Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Z doktorjem Michaelom Fehringerjem z Evropske vesoljske agencije se bomo pogovarjali o Zemljini težnosti, biomasi in oceanskih tokovih, dr. Matjaž Ličer z Morske biološke postaje Nacionalnega inštituta za biologijo pa bo predstavil, kaj novega smo se naučili o tokovih v našem Jadranu.
Oblika Zemlje, količina lesa v svetovnih gozdovih in podatki o morskih tokovih v oceanih
Marsikdo ne bi pomislil, da najbolj natančne podatke o obliki Zemlje, količini lesa v svetovnih gozdovih ali morskih tokovih v svetovnih oceanih lahko dobimo iz vesolja.
Prof. dr. Tomaž Zwitter s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani: “Zemlja v resnici ni povsem okrogla. Zaradi dnevnega vrtenja okrog lastne osi je ob ekvatorju nabrekla. Polmer na ekvatorju je za 22 kilometrov večji od polmera v polarnih predelih.”
“Najbolj oddaljena točka od središča Zemlje ni gora Everest, kot bi kdo mislil, ampak andski vulkan Chiborazo v Ekvadorju.”
Slika je v resnici še bolj zapletena, pojasnjuje prof. dr. Tomaž Zwitter, saj Zemlja ni povsod iz enako gostih kamenin. Obliko Zemlje lahko torej opišemo kot površino, ki bi jo imel naš planet, če na njem ne bi bilo kopnega, na morju pa ne bi bilo tokov ali vetrov. Meritev te oblike, ki jo imenujemo geoid, je bila naloga satelita GOCE Evropske vesoljske agencije. Obliko je izmeril na kak centimeter natančno in pri tem zaznal izbokline ali kotanje večje od velikosti stotih kilometrov.
“Poleg ciljev, ki jih je satelit GOCE v izpolnil, so ugotovili tudi marsikaj nenačrtovanega. Tako je bilo aprila 2011 bobnenje potresa v Fukušimi tako močno, da je zvok zaznal tudi satelit GOCE, ki je takrat letel nad Japonsko. Mislim, da je bilo to prvič, da je kak umetni satelit ‘slišal’ dogajanje na Zemlji.”
Dr. Michael Fehringer je nekdanji sistemski direktor projekta GOCE. Ime misije GOCE je kratica za Raziskovalec gravitacije in cirkulacije oceanov. “Ta satelit je res eden najbolj zloščenih in najvitkejših, po obliki je podoben cigari ali izstrelku,” pravi dr. Michael Fehringer, ki je sedaj glavni direktor misije Biosphere Evropske vesoljske agencije. Ta ima za cilj natančno ugotoviti, koliko lesa imamo v gozdovih na Zemlji in kako se na posameznih področjih predvsem zaradi brezvestnega izsekavanja ta količina s časom žal zmanjšuje.
“Približno tretjina goriva ostane v ozračju, tretjina gre v oceane, tretjina ogljika iz goriva pa konča v gozdovih in biomasi. Te količine bi radi natančneje izmerili. Ker bomo karto svetovnih gozdov posneli dvakrat na leto, bomo lahko spremljali tudi uničevanje gozdov na primer na območju Amazonke ali v tropskih gozdovih po vsem svetu.”
Meritev natančne oblike Zemlje je seveda uporabna tudi za naš Jadran. Je pa v Jadranu situacija v marsičem celo bolj zapletena kot v velikih oceanih, kjer tokovi precej enakomerno premagujejo velike razdalje. Na Jadran vpliva plima, vdiranje tople in močno slane vode iz Sredozemlja, vtok hladnejše in sladke vode rek predvsem na severu, pa vetrovi.
Naš gost, dr. Matjaž Ličer z Morske biološke postaje v Piranu Nacionalnega inštituta za biologijo je s sodelavci pravkar objavil odmeven članek v reviji Ocean Science, kjer podrobno obravnavajo vpliv burje na dogajanje v vodi in zraku severnega Jadrana.
“V Jadranu so morski tokovi povezani predvsem z razlikami v gostoti morskih mas, te razlike v gostoti imajo več izvorov, recimo jadranske reke prinašajo sladko vodo in na nek način redkejšo vodo, lažjo vodo, potem lokalni vetrovi, kot je burja lahko zelo ohladijo to vodo, povečajo njeno gostoto.”
“Splet vseh teh okoliščin se potem kaže kot neka splošna cirkulacija v Jadranu, kjer je pa seveda ključen dejavnik tudi rotacija Zemlje,” pojasnjuje dr. Matjaž Ličer.
682 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Z doktorjem Michaelom Fehringerjem z Evropske vesoljske agencije se bomo pogovarjali o Zemljini težnosti, biomasi in oceanskih tokovih, dr. Matjaž Ličer z Morske biološke postaje Nacionalnega inštituta za biologijo pa bo predstavil, kaj novega smo se naučili o tokovih v našem Jadranu.
Oblika Zemlje, količina lesa v svetovnih gozdovih in podatki o morskih tokovih v oceanih
Marsikdo ne bi pomislil, da najbolj natančne podatke o obliki Zemlje, količini lesa v svetovnih gozdovih ali morskih tokovih v svetovnih oceanih lahko dobimo iz vesolja.
Prof. dr. Tomaž Zwitter s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani: “Zemlja v resnici ni povsem okrogla. Zaradi dnevnega vrtenja okrog lastne osi je ob ekvatorju nabrekla. Polmer na ekvatorju je za 22 kilometrov večji od polmera v polarnih predelih.”
“Najbolj oddaljena točka od središča Zemlje ni gora Everest, kot bi kdo mislil, ampak andski vulkan Chiborazo v Ekvadorju.”
Slika je v resnici še bolj zapletena, pojasnjuje prof. dr. Tomaž Zwitter, saj Zemlja ni povsod iz enako gostih kamenin. Obliko Zemlje lahko torej opišemo kot površino, ki bi jo imel naš planet, če na njem ne bi bilo kopnega, na morju pa ne bi bilo tokov ali vetrov. Meritev te oblike, ki jo imenujemo geoid, je bila naloga satelita GOCE Evropske vesoljske agencije. Obliko je izmeril na kak centimeter natančno in pri tem zaznal izbokline ali kotanje večje od velikosti stotih kilometrov.
“Poleg ciljev, ki jih je satelit GOCE v izpolnil, so ugotovili tudi marsikaj nenačrtovanega. Tako je bilo aprila 2011 bobnenje potresa v Fukušimi tako močno, da je zvok zaznal tudi satelit GOCE, ki je takrat letel nad Japonsko. Mislim, da je bilo to prvič, da je kak umetni satelit ‘slišal’ dogajanje na Zemlji.”
Dr. Michael Fehringer je nekdanji sistemski direktor projekta GOCE. Ime misije GOCE je kratica za Raziskovalec gravitacije in cirkulacije oceanov. “Ta satelit je res eden najbolj zloščenih in najvitkejših, po obliki je podoben cigari ali izstrelku,” pravi dr. Michael Fehringer, ki je sedaj glavni direktor misije Biosphere Evropske vesoljske agencije. Ta ima za cilj natančno ugotoviti, koliko lesa imamo v gozdovih na Zemlji in kako se na posameznih področjih predvsem zaradi brezvestnega izsekavanja ta količina s časom žal zmanjšuje.
“Približno tretjina goriva ostane v ozračju, tretjina gre v oceane, tretjina ogljika iz goriva pa konča v gozdovih in biomasi. Te količine bi radi natančneje izmerili. Ker bomo karto svetovnih gozdov posneli dvakrat na leto, bomo lahko spremljali tudi uničevanje gozdov na primer na območju Amazonke ali v tropskih gozdovih po vsem svetu.”
Meritev natančne oblike Zemlje je seveda uporabna tudi za naš Jadran. Je pa v Jadranu situacija v marsičem celo bolj zapletena kot v velikih oceanih, kjer tokovi precej enakomerno premagujejo velike razdalje. Na Jadran vpliva plima, vdiranje tople in močno slane vode iz Sredozemlja, vtok hladnejše in sladke vode rek predvsem na severu, pa vetrovi.
Naš gost, dr. Matjaž Ličer z Morske biološke postaje v Piranu Nacionalnega inštituta za biologijo je s sodelavci pravkar objavil odmeven članek v reviji Ocean Science, kjer podrobno obravnavajo vpliv burje na dogajanje v vodi in zraku severnega Jadrana.
“V Jadranu so morski tokovi povezani predvsem z razlikami v gostoti morskih mas, te razlike v gostoti imajo več izvorov, recimo jadranske reke prinašajo sladko vodo in na nek način redkejšo vodo, lažjo vodo, potem lokalni vetrovi, kot je burja lahko zelo ohladijo to vodo, povečajo njeno gostoto.”
“Splet vseh teh okoliščin se potem kaže kot neka splošna cirkulacija v Jadranu, kjer je pa seveda ključen dejavnik tudi rotacija Zemlje,” pojasnjuje dr. Matjaž Ličer.
Gost v tokratni Frekvenci X je bil Roger Penrose, zelo eminentno ime svetovne matematične fizike, ki se ga velikokrat omenja v povezavi Stephenom Hawkingom. Penrose je v svoji dolgi karieri pomembno prispeval predvsem k teoriji splošne relativnosti, je pa tudi avtor tako imenovanih Penrose-Hawking teoremov o singularnostih, ki so mu prinesli Nobelovo nagrado in ki pravijo, da se črne luknje tvorijo iz zelo splošnih pogojev sesedanja materije ter da se v središču črne luknje ustvari singularnost v končnem času. V oddaji se z njim sprašujemo tudi, kaj je v sodobni fiziki moda, kaj vera in kaj fantazija, dotaknemo se tudi vprašanja, kako pri umetni inteligenci 'izračunati' razumevanje in kako enigmatična je fizika možganov.
Ob Tednu možganov, ki je letos posvečen spolnosti, raziskujemo odvisnost od pornografije, kakšni so simptomi, kaj se dogaja v naših možganih, zakaj je lahko izpostavljenost otrok in mladostnikov pornografiji problematična in kakšne dodatne nevarnosti je prinesel razmah sodobnih tehnologij. V skupni epizodi z oddajo Možgani na dlani na Prvem tudi o pozitivnih plateh rabe pornografije.
Ste vedeli, da bo na celotni progi drugega tira porabljenih za pet Eifflovih stolpov jeklenih armatur? Inženirji, gradbinci in izvajalci del pa seveda pri gradnji ne uporabljajo le kovinskih pripomočkov. Kakšna je znanost za gradnjo predorov, kako ti sploh nastanejo, kdo pri tem sodeluje in kje vse lahko strokovnjaki sploh kopljejo predore? V oddaji slišite tudi zvoke iz globin enega izmed slovenskih predorov.
Februar je pri koncu in Frekvenca X njegove zadnje ure, ki so zaradi prestopnega leta pravzaprav bonus, izkorišča za prelet tem, ki so ta mesec odmevale v znanosti. Maja Ratej raziskuje avtoimunske bolezni in zakaj jih bomo lahko morda v dogledni prihodnosti uspešno zdravili. Preverila je tudi, kakšna velikanka je na novo odkrita anakonda v Južni Ameriki in koliko več vemo o dinozavrih 200 let po njihovem odkritju. Več pa tudi o tem, da se lahko v Ljubljani po novem pomudite pri Hallersteinovem zvezdnem opazovalniku, pa o ameriškem zasebnem naskoku na Luno, rasni genetiki in celo gensko spremenjenih bananah.
Pred kratkim smo se s Frekvenco X mudili v CERN-u, Evropski organizaciji za jedrske raziskave, v kateri se že 70 let ukvarjajo s trki osnovnih delcev. Gre za megalomansko raziskovalno območje na meji med Švico in Francijo v Ženevi, pod katerim je 27 kilometrov dolg Veliki hadronski trkalnik. V njem so, spomnimo, leta 2012 ob pomoči velikanskih detektorjev potrdili obstoj Higgsovega bozona. Trki, ki se z velikanskimi energijami in hitrostmi dogajajo v pospeševalniku, razkrivajo delovanje vesolja v njegovih prvih trenutkih, ob tem pa se poskušajo raziskovalci dokopati tudi do odgovorov na to, kaj bi utegnila biti temna snov in kako bolje spoznati antimaterijo.
Če odgovorna oseba po hudi delovni nesreči javnost obvesti, da je bil vzrok tragičnega dogodka človeška napaka, nas takšno pojasnilo ne sme pomiriti, ampak nas mora še bolj vznemiriti. Skladno s sodobnimi smernicami za zagotavljanje varnosti, ki temeljijo na znanstvenih raziskavah, je človeška napaka sprejemljiv vzrok za razlago neželenega dogodka le v zelo redkih primerih. Po temeljiti preučitvi okoliščin nesreče se večinoma namreč izkaže, da je za napako kriva sistemska pomanjkljivost in ne nepozoren posameznik. Česa nas lahko naučijo človeške napake, kakšni psihološki in varnostni mehanizmi so v ozadju, kako je zdravniškimi napakami in kakšna bo vloga umetne inteligence?
Pred evropskim dnem boja proti raku Maja Ratej poizveduje o napredku pri diagnostiki in zdravljenju raka, zastavlja pa si tudi vprašanje, kakšno liso je na tem področju pustila koronavirusna doba. V januarski beri novic na področju znanosti jo zanimajo odmevno odkritje 2500 let starih ostankov kompleksa mest v Amazoniji in novi poskusi pošiljanja plovil na Luno. Za konec pod drobnogled vzame še raziskovalni dosežek slovenskih znanstvenikov, ki je januarja odmeval tudi v mednarodnem tisku o popularni znanosti, in sicer kako iz milnega mehurčka ustvariti natančen laser.
V zadnjih nekaj letih se v spletnih časopisih pogosto znajdejo članki o mestih, ki bodo krojila našo prihodnost bivanja. Trajnostno, zeleno, obnovljivi viri energije, javni prevoz, 15-minutno mesto, individualnost bomo zamenjali za skupnost … to so pogosto napovedi velikih arhitekturnih birojev, ki snujejo tako imenovana mesta prihodnosti. Mesta, ki bodo nasledila takšna, kot jih poznamo danes.
V delu leta, ko na nas od vsepovsod prežijo okužbe dihal, pri Frekvenci X opazujemo simfonijo našega telesa v boju zoper njih. Še posebej nas zanimajo vročina, kašelj in kihanje, nad katerimi bdijo različni možganski dirigenti.
Povprečen posameznik v industrializiranih državah s hrano letno zaužije osem kilogramov aditivov, kupi pa le dva kilograma moke. Trend prehranjevanja, ki ga narekujeta pomanjkanje časa in velika količina priročnih, za takojšnje zaužitje pripravljenih živilskih izdelkov, gre namreč v smer, ko vedno manj obrokov pripravimo sami. Pri tem zaužijemo vedno več tako imenovane ultraprocesirane hrane, med katero spadajo čips, zamrznjena lazanja, sladke žitarice, rastlinske alternative za sir in meso in podobno. Kako taka hrana vpliva na naše telo in svet okoli nas? Kako jo prepoznati?
Veter, nevihte, kresovi … Vsega tega ne poznamo samo na Zemlji in v njeni atmosferi, ampak tudi na Soncu. In tokrat bomo v Frekvenci X kot sonde opazovali njegovo celotno površje ter ugotavljali, kaj tamkajšnji pojavi pomenijo za življenje na Zemlji.
V zadnji letošnji Frekvenci X gostimo dva znanstvenika, profesorja, komunikatorja znanosti, strokovna in tudi življenjska sopotnika, ki sta z biologijo in tudi med seboj povezana že več kot 40 let.
Thomas Dietterich je zaslužni profesor na javni univerzi v Oregonu in pionir strojnega učenja, ki na tem področju raziskuje že od leta 1977. Od nekdaj ga je zanimalo - kako se znanstveniki učijo o svetu? In v kontekstu računalnikov je to vprašanje strojnega učenja. Torej, kako se računalniki učijo o svetu?
Impostor syndrome v slovenščini najpogosteje imenujemo sindrom prevaranta, pojavlja se tudi poimenovanje sindrom vsiljivca. Gre za psihološki konstrukt, katerega značilnost so občutki dvomov o svoji lastni sposobnosti, kompetentnosti in inteligentnosti, čeprav objektivni dosežki kažejo nasprotno. Kakšni so znaki in občutki ob tem sindromu, kako je povezan s perfekcionizmom, kaj menijo psihologi in psihiatri, v kolikšni meri gre za konstrukt novodobne družbe kapitalizma in vplivnežev.
Mesec je naokoli in znova v zadnji novembrski epizodi Frekvence X zbiramo in izberemo nekaj najodmevnejših znanstvenih raziskav preteklega meseca. Tokrat se še posebej posvečamo prvemu nacionalnemu dnevu občanske znanosti, katere ambasadorka je dr. Zarja Muršič, povzamemo pa tudi nov pridobljeni projekt ERC, ki ga je tokrat dobil dr. Lev Vidmar z ljubljanske fakultete za matematiko in fiziko in Inštituta Jožef Stefan.
Vodik je najmanjša, najlažja in najbolj razširjena molekula v vesolju. A v naravi ga samega po sebi skoraj ne najdemo, pridobiti ga je treba iz vode ali fosilnih goriv, kot so plin, premog in nafta. Potem ko se že lep čas uporablja za raketno gorivo, ga zdaj spodbujajo tudi kot čisto in varno alternativo nafti in plinu za ogrevanje in prevoz. Vodik je zadnja leta postal vroča politična tema, vlade po svetu, pa tudi Evropska unija, zanj namenjajo milijarde, toda ali je ves ta hrup res upravičen? Je res najboljša podnebna rešitev?
Zgodovina znanosti je polna takšnih in drugačnih zmot, ki pa niso nujno slabe, temveč predstavljajo osnovo znanstvene metode in evolucijo znanosti. Tako so med okroglo mizo o zmotah v znanosti, ki je potekala na Inštitutu Jožef Stefan, izpostavili sodelujoči znanstveniki. Ob tem so poudarili, da je znanost še vedno nekaj najboljšega, kar imamo in k čemur se zatečemo, ko je kriza.
Zgodovina znanosti je polna takšnih in drugačnih zmot, ki pa niso nujno slabe, temveč predstavljajo osnovo znanstvene metode in evolucijo znanosti. Tako so med okroglo mizo o zmotah v znanosti, ki je potekala na Inštitutu Jožef Stefan, izpostavili sodelujoči znanstveniki. Ob tem so poudarili, da je znanost še vedno nekaj najboljšega, kar imamo in k čemur se zatečemo, ko je kriza.
Tako je že v 16. stoletju dejal švicarski alkimist in zdravnik Paracelsus in z njegovo mislijo se v tokratni Frekvenci podajamo po poti strupov.
Dvignimo malo prahu ... okoli prahu! Ste ta teden že obrisali prah in posesali? Morda bi morali … Zagotovo pa boste, ko vam na uho zaide najnovejša Frekvenca X, ki skupaj z geologom Klemnom Teranom spoznava hišni in cestni prah ter njune skrb vzbujajoče plati. V dneh, ko se sliši svetopisemski stavek 'Prah si in v prah se povrneš', pa bomo tudi na lovu za kozmičnim prahom.
Neveljaven email naslov