Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Z doktorjem Michaelom Fehringerjem z Evropske vesoljske agencije se bomo pogovarjali o Zemljini težnosti, biomasi in oceanskih tokovih, dr. Matjaž Ličer z Morske biološke postaje Nacionalnega inštituta za biologijo pa bo predstavil, kaj novega smo se naučili o tokovih v našem Jadranu.
Oblika Zemlje, količina lesa v svetovnih gozdovih in podatki o morskih tokovih v oceanih
Marsikdo ne bi pomislil, da najbolj natančne podatke o obliki Zemlje, količini lesa v svetovnih gozdovih ali morskih tokovih v svetovnih oceanih lahko dobimo iz vesolja.
Prof. dr. Tomaž Zwitter s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani: “Zemlja v resnici ni povsem okrogla. Zaradi dnevnega vrtenja okrog lastne osi je ob ekvatorju nabrekla. Polmer na ekvatorju je za 22 kilometrov večji od polmera v polarnih predelih.”
“Najbolj oddaljena točka od središča Zemlje ni gora Everest, kot bi kdo mislil, ampak andski vulkan Chiborazo v Ekvadorju.”
Slika je v resnici še bolj zapletena, pojasnjuje prof. dr. Tomaž Zwitter, saj Zemlja ni povsod iz enako gostih kamenin. Obliko Zemlje lahko torej opišemo kot površino, ki bi jo imel naš planet, če na njem ne bi bilo kopnega, na morju pa ne bi bilo tokov ali vetrov. Meritev te oblike, ki jo imenujemo geoid, je bila naloga satelita GOCE Evropske vesoljske agencije. Obliko je izmeril na kak centimeter natančno in pri tem zaznal izbokline ali kotanje večje od velikosti stotih kilometrov.
“Poleg ciljev, ki jih je satelit GOCE v izpolnil, so ugotovili tudi marsikaj nenačrtovanega. Tako je bilo aprila 2011 bobnenje potresa v Fukušimi tako močno, da je zvok zaznal tudi satelit GOCE, ki je takrat letel nad Japonsko. Mislim, da je bilo to prvič, da je kak umetni satelit ‘slišal’ dogajanje na Zemlji.”
Dr. Michael Fehringer je nekdanji sistemski direktor projekta GOCE. Ime misije GOCE je kratica za Raziskovalec gravitacije in cirkulacije oceanov. “Ta satelit je res eden najbolj zloščenih in najvitkejših, po obliki je podoben cigari ali izstrelku,” pravi dr. Michael Fehringer, ki je sedaj glavni direktor misije Biosphere Evropske vesoljske agencije. Ta ima za cilj natančno ugotoviti, koliko lesa imamo v gozdovih na Zemlji in kako se na posameznih področjih predvsem zaradi brezvestnega izsekavanja ta količina s časom žal zmanjšuje.
“Približno tretjina goriva ostane v ozračju, tretjina gre v oceane, tretjina ogljika iz goriva pa konča v gozdovih in biomasi. Te količine bi radi natančneje izmerili. Ker bomo karto svetovnih gozdov posneli dvakrat na leto, bomo lahko spremljali tudi uničevanje gozdov na primer na območju Amazonke ali v tropskih gozdovih po vsem svetu.”
Meritev natančne oblike Zemlje je seveda uporabna tudi za naš Jadran. Je pa v Jadranu situacija v marsičem celo bolj zapletena kot v velikih oceanih, kjer tokovi precej enakomerno premagujejo velike razdalje. Na Jadran vpliva plima, vdiranje tople in močno slane vode iz Sredozemlja, vtok hladnejše in sladke vode rek predvsem na severu, pa vetrovi.
Naš gost, dr. Matjaž Ličer z Morske biološke postaje v Piranu Nacionalnega inštituta za biologijo je s sodelavci pravkar objavil odmeven članek v reviji Ocean Science, kjer podrobno obravnavajo vpliv burje na dogajanje v vodi in zraku severnega Jadrana.
“V Jadranu so morski tokovi povezani predvsem z razlikami v gostoti morskih mas, te razlike v gostoti imajo več izvorov, recimo jadranske reke prinašajo sladko vodo in na nek način redkejšo vodo, lažjo vodo, potem lokalni vetrovi, kot je burja lahko zelo ohladijo to vodo, povečajo njeno gostoto.”
“Splet vseh teh okoliščin se potem kaže kot neka splošna cirkulacija v Jadranu, kjer je pa seveda ključen dejavnik tudi rotacija Zemlje,” pojasnjuje dr. Matjaž Ličer.
682 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Z doktorjem Michaelom Fehringerjem z Evropske vesoljske agencije se bomo pogovarjali o Zemljini težnosti, biomasi in oceanskih tokovih, dr. Matjaž Ličer z Morske biološke postaje Nacionalnega inštituta za biologijo pa bo predstavil, kaj novega smo se naučili o tokovih v našem Jadranu.
Oblika Zemlje, količina lesa v svetovnih gozdovih in podatki o morskih tokovih v oceanih
Marsikdo ne bi pomislil, da najbolj natančne podatke o obliki Zemlje, količini lesa v svetovnih gozdovih ali morskih tokovih v svetovnih oceanih lahko dobimo iz vesolja.
Prof. dr. Tomaž Zwitter s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani: “Zemlja v resnici ni povsem okrogla. Zaradi dnevnega vrtenja okrog lastne osi je ob ekvatorju nabrekla. Polmer na ekvatorju je za 22 kilometrov večji od polmera v polarnih predelih.”
“Najbolj oddaljena točka od središča Zemlje ni gora Everest, kot bi kdo mislil, ampak andski vulkan Chiborazo v Ekvadorju.”
Slika je v resnici še bolj zapletena, pojasnjuje prof. dr. Tomaž Zwitter, saj Zemlja ni povsod iz enako gostih kamenin. Obliko Zemlje lahko torej opišemo kot površino, ki bi jo imel naš planet, če na njem ne bi bilo kopnega, na morju pa ne bi bilo tokov ali vetrov. Meritev te oblike, ki jo imenujemo geoid, je bila naloga satelita GOCE Evropske vesoljske agencije. Obliko je izmeril na kak centimeter natančno in pri tem zaznal izbokline ali kotanje večje od velikosti stotih kilometrov.
“Poleg ciljev, ki jih je satelit GOCE v izpolnil, so ugotovili tudi marsikaj nenačrtovanega. Tako je bilo aprila 2011 bobnenje potresa v Fukušimi tako močno, da je zvok zaznal tudi satelit GOCE, ki je takrat letel nad Japonsko. Mislim, da je bilo to prvič, da je kak umetni satelit ‘slišal’ dogajanje na Zemlji.”
Dr. Michael Fehringer je nekdanji sistemski direktor projekta GOCE. Ime misije GOCE je kratica za Raziskovalec gravitacije in cirkulacije oceanov. “Ta satelit je res eden najbolj zloščenih in najvitkejših, po obliki je podoben cigari ali izstrelku,” pravi dr. Michael Fehringer, ki je sedaj glavni direktor misije Biosphere Evropske vesoljske agencije. Ta ima za cilj natančno ugotoviti, koliko lesa imamo v gozdovih na Zemlji in kako se na posameznih področjih predvsem zaradi brezvestnega izsekavanja ta količina s časom žal zmanjšuje.
“Približno tretjina goriva ostane v ozračju, tretjina gre v oceane, tretjina ogljika iz goriva pa konča v gozdovih in biomasi. Te količine bi radi natančneje izmerili. Ker bomo karto svetovnih gozdov posneli dvakrat na leto, bomo lahko spremljali tudi uničevanje gozdov na primer na območju Amazonke ali v tropskih gozdovih po vsem svetu.”
Meritev natančne oblike Zemlje je seveda uporabna tudi za naš Jadran. Je pa v Jadranu situacija v marsičem celo bolj zapletena kot v velikih oceanih, kjer tokovi precej enakomerno premagujejo velike razdalje. Na Jadran vpliva plima, vdiranje tople in močno slane vode iz Sredozemlja, vtok hladnejše in sladke vode rek predvsem na severu, pa vetrovi.
Naš gost, dr. Matjaž Ličer z Morske biološke postaje v Piranu Nacionalnega inštituta za biologijo je s sodelavci pravkar objavil odmeven članek v reviji Ocean Science, kjer podrobno obravnavajo vpliv burje na dogajanje v vodi in zraku severnega Jadrana.
“V Jadranu so morski tokovi povezani predvsem z razlikami v gostoti morskih mas, te razlike v gostoti imajo več izvorov, recimo jadranske reke prinašajo sladko vodo in na nek način redkejšo vodo, lažjo vodo, potem lokalni vetrovi, kot je burja lahko zelo ohladijo to vodo, povečajo njeno gostoto.”
“Splet vseh teh okoliščin se potem kaže kot neka splošna cirkulacija v Jadranu, kjer je pa seveda ključen dejavnik tudi rotacija Zemlje,” pojasnjuje dr. Matjaž Ličer.
Pregledi meseca so nazaj. Tokrat pregledujemo najopaznejša znanstvena odkritja oktobra. Nobelove nagrade smo že obdelali, v današnji oddaji se bomo posvetili Zoisovim nagradam, ki so nekakšne slovenske Nobelove nagrade. Gostimo Zoisovo nagrajenko za posebne dosežke na področju farmacevtske kemije in toksikologije dr. Lucijo Peterlin Mašič. S kolegi raziskuje nadomestke bisfenola A, spojine, ki jo uporabljajo za pridobitev plastike, BPA pa je problematičen, ker je motilec endokrinega sistema. Slišite lahko tudi nekaj drugih novic iz sveta znanosti.
Postavite na mizo skledo sadja in v hipu bodo tam. Vzamejo se tako rekoč iz nič – majhne, rjave, z velikanskimi očmi. Te drobne in za mnoge tako moteče vinske mušice, ki jih je največ prav jeseni, imajo neverjetno znanstveno pot, podpisujejo se pod kar šest Nobelovih nagrad.
Jupiter je daleč največji planet v sončnem sistemu – več kot dvakrat večji od vseh drugih planetov skupaj! Kljub neznansko lepim umetelnim progam in lisam vladajo tam sila neprijazno okolje, ledeno mrzle temperature in pošastno sevanje. In zakaj nas ta tako neprijazen svet potem tako zanima? Zakaj k njegovim štirim družicam, Galilejevim lunam, pošiljamo novo evropsko sondo? Odgovor je preprost – voda in skrito življenje. Če bi bila naša Zemlja frnikola, bi bil Jupiter velik kot košarkarska žoga. K njemu se je aprila podala tudi evropska sonda Juice.
Raziskave elektronov v atomih in molekulah, ki se odvijajo na nepredstavljivo kratkih časovnih skalah, znanstvena dognanja v ozadju mRNK cepiv, ki so pomembno zaznamovala pandemijo koronavirusa, in pa kvantne pike, polprevodniške nanostrukture, ki se jih uporablja na več različnih tehnoloških področjih. To so presežki, za katere bodo letos v Stockholmu med drugim podelili Nobelove nagrade. Kaj natanko so odkrili izpostavljeni znanstveniki, kako se te raziskave kažejo v praksi in kakšne so njihove življenjske zgodbe, analiziramo v Frekvenci X, ki si tokrat podaja roke z znanstveno redakcijo Prvega programa Radia Slovenija.
Josef Ressel je bil morda eden zadnjih res širokih mislecev. Po osnovni izobrazbi gozdar, je pomemben pečat pustil na zelo različnih področjih. Tehnike in inovacij se je loteval na način Leonarda Da Vincija. Najbolj je znan po izumu ladijskega vijaka, pomembna je njegova vloga pri pogozdovanju Krasa, bil je hidrotehnični strokovnjak. V prvem obdobju industrijske revolucije se je ukvarjal z novimi materiali in tehnologijami, zlasti pa ga je pritegnilo raziskovanje možnosti tehnoloških izboljšav v prometu in energetiki. Med zanimivejše ideje lahko štejemo tudi brezsmradno stranišče in lokomobil. Deloval je na Dolenjskem, na Krasu, v Trstu in Ljubljani, kjer je umrl leta 1857. Josef Ressel je bil češko-nemških korenin, v Ljubljani ima svojo cesto in spomenik, v Šentjerneju so mu posvetili metuljček in penino, načrtujejo tudi Resslov most. Kakšna je njegova zapuščina?
Kdo je bil Jožef Stefan? Čeprav se nam zdi, da ga vsi po malem poznamo, saj je po njem poimenovan največji znanstveni inštitut v Sloveniji, pa o njem v resnici vemo zelo malo. Znano je, da je bil otrok revnih in nepismenih staršev, s svojo nadarjenostjo in osredotočenostjo pa je kmalu dokazal, da je velik učenjak, postal je tudi eden vodilnih znanstvenikov v avstrijskem cesarstvu. Fizika je bila njegovo življenje - dobesedno, veliko dni je prespal kar na inštitutu, ki ga je vodil, ker je bil tako zelo predan delu. Poročil se je šele pri 56 letih in v sreči v dvoje je užival le kakšno leto, saj je kmalu po poroki umrl zaradi možganske kapi. Kdo je bil torej ta veliki fizik, edini znanstvenik slovenskega rodu, po katerem je poimenovan tudi fizikalni Stefan-Boltzmannov zakon?
Njeno življenje ni bilo lahko. Izgubila je edinega otroka, podpirala v vojni poškodovanega moža in kariero gradila v moškem akademskem svetu ter v času najostrejše stalinizacije.
Ogrevanje pred novo sezono Frekvence X začenjamo z zavojem v preteklost, k znanstvenikom, ki so se rodili ali delovali na slovenskih tleh in so splošni javnosti manj znani. Kot prvemu se bomo posvetili profesorju Milanu Vidmarju, ki je zaznamoval razvoj slovenske elektrotehnike in prva leta ljubljanske Univerze. O profesorju Vidmarju kot pionirskem elektrotehniku, vrhunskemu šahovskemu velemojstru in velikem borcu, ki je vplival na družbeni in gospodarski razvoj slovenskega ozemlja v svojem času, se je Jan Grilc pogovarjali s tremi gosti, ki jim je profesor Vidmar vsakemu po svoje zaznamoval življenjsko pot. Kdo je bil torej človek, ki je odločilno vplival na razvoj Univerze v zgodnjih letih, spoznal Nikolo Teslo in odigral legendarne partije z največjimi velemojstri šaha v svojem času? Gosti: - prof. dr. Rafael Cajhen, predavatelj, mentor in raziskovalec na Fakulteti za elektrotehniko - prof. dr. Maks Babuder, dolgoletni direktor Elektrotehniškega inštituta Milan Vidmar - prof. dr. Ivan Bratko, Fakulteta za računalništvo in informatiko, šahovski mojstrski kandidat
Delaš, se trudiš, da boš pred dopustom storil vse, kar moraš, končno odideš iz pisarne, ugasneš luč, odzdraviš kolegom in v glavi snuješ načrte za dopust. Pakiraš, se voziš na morje, potem pa kar naenkrat bolečine v mišicah, smrkanje, morda celo vročina. Znano? Marsikomu verjetno res. Preddopustniška Frekvenca X se torej odpravlja na teren tako imenovane bolezni prostočasja. Zakaj se zgodi, da pogosto zbolimo ravno takrat, ko naj bi se imeli fino. Torej - na dopustu.
Predzadnja Frekvenca X v letošnji sezoni se tik pred poletno vročino poglablja v namakalne sisteme. Prav ti so bili osnova, na kateri so med drugim zrasle antične civilizacije, od Kitajske do Egipta, hkrati pa so tudi danes marsikje osnova kmetijstva. V Grčiji, Italiji in Španiji na primer namakajo skoraj polovico kmetijskih površin, Slovenija pa le en odstotek. Kakšen je razlog, kako je z vodo in še marsikaj zanimivega, je o namakalnih sistemih izvedela Maja Ratej.
Po siloviti eksploziji in porušitvi jezu Nova Kahovka, ki je v južni Ukrajini na reki Dneper zadrževal 19 kubičnih kilometrov ali za skoraj pet Tržaških zalivov vode, so obsežni deli pokrajine še vedno poplavljeni, več deset tisoč ljudi pa razseljenih. V tokratni Frekvenci X pri strokovnjakih za visoke vodne pregrade preverjamo, kako zahteven gradbeni podvig so jezovi in katere porušitve jezov so odmevale v zgodovini. Posvetimo pa se tudi nekaterim največjim orjakom med jezovi na svetu.
Uživanje na glasbenih koncertih ima svoje čare, občutka avtentične interakcije ne more nadomestiti nobena tehnologija. Živi glasbeni performansi nas močno pritegnejo, tako pri nastopajočih kot pri publiki sprožijo posebne občutke. Kaj se takrat dogaja v naših možganih, kako na nas vpliva učinek množice, kakšni muzikološki momenti nas prepričajo in zakaj je ubiranje “izštekanih” poti tako privlačno.
V prvi junijski Frekvenci X se oziramo v maj, ko je odmevalo rojstvo otroka, ki nosi DNK treh oseb. Pri dveh pomembnih svetovnih študijah so sodelovali tudi slovenski znanstveniki – v prvi o proteinu FUS, ki je eden od ključnih dejavnikov za nastanek frontotemporalne demence, v drugi pa o tem, da lahko ženske prekinejo hormonsko terapijo pri zdravljenju raka dojk z namenom zanositve in po porodu spet nadaljujejo z njo. Spoznamo tudi aktualnega mentorja leta, gostujoča urednica in gostja pa je tokrat dr. Saša Novak, komunikatorica znanosti 2022 in gonilno srce projekta Znanost na cesti, ki že deset let povezuje javnost z znanostjo.
Povzetek okrogle mize na Filozofski fakulteti v Ljubljani v organizaciji Znanosti na cesti in Frekvence X. ChatGPT je kot jezikovni model že osvojil jezikovne bravure človeškega sporazumevanja in prebral nesluteno količino vsega, kar se skriva na svetovnem spletu, a strokovnjake vse bolj bega, simptom česa je brbotanje umetne inteligence v globinah. Ne gre le za vprašanja, katere poklice in dejavnosti vse bo umetna inteligenca v prihodnosti nadomestila, nadgradila, olajšala ali izpodrinila ter kako nam bo v pomoč na skoraj vseh področjih, pač pa za negotovost, česa vsega bo še sposobna, a se nam o tem danes še sanja ne. Kako bo zakoličila prihodnost in kako se bomo v novih okoliščinah znašli mi, ljudje? Kaj bo z vrednotami modrosti, učenja in intelektualnega napredka, v kakšno valuto se bo prelevilo znanje in kako se bo na to pripravil izobraževalni sistem?
Celoten posnetek okrogle mize na Filozofski fakulteti v Ljubljani v organizaciji Znanosti na cesti in Frekvence X.
Ste vedeli, da so lahko geni zelo zgovoren vodnik po davni zgodovini? No, vsaj postali so, zdaj, ko jih zmoremo neznansko hitro in učinkovito odčitavati. V samo nekaj letih so raziskovalci na tem področju prečesali 20 000 pradavnih genomov in odkrili marsikaj presenetljivega o naši davni preteklosti.
Vloga mrtvih v življenju posameznikov v sodobni družbi in Povojne tranzicije v perspektivi spola – primer severovzhodnega jadranskega prostora sta dve raziskovalni temi, ki so ju izbrali pri prestižnem projektu Evropskega raziskovalnega sveta ERC. Omenjena glavna evropska organizacija s financiranjem pomaga vrhunskim znanstvenikom pri raziskovanju določene teme, ki v znanstvenem svetu še ni bila obravnavana. Za svojo originalnost sta bili nagrajeni profesorica Mirjam Mencej z oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo in profesorica Marta Verginella z oddelka za zgodovino, obe delujeta na ljubljanski filozofski fakulteti. Govorita o tem, kakšen raziskovalni zagon jima je dal projekt, kaj pravzaprav raziskujeta in kako težko je pridobiti financiranje projekta ERC.
V tretjem delu serije Kmetijstvo prihodnosti se prepričamo, da krave in roboti zelo dobro sobivajo in sodelujejo. V moderni živinoreji je raba robotskih sesalnikov gnoja in molznih robotov zelo napredovala, živali se bolje počutijo, manjši pa je tudi okoljski vpliv. Glede živinoreje ostaja odprtih več vprašanj: kako močno v resnici reja živali obremenjuje okolje, kaj bi lahko dosegli s spremembo prehranjevalnih navad in ali prihodnost prinaša umetno meso? Ob koncu tudi izdelamo zrezek s 3D-tiskanjem.
V drugem delu serije Kmetijstvo prihodnosti se sprašujemo, kako se spreminjajo načini pridelovanja zelenjave. Sprehodimo se po enem najmodernejših rastlinjakov v Sloveniji, kjer rast desettisočev glav solat nadzoruje umetna inteligenca in kjer so pogoji za rast natančno določeni. Razmišljamo o tem, kje je smiselno postavljati rastlinjake in kako moramo spreminjati bolj klasične postopke talne rasti, hkrati pa ugotavljamo, ali so urbane vertikalne farme le modna muha ali tehnologija prihodnosti. Poskusimo pa tudi vesoljski paradižnik.
Začenjamo z novo serijo, ki smo jo poimenovali kar Kmetijstvo prihodnosti. Na področju pridelave hrane nas čaka mnogo izzivov - hitra rast svetovnega prebivalstva pomeni vse večje potrebe po hrani, hkrati pa podnebne spremembe in z njimi povezani vremenski ekstremi vse bolj otežujejo pridelavo.
Neveljaven email naslov