Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Na osnovi več raziskav danes vemo, da se ljudje bistveno lepše obnašajo, ko vedo ali vsaj slutijo, da jih nekdo opazuje. Že zgolj občutek, da smo opazovani, bo povzročil, da se bomo povsem intuitivno začeli obnašati bolj v skladu z družbenimi normami okolja, v katerem živimo. Ali še sploh potrebujemo zasebnost, prostor, kjer nismo nadzorovani? Kakšen je pomen zasebnosti na delovanje družbe?
Čim manj nadzora ima posameznik nad svojimi zasebnimi podatki, tem manjši prostor izbire mu ostaja in teže prevzema podobo nedoločenega abstraktnega človeka.
Songdo je “pametno mesto” v Južni Koreji. V njem uporabljajo najnovejše tehnologije, po mestu so številne kamere in videozasloni, vgrajenih je na milijone brezžičnih senzorjev in mikročipov. Zagotovljen je popoln nadzor.
Po izsledkih več raziskav danes vemo, da se ljudje bistveno lepše obnašajo, ko vedo ali vsaj slutijo, da jih nekdo opazuje. Že zgolj občutek, da smo opazovani, bo povzročil, da se bomo povsem intuitivno začeli obnašati bolj v skladu z družbenimi normami okolja, v katerem živimo.
Ali sploh še potrebujemo zasebnost, prostor, kjer nismo nadzorovani? Kakšen je pomen zasebnosti za delovanje družbe? Osrednji gost oddaje je dr. Aleš Završnik z Inštituta za kriminologijo na Pravni fakulteti v Ljubljani.
Ukinitev prostora zasebnosti je običajno prvi ukrep, ki ga izvede država, da bi poostrila nadzor nad državljani in vplivala na njihovo vedenje. Vzhodna Nemčija za časa hladne vojne velja za najbolj radikalno pri onemogočanju kakršnega koli prostora zasebnosti. Stasi je imel več kot pol milijona informatorjev v državi s šestnajstimi milijoni prebivalcev.
Čeprav takrat še ni bilo modernih tehnologij za spremljanje in nadzorovanje posameznikov, so v tajni policiji vodili kartoteke za kar četrtino vseh državljanov. Informatorji so bili povsod, saj so oblasti zahtevale, da jih o vedenju staršev obveščajo tudi njihovi otroci. Nihče v državi ni mogel pričakovati, da lahko kjer koli, tudi ko je doma z družino, govori in se obnaša tako, kot da ga nihče ne opazuje.
Sledenje družbenim normam oziroma pravilom lepega obnašanja med drugim služi tudi izkazovanju zmožnosti, da lahko sami sebe učinkovito nadzorujemo oziroma se imamo pod nadzorom. Če se držimo sprejetih pravil, ko smo v javnosti, to pomeni, da smo sposobni brzdati svoje želje in potrebe, kar je nujno, da lahko družba normalno deluje.
Vendar nihče ne more biti ves čas popoln. Nemogoče je vseskozi ugajati vsem. In prav zasebnost nam omogoča, da se lahko občasno skrijemo pred pričakovanji družbe in smo vsaj v zavetju domače hiše bolj sproščeni in neodvisni od tega, kaj o nas meni oblast ali okolica. V zavetju zasebnosti se lahko obnašamo manj v skladu s sprejetimi družbenimi normami, kar je zelo pomembno denimo za kreativnost, ki se običajno začne, ko nam nadzor nad samim seboj vsaj delno popusti.
Kot ugotavljata Theresa Payton in Ted Claypoole v knjigi Zasebnost v dobi kopičenja podatkov: Kako prepoznati nevarnosti, obvarovati svoje pravice in zaščititi družino (Privacy in the Age of Big Data: Recognizing Threats, Defending Your Rights, and Protecting Your Family), je za normalno delovanje družbe zelo pomembno, da obstaja določena razlika med javno in zasebno podobo posameznika. Zasebnost nam namreč omogoča, da se občasno sprostimo in nismo vseskozi takšni, kot družba od nas pričakuje, da smo.
Ko poskušamo dojeti in ustrezno obravnavati argumente nekoga, ki ga poznamo, moramo pogosto vložiti nekaj napora, saj si mnenje o njegovih stališčih običajno ustvarimo že vnaprej, preden ga dejansko slišimo govoriti. Vendar tovrstni napor ni potreben, če osebe ne poznamo in nimamo o njej nobenega vnaprejšnjega mnenja.
Javna podoba je za večino ljudi nekakšna abstraktna podoba človeka brez kakršnih koli značilnosti. Prav zmožnost delovanja v družbi v obliki abstraktnega, deloma anonimnega posameznika je ena od bistvenih pridobitev moderne dobe, na kateri temelji večina institucij sodobne demokratične družbe.
Pod zaščito zasebnosti naj bi vsakdo imel možnost izbire, koliko informacij o sebi bo izdal javnosti, komu bo kaj povedal in kako bo v določenih primerih dovolil uporabo podatkov o sebi. Čim manj nadzora ima posameznik nad svojimi zasebnimi podatki, tem manjši prostor izbire mu ostaja in teže prevzema podobo nedoločenega abstraktnega človeka, ki pa je bistvena za normalno delovanje sodobne demokratične družbe.
692 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Na osnovi več raziskav danes vemo, da se ljudje bistveno lepše obnašajo, ko vedo ali vsaj slutijo, da jih nekdo opazuje. Že zgolj občutek, da smo opazovani, bo povzročil, da se bomo povsem intuitivno začeli obnašati bolj v skladu z družbenimi normami okolja, v katerem živimo. Ali še sploh potrebujemo zasebnost, prostor, kjer nismo nadzorovani? Kakšen je pomen zasebnosti na delovanje družbe?
Čim manj nadzora ima posameznik nad svojimi zasebnimi podatki, tem manjši prostor izbire mu ostaja in teže prevzema podobo nedoločenega abstraktnega človeka.
Songdo je “pametno mesto” v Južni Koreji. V njem uporabljajo najnovejše tehnologije, po mestu so številne kamere in videozasloni, vgrajenih je na milijone brezžičnih senzorjev in mikročipov. Zagotovljen je popoln nadzor.
Po izsledkih več raziskav danes vemo, da se ljudje bistveno lepše obnašajo, ko vedo ali vsaj slutijo, da jih nekdo opazuje. Že zgolj občutek, da smo opazovani, bo povzročil, da se bomo povsem intuitivno začeli obnašati bolj v skladu z družbenimi normami okolja, v katerem živimo.
Ali sploh še potrebujemo zasebnost, prostor, kjer nismo nadzorovani? Kakšen je pomen zasebnosti za delovanje družbe? Osrednji gost oddaje je dr. Aleš Završnik z Inštituta za kriminologijo na Pravni fakulteti v Ljubljani.
Ukinitev prostora zasebnosti je običajno prvi ukrep, ki ga izvede država, da bi poostrila nadzor nad državljani in vplivala na njihovo vedenje. Vzhodna Nemčija za časa hladne vojne velja za najbolj radikalno pri onemogočanju kakršnega koli prostora zasebnosti. Stasi je imel več kot pol milijona informatorjev v državi s šestnajstimi milijoni prebivalcev.
Čeprav takrat še ni bilo modernih tehnologij za spremljanje in nadzorovanje posameznikov, so v tajni policiji vodili kartoteke za kar četrtino vseh državljanov. Informatorji so bili povsod, saj so oblasti zahtevale, da jih o vedenju staršev obveščajo tudi njihovi otroci. Nihče v državi ni mogel pričakovati, da lahko kjer koli, tudi ko je doma z družino, govori in se obnaša tako, kot da ga nihče ne opazuje.
Sledenje družbenim normam oziroma pravilom lepega obnašanja med drugim služi tudi izkazovanju zmožnosti, da lahko sami sebe učinkovito nadzorujemo oziroma se imamo pod nadzorom. Če se držimo sprejetih pravil, ko smo v javnosti, to pomeni, da smo sposobni brzdati svoje želje in potrebe, kar je nujno, da lahko družba normalno deluje.
Vendar nihče ne more biti ves čas popoln. Nemogoče je vseskozi ugajati vsem. In prav zasebnost nam omogoča, da se lahko občasno skrijemo pred pričakovanji družbe in smo vsaj v zavetju domače hiše bolj sproščeni in neodvisni od tega, kaj o nas meni oblast ali okolica. V zavetju zasebnosti se lahko obnašamo manj v skladu s sprejetimi družbenimi normami, kar je zelo pomembno denimo za kreativnost, ki se običajno začne, ko nam nadzor nad samim seboj vsaj delno popusti.
Kot ugotavljata Theresa Payton in Ted Claypoole v knjigi Zasebnost v dobi kopičenja podatkov: Kako prepoznati nevarnosti, obvarovati svoje pravice in zaščititi družino (Privacy in the Age of Big Data: Recognizing Threats, Defending Your Rights, and Protecting Your Family), je za normalno delovanje družbe zelo pomembno, da obstaja določena razlika med javno in zasebno podobo posameznika. Zasebnost nam namreč omogoča, da se občasno sprostimo in nismo vseskozi takšni, kot družba od nas pričakuje, da smo.
Ko poskušamo dojeti in ustrezno obravnavati argumente nekoga, ki ga poznamo, moramo pogosto vložiti nekaj napora, saj si mnenje o njegovih stališčih običajno ustvarimo že vnaprej, preden ga dejansko slišimo govoriti. Vendar tovrstni napor ni potreben, če osebe ne poznamo in nimamo o njej nobenega vnaprejšnjega mnenja.
Javna podoba je za večino ljudi nekakšna abstraktna podoba človeka brez kakršnih koli značilnosti. Prav zmožnost delovanja v družbi v obliki abstraktnega, deloma anonimnega posameznika je ena od bistvenih pridobitev moderne dobe, na kateri temelji večina institucij sodobne demokratične družbe.
Pod zaščito zasebnosti naj bi vsakdo imel možnost izbire, koliko informacij o sebi bo izdal javnosti, komu bo kaj povedal in kako bo v določenih primerih dovolil uporabo podatkov o sebi. Čim manj nadzora ima posameznik nad svojimi zasebnimi podatki, tem manjši prostor izbire mu ostaja in teže prevzema podobo nedoločenega abstraktnega človeka, ki pa je bistvena za normalno delovanje sodobne demokratične družbe.
Veter, nevihte, kresovi … Vsega tega ne poznamo samo na Zemlji in v njeni atmosferi, ampak tudi na Soncu. In tokrat bomo v Frekvenci X kot sonde opazovali njegovo celotno površje ter ugotavljali, kaj tamkajšnji pojavi pomenijo za življenje na Zemlji.
V zadnji letošnji Frekvenci X gostimo dva znanstvenika, profesorja, komunikatorja znanosti, strokovna in tudi življenjska sopotnika, ki sta z biologijo in tudi med seboj povezana že več kot 40 let.
Thomas Dietterich je zaslužni profesor na javni univerzi v Oregonu in pionir strojnega učenja, ki na tem področju raziskuje že od leta 1977. Od nekdaj ga je zanimalo - kako se znanstveniki učijo o svetu? In v kontekstu računalnikov je to vprašanje strojnega učenja. Torej, kako se računalniki učijo o svetu?
Impostor syndrome v slovenščini najpogosteje imenujemo sindrom prevaranta, pojavlja se tudi poimenovanje sindrom vsiljivca. Gre za psihološki konstrukt, katerega značilnost so občutki dvomov o svoji lastni sposobnosti, kompetentnosti in inteligentnosti, čeprav objektivni dosežki kažejo nasprotno. Kakšni so znaki in občutki ob tem sindromu, kako je povezan s perfekcionizmom, kaj menijo psihologi in psihiatri, v kolikšni meri gre za konstrukt novodobne družbe kapitalizma in vplivnežev.
Mesec je naokoli in znova v zadnji novembrski epizodi Frekvence X zbiramo in izberemo nekaj najodmevnejših znanstvenih raziskav preteklega meseca. Tokrat se še posebej posvečamo prvemu nacionalnemu dnevu občanske znanosti, katere ambasadorka je dr. Zarja Muršič, povzamemo pa tudi nov pridobljeni projekt ERC, ki ga je tokrat dobil dr. Lev Vidmar z ljubljanske fakultete za matematiko in fiziko in Inštituta Jožef Stefan.
Vodik je najmanjša, najlažja in najbolj razširjena molekula v vesolju. A v naravi ga samega po sebi skoraj ne najdemo, pridobiti ga je treba iz vode ali fosilnih goriv, kot so plin, premog in nafta. Potem ko se že lep čas uporablja za raketno gorivo, ga zdaj spodbujajo tudi kot čisto in varno alternativo nafti in plinu za ogrevanje in prevoz. Vodik je zadnja leta postal vroča politična tema, vlade po svetu, pa tudi Evropska unija, zanj namenjajo milijarde, toda ali je ves ta hrup res upravičen? Je res najboljša podnebna rešitev?
Zgodovina znanosti je polna takšnih in drugačnih zmot, ki pa niso nujno slabe, temveč predstavljajo osnovo znanstvene metode in evolucijo znanosti. Tako so med okroglo mizo o zmotah v znanosti, ki je potekala na Inštitutu Jožef Stefan, izpostavili sodelujoči znanstveniki. Ob tem so poudarili, da je znanost še vedno nekaj najboljšega, kar imamo in k čemur se zatečemo, ko je kriza.
Zgodovina znanosti je polna takšnih in drugačnih zmot, ki pa niso nujno slabe, temveč predstavljajo osnovo znanstvene metode in evolucijo znanosti. Tako so med okroglo mizo o zmotah v znanosti, ki je potekala na Inštitutu Jožef Stefan, izpostavili sodelujoči znanstveniki. Ob tem so poudarili, da je znanost še vedno nekaj najboljšega, kar imamo in k čemur se zatečemo, ko je kriza.
Tako je že v 16. stoletju dejal švicarski alkimist in zdravnik Paracelsus in z njegovo mislijo se v tokratni Frekvenci podajamo po poti strupov.
Dvignimo malo prahu ... okoli prahu! Ste ta teden že obrisali prah in posesali? Morda bi morali … Zagotovo pa boste, ko vam na uho zaide najnovejša Frekvenca X, ki skupaj z geologom Klemnom Teranom spoznava hišni in cestni prah ter njune skrb vzbujajoče plati. V dneh, ko se sliši svetopisemski stavek 'Prah si in v prah se povrneš', pa bomo tudi na lovu za kozmičnim prahom.
Pregledi meseca so nazaj. Tokrat pregledujemo najopaznejša znanstvena odkritja oktobra. Nobelove nagrade smo že obdelali, v današnji oddaji se bomo posvetili Zoisovim nagradam, ki so nekakšne slovenske Nobelove nagrade. Gostimo Zoisovo nagrajenko za posebne dosežke na področju farmacevtske kemije in toksikologije dr. Lucijo Peterlin Mašič. S kolegi raziskuje nadomestke bisfenola A, spojine, ki jo uporabljajo za pridobitev plastike, BPA pa je problematičen, ker je motilec endokrinega sistema. Slišite lahko tudi nekaj drugih novic iz sveta znanosti.
Postavite na mizo skledo sadja in v hipu bodo tam. Vzamejo se tako rekoč iz nič – majhne, rjave, z velikanskimi očmi. Te drobne in za mnoge tako moteče vinske mušice, ki jih je največ prav jeseni, imajo neverjetno znanstveno pot, podpisujejo se pod kar šest Nobelovih nagrad.
Jupiter je daleč največji planet v sončnem sistemu – več kot dvakrat večji od vseh drugih planetov skupaj! Kljub neznansko lepim umetelnim progam in lisam vladajo tam sila neprijazno okolje, ledeno mrzle temperature in pošastno sevanje. In zakaj nas ta tako neprijazen svet potem tako zanima? Zakaj k njegovim štirim družicam, Galilejevim lunam, pošiljamo novo evropsko sondo? Odgovor je preprost – voda in skrito življenje. Če bi bila naša Zemlja frnikola, bi bil Jupiter velik kot košarkarska žoga. K njemu se je aprila podala tudi evropska sonda Juice.
Raziskave elektronov v atomih in molekulah, ki se odvijajo na nepredstavljivo kratkih časovnih skalah, znanstvena dognanja v ozadju mRNK cepiv, ki so pomembno zaznamovala pandemijo koronavirusa, in pa kvantne pike, polprevodniške nanostrukture, ki se jih uporablja na več različnih tehnoloških področjih. To so presežki, za katere bodo letos v Stockholmu med drugim podelili Nobelove nagrade. Kaj natanko so odkrili izpostavljeni znanstveniki, kako se te raziskave kažejo v praksi in kakšne so njihove življenjske zgodbe, analiziramo v Frekvenci X, ki si tokrat podaja roke z znanstveno redakcijo Prvega programa Radia Slovenija.
Josef Ressel je bil morda eden zadnjih res širokih mislecev. Po osnovni izobrazbi gozdar, je pomemben pečat pustil na zelo različnih področjih. Tehnike in inovacij se je loteval na način Leonarda Da Vincija. Najbolj je znan po izumu ladijskega vijaka, pomembna je njegova vloga pri pogozdovanju Krasa, bil je hidrotehnični strokovnjak. V prvem obdobju industrijske revolucije se je ukvarjal z novimi materiali in tehnologijami, zlasti pa ga je pritegnilo raziskovanje možnosti tehnoloških izboljšav v prometu in energetiki. Med zanimivejše ideje lahko štejemo tudi brezsmradno stranišče in lokomobil. Deloval je na Dolenjskem, na Krasu, v Trstu in Ljubljani, kjer je umrl leta 1857. Josef Ressel je bil češko-nemških korenin, v Ljubljani ima svojo cesto in spomenik, v Šentjerneju so mu posvetili metuljček in penino, načrtujejo tudi Resslov most. Kakšna je njegova zapuščina?
Kdo je bil Jožef Stefan? Čeprav se nam zdi, da ga vsi po malem poznamo, saj je po njem poimenovan največji znanstveni inštitut v Sloveniji, pa o njem v resnici vemo zelo malo. Znano je, da je bil otrok revnih in nepismenih staršev, s svojo nadarjenostjo in osredotočenostjo pa je kmalu dokazal, da je velik učenjak, postal je tudi eden vodilnih znanstvenikov v avstrijskem cesarstvu. Fizika je bila njegovo življenje - dobesedno, veliko dni je prespal kar na inštitutu, ki ga je vodil, ker je bil tako zelo predan delu. Poročil se je šele pri 56 letih in v sreči v dvoje je užival le kakšno leto, saj je kmalu po poroki umrl zaradi možganske kapi. Kdo je bil torej ta veliki fizik, edini znanstvenik slovenskega rodu, po katerem je poimenovan tudi fizikalni Stefan-Boltzmannov zakon?
Njeno življenje ni bilo lahko. Izgubila je edinega otroka, podpirala v vojni poškodovanega moža in kariero gradila v moškem akademskem svetu ter v času najostrejše stalinizacije.
Ogrevanje pred novo sezono Frekvence X začenjamo z zavojem v preteklost, k znanstvenikom, ki so se rodili ali delovali na slovenskih tleh in so splošni javnosti manj znani. Kot prvemu se bomo posvetili profesorju Milanu Vidmarju, ki je zaznamoval razvoj slovenske elektrotehnike in prva leta ljubljanske Univerze. O profesorju Vidmarju kot pionirskem elektrotehniku, vrhunskemu šahovskemu velemojstru in velikem borcu, ki je vplival na družbeni in gospodarski razvoj slovenskega ozemlja v svojem času, se je Jan Grilc pogovarjali s tremi gosti, ki jim je profesor Vidmar vsakemu po svoje zaznamoval življenjsko pot. Kdo je bil torej človek, ki je odločilno vplival na razvoj Univerze v zgodnjih letih, spoznal Nikolo Teslo in odigral legendarne partije z največjimi velemojstri šaha v svojem času? Gosti: - prof. dr. Rafael Cajhen, predavatelj, mentor in raziskovalec na Fakulteti za elektrotehniko - prof. dr. Maks Babuder, dolgoletni direktor Elektrotehniškega inštituta Milan Vidmar - prof. dr. Ivan Bratko, Fakulteta za računalništvo in informatiko, šahovski mojstrski kandidat
Delaš, se trudiš, da boš pred dopustom storil vse, kar moraš, končno odideš iz pisarne, ugasneš luč, odzdraviš kolegom in v glavi snuješ načrte za dopust. Pakiraš, se voziš na morje, potem pa kar naenkrat bolečine v mišicah, smrkanje, morda celo vročina. Znano? Marsikomu verjetno res. Preddopustniška Frekvenca X se torej odpravlja na teren tako imenovane bolezni prostočasja. Zakaj se zgodi, da pogosto zbolimo ravno takrat, ko naj bi se imeli fino. Torej - na dopustu.
Predzadnja Frekvenca X v letošnji sezoni se tik pred poletno vročino poglablja v namakalne sisteme. Prav ti so bili osnova, na kateri so med drugim zrasle antične civilizacije, od Kitajske do Egipta, hkrati pa so tudi danes marsikje osnova kmetijstva. V Grčiji, Italiji in Španiji na primer namakajo skoraj polovico kmetijskih površin, Slovenija pa le en odstotek. Kakšen je razlog, kako je z vodo in še marsikaj zanimivega, je o namakalnih sistemih izvedela Maja Ratej.
Neveljaven email naslov