Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Skupina satelitov Cluster preučuje magnetosfero v okolici Zemlje. Ta nas ščiti pred delci Sončevega vetra, ki bi sicer precej neugodno vplivali na življenje na Zemlji. Gre za par satelitov, ki sta bila izstreljena leta 2000 in bosta delovala vsaj do leta 2018. Kako je mogoče obnašanje Sonca primerjati celo z nogometom in kaj smo se naučili od pristanka sonde Rosetta na kometu Čurjumov - Gerasimenko, sta nam pojasnila vrhunska znanstvenika Evropske vesoljske agencije, francoski raziskovalec Philippe Escoubet in britanski astrofizik Matt Taylor, ki sta pred tedni gostovala na Bledu. Z našim strokovnim sodelavcem prof. Tomažem Zwittrom tudi o jesenskih aktualnostih iz sveta astronomije.
Vrhunska znanstvenika Evropske vesoljske agencije Philippe Escoubet in Matt Taylor o ugotovitvah in ozadjih misij Cluster in Rosetta
Skupina satelitov Cluster preučuje magnetosfero v okolici Zemlje. Ta nas ščiti pred delci Sončevega vetra, ki bi sicer precej neugodno vplivali na življenje na Zemlji. Gre za par satelitov, ki sta bila izstreljena leta 2000 in bosta delovala vsaj do leta 2018.
“Rad primerjam opazovanje Sončevih vplivov z nogometno tekmo. Sonce strelja veliko delcev, recimo jim žog, Zemljino magnetno polje pa nas pri tem ščiti, torej ima vlogo nogometnega vratarja. ”
Dr. Philippe Escoubet
Kako je mogoče obnašanje Sonca primerjati celo z nogometom in kaj smo se naučili od pristanka sonde Rosetta na kometu Čurjumov – Gerasimenko, sta nam pojasnila vrhunska znanstvenika Evropske vesoljske agencije, francoski raziskovalec Philippe Escoubet in britanski astrofizik Matt Taylor, ki sta pred tedni gostovala na Bledu.
Poslušalci se gotovo spomnijo misije Rosetta Evropske vesoljske agencije, to je prvega plovila, ki je uspešno pristalo na kometu. Na konferenci na Bledu smo poiskali dr. Matta Taylorja, ki je koordiniral pristanek na kometu.
Pozdravljeni, dr. Taylor, prepričan sem, da uživate v tem sproščenem vzdušju na Bledu, a gotovo je bilo popolnoma drugače, ko ste koordinirali prvi pristanek na kometu, ko je tam pristala odprava Rosetta Evropske vesoljske agencije. Kako se je soočiti s takim izzivom v zelo živahni nadzorni sobi? Sam sem to gledal od doma in bil sem res zelo živčen. Kako ste to doživljali vi in vaša skupina?
No, tu je potrebno povedati in poudariti, da sem le en posameznik v veliki skupini.
Pomembno je imeti dobro skupino. In to smo pri Rozeti imeli. Imeli smo predane ljudi, najboljše na svetu za to delo. Ne morem reči, da si takrat sproščen, a gotovo smo v različnih fazah odprave vse do pristanka naredili vse, kar je bilo v naših močeh.
Načrtovali smo vse, kar smo lahko, predvideli smo trajektorije in vse ostalo, da je pristajalni modul dosegel površje kometa in do neke mere takrat hočeš videti le, kaj se bo zgodilo. Ja, še vedno pa smo bili živčni.
Rosetta je bila zelo oddaljena od Zemlje, ko je obiskala komet, zato je celo svetloba potrebovala več minut za pot od vesoljskega plovila do nas.
Zdi se mi, da je zaradi tega zadeva zapletena. Se mora vesoljsko plovilo samostojno odločati, saj bi trajalo predolgo, če bi za navodila spraševalo nadzorno sobo na Zemlji?
To je dobro vprašanje. To je bila ena večjih težav te odprave, da smo morali vse načrtovati že vnaprej. V nekem trenutku je potovanje svetlobe, ki ga omenjate, trajalo dobrih 40 minut v eno smer, torej bi potrebovali več kot uro, da bi izvedeli, da se je nekaj zgodilo na vesoljskemu plovilu. Zato smo imeli več načrtov, odvisno od tega, kako se bo obnašal komet. Če pogledamo nazaj v začetek leta 2015, so se morali naši načrti spremeniti, ker nam je komet povedal, da ne bodo več delovali.
Odkrili smo, da je atmosfera kometa mnogo bolj prašna, kot smo pričakovali, zato ne bi mogli usmerjati plovila. Zato smo se morali od kometa oddaljiti in spremeniti vse te načrte. Saj veste, težko je, a Rosetta je bila edinstvena odprava, dolgo časa smo jo načrtovali, preden smo jo uresničili. In za to smo potrebovali veliko ljudi.
Navsezadnje se mi zdi, da je bila uspešna, a predstavljala nam je velik izziv. Sedaj je minilo približno leto od konca odprave in šele zdaj so si naši možgani opomogli od vse intenzivnosti tistega časa, saj si vsak dan prišel na delo in nekaj videl ali se pogovarjal o nekem načrtu, ki smo ga morali izpeljati, da bi instrumenti delovali še naprej. To je bilo torej zelo intenzivno obdobje v življenju številnih od nas.
Omenili ste, da je odprava Rosetta zdaj zaključena. Lahko v preprostih besedah povzamete, kaj smo se naučili ob tem vznemirljivem obisku kometa.
O, to je težko vprašanje. Mene kometi zanimajo, ker nudijo vpogled v zgodnje Osončje. To so ostanki iz časa, ko je naše Osončje nastajalo. Tako iz proučevanja kometov dobimo predstavo, od kod smo prišli. Z Rozeto smo opravili pomembne meritve o tem, kako je komet nastal, izmerili smo pline in led na kometu, ki nam povedo nekaj o tem, kako se je komet oblikoval in pravzaprav tudi o tem, kako je nastalo naše Osončje. Našli smo molekularni kisik. Kisikova molekula je zelo družabna, rada se druži z drugimi molekulami. Mi smo jo našli samo, kar je nenavadno. To pomeni, da se je taka že zelo zgodaj ujela v komet, bila je zamrznjena. To pove, kako se je komet oblikoval, kako se je razvijal in pove tudi o velikem prašnem in plinastem oblaku celo preden je nastalo Sonce. To so torej pomembne meritve, ki smo jih opravili in se še nadaljujejo. Res je že dobro leto, odkar smo odpravo zaključili, a s kometa imamo več kot 2 leti in pol podatkov. Obdelovali jih bomo nekaj desetletij, študenti bodo delali s to zalogo podatkov, ker je tako bogata in omogoča tak vpogled v zgodovino nas samih kot ljudi v luči zgodovine našega Osončja. Meritve, ki smo jih opravili pri proučevanju organskih spojin na kometu, morda povezujejo komet z Zemljo, kamor so kometi morda dostavili sestavine življenja. Mislim, da je za ljudi to zanimiva tema.
Dr. Taylor, najlepša hvala za vaš projekt in vaš čas za naš radio.
Bilo mi je v veselje.
Sonda Rosetta.
foto: Open University
V naslovu konference na Bledu je omenjena skupina satelitov Cluster Evropske vesoljske agencije. Njihov namen je preučevanje magnetosfere v okolici Zemlje, ki je odločilna, saj nas ščiti pred delci Sončevega vetra, ki bi sicer precej neugodno vplivali na možnost življenja na Zemlji. Gre za četverico satelitov, ki je bila izstreljena leta 2000 in bo delovala vsaj do leta 2018. Na Bledu smo se pogovarjali s Philippom Escoubetom, ki je glavni znanstvenik te skupine satelitov.
Dr. Escoubet, kopica satelitov deluje od začetka tisočletja, kar je kar dolgo po merilih za strojno opremo tukaj na Zemlji. A številne vesoljske odprave so načrtovane za dolgo delovanje. Esina skupina satelitov z imenom Cluster tu ni izjema. Nam lahko v preprostih besedah pojasnite glavne raziskovalne dosežke te skupine satelitov in s katerimi težavami ste se srečevali v teh letih neprekinjenega delovanja.
No, mislim, da želimo s to skupino satelitov raziskati vreme v vesolju. Radi bi torej razumeli, kako Sonce vpliva na Zemljo in še dlje. Ko imamo na primer veliko eksplozijo na Soncu, kakršna se je zgodila prejšnji mesec, s Sonca pride veliko rentgenskih žarkov.
S to skupino satelitov ne opazujemo tega rentgenskega sevanja, ampak velik oblak delcev, ki mu sledi. Ta oblak vpliva na Zemljino magnetosfero in lahko vpliva na naše življenje, zmoti lahko na primer navigacijske satelite sistema GPS. Zato v avtu ne veste natančno, kje ste, na kateri cesti. Izbruh lahko vpliva tudi na zemeljske komunikacije.
Čezoceanska letala pa morajo leteti niže, ker je zgoraj v bližini magnetnih tečajev premočno sevanje. Te vplive preučujemo s skupino satelitov Cluster: ne zanima nas toliko napovedovanje vremena v vesolju, radi pa bi znanstveno razumeli, kaj se dogaja v ozadju. Rad primerjam opazovanje Sončevih vplivov z nogometno tekmo. Sonce strelja veliko delcev, recimo jim žog, Zemljino magnetno polje pa nas pri tem ščiti, torej ima vlogo nogometnega vratarja. Vendar nekaterim od teh delcev uspe priti skozi. S skupino satelitov Cluster želimo videti, kako jim to uspe.
Naši sateliti imajo torej vlogo kamer, ki snemajo nogometna vrata in vam iz različnih zornih kotov pokažejo, kako je prišlo do zadetka. Naše meritve nam torej prikažejo gibanje delcev v vseh treh dimenzijah.
Vse to je povezano z vremenom v vesolju, ki vpliva tudi na nas tu na Zemlji. Je skupina satelitov Cluster pomagala, da smo se uskladili v odzivih na izzive vesoljskega vremena?
Ja, sateliti Cluster pomagajo pri boljšem razumevanju mehanizma, kako ti delci vstopajo v okolico Zemlje in kaj jih pospeši, saj gre za delce z zelo visokimi energijami, ki lahko vplivajo na naše umetne satelite. Lahko se zgodi, da sateliti prenehajo delovati za nekaj ur ali dni. Včasih jih lahko ti delci tudi trajno onesposobijo, saj zadenejo katere od ključnih komponent in satelita je konec. To se je v preteklosti že zgodilo, čeprav redko, saj so sateliti dobro zaščiteni. Začasni izklopi satelitov pa so dokaj pogosti. Skupina satelitov Cluster nam pomaga bolje razumeti, kako ti delci dobijo toliko energije, in kako se pod njihovim vplivom spremeni Zemljino magnetno polje.
Najlepša hvala za vaš čas in za res lepo razlago.
Hvala tudi vam.
692 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Skupina satelitov Cluster preučuje magnetosfero v okolici Zemlje. Ta nas ščiti pred delci Sončevega vetra, ki bi sicer precej neugodno vplivali na življenje na Zemlji. Gre za par satelitov, ki sta bila izstreljena leta 2000 in bosta delovala vsaj do leta 2018. Kako je mogoče obnašanje Sonca primerjati celo z nogometom in kaj smo se naučili od pristanka sonde Rosetta na kometu Čurjumov - Gerasimenko, sta nam pojasnila vrhunska znanstvenika Evropske vesoljske agencije, francoski raziskovalec Philippe Escoubet in britanski astrofizik Matt Taylor, ki sta pred tedni gostovala na Bledu. Z našim strokovnim sodelavcem prof. Tomažem Zwittrom tudi o jesenskih aktualnostih iz sveta astronomije.
Vrhunska znanstvenika Evropske vesoljske agencije Philippe Escoubet in Matt Taylor o ugotovitvah in ozadjih misij Cluster in Rosetta
Skupina satelitov Cluster preučuje magnetosfero v okolici Zemlje. Ta nas ščiti pred delci Sončevega vetra, ki bi sicer precej neugodno vplivali na življenje na Zemlji. Gre za par satelitov, ki sta bila izstreljena leta 2000 in bosta delovala vsaj do leta 2018.
“Rad primerjam opazovanje Sončevih vplivov z nogometno tekmo. Sonce strelja veliko delcev, recimo jim žog, Zemljino magnetno polje pa nas pri tem ščiti, torej ima vlogo nogometnega vratarja. ”
Dr. Philippe Escoubet
Kako je mogoče obnašanje Sonca primerjati celo z nogometom in kaj smo se naučili od pristanka sonde Rosetta na kometu Čurjumov – Gerasimenko, sta nam pojasnila vrhunska znanstvenika Evropske vesoljske agencije, francoski raziskovalec Philippe Escoubet in britanski astrofizik Matt Taylor, ki sta pred tedni gostovala na Bledu.
Poslušalci se gotovo spomnijo misije Rosetta Evropske vesoljske agencije, to je prvega plovila, ki je uspešno pristalo na kometu. Na konferenci na Bledu smo poiskali dr. Matta Taylorja, ki je koordiniral pristanek na kometu.
Pozdravljeni, dr. Taylor, prepričan sem, da uživate v tem sproščenem vzdušju na Bledu, a gotovo je bilo popolnoma drugače, ko ste koordinirali prvi pristanek na kometu, ko je tam pristala odprava Rosetta Evropske vesoljske agencije. Kako se je soočiti s takim izzivom v zelo živahni nadzorni sobi? Sam sem to gledal od doma in bil sem res zelo živčen. Kako ste to doživljali vi in vaša skupina?
No, tu je potrebno povedati in poudariti, da sem le en posameznik v veliki skupini.
Pomembno je imeti dobro skupino. In to smo pri Rozeti imeli. Imeli smo predane ljudi, najboljše na svetu za to delo. Ne morem reči, da si takrat sproščen, a gotovo smo v različnih fazah odprave vse do pristanka naredili vse, kar je bilo v naših močeh.
Načrtovali smo vse, kar smo lahko, predvideli smo trajektorije in vse ostalo, da je pristajalni modul dosegel površje kometa in do neke mere takrat hočeš videti le, kaj se bo zgodilo. Ja, še vedno pa smo bili živčni.
Rosetta je bila zelo oddaljena od Zemlje, ko je obiskala komet, zato je celo svetloba potrebovala več minut za pot od vesoljskega plovila do nas.
Zdi se mi, da je zaradi tega zadeva zapletena. Se mora vesoljsko plovilo samostojno odločati, saj bi trajalo predolgo, če bi za navodila spraševalo nadzorno sobo na Zemlji?
To je dobro vprašanje. To je bila ena večjih težav te odprave, da smo morali vse načrtovati že vnaprej. V nekem trenutku je potovanje svetlobe, ki ga omenjate, trajalo dobrih 40 minut v eno smer, torej bi potrebovali več kot uro, da bi izvedeli, da se je nekaj zgodilo na vesoljskemu plovilu. Zato smo imeli več načrtov, odvisno od tega, kako se bo obnašal komet. Če pogledamo nazaj v začetek leta 2015, so se morali naši načrti spremeniti, ker nam je komet povedal, da ne bodo več delovali.
Odkrili smo, da je atmosfera kometa mnogo bolj prašna, kot smo pričakovali, zato ne bi mogli usmerjati plovila. Zato smo se morali od kometa oddaljiti in spremeniti vse te načrte. Saj veste, težko je, a Rosetta je bila edinstvena odprava, dolgo časa smo jo načrtovali, preden smo jo uresničili. In za to smo potrebovali veliko ljudi.
Navsezadnje se mi zdi, da je bila uspešna, a predstavljala nam je velik izziv. Sedaj je minilo približno leto od konca odprave in šele zdaj so si naši možgani opomogli od vse intenzivnosti tistega časa, saj si vsak dan prišel na delo in nekaj videl ali se pogovarjal o nekem načrtu, ki smo ga morali izpeljati, da bi instrumenti delovali še naprej. To je bilo torej zelo intenzivno obdobje v življenju številnih od nas.
Omenili ste, da je odprava Rosetta zdaj zaključena. Lahko v preprostih besedah povzamete, kaj smo se naučili ob tem vznemirljivem obisku kometa.
O, to je težko vprašanje. Mene kometi zanimajo, ker nudijo vpogled v zgodnje Osončje. To so ostanki iz časa, ko je naše Osončje nastajalo. Tako iz proučevanja kometov dobimo predstavo, od kod smo prišli. Z Rozeto smo opravili pomembne meritve o tem, kako je komet nastal, izmerili smo pline in led na kometu, ki nam povedo nekaj o tem, kako se je komet oblikoval in pravzaprav tudi o tem, kako je nastalo naše Osončje. Našli smo molekularni kisik. Kisikova molekula je zelo družabna, rada se druži z drugimi molekulami. Mi smo jo našli samo, kar je nenavadno. To pomeni, da se je taka že zelo zgodaj ujela v komet, bila je zamrznjena. To pove, kako se je komet oblikoval, kako se je razvijal in pove tudi o velikem prašnem in plinastem oblaku celo preden je nastalo Sonce. To so torej pomembne meritve, ki smo jih opravili in se še nadaljujejo. Res je že dobro leto, odkar smo odpravo zaključili, a s kometa imamo več kot 2 leti in pol podatkov. Obdelovali jih bomo nekaj desetletij, študenti bodo delali s to zalogo podatkov, ker je tako bogata in omogoča tak vpogled v zgodovino nas samih kot ljudi v luči zgodovine našega Osončja. Meritve, ki smo jih opravili pri proučevanju organskih spojin na kometu, morda povezujejo komet z Zemljo, kamor so kometi morda dostavili sestavine življenja. Mislim, da je za ljudi to zanimiva tema.
Dr. Taylor, najlepša hvala za vaš projekt in vaš čas za naš radio.
Bilo mi je v veselje.
Sonda Rosetta.
foto: Open University
V naslovu konference na Bledu je omenjena skupina satelitov Cluster Evropske vesoljske agencije. Njihov namen je preučevanje magnetosfere v okolici Zemlje, ki je odločilna, saj nas ščiti pred delci Sončevega vetra, ki bi sicer precej neugodno vplivali na možnost življenja na Zemlji. Gre za četverico satelitov, ki je bila izstreljena leta 2000 in bo delovala vsaj do leta 2018. Na Bledu smo se pogovarjali s Philippom Escoubetom, ki je glavni znanstvenik te skupine satelitov.
Dr. Escoubet, kopica satelitov deluje od začetka tisočletja, kar je kar dolgo po merilih za strojno opremo tukaj na Zemlji. A številne vesoljske odprave so načrtovane za dolgo delovanje. Esina skupina satelitov z imenom Cluster tu ni izjema. Nam lahko v preprostih besedah pojasnite glavne raziskovalne dosežke te skupine satelitov in s katerimi težavami ste se srečevali v teh letih neprekinjenega delovanja.
No, mislim, da želimo s to skupino satelitov raziskati vreme v vesolju. Radi bi torej razumeli, kako Sonce vpliva na Zemljo in še dlje. Ko imamo na primer veliko eksplozijo na Soncu, kakršna se je zgodila prejšnji mesec, s Sonca pride veliko rentgenskih žarkov.
S to skupino satelitov ne opazujemo tega rentgenskega sevanja, ampak velik oblak delcev, ki mu sledi. Ta oblak vpliva na Zemljino magnetosfero in lahko vpliva na naše življenje, zmoti lahko na primer navigacijske satelite sistema GPS. Zato v avtu ne veste natančno, kje ste, na kateri cesti. Izbruh lahko vpliva tudi na zemeljske komunikacije.
Čezoceanska letala pa morajo leteti niže, ker je zgoraj v bližini magnetnih tečajev premočno sevanje. Te vplive preučujemo s skupino satelitov Cluster: ne zanima nas toliko napovedovanje vremena v vesolju, radi pa bi znanstveno razumeli, kaj se dogaja v ozadju. Rad primerjam opazovanje Sončevih vplivov z nogometno tekmo. Sonce strelja veliko delcev, recimo jim žog, Zemljino magnetno polje pa nas pri tem ščiti, torej ima vlogo nogometnega vratarja. Vendar nekaterim od teh delcev uspe priti skozi. S skupino satelitov Cluster želimo videti, kako jim to uspe.
Naši sateliti imajo torej vlogo kamer, ki snemajo nogometna vrata in vam iz različnih zornih kotov pokažejo, kako je prišlo do zadetka. Naše meritve nam torej prikažejo gibanje delcev v vseh treh dimenzijah.
Vse to je povezano z vremenom v vesolju, ki vpliva tudi na nas tu na Zemlji. Je skupina satelitov Cluster pomagala, da smo se uskladili v odzivih na izzive vesoljskega vremena?
Ja, sateliti Cluster pomagajo pri boljšem razumevanju mehanizma, kako ti delci vstopajo v okolico Zemlje in kaj jih pospeši, saj gre za delce z zelo visokimi energijami, ki lahko vplivajo na naše umetne satelite. Lahko se zgodi, da sateliti prenehajo delovati za nekaj ur ali dni. Včasih jih lahko ti delci tudi trajno onesposobijo, saj zadenejo katere od ključnih komponent in satelita je konec. To se je v preteklosti že zgodilo, čeprav redko, saj so sateliti dobro zaščiteni. Začasni izklopi satelitov pa so dokaj pogosti. Skupina satelitov Cluster nam pomaga bolje razumeti, kako ti delci dobijo toliko energije, in kako se pod njihovim vplivom spremeni Zemljino magnetno polje.
Najlepša hvala za vaš čas in za res lepo razlago.
Hvala tudi vam.
Frekvenca X pripravlja pregled najzanimivejših, najbolj nenavadnih med nenavadnimi znanstvenimi dosežki zadnjega četrt stoletja. V noči s četrtka na petek bodo v Parizu podelili 26. Ig Nobelove nagrade za prelomna odkritja v znanosti, ki nas najprej silijo k smehu, nato pa še k razmisleku. O biomedicinskih posledicah intenzivnega poljubljanja, vplivu prisotnosti ljudi na paritvene navade nojev in iskanju kemijskih receptov za od-vretje jajca ter o (ne)uporabni vrednosti podobnih na prvi pogled trivialnih odkritij.
Natanko leto dni je od odkritja gravitacijskih valov, enega od največjih znanstvenih prodorov v tem stoletju, ki potrjuje Einsteinovo teorijo relativnosti in je korak bliže k razumevanju velikega poka. Z gravitacijskimi raziskavami se že desetletja ukvarja profesorica Sheila Rowan, direktorica tovrstnega inštituta na Univerzi v Glasgowu, ki je bila pred kratkim imenovana za glavno znanstveno svetovalko na Škotskem. Njeno temeljno področje so optični materiali za detektorje gravitacijskih valov. Rowanova, ki je osrednja gostja simpozija Mednarodne astronomske zveze, ki ga te dni gosti Univerza v Novi Gorici, je v Frekvenci X pojasnila, zakaj so gravitacijski valovi tako pomembni in kako lahko zapleteno fiziko za njimi razumemo čisto vsi.
Terrence Malick je na filmskem festivalu v Benetkah predstavil poetični dokumentarec Voyage of Time, ki ga opisujejo kot poklon kozmosu, razodetje časa od njegovega začetka do končnega kolapsa. Film si je v Benetkah ogledala Nina Zagoričnik, ki bo predstavila vtise o novi stvaritvi velikega režiserja. Druga filmska znanstveno-fantastična zgodba je povezana s filmom Stik iz leta 1997, ki prikazuje prvi stik človeštva z zunajzemeljsko civilizacijo. Svetovalec pri filmu je bil ameriški astronom Shest Shostak, ki je tudi aktualni gost podkasta Številke Slavka Jeriča.
Bi lahko imeli danes v Sloveniji svojo Nokio, celo Samsung? Morda, računalniško podjetje Iskra Delta je bilo pred 30 leti v svetovnem vrhu razvoja informacijskih tehnologij, sredi Ljubljane so razvijali zametek kitajskega interneta, avtomatizirali so tovarne, izdelovali priljubljena osebna računalnika Partner in Triglav. V nikoli povsem pojasnjenih okoliščinah so, razpeti med interesi politike in tajnih služb ter ob nespretnem ekonomskem vodenju, tik pred osamosvojitvijo propadli. Z nekaterimi vpletenimi smo tehnološka in politična ozadja hitrega vzpona in zatona Iskre Delte raziskovali že pred meseci, oddaja je naletela na velik odziv, zato zgodbo nadaljujemo z nekaterimi novimi pogledi in manj znanimi dejstvi.
"Tako obsežnega beljenja koral še nismo doživeli!" je bil v intervjuju za naš radio jasen eden od vodilnih avstralskih strokovnjakov za koralne greben profesor Terry Hughes, ki korale preučuje že 40 let. Veliki koralni greben je v preteklih mesecih ponekod utrpel več kot polovično izgubo, podobno je s koralami tudi drugod v tropskem pasu. Le eden na tisoč tropskih koralnih grebenov je še zdrav in vitalen, preostale vse bolj načenja segrevanje morja. In tja gremo v naslednjih minutah tudi mi … Prva poletna Frekvenca je štrbunknila v morje in odšla na obisk med najbolj pisane in brleče kraje pod morsko gladino – koralne grebene, ki se vse opazneje spreminjajo v mesta duhov.
Zakaj žoga brez rotacije tako rekoč “plava” po zraku, kako natančno lahko izračunamo in predvidimo njen let ter na kakšne načine proizvajalci žog manipulirajo z njihovimi lastnostmi, da bi naredili šport čim bolj zanimiv za gledalce?
Raziskovalna skupina z Univerze v Kaliforniji pod vodstvom profesorice Maruše Bradač je nedavno objavila, da so v globinah vesolja opazili eno od prvih galaksij iz časa, ko je bilo vesolje staro le nekaj sto milijonov let. Medla svetloba je do Zemlje potovala kar 13 milijard let. Si lahko predstavljate, kaj pomeni zreti v vesolje, ko je bilo staro le nekaj sto milijonov let? To je seveda vznemirljivo, saj prve galaksije in z njimi prve zvezde pomenijo, da je vesolje postalo svetel kraj, obenem pa so v zvezdah začeli nastajati tudi kemični elementi, težji od helija, torej tudi ogljik, kisik ali dušik, iz katerih smo nastali tudi mi.
Zaradi njih so se rušili imperiji, izgubljale in dobivale so se vojne, padale so vlade. Danes podpirajo infrastrukturo modernega sveta. Brez njih ne bi bilo računalnikov in interneta. Spletni nakupi, elektronsko bančništvo, telefonski pogovori jih nujno potrebujejo. Prav pridejo tako domačim uporabnikom kot teroristom. Šifre so često spregledani prispevek matematike, a so v resnici njen najpomembnejši izum, brez katerega modernega sveta ne bi bilo. Matematika je izumila nezlomljive šifre, kar prinaša tudi svojevrstne težave.
Na obrobju Ljubljane stoji pravi jedrski reaktor in le peščica jih ve, da ta objekt deluje že 50 let. Predstavljamo reaktor TRIGA.
V začetku maja se je v Bostonu za zaprtimi vrati zbrala druščina znanstvenikov, poslovnežev, etikov in predstavnikov vlade, ki so razpravljali o načrtu, da bi lahko v naslednjih desetih letih izdelali prvi sintetični človeški genom. Projekt se marsikomu zdi sporen, češ da bi lahko na tak način ustvarili ljudi z določenimi lastnostmi, mogoče ljudi, ki so rojeni in vzgojeni za vojake? Kdo bi imel za to dovoljenje, kdo lastništvo nad takimi bitji? Kako blizu temu, da bi lahko sintetizirali pravi človeški genom in kakšna vprašanja to odpira, ugotavljamo ta četrtek ob 12.00 v oddaji Frekvenca X.
Podobno kot so v zgodovini na globalno stanje našega planeta vplivali izbruhi vulkanov, padci kometov in meteoritov ter gibanje tektonskih plošč, smo danes morda ljudje tisti dejavnik, po katerem bodo geologi prihodnosti označevali sedanje obdobje zgodovine planeta. Zanj se vse bolj uveljavlja izraz antropocen, kazal pa naj bi se tako v geoloških spremembah, nenavadnem obnašanju podnebja in morebitnem šestem množičnem izumiranju vrst. Da živimo v zares izjemnih časih, zdaj ni več vprašanje. Bolj na mestu je premislek, ali v prihodnost antropocena zreti s strahom ali upanjem. Dobrodošlico v antropocenu izrekamo v valovski oddaji Frekvenca X.
Vemo, kako se sporazumevamo ljudje. Imamo številne jezike, govorice, narečja, veliko gestikuliramo, včasih se pačimo … Kako pa je s sporazumevanjem pri naših bližnjih sorodnikih – pri živalih? Podobno kot ljudje, se tudi živali med seboj veliko sporazumevajo. Toda smisel njihove komunikacije nam je velikokrat prikrit. Pa ne le zato, ker mi ne bi imeli “slovarja”, s pomočjo katerega bi lahko prevedli njihove piske, brenčanje, poglede, premike uhljev ali repa in druge signale v človeško govorico. Živali včasih ne moremo razumeti tudi zato, ker se njihova čutila, ki sprejemajo informacije, bistveno razlikujejo od naših.
Poskusite si zapomniti naslednjih deset predmetov: mačka, mleko, zvezda, miza, zgradba, vrtnica, človek, stol, raketa, česen. Kako pa si zapomniti 3000 decimalk števila pi ali kart z enim samim uvidom? Se možgani spominskih rekorderjev razlikujejo od navadnih ali gre le za vztrajnost in dober spominski sistem? Si lahko zapomnimo karkoli in koliko želimo? O tem smo govorili s spominskimi rekorderji, šahistom in doktorjem psihologije.
Pogovor z Urošem Kuzmanom, ki je bil v času študija na Fakulteti za matematiko in fiziko med najbolj talentiranimi in delavnimi študenti v svoji generaciji. Danes je doktor matematike in stand-up komik, eden izmed piscev šal pri oddaji komercialne televizije, ki je tudi na slovenski humoristični sceni odprla žar sezono ter član Šaleškega študentskega okteta, ki je predlani posnel na youtubu precejkrat gledano Ubrano jamranje; skladbo z besedilom, spisanim na podlagi izrazov negodovanja Velenjčanov in Velenjčank oz. odgovorov na vprašanje, kaj vas v Velenju najbolj moti? Z Mitjo Pečkom sta se pogovarjala o matematičnih metodah pisanja šal.
Že dolgo vemo, da je Zemlja nastala iz snovi, ki so jo supernove bruhnile v prostor pred skoraj petimi milijardami let. Doslej ni bilo zabeleženo, ali je zvezdni prah sedal na Zemljo tudi pozneje. Zdaj vemo, da so nebo pred tremi milijoni let razsvetljevale spektakularne zvezdne eksplozije supernov v okolici Sonca, kakih 200 ali 300 tisoč let pozneje pa se je na Zemljo usedel tudi njihov radioaktivni železov prah. Kako je uspelo zaznati sledi bližnje eksplozije supernove in kaj pomeni odkritje, da nekateri atomi izvirajo iz zvezdnih eksplozij v Sončevi okolici, boste zvedeli v novi izdaji Frekvence X.
V Frekvenci X tokrat raziskujemo paralelne svetove in druga alternativna dojemanja realnosti. Spoznavamo različne metode preskakovanja iz vsakdanje zaznave v “vzporedne svetove” in ugotavljamo, da smo le toliko na trdnih tleh, kolikor jih fizično (ob)čutimo pod svojimi stopali. Že ob odsotnosti določenih tovrstnih dražljajev se nam namreč lahko odprejo vrata v svet nenavadnega, mističnega.
Zmaga umetne inteligence nad človekom v igri GO je prelomnica, ki se je bomo nostalgično spominjali, kot se spominjamo Jamesa Watta, bratov Wright ali prvega poslanega elektronskega sporočila. Človeka je premagala, ne da bi jo kdo naučil igrati go. Dobila je vpogled v ogromno odigranih iger, potem je nekaj časa igrala sama proti sebi in se naučila bolje od svetovnega prvaka. Tako hitrega napredka niso pričakovali vsaj še nekaj let. Stroji danes premorejo ogromno moč procesiranja, vse hitreje se učijo sami in človeka izpodrivajo na številnih področjih.
Bitje materinega srca je prvi zvok, ki ga sliši človek. Že milijone let nas z najrazličnejšimi zvoki zasipava narava. Vseskozi smo ustvarjali tudi svoje zvoke – od najbolj domačih frekvenc človeškega glasu, umetelnih glasbenih harmonij, do povsem sintetičnih trdih zvokov … in se vse skupaj naučili tudi zapisovati in shranjevati. »Skoraj vse o zvoku« je naslov nove razstave v Tehniškem muzeju v Bistri.
"Roboti ne bodo nikoli razumeli politike!" Misel direktorja IJS dr. Jadrana Lenarčiča je dobro izhodišče za realen premislek o robotski prihodnosti. Bo ta humanoidna ali predvsem tehnološka? Bodo roboti res bolj spretni in inteligentni od ljudi? Na Evropskem robotskem forumu 2016 smo se pogovarjali z uglednima gostoma prof. Brunom Sicilianom in dr. Markusom Grebensteinom.
So nagrade prestiž ali breme? Koliko posamezniku pomeni, da je za svoje delo nagrajen in kako zelo nagrada vpliva na njegovo nadaljnje delo? Je lahko nagrada pozitivna spodbuda za naprej ali je kdaj za posameznika tudi ovira, saj se po prejetju priznanja od njega pričakuje še več? Ker se evforija po smučarskih skokih v Planici še ni polegla, so nas tokrat zanimale športne nagrade, pa ne samo to. Spraševali smo se, kako stresno je tekmovati za stopničke, kako to občuti športnik in kako to pojasnjuje psiholog, v katerem starostnem obdobju najbolj cenimo nagrade oziroma kdaj si jih najbolj želimo?
Neveljaven email naslov