Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Živali in naša moralna odgovornost zanje

12.11.2015

“Ali živali čutijo bolečino?” je vprašanje, ki si ga bomo zastavljali v tokratni Frekvenci X. Znanstveniki in filozofi imajo glede tega različna stališča, pritrdilni odgovor nanj pa bi marsikatero človekovo dejanje postavil v slabo moralno luč. Če namreč živali ne čutijo bolečine, potem so eksperimenti na njih in njihov zakol moralno neproblematična dejanja. Če pa živali to sposobnost imajo, potem se stvari zapletejo in postanejo kočljive.

Vprašanje ni, ali lahko misijo, tudi ne, ali lahko govorijo, temveč ali trpijo?” se je na prelomu iz 18-ega v 19-to stoletje spraševal angleški pravnik in filozof Jeremy Bentham. V mislih je seveda imel živali in svojo drzno napoved, da bomo nekoč pod svoje moralno okrilje pritegnili vse, kar diha, torej da bodo živali nekoč deležne veliko večje pravne in moralne zaščite. Toda kako je z moralno odgovornostjo človeka do živali danes?

Da bi bolj razjasnili naravoslovni pogled na zaznavanje bolečine pri živalih, sta Maja Ratej in Tomaž Grušovnik za mnenje povprašala dr. Gregorja Belušiča s katedre za fiziologijo, antropologijo in etologijo na ljubljanski Biotehniški fakulteti.

Kaj pa meni zgodovina?

Ubijanje živali je bilo pred industrijsko dobo skoraj vedno del obreda, ki je moral na simbolni ravni upravičiti človekovo nasilno ravnanje z živalmi. Mesarji, na primer na Japonskem, Kanarskih otokih, v severni Rodeziji in drugih deželah, so zaradi moralne spornosti svojega početja pogosto pripadali posebni družbeni kasti, ki se ni smela družiti z drugimi družbenimi sloji. Celo antični Rim, znan po svoji krvoločnosti, je premogel sočutje do trpečih živali. Nekaj več o tem nam je povedal dr. Matej Hriberšek, strokovnjak za antiko z oddelka za filologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti.

“Plinij Starejši opisuje, da so bili gledalci zgroženi nad nasiljem nad sloni na nekih igrah in so nad prireditelja klicali kletve. Zanimivo, da do ljudi, do gladiatorjev takšnih čustev niso imeli.”

Moralna dilema

Težava, s katero se soočamo pri vprašanju, ali živali čutijo bolečino, je tudi etične in ne samo znanstvene narave. In prav zaradi tega lahko posumimo, da nekateri ljudje zanikajo obstoj bolečine živali zato, da bi se izognili moralnim in etičnim dolžnostim do nečloveških živih bitij. Če namreč živali ne čutijo bolečine, potem so poizkusi na njih in zakoli moralno neproblematična dejanja. Če pa živali to sposobnost imajo, se stvari zapletejo in postanejo kočljive.

Za mnenje o tem smo poklicali enega izmed vodilnih svetovnih bioetikov, profesorja Petra Singerja, Avstralca, ki deluje na ameriški univerzi Princeton.

Intervju s Petrom Singerjem

Kakšno vlogo igra sposobnost občutenja bolečine pri tem, da do nekega bitja vzpostavimo moralni odnos?

Mislim, da moramo pri odnosu do slehernega bitja upoštevati to, ali lahko občuti bolečino. Če bitje na primer ne more čutiti bolečine, je malo verjetno, da bi imelo zavest. In če govorimo o bitju brez zavesti, potem nič, kar storimo, ne bo ne izboljšalo ne poslabšalo položaja tega bitja. Zato mislim, da je zmožnost čutiti bolečino ključna pri tem, da nekemu bitju priznamo moralni status.

Obstaja razlika med tem, da smo sposobni čutiti bolečino, in tem, da smo zmožni trpeti?

Trpljenje dojemamo nekoliko širše kot bolečino. Z bolečino navadno merimo na telesno bolečino, medtem ko obstajajo vrste trpljenja, ki so nad telesno bolečino. Bitje lahko tako duševno trpi na različne načine, pri tem pa ne izkusi telesne bolečine. A na splošno se bolečina in trpljenje prekrivata: bitje, ki izkuša bolečino, tudi trpi.

Kakšna so – ob bolečini – še druga merila, da lahko neko bitje vključimo v moralno skupnost? Kakšno naj bo to bitje, kakšne lastnosti naj ima, da bomo do njega vzpostavili moralni odnos?

Mislim, da sta zmožnost trpljenja in po drugi strani zmožnost ugodja osnovni merili, s katerima lahko bitje obravnavamo kot moralno. Predstavljajte si na primer, da ste vi to bitje. Ali obstaja možnost, da bi drugi z vami ravnali tako, da bi se vam vaše življenje izboljšalo oziroma poslabšalo? Če je vaš odgovor pritrdilen, potem menim, da ste bitje z moralnim statusom. Vaš odgovor bi bil tako najverjetneje pritrdilen, če bi se postavili v kožo prašiča. Naše ravnanje mu lahko izboljša ali poslabša življenje, kar pomeni, da je moralni subjekt. A če skušamo nekaj podobnega misliti v zvezi z drevesi, je drugače. Ne verjamem, da bi bila drevesa sposobna izkušati kakršno koli zavestno stanje. Ne moremo se postaviti v njihovo kožo, ker se pri tem ne sprožajo nikakršne izkušnje. Čeprav so drevesa zelo koristna, pa to še ne pomeni, da jim pripada tudi poseben moralni status.

Lahko živalske vrste razvrščamo glede na to, ali so moralno več vredne od drugih?

Mislim, da bi morali resno premisliti o tem, ali so res vse živalske vrste sposobne čutiti bolečino. Če vzamete na primer ostrigo: ima zelo preprost živčni sistem brez pravih možganov. Ker se ne more premikati in tako uiti morebitni nevarnosti, ni evolucijskih razlogov, da bi razvila zmožnost občutenja bolečine. Ostriga tako najverjetneje ne čuti bolečine in v skladu s tem nima moralnega statusa. Ali če pogledamo z druge perspektive: sodobni človek ima večji moralni status zaradi številnih lastnosti, ki jih svinja, ki sem jo omenil prej, nima. Naša naravnanost v prihodnost, sposobnost avtonomnega odločanja in številne druge lastnosti nam dajejo drugačen moralni status, obravnavamo nas lahko kot moralne agente, kot tiste, ki so sposobni biti moralno odgovorni. Še zdaleč pa to ne pomeni tega, da bitja brez sposobnosti za moralno odgovornost nimajo moralnega statusa.

Kdo, mislite, je največji nasprotnik etike živali?

Na ravni široke javnosti je v številnih državah, vključno z Združenimi državami Amerike, največji nasprotnik pravic živali kmetijska industrija. Zavračajo idejo, da v zvezi z našim odnosom do živali obstajajo etični pomisleki. Na bolj intelektualni ravni, zlasti v zahodnoevropski kulturi, pa je interesom živali v zgodovini zelo nasprotovalo krščanstvo, zlasti Katoliška cerkev. Ta miselnost je stara, gre vsaj do svetega Pavla, prek Avguština in Tomaža Akvinskega, ki je še posebej glasno trdil, da do živali nimamo nikakršnih obveznosti in da slabo ravnanje z njimi ni greh. Šele pred nedavnim so se stvari začele premikati. Zdajšnji papež je v svoji encikliki tako zavrnil dozdajšnje razumevanje svetopisemskega stavka v Genezi, da je dal Bog človeku oblast nad živalmi in da tako, kakor koli se že obnašamo do njih, ne grešimo. Zdajšnji papež tudi opozarja, da je vsako ubijanje živali, ki ni nujno, narobe. Tovrstni obrati vzbujajo upanje.

Kaj bi se spremenilo, če bi na svetu sprejeli univerzalno listino živalskih pravic? Bi bila naša družba zelo drugačna?

Če bi ta listina vključevala na primer prepoved živali za naše potrebe in izenačenje njihovih interesov s človeškimi, bi to zelo spremenilo družbo. Ustaviti bi morali na primer intenzivno kmetovanje, saj bi to kršilo številne temeljne svoboščine živali. Določene, do živali prijaznejše oblike vzreje živali bi se najverjetneje nadaljevale. Takšna listina bi vplivala tudi na uporabo živali v raziskovalne namene, zabavo in tako naprej.

Pa postaja današnja družba res bolj moralna do živali, sploh glede na dejstvo, da v klavnicah letno še vedno pobijejo več kot 50 milijard živali? 

Navkljub tej skrb vzbujajoči statistiki mislim, da je upanje. Res je sicer, da število živalim, ubitih v klavnicah, še vedno narašča, a ne zato, ker bi bilo ljudem manj mar za živali, temveč ker se številne države pospešeno razvijajo, v prehrani takih družb pa je tudi vedno več mesa. A po drugi strani so znamenja sprememb. V Združenih državah je opazno počasno zmanjševanje uživanja mesa, v številnih državah se kaže napredek v zakonskem zagotavljanju ustreznih bivalnih razmer za rejne živali. Skratka, določena znamenja napredka so, upamo lahko le, da bo temu zgledu sledilo vedno več držav.

Pogovor Petra Singerja z Richardom Dawkinsom.


Frekvenca X

694 epizod


Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.

Živali in naša moralna odgovornost zanje

12.11.2015

“Ali živali čutijo bolečino?” je vprašanje, ki si ga bomo zastavljali v tokratni Frekvenci X. Znanstveniki in filozofi imajo glede tega različna stališča, pritrdilni odgovor nanj pa bi marsikatero človekovo dejanje postavil v slabo moralno luč. Če namreč živali ne čutijo bolečine, potem so eksperimenti na njih in njihov zakol moralno neproblematična dejanja. Če pa živali to sposobnost imajo, potem se stvari zapletejo in postanejo kočljive.

Vprašanje ni, ali lahko misijo, tudi ne, ali lahko govorijo, temveč ali trpijo?” se je na prelomu iz 18-ega v 19-to stoletje spraševal angleški pravnik in filozof Jeremy Bentham. V mislih je seveda imel živali in svojo drzno napoved, da bomo nekoč pod svoje moralno okrilje pritegnili vse, kar diha, torej da bodo živali nekoč deležne veliko večje pravne in moralne zaščite. Toda kako je z moralno odgovornostjo človeka do živali danes?

Da bi bolj razjasnili naravoslovni pogled na zaznavanje bolečine pri živalih, sta Maja Ratej in Tomaž Grušovnik za mnenje povprašala dr. Gregorja Belušiča s katedre za fiziologijo, antropologijo in etologijo na ljubljanski Biotehniški fakulteti.

Kaj pa meni zgodovina?

Ubijanje živali je bilo pred industrijsko dobo skoraj vedno del obreda, ki je moral na simbolni ravni upravičiti človekovo nasilno ravnanje z živalmi. Mesarji, na primer na Japonskem, Kanarskih otokih, v severni Rodeziji in drugih deželah, so zaradi moralne spornosti svojega početja pogosto pripadali posebni družbeni kasti, ki se ni smela družiti z drugimi družbenimi sloji. Celo antični Rim, znan po svoji krvoločnosti, je premogel sočutje do trpečih živali. Nekaj več o tem nam je povedal dr. Matej Hriberšek, strokovnjak za antiko z oddelka za filologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti.

“Plinij Starejši opisuje, da so bili gledalci zgroženi nad nasiljem nad sloni na nekih igrah in so nad prireditelja klicali kletve. Zanimivo, da do ljudi, do gladiatorjev takšnih čustev niso imeli.”

Moralna dilema

Težava, s katero se soočamo pri vprašanju, ali živali čutijo bolečino, je tudi etične in ne samo znanstvene narave. In prav zaradi tega lahko posumimo, da nekateri ljudje zanikajo obstoj bolečine živali zato, da bi se izognili moralnim in etičnim dolžnostim do nečloveških živih bitij. Če namreč živali ne čutijo bolečine, potem so poizkusi na njih in zakoli moralno neproblematična dejanja. Če pa živali to sposobnost imajo, se stvari zapletejo in postanejo kočljive.

Za mnenje o tem smo poklicali enega izmed vodilnih svetovnih bioetikov, profesorja Petra Singerja, Avstralca, ki deluje na ameriški univerzi Princeton.

Intervju s Petrom Singerjem

Kakšno vlogo igra sposobnost občutenja bolečine pri tem, da do nekega bitja vzpostavimo moralni odnos?

Mislim, da moramo pri odnosu do slehernega bitja upoštevati to, ali lahko občuti bolečino. Če bitje na primer ne more čutiti bolečine, je malo verjetno, da bi imelo zavest. In če govorimo o bitju brez zavesti, potem nič, kar storimo, ne bo ne izboljšalo ne poslabšalo položaja tega bitja. Zato mislim, da je zmožnost čutiti bolečino ključna pri tem, da nekemu bitju priznamo moralni status.

Obstaja razlika med tem, da smo sposobni čutiti bolečino, in tem, da smo zmožni trpeti?

Trpljenje dojemamo nekoliko širše kot bolečino. Z bolečino navadno merimo na telesno bolečino, medtem ko obstajajo vrste trpljenja, ki so nad telesno bolečino. Bitje lahko tako duševno trpi na različne načine, pri tem pa ne izkusi telesne bolečine. A na splošno se bolečina in trpljenje prekrivata: bitje, ki izkuša bolečino, tudi trpi.

Kakšna so – ob bolečini – še druga merila, da lahko neko bitje vključimo v moralno skupnost? Kakšno naj bo to bitje, kakšne lastnosti naj ima, da bomo do njega vzpostavili moralni odnos?

Mislim, da sta zmožnost trpljenja in po drugi strani zmožnost ugodja osnovni merili, s katerima lahko bitje obravnavamo kot moralno. Predstavljajte si na primer, da ste vi to bitje. Ali obstaja možnost, da bi drugi z vami ravnali tako, da bi se vam vaše življenje izboljšalo oziroma poslabšalo? Če je vaš odgovor pritrdilen, potem menim, da ste bitje z moralnim statusom. Vaš odgovor bi bil tako najverjetneje pritrdilen, če bi se postavili v kožo prašiča. Naše ravnanje mu lahko izboljša ali poslabša življenje, kar pomeni, da je moralni subjekt. A če skušamo nekaj podobnega misliti v zvezi z drevesi, je drugače. Ne verjamem, da bi bila drevesa sposobna izkušati kakršno koli zavestno stanje. Ne moremo se postaviti v njihovo kožo, ker se pri tem ne sprožajo nikakršne izkušnje. Čeprav so drevesa zelo koristna, pa to še ne pomeni, da jim pripada tudi poseben moralni status.

Lahko živalske vrste razvrščamo glede na to, ali so moralno več vredne od drugih?

Mislim, da bi morali resno premisliti o tem, ali so res vse živalske vrste sposobne čutiti bolečino. Če vzamete na primer ostrigo: ima zelo preprost živčni sistem brez pravih možganov. Ker se ne more premikati in tako uiti morebitni nevarnosti, ni evolucijskih razlogov, da bi razvila zmožnost občutenja bolečine. Ostriga tako najverjetneje ne čuti bolečine in v skladu s tem nima moralnega statusa. Ali če pogledamo z druge perspektive: sodobni človek ima večji moralni status zaradi številnih lastnosti, ki jih svinja, ki sem jo omenil prej, nima. Naša naravnanost v prihodnost, sposobnost avtonomnega odločanja in številne druge lastnosti nam dajejo drugačen moralni status, obravnavamo nas lahko kot moralne agente, kot tiste, ki so sposobni biti moralno odgovorni. Še zdaleč pa to ne pomeni tega, da bitja brez sposobnosti za moralno odgovornost nimajo moralnega statusa.

Kdo, mislite, je največji nasprotnik etike živali?

Na ravni široke javnosti je v številnih državah, vključno z Združenimi državami Amerike, največji nasprotnik pravic živali kmetijska industrija. Zavračajo idejo, da v zvezi z našim odnosom do živali obstajajo etični pomisleki. Na bolj intelektualni ravni, zlasti v zahodnoevropski kulturi, pa je interesom živali v zgodovini zelo nasprotovalo krščanstvo, zlasti Katoliška cerkev. Ta miselnost je stara, gre vsaj do svetega Pavla, prek Avguština in Tomaža Akvinskega, ki je še posebej glasno trdil, da do živali nimamo nikakršnih obveznosti in da slabo ravnanje z njimi ni greh. Šele pred nedavnim so se stvari začele premikati. Zdajšnji papež je v svoji encikliki tako zavrnil dozdajšnje razumevanje svetopisemskega stavka v Genezi, da je dal Bog človeku oblast nad živalmi in da tako, kakor koli se že obnašamo do njih, ne grešimo. Zdajšnji papež tudi opozarja, da je vsako ubijanje živali, ki ni nujno, narobe. Tovrstni obrati vzbujajo upanje.

Kaj bi se spremenilo, če bi na svetu sprejeli univerzalno listino živalskih pravic? Bi bila naša družba zelo drugačna?

Če bi ta listina vključevala na primer prepoved živali za naše potrebe in izenačenje njihovih interesov s človeškimi, bi to zelo spremenilo družbo. Ustaviti bi morali na primer intenzivno kmetovanje, saj bi to kršilo številne temeljne svoboščine živali. Določene, do živali prijaznejše oblike vzreje živali bi se najverjetneje nadaljevale. Takšna listina bi vplivala tudi na uporabo živali v raziskovalne namene, zabavo in tako naprej.

Pa postaja današnja družba res bolj moralna do živali, sploh glede na dejstvo, da v klavnicah letno še vedno pobijejo več kot 50 milijard živali? 

Navkljub tej skrb vzbujajoči statistiki mislim, da je upanje. Res je sicer, da število živalim, ubitih v klavnicah, še vedno narašča, a ne zato, ker bi bilo ljudem manj mar za živali, temveč ker se številne države pospešeno razvijajo, v prehrani takih družb pa je tudi vedno več mesa. A po drugi strani so znamenja sprememb. V Združenih državah je opazno počasno zmanjševanje uživanja mesa, v številnih državah se kaže napredek v zakonskem zagotavljanju ustreznih bivalnih razmer za rejne živali. Skratka, določena znamenja napredka so, upamo lahko le, da bo temu zgledu sledilo vedno več držav.

Pogovor Petra Singerja z Richardom Dawkinsom.


19.11.2015

Novi materiali za vesoljske raziskave in zemeljsko uporabo

Izstreljevanje satelitov v vesolje je drago. Izstrelitev kilograma tovora v nizko tirnico stane 10 tisoč evrov, cena za bolj oddaljene tire je še precej višja. Osrednja sogovornika oddaje sta dr. Marcos Bavdž in dr. Janez Dolinšek.


05.11.2015

V vesolje s Chrisom Hadfieldom

V vesolje je doslej poletelo 551 ljudi, med njimi je tudi kanadski astronavt Chris Hadfield. Hadfield je v vesolje poletel trikrat, več mesecev je bival na mednarodni vesoljski postaji, kjer je posnel tudi videospot za legendarno pesem Space Oddity. Oddajo smo pripravili v sodelovanju s Slavkom Jeričem, avtorjem podcasta Številke, ki je v studio osvetlil nekaj zanimivih statističnih dejstev povezanih s človekovim osvajanjem vesolja.


29.10.2015

PODCAST: Skrivnost človečnjaka Homo naledi

V jami v Južnoafriški republiki so pred kratkim odkrili novo vrsto človečnjaka – vrsto Homo naledi, ki naj bi po mnenju odkriteljev predstavljala do zdaj manjkajoči člen v uganki človeške evolucije. A stvar ni tako preprosta – okostje je precej nenavadno, za povrh pa znanstveniki ne znajo niti določiti, kako staro je. Kdo je bil Homo naledi in kakšna dogodivščina je bilo njegovo izkopavanje?


22.10.2015

PODCAST: Življenje zvezd

Življenje zvezd se zdi v marsičem fantastična zgodba narave, ki omogoča tudi naš obstoj. Razložili bomo, kako sta letošnja Nobelova nagrajenca za fiziko zaokrožila razumevanje jedrskega zlivanja v notranjosti Sonca in pri tem odkrila nove lastnosti delcev z imenom nevtrini. Jedrsko zlivanje primerjamo z nasprotno reakcijo jedrske cepitve, ki poganja elektrarno v Krškem, in pojasnjujemo, da so manjši reaktorji, kot je tisti v Podgorici pri Ljubljani, nepogrešljivi v industrijskih in medicinskih preiskavah in terapijah.


22.10.2015

Podcast s podkasterjem: dr. Luka Ausec

Luka Ausec je doktor biologije. Tekoče bere DNK, deloma pa tudi literaturo. Navdušuje ga pregibanje telesa in možganov v vse smeri, deloma tudi navznoter. Luka je znanstvenik in raziskovalec v zasebnem sektorju. Podkaster. Na Metini listi že dve leti pripravlja MetaPHoDcast. Skupaj z Ano Slavec se pogovarjata z mladimi raziskovalci in raziskovalkami o življenju, vesolju in sploh vsem. Njuni sogovorniki so znanstveniki pred zaključkom doktorata z različnih področij znanosti. Kakšne so razmere med mladimi znanstveniki, kako je s komuniciranjem znanosti, kaj posluša Luka?


15.10.2015

PODCAST: Afera Dieselgate

Potem ko se je majhna ekipa znanstvenikov z univerze Zahodna Virginija lotila preverjanja, kako neki Volkswagnu uspe izdelati tako dobre motorje, je tega avtomobilskega velikana nepričakovano ujela tudi pri goljufanju in zavajanju glede izpustov iz svojih dizelskih vozil. To pot na tnalu ni bil zloglasni ogljikov dioksid, temveč dušikovi oksidi. Kako točno je Volkswagen goljufal in kako so ga ujeli, s čim vse naši avtomobili onesnažujejo ozračje in ali so bencinski motorji čistejši od dizelski, raziskujemo v tokratni Frekvenci X.


09.10.2015

PODCAST: Nobelove nagrade 2015

Smo v tednu razglasitev letošnjih dobitnikov Nobelovih nagrad. Na področju medicine so nagrado prinesla zdravila za zdravljenje malarije in nekaterih parazitskih bolezni, v fiziki je odbor najbolj prepričalo odkritje, da nevtrini, ena izmed skupin osnovnih delcev, vendarle imajo maso, v kemiji pa letos odmevajo dosežki pri odpravljanja poškodb DNK. Pogovarjali smo se tudi s prevajalko del Svetlane Aleksijevič, letošnje Nobelove nagrajenke za književnost.


01.10.2015

Mikročipiranje ljudi

Nič več izgubljenih ali pozabljenih ključev, nič več ukradenih denarnic in predvsem nič več prepoznih diagnoz bolezni. Kako, se sprašujete? Z mikročipiranjem ljudi. Strokovnjaki obljubljajo, da bo imelo vstavljanje mikročipov v človeško telo v prihodnosti velik, verjetno tudi ugoden vpliv na naše življenje. Kakšna pa so etična, medicinska in varnostna vprašanja o takšni praksi, ki ni videti le kot običajna modna muha


24.09.2015

Alan Guth, oče inflacijske teorije vesolja

Alan Guth je tisti fizik, ki je postavil inflacijsko teorijo o vesolju, model pospešenega razširjanja vesolja v prvih trenutkih po velikem poku. Pred tedni je bil gost konference Lepton Photon v Ljubljani. Razložil je, kako so se mu v eni noči izšli vsi računi s katerimi se je uvrstil med legendarne fizike. Alan Guth je eden izmed resnih kandidatov za Nobelovo nagrado za fiziko.


20.08.2015

Konferenca Lepton Photon

V Ljubljani ta teden poteka največja letna konferenca fizike visokih energij "Lepton Photon". Morda lahko pričakujemo nove rezultate z Velikega hadronskega trkalnika v Ženevi na poti do nove fizike, konferenca pa bo ponudila tudi poljudno predavanje očeta inflacijske kozmologije Alana Gutha z MIT.


20.08.2015

Konferenca Lepton Photon

V Ljubljani ta teden poteka največja letna konferenca fizike visokih energij "Lepton Photon". Morda lahko pričakujemo nove rezultate z Velikega hadronskega trkalnika v Ženevi na poti do nove fizike, konferenca pa bo ponudila tudi poljudno predavanje očeta inflacijske kozmologije Alana Gutha z MIT.


01.08.2015

Od biogoriv do laserjev: znanstveni utrinki tedna

Ta teden sta v slovenski znanstveni skupnosti odmevala dva dosežka – raziskovalci Kemijskega inštituta so s posebnim katalizatorjem za pretvorbo biorazgradljivih odpadkov v biogoriva prepričali žirijo na mednarodnem tekmovanju Royal Society of Chemistry, raziskovalec z Inštituta Jožefa Štefana pa je nato sredi tedna pritegnil precejšnjo mednarodno medijsko pozornost z odkritjem, da je v človeške celice mogoče vstaviti laserje.


29.07.2015

Ekološki agregat s slovenskim znanjem

Uporaba vodika v vozilih prinaša pomembne prednosti pri varčevanju z energijo in pri vplivu na okolje. Raziskovalci Instituta Jožef Stefan so v sodelovanju s partnerji iz več evropskih držav uspešno zaključili projekt razvoja pomožnega agregata za tovornjake na gorivne celice. Uporaba tovrstnega agregata nadomešča potrebo po delovanju pogonskega motorja kamiona na parkirišču in odpravlja neželen hrup in škodljive izpuste.


09.07.2015

Skuhali se bomo pod pokrovko ogljikovega dioksida

Globalne koncentracije ogljikovega dioksida v atmosferi so letos presegle 400 delcev na milijon, to je vrednost, kakršne v geološki zgodovini ne pomnimo vsaj štiri milijone let.


24.06.2015

Pametni sistemi za starostnike

Po napovedih mednarodnega denarnega sklada bo do leta 2050 na dva zaposlena prišel en upokojenec, v Sloveniji pa celo en zaposleni na enega upokojenca. Predvsem starejši bodo tako potrebovali vse več tehnične pomoči, zato je razvijanje pametnih tehnoloških sistemov in umetne inteligence zelo pomembno. Udeležili smo se predstavitve projekta inLIFE, v okviru katerega ob pomoči stanovalcev DS Fužine izpopolnjujejo pametne sisteme za pomoč starostnikom. Gost oddaje je vodja projekta dr. Matjaž Gams z Inštituta Jožef Stefan.


18.06.2015

Fizika čarobnih kvarkov

Tokrat smo se spustili v najnižje nadstropje narave, med njene osnovne gradnike. Gostili smo profesorja Boštjana Goloba s Fakultete za matematiko in fiziko in Inštituta Jožef Štefan v Ljubljani, ki je eden vodilnih znanstvenikov v fiziki osnovnih delcev. S kolegi na velikem pospeševalniku elektronov in pozitronov v japonski Tsukubi raziskuje doslej neznane procese in delce, kot so na primer supersimetrični delci. Več let je vodil raziskave delcev, ki jih sestavljajo čarobni kvarki. Prepričan je, da bomo prišli do nepričakovanih odkritij, morda neznanih delcev iz katerih je temna snov, ki jo je v vesolju veliko več kot običajne snovi, iz katere smo ljudje, Zemlja in zvezde. Prof. dr. Boštjan Golob je bil gost v Frekvenci X na Valu 202.


11.06.2015

Zakaj potrebujemo zasebnost

Na osnovi več raziskav danes vemo, da se ljudje bistveno lepše obnašajo, ko vedo ali vsaj slutijo, da jih nekdo opazuje. Že zgolj občutek, da smo opazovani, bo povzročil, da se bomo povsem intuitivno začeli obnašati bolj v skladu z družbenimi normami okolja, v katerem živimo. Ali še sploh potrebujemo zasebnost, prostor, kjer nismo nadzorovani? Kakšen je pomen zasebnosti na delovanje družbe?


04.06.2015

Projekt človeški možgani

Razumevanje človeških možganov v znanosti predstavlja enega največjih izzivov 21. stoletja. Prav zato je Evropska komisija v začetku leta 2013 konzorciju partnerjev projekta Človeški možgani oziroma angleško »The Human Brain Project« namenila kar milijardo evrov za izdelavo podrobnega načrta delovanja človeških možganov in njegove računalniške simulacije. Projekt je največji evropski vložek v znanost v naslednjih 10 letih, kako napreduje, pa se bomo v četrtek popoldne pogovarjali z njegovim izvršnim direktorjem dr. Richardom Frackowiakom. V oddaji bomo namenili pozornost tudi najbolj vročim točkam na področju raziskav v nevroznanosti in kam raziskovalno merijo slovenski nevroznanstveniki. Več v Frekvenci X ta četrtek ob 17ih in 10 minut na Valu 202.


28.05.2015

Moč prepričanja

Nevropsihologi raziskujejo, kje in kako v naših možganih nastajajo prepričanja in predstave ter zakaj jih je tako težko spreminjati, četudi so kdaj dokazano zmotna. Karkoli verjamete, vas to pomirja in pomaga pri razlaganju sveta. Gost Frekvence X bo avtor knjige Moč prepričanja, nevropsiholog profesor dr. Peter Halligan z Univerze v Cardiffu.


Stran 21 od 35
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov