo, da so naši možgani pravzaprav prilagojeni temu, da verjamemo, in da je za dvom potreben večji mentalni napor kot za to, da verjamemo.

Na izvor naših prepričanj ironično kažejo psihiatrične motnje, kot so blodnje, ko posamezniki trdno verjamejo v čudne stvari, na primer v to, da so mrtvi, da so njihove bližnje nadomestili dvojniki ali pa da njihove misli nadzorujejo vesoljci. Da se ustvari prepričanje, se morajo v možganih informacije, ki prihajajo iz naših čutil, povezati s podzavestno refleksijo teh informacij, dokler nekako ne nastane občutek, da je to prepričanje pravilno.

Prepričanja imajo tudi zelo močno družbeno vlogo, če gre na primer za politična vprašanja. Vzpostavljajo občutek skupnosti in varnosti. Nočemo se jim zlahka odreči, zato se jih tako močno oklepamo.

Peter Halligan

A od kod pride ta izmuzljivi subjektivni občutek tako imenovane »pravilnosti«? Študije nakazujejo, da ima tri glavne izvire – našo prirojeno duševnost, biološke razlike in družbeno okolje. Znanstveniki tako denimo pojav religije povezujejo s tem, da so se naši možgani evolucijsko razvili tako, da za vsakim pojavom iščejo vzorce in entiteto. Ljudje so zato nagnjeni k naravnemu domnevanju, da nekje za vsem skupaj stoji vsemogočna entiteta, ki usmerja stvari in daje pomen sicer naključnim pojavom.

Drugi vzrok občutka pravilnosti je bolj oseben. Raziskave tako na primer presenetljivo nakazujejo, da je naše politično prepričanje bolj povezano z našo biologijo kot pa z argumenti. Konservativci se tako v splošnem bolj prestrašeno odzovejo na grozeče slike kot pa liberalci, obenem pa imajo tudi močneje razvit občutek gnusa.

Med raziskovalci je tako čedalje močnejše mnenje, da prepričanja ljudi izvirajo iz njihovih moralnih pogledov in ne iz tehtnih argumentov. Dejansko je tako, da posamezniki argumente prilagajajo svojim prepričanjem in ne nasprotno, kot si večina misli.

Na naša prepričanja pa prav tako močno vplivata družba in kultura, v kateri živimo, in številna od naših temeljnih prepričanj se ustvarijo že v otroštvu. Do tedaj, ko dosežemo odraslost, imamo v sebi po navadi že relativno koherenten in robusten set prepričanj, ki z nami ostanejo do konca življenja. Posledica vsega tega je, da je naš notranji kažipot, sestavljen iz naših prepričanj, zgrajen na trhlih nogah, obenem pa je močno odporen proti spremembam.

Neprijeten povzetek vsega tega je, da številna – če ne vsa – naša prepričanja ne temeljijo na dejstvih in razumu, ampak na občutku v trebuhu, ki izvira iz naše evolucijsko pogojene psihologije, osnovne biologije in kulture. Ampak tudi to, da to vemo, nam nič kaj dosti ne pomaga, saj v to, v kar smo prepričani, verjamemo, da je res – in kako naj ne bi verjeli v to, v kar smo prepričani?

Profesor Peter Halligan, kaj vas je v nevropsiholoških raziskavah najbolj presenetilo glede človekovih prepričanj?

Najprej me je presenetilo to, da so tako slabo raziskana. Ukvarjam se predvsem z možganskimi motnjami in skušam razumeti, kako te vplivajo na človekovo razumevanje, jezik, pozornost. S prepričanji si ljudje sestavimo dosledno sliko o svetu, v katerem živimo. Ali sem morda presenečen, v kaj vse ljudje verjamejo? Ne. Prepričanja določijo, kako gledamo na svet. Nekaterih prepričanj se zavedamo, drugih ne. Presenečen sem le včasih, ko vidim, kako se prepričanja odražajo v dejanjih ljudi.

Ali na naša prepričanja bolj vplivajo zavedni in nezavedni predsodki kot pa razumni argumenti?

Rekel bi, da je glavni namen psiholoških procesov izvleči pomen iz sveta okoli nas, pri čemer nam pomagajo čutila, pozornost, dojemanje in tako naprej. Ko pojav razumemo, ga sestavimo v nekakšen model, razlago ali ogrodje za razlago sveta in procesiranje informacij. Če ne bi imeli zelo zapletenih možganov, to ne bi bilo mogoče. Informacije sprejemamo zavedno in nezavedno, in večinoma se sestavijo tako, da zjutraj razumemo, da je soba svetla zaradi sonca. Vemo, da so predmeti in ljubljene osebe tam, kjer jih pričakujemo. To je nabor osnovnih ontoloških prepričanj, ki bi jih lahko razložili kot vrsto predsodkov ali obliko pristranskosti. Ljudje sicer verjamemo, da naša prepričanja generirajo razumna dejstva, vendar to ni nujno res.

Kako je mogoče, da ljudje vztrajajo pri prepričanjih ne glede na to, da se dokazano motijo?

Gre za vprašanje, čemu služijo prepričanja. So tudi zelo osebna, in to je ključnega pomena. Ne gre zgolj za znanje. Če nekaj verjameš, je prepričanje del tebe in temu se težko odrečeš. Lahko je boleče. Glavni razlog, zakaj ljudje vztrajajo pri napačnih prepričanjih, je torej, da so nekaj zelo osebnega. Če verjameš, da je nekaj res, zakaj bi se temu odrekel, če te nihče ne prepriča, da se motiš? Tudi dokazi pogosto ne pomagajo, preprosto zato ne, ker so prepričanja zelo osebna. Prepričanja imajo tudi zelo močno družbeno vlogo, če gre na primer za politična vprašanja. Vzpostavljajo občutek skupnosti in varnosti. Nočemo se jim zlahka odreči, zato se jih tako močno oklepamo.

Je res, da raziskave kažejo, da imamo vsi prepričanja, ki bi jih klinični psihologi označili za psihično blown o? Na primer, da so nekateri kraji podvojeni ali da nam nekateri predmeti nekaj sporočajo?

Ljudje verjamejo v stvari, ki jih drugi označimo za čudne. Tudi psihiatri in psihologi bi nekatera označili za takšna. A tudi klinični psihologi so ljudje z lastnimi prepričanji. Čudna prepričanja niso nujno blodnjee. Težko razumemo, kako delujejo prepričanja. Morda jih lahko razložimo na primeru avtomobila. Ko se avto pokvari, razumeš, da je deloval, ker so bili vsi njegovi deli brezhibni. Pri opazovanju ljudi iščemo zmotna prepričanja, ki jih stroka uvršča med blodnje. Nekatera zmotna prepričanja vodijo v nesprejemljivo vedenje, celo kriminal, zato so nesprejemljiva. Spet drugi, z enakimi prepričanji, pa se bodo vedli povsem sprejemljivo, saj prepričanje ne narekuje nujno vedenja. Ljudje so različni. Nekateri se ne bodo ravnali po lastnih blodnjah preprosto zato, ker razumejo, da njihova prepričanja večina vidi kot nekaj nenormalnega.

Zakaj se nenavadna prepričanja sploh razvijejo, kaj vpliva nanje?

Sistem prepričanj lahko razumete kot sistem, ki se lahko pokvari bodisi zaradi genetskih vzrokov bodisi zaradi poškodb. Po poškodbi možganov, na primer kapi, se zgodi, da pacienti ne morejo povezati znanih obrazov s čustvi. Tak človek bo zagledal znan obraz, ga prepoznal kot bližnjega, manjkala pa bodo čustva. Ko vidimo brata, sestro ali starše, jih takoj prepoznamo, hkrati pa občutimo topla čustva do njih. Poškodovani možgani čustev ne bi zaznali in človek bi potemtakem sklepal: “Ta oseba ni, kdor mislim, da je, čeprav je enakega videza. Nekdo ga je zamenjal.” To je tako imenovani Charcotov sindrom, imenovan po francoskem nevrologu. V tem primeru vidimo, kako napačno zaznavanje privede do napačne razlage, ta pa vodi v napačno prepričanje.


Frekvenca X

692 epizod


Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.

Moč prepričanja

28.05.2015

Nevropsihologi raziskujejo, kje in kako v naših možganih nastajajo prepričanja in predstave ter zakaj jih je tako težko spreminjati, četudi so kdaj dokazano zmotna. Karkoli verjamete, vas to pomirja in pomaga pri razlaganju sveta. Gost Frekvence X bo avtor knjige Moč prepričanja, nevropsiholog profesor dr. Peter Halligan z Univerze v Cardiffu.

Nevropsiholog Peter Halligan: "Ljudje sicer verjamemo, da naša prepričanja generirajo razumna dejstva, vendar to ni nujno res."

Naša prepričanja so osnovni kažipoti, po katerih se ravnamo v svojem življenju, in vplivajo na vse njegove vidike. Vplivajo na to, kako razmišljamo, kako vidimo sebe, druge in svet, kakšne cilje imamo in kako se odločamo v vsakodnevnih položajih.

Pojavljajo se v številnih oblikah in velikostih, od trivialnih – verjamem, da bo danes lep dan – do globokih stopenj zaupanja – verjamem v Boga. Naša prepričanja so dejansko ena od najbolj tipičnih človeških značilnosti. A kako nastanejo prepričanja, od kod izvirajo in kaj nanje vpliva, je zahtevno vprašanje, ki se je dolgo časa spretno izmikalo dosegu znanosti.

Prva težava se pokaže že pri definiranju, kaj je to prepričanje. Čeprav vsi vemo, kaj je to, pa vseeno nimamo jasne in trdne definicije. Znanstveniki se strinjajo le v tem, da je prepričanje podobno znanju, vendar je bolj osebno. Vedeti, da je nekaj res, je različno od verjetja, da je nekaj res. Znanje je objektivno, prepričanje pa je subjektivno.

Ker so prepričanja tako spontana in naravna stvar vsakogar izmed nas, se redko zamislimo, kako bizaren pojav pravzaprav so. Zakaj na primer lahko nekateri ljudje verjamejo eno, drugi pa nekaj čisto drugega?

Še bolj problematično pa je to, da naša prepričanja sploh niso nujno povezana z objektivno resničnostjo, ampak lahko zajemajo poljubno tolmačenje in vsakdo je lahko enako trdno in vztrajno prepričan v svoje prepričanje, ne glede na protiargumente.

Znanost zdaj čedalje bolj šokantno razkriva, da v nasprotju s tem, da si vsi pri sebi mislimo, da naša prepričanja temeljijo na logičnih in racionalnih argumentih, v resnici pogosto nimajo prav nobene realne podlage. Dejansko so velikokrat stvari, v katere verjamemo, nič več kot prazna iluzija, ki nam jo pričarajo naši možgani.

Leta 2011 je psiholog Peter Halligan z Univerze Cardiff izpeljal raziskavo, ki je presenetljivo pokazala, da ima 90 odstotkov ljudi vsaj eno prepričanje, ki bi ga psihiatri klinično diagnosticirali kot blodnjo. Med takšnimi prepričanji so denimo to, da obstaja moj dvojnik, da so nekateri ljudje podvojeni in da moje misli niso povsem pod mojim nadzorom.

Če so naša prepričanja tako temeljnega pomena za naše življenje, imamo v resnici nad tem, v kaj verjamemo in zakaj, veliko manj nadzora, kot si mislimo. Raziskave nevroznanstvenikov kažejo, da so naši možgani pravzaprav prilagojeni temu, da verjamemo, in da je za dvom potreben večji mentalni napor kot za to, da verjamemo.

Na izvor naših prepričanj ironično kažejo psihiatrične motnje, kot so blodnje, ko posamezniki trdno verjamejo v čudne stvari, na primer v to, da so mrtvi, da so njihove bližnje nadomestili dvojniki ali pa da njihove misli nadzorujejo vesoljci. Da se ustvari prepričanje, se morajo v možganih informacije, ki prihajajo iz naših čutil, povezati s podzavestno refleksijo teh informacij, dokler nekako ne nastane občutek, da je to prepričanje pravilno.

Prepričanja imajo tudi zelo močno družbeno vlogo, če gre na primer za politična vprašanja. Vzpostavljajo občutek skupnosti in varnosti. Nočemo se jim zlahka odreči, zato se jih tako močno oklepamo.

Peter Halligan

A od kod pride ta izmuzljivi subjektivni občutek tako imenovane »pravilnosti«? Študije nakazujejo, da ima tri glavne izvire – našo prirojeno duševnost, biološke razlike in družbeno okolje. Znanstveniki tako denimo pojav religije povezujejo s tem, da so se naši možgani evolucijsko razvili tako, da za vsakim pojavom iščejo vzorce in entiteto. Ljudje so zato nagnjeni k naravnemu domnevanju, da nekje za vsem skupaj stoji vsemogočna entiteta, ki usmerja stvari in daje pomen sicer naključnim pojavom.

Drugi vzrok občutka pravilnosti je bolj oseben. Raziskave tako na primer presenetljivo nakazujejo, da je naše politično prepričanje bolj povezano z našo biologijo kot pa z argumenti. Konservativci se tako v splošnem bolj prestrašeno odzovejo na grozeče slike kot pa liberalci, obenem pa imajo tudi močneje razvit občutek gnusa.

Med raziskovalci je tako čedalje močnejše mnenje, da prepričanja ljudi izvirajo iz njihovih moralnih pogledov in ne iz tehtnih argumentov. Dejansko je tako, da posamezniki argumente prilagajajo svojim prepričanjem in ne nasprotno, kot si večina misli.

Na naša prepričanja pa prav tako močno vplivata družba in kultura, v kateri živimo, in številna od naših temeljnih prepričanj se ustvarijo že v otroštvu. Do tedaj, ko dosežemo odraslost, imamo v sebi po navadi že relativno koherenten in robusten set prepričanj, ki z nami ostanejo do konca življenja. Posledica vsega tega je, da je naš notranji kažipot, sestavljen iz naših prepričanj, zgrajen na trhlih nogah, obenem pa je močno odporen proti spremembam.

Neprijeten povzetek vsega tega je, da številna – če ne vsa – naša prepričanja ne temeljijo na dejstvih in razumu, ampak na občutku v trebuhu, ki izvira iz naše evolucijsko pogojene psihologije, osnovne biologije in kulture. Ampak tudi to, da to vemo, nam nič kaj dosti ne pomaga, saj v to, v kar smo prepričani, verjamemo, da je res – in kako naj ne bi verjeli v to, v kar smo prepričani?

Profesor Peter Halligan, kaj vas je v nevropsiholoških raziskavah najbolj presenetilo glede človekovih prepričanj?

Najprej me je presenetilo to, da so tako slabo raziskana. Ukvarjam se predvsem z možganskimi motnjami in skušam razumeti, kako te vplivajo na človekovo razumevanje, jezik, pozornost. S prepričanji si ljudje sestavimo dosledno sliko o svetu, v katerem živimo. Ali sem morda presenečen, v kaj vse ljudje verjamejo? Ne. Prepričanja določijo, kako gledamo na svet. Nekaterih prepričanj se zavedamo, drugih ne. Presenečen sem le včasih, ko vidim, kako se prepričanja odražajo v dejanjih ljudi.

Ali na naša prepričanja bolj vplivajo zavedni in nezavedni predsodki kot pa razumni argumenti?

Rekel bi, da je glavni namen psiholoških procesov izvleči pomen iz sveta okoli nas, pri čemer nam pomagajo čutila, pozornost, dojemanje in tako naprej. Ko pojav razumemo, ga sestavimo v nekakšen model, razlago ali ogrodje za razlago sveta in procesiranje informacij. Če ne bi imeli zelo zapletenih možganov, to ne bi bilo mogoče. Informacije sprejemamo zavedno in nezavedno, in večinoma se sestavijo tako, da zjutraj razumemo, da je soba svetla zaradi sonca. Vemo, da so predmeti in ljubljene osebe tam, kjer jih pričakujemo. To je nabor osnovnih ontoloških prepričanj, ki bi jih lahko razložili kot vrsto predsodkov ali obliko pristranskosti. Ljudje sicer verjamemo, da naša prepričanja generirajo razumna dejstva, vendar to ni nujno res.

Kako je mogoče, da ljudje vztrajajo pri prepričanjih ne glede na to, da se dokazano motijo?

Gre za vprašanje, čemu služijo prepričanja. So tudi zelo osebna, in to je ključnega pomena. Ne gre zgolj za znanje. Če nekaj verjameš, je prepričanje del tebe in temu se težko odrečeš. Lahko je boleče. Glavni razlog, zakaj ljudje vztrajajo pri napačnih prepričanjih, je torej, da so nekaj zelo osebnega. Če verjameš, da je nekaj res, zakaj bi se temu odrekel, če te nihče ne prepriča, da se motiš? Tudi dokazi pogosto ne pomagajo, preprosto zato ne, ker so prepričanja zelo osebna. Prepričanja imajo tudi zelo močno družbeno vlogo, če gre na primer za politična vprašanja. Vzpostavljajo občutek skupnosti in varnosti. Nočemo se jim zlahka odreči, zato se jih tako močno oklepamo.

Je res, da raziskave kažejo, da imamo vsi prepričanja, ki bi jih klinični psihologi označili za psihično blown o? Na primer, da so nekateri kraji podvojeni ali da nam nekateri predmeti nekaj sporočajo?

Ljudje verjamejo v stvari, ki jih drugi označimo za čudne. Tudi psihiatri in psihologi bi nekatera označili za takšna. A tudi klinični psihologi so ljudje z lastnimi prepričanji. Čudna prepričanja niso nujno blodnjee. Težko razumemo, kako delujejo prepričanja. Morda jih lahko razložimo na primeru avtomobila. Ko se avto pokvari, razumeš, da je deloval, ker so bili vsi njegovi deli brezhibni. Pri opazovanju ljudi iščemo zmotna prepričanja, ki jih stroka uvršča med blodnje. Nekatera zmotna prepričanja vodijo v nesprejemljivo vedenje, celo kriminal, zato so nesprejemljiva. Spet drugi, z enakimi prepričanji, pa se bodo vedli povsem sprejemljivo, saj prepričanje ne narekuje nujno vedenja. Ljudje so različni. Nekateri se ne bodo ravnali po lastnih blodnjah preprosto zato, ker razumejo, da njihova prepričanja večina vidi kot nekaj nenormalnega.

Zakaj se nenavadna prepričanja sploh razvijejo, kaj vpliva nanje?

Sistem prepričanj lahko razumete kot sistem, ki se lahko pokvari bodisi zaradi genetskih vzrokov bodisi zaradi poškodb. Po poškodbi možganov, na primer kapi, se zgodi, da pacienti ne morejo povezati znanih obrazov s čustvi. Tak človek bo zagledal znan obraz, ga prepoznal kot bližnjega, manjkala pa bodo čustva. Ko vidimo brata, sestro ali starše, jih takoj prepoznamo, hkrati pa občutimo topla čustva do njih. Poškodovani možgani čustev ne bi zaznali in človek bi potemtakem sklepal: “Ta oseba ni, kdor mislim, da je, čeprav je enakega videza. Nekdo ga je zamenjal.” To je tako imenovani Charcotov sindrom, imenovan po francoskem nevrologu. V tem primeru vidimo, kako napačno zaznavanje privede do napačne razlage, ta pa vodi v napačno prepričanje.


03.12.2020

Misija Gaia: Naša galaksija dobiva rokovski prizvok

Misija Gaia Evropske vesoljske agencija z osupljivo natačnostjo meri velikost naše galaksije in vsega vesolja. Aktualni podatki kažejo na veliko razburkanost in nihanja v naši galaksiji, prof. dr. Tomaž Zwitter pravi, da dogajanje dobiva rokovski prizvok. Komentiramo objavo tretje različice kataloga astronomskih meritev misije Gaia, ki skupaj obsega kar 1,8 milijarde zvezd, njena natančnost pa je primerljiva z merjenjem debeline človeškega lasu čez Atlantik. Za projekt skrbi 500 znanstvenikov, pri obdelavi podatkov imajo pomembno vlogo tudi slovenski strokovnjaki.


26.11.2020

Cepiva in mi: Tekma, kakršne ne pomnimo

Na potovanju po svetu cepiv se bomo v zadnji epizodi serije Cepiva in mi ustavili pri aktualni tekmi, kdo bo prvi priskrbel varno in dovolj učinkovito cepivo proti covidu-19. Evropska komisija je pogodbo o dobavi za zdaj podpisala s šestimi proizvajalci, po najbolj optimističnem scenariju pa naj bi cepiva na evropski trg prišla januarja. Do njih bodo najprej upravičene najranljivejše družbene skupine, o vsem povezanim s cepivom pa bo na voljo tudi namenska aplikacija. V oddaji spoznavamo tudi, kakšen je postopek produkcije cepiva v tovarni in kako cepivo pristojni regulatorni organi sploh registrirajo. Preverili smo tudi, kako bo z njegovo pravično globalno redistribucijo in zagotavljanjem ustreznega transporta, pomudili pa smo se tudi na borzah, kjer so dobre novice o aktualnem cepivu močno prevetrile negativno razpoloženje.


19.11.2020

Cepiva in mi: Fascinantno potovanje do sodobnih cepiv

Potem ko smo v prvem delu miniserije 'Cepiva in mi' cepljenje spoznavali iz zgodovinske perspektive, se bomo v drugem delu spustili na raven molekularne biologije. Cepiva so v zadnjih desetletjih tako izpopolnili, da vse bolje posnemajo delovanje imunskega sistema. O tem pričajo nove vrste cepiv, do katerih se lahko dokopljemo bliskovito; včasih so za to potrebovali desetletja. Kako delujejo cepiva, iz časa so in kako jih dandanes lahko razvijejo tako hitro? Odgovore bomo iskali v novi Frekvenci X.


12.11.2020

Cepiva in mi: Poldruga milijarda življenj!

V tednu, ko so smo dobili prve oprijemljive rezultate o učinkovitosti kandidata za cepivo proti covidu-19, se na Valu 202 obširneje podajamo v svet cepiv. Človek zelo osnovne oblike cepljenja uporablja že več kot tisočletje, raketni pospešek pa je prinesel razvoj mikrobiologije. Cepljenje je v zadnjih 200 letih rešilo do milijardo in pol življenj, v zadnjih letih pa tehnologija razvoja cepiv dobiva še dodaten pospešek. Potem ko so včasih na cepivo čakali po več desetletij, so danes za to potrebni le meseci. O razvoju cepiv, odnosu človeka do cepljenja in o tem, kako cepiva pravzaprav nastanejo, bomo na Valu govorili v okviru posebne miniserije Frekvence X. Cepiva in mi – v vseh preostalih novembrskih četrtkih ob 12h.


05.11.2020

Čudežni svet znanstvene nomenklature

Dragi Homo sapiensi! Potem ko zalijete svoje Ficuse rubiginose in Monstere deliciose, si s skupaj s svojima Canisom familiarisom pri nogah in s Felisom catusom v naročju privoščite novo Frekvenco X. Ta se razgleduje po svetu znanstvene nomenklature živih bitij; in čeprav je ta izključno znanstven, je velikokrat zelo čudežen.


29.10.2020

Govoriti o lažno pozitivnih testih je, enostavno rečeno, zmotno

Obiskali smo ljubljansko izpostavo Nacionalnega laboratorija za zdravje, okolje in hrano in v praksi preverili, kako poteka ugotavljanje novega koronavirusa po metodi PCR.


22.10.2020

Z globalnimi navigacijskimi satelitskimi sistemi lahko sledimo celo velikim hroščem

Ko se vprašamo: Kje smo in kam gremo?, je pri večini najpogostejša rešitev - gumb za lokacijo na pametnem telefonu. Na globalne navigacijske satelitske sisteme se pogosto popolnoma zanašamo, da nas bodo pripeljali do prave lokacije na centimeter natančno. Hkrati ti sistemi delujejo v ozadju mnogih tehnologij, mnoge raziskave v znanosti pa bi bile brez njih popolnoma nemogoče. V Frekvenci X razmišljamo o tem, kakšna tehnologija poganja sisteme, ki jim brez razmisleka pustimo, da nas vsakodnevno vodijo po svetu, kako je v osnovi vojaška tehnologija dobila tako širok nabor civilnih rab in kakšno znanje o navadah živali in delovanju ekosistemov smo pridobili z njihovo pomočjo. Spoznamo tudi, kako so globalni satelitski navigacijski sistemi popisali izjemno živalsko avanturo z volkom v glavni vlogi. Gosta: dr. Oskar Sterle, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo dr. Hubert Potočnik, Katedra za ekologijo Biotehniške fakultete v Ljubljani


15.10.2020

Le eden na 10 000 ljudi ima absolutni posluh

V času, ko bi se morali predvsem bolj in bolje poslušati, znanstveno uho Vala 202 usmerjamo k posluhu. V Frekvenci X bomo danes raziskovali razvoj posluha pri ljudeh in značilnosti absolutnega posluha. Le eden na 10 000 ima absolutni posluh, mi smo našli kar štiri.


08.10.2020

Detektivka hepatitisa C, misterij črnih lukenj in genetske škarje

Nobelove nagrade s področja naravoslovja odkriteljem črnih lukenj, pionirjem najuspešnejšega protivirusnega zdravljenja v zgodovini in izumiteljicama genetskih škarij. V tednu Nobelovih nagrad ob pomoči slovenskih strokovnjakov analiziramo letošnje dobitnike s področja medicine, fizike in kemije. Sodelujejo prof. dr. Mojca Matičič, prof. dr. Andreja Gomboc in prof. dr. Romana Jerala.


01.10.2020

Čipi so fascinantna stvaritev človeštva

Nekateri pravijo, da so verjetno najbolj zapletena stvaritev človeštva. Na nekaj kvadratnih centimetrih skrivajo več deset milijard tranzistorjev, ki jih lahko vidimo le pod elektronskim mikroskopom. Tiktakajo s frekvencami, večjimi od štirih gigahercev, torej v sekundi izvedejo štiri milijarde ciklov. Toda po drugi strani imajo čipi sila preprost izvor. Svojo pot začnejo kot pesek.


24.09.2020

Zora Janžekovič – kirurginja svetovne slave, ki je v Sloveniji skoraj neznana

Bila so 60. leta prejšnjega stoletja, ko je ena redkih kirurginj v mariborski bolnišnici zanetila svetovno revolucijo na področju opeklinske kirurgije. V težnji, da svojim pacientom kar se da pomaga, je iznašla povsem novo metodo zdravljenja globokih opeklinskih ran, ki jo je v zgolj nekaj letih kljub nejeveri nekaterih prevzel ves svet. Hipoma so jo povzeli tako rekoč vsi učbeniki, iz katerih so svoje znanje črpale prihodnje generacije opeklinskih kirurgov, sama pa se je zavihtela na lestvico 25 najvplivnejših zdravnikov 20. stoletja in 50 najvplivnejših zdravnikov vseh časov. A vendarle jo v Sloveniji poznajo le redki.


17.09.2020

Konec vesolja

Ukvarjamo se z vprašanjem, ki mnoge straši, vsekakor pa buri domišljijo: Kakšen bo konec vesolja? Bo vesolje samo sebe raztrgalo na kosce v spektakularni apokalipsi ali se bo morda zaradi neskončnega raztezanja počasi izpraznilo in potemnelo? Dr. Katie Mack je kozmologinja, ki se s temi vprašanji ukvarja vsakodnevno, odgovore nanje pa zna ubesediti na spreten, iskriv in včasih celo šaljiv način. O velikem “koncu vseh koncev” ter o podatkih, ki nam omogočajo njegovo napovedovanje, v Frekvenci X govorimo z avtorico knjige Konec vsega (v jeziku astrofizike), ki je hkrati ena najbolj priljubljenih svetovnih razlagalk znanosti na družbenih omrežjih, in dr. Tomažem Zwittrom z ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko. V drugem delu podkasta pa osvetlimo še sveže odkritje fosfina na Veneri, ki bi se morda lahko izkazalo za prelomno, zaenkrat pa odpira mnogo novih vprašanj.


10.09.2020

Strokovnjake skrbi dolgotrajno okrevanje po okužbi s koronavirusom

Mineva 200 dni, odkar je novi koronavirus dobil svoje uradno ime, z njim pa smo tedaj poimenovali tudi bolezen, ki jo povzroča. Z virusom Sars-CoV-2 se je doslej okužilo več kot 28 milijonov ljudi po svetu, zaradi posledic bolezni covid-19 pa je umrlo že več 900 000 obolelih. Kaj vse so strokovnjaki v tem času že razvozlali o virusu in zakaj je še vedno veliko vprašanj zlasti v zvezi z dolgotrajnim okrevanjem pri številnih bolnikih, raziskujemo ta četrtekna Valu 202 v oddaji Frekvenca X. Pogledali pa bomo tudi na južno poloblo, kjer ravnokar končujejo zimsko sezono prehladnih obolenj. Presenetljivo: Avstralija in Nova Zelandija prvič po dolgem času skoraj ne poročata o primerih gripe.


03.09.2020

Novodobna satelitska soseska

Skupaj z našima satelitoma je izstreljena tudi nova sezona Frekvence X. Kakšne naloge danes v orbiti opravljajo sateliti, zakaj so čedalje manjši, kdo ima dostop do informacij, ki jih pošiljajo na Zemljo in zakaj nihče od njih ne pomete smeti pred svojim kozmičnim pragom? Prvo epizodo nove sezone je pripravil Maj Valerij.


24.06.2020

Slovenska znanost med vožnjo vzvratno in potjo proti boljšemu

Republika Slovenija vstopa v 30. leto svojega obstoja. Ob tem želimo premotriti tudi položaj znanosti v njej. V premislek o zrelosti države moramo vključiti tudi položaj znanosti v njej, saj je znanost pomemben indikator razmer v državi. Zakaj je znanost pomembna za razvoj in obstoj države? Se naša država zaveda svoje odgovornosti do znanosti? V čem se to najbolj odraža? Znanost ne igra pomembne vloge le pri spoprijemanju s posledicami epidemij in drugih zdravstvenih problemov, tu so tudi podnebne spremembe, problematika varnosti našega okolja (zraka,vode, tal), problematika terorizma, vse večje vloge umetne inteligence, moči človeka, da usmerja svoj genetski ustroj … Vse te grožnje lahko vržejo družbo s tečajev. Na katerih tovrstnih področjih je bila slovenska znanost v preteklih treh desetletjih najbolj glasna, na kaj je družbo najbolj opozarjala? So se slovenski znanstveniki v preteklih 30 letih pri nas dovolj javno angažirali? Sogovornika: dr. Oto Luthar, direktor ZRC SAZU in dr. Matjaž Kuntner, direktor Nacionalnega inštituta za biologijo Avtorja: Maja Ratej in Luka Hvalc


18.06.2020

Internet za vse

Globalni satelitski projekti ali napredna povezovalna zakonodaja? V Frekvenci X se sprašujemo, kako bi lahko do interneta dostopali vsi in kakšne koristi bi to prineslo našim družbam


11.06.2020

Svetloba je tako osvajalno orodje kresničk, kot tudi opozorilni znak

V odrasli dobi živijo največ teden, dva, sicer pa največ časa svojega življenja preživijo v stanju ličinke. Kresničke so tiste vrste živali, ki nas v trenutku, ko jih omenimo, popeljejo v čas toplih poletnih večerov. Spominjamo se morda svojega brezskrbnega otroštva in čudenja, ko so nas prav graciozno obletavale. Kresničke spodbujajo našo domišljijo, ob njih si postavljamo vprašanja o samem delovanju narave, med drugim pa so tudi navdih za umetnost in seveda znanstvenike, ki se v svojih raziskavah lotevajo vprašanj o tem, zakaj pravzaprav svetijo, kako jih v sodobnem času ogrožajo svetlobna onesnaženost in onesnaženost okolja, industrializacija in podnebne spremembe ter zakaj so za številne kresničke - ki so mimogrede hrošči - neizčrpen vir navdiha? Sogovornika sta dr. Marc Branham, entomolog z Univerze na Floridi, ki je svojo raziskovalno pot posvetil kresničkam, in biolog dr. Raphael DeCock z Univerze v Antwerpu.


04.06.2020

Mesta prihodnosti: Po epidemiji

Mesta prihodnosti se vračajo! Kaj vse se je v zadnjih treh mesecih zgodilo mestom, ki so bila med pandemijo središčne točke prenašanja okužb in hkrati prizorišča nekaterih najbolj dramatičnih prizorov, ki se bodo zapisali v kolektivno zavest človeštva? Z domačimi in tujimi strokovnjaki razmišljamo o tem, kako je izkušnja epidemije spremenila naše dojemanje javnih prostorov in infrastrukture, kako bomo preoblikovali prometne navade, kaj bo za mesta pomenil zaton turizma in kakšen bo nov odnos med mesti in podeželjem. Avtorja: Jan Grilc in dr. Dan Podjed (ZRC SAZU) Gosti: Steven Pedigo (Univerza Lyndona Johnsona, Teksas); Nicola Ussardi (Assemblea Sociale per la Casa, Benetke); dr. Maja Simoneti (Inštitut IPoP)


28.05.2020

V času pandemije cvetijo tudi teorije zarot

Kdor koli razume znanost, ve, da bo ta za rešitev problema predlagala različne ukrepe. V Ko je vlada Južnoafriške republike zanikala znanstvena dognanja o virusu HIV, je po nekaterih ocenah umrlo več kot 300.000 ljudi. Profesor Chris French raziskuje nenavadne pojave in teorije zarote.


21.05.2020

Fascinantne trave

Kdor ima v teh dneh vsaj malo odprte oči, ga ni mogel spregledati. Na meniju pomladi se je po prvem hodu s cvetočimi drevesi zdaj pred nami znašla rapsodija travniškega okrasja. Danes se bomo posvetili predvsem tistim, ki na tem majskem travniškem gobelinu niso v prvem planu, a so ključne, zelo stare in za človeka tekom vse naše civilizacije izjemno pomembne. To so trave. Kot boste slišali, so trave z nami povezane prek žit (ja, žita izhajajo prav iz trav), dotaknili pa se bomo tudi alergij, ki nam jih povzroča cvetni prah trav, ter tega, kako je vzgoja trav v obliki žit povzročila prave podnebne spremembe. Sogovornica Maje Ratej bo znanstvena svetnica na Nacionalnem inštitutu za biologijo in profesorica na Univerzi v Ljubljani in Mednarodni podiplomski šoli Jožef Stefan dr. Marina Dermastia.


Stran 10 od 35
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov