Kdor ima v teh dneh vsaj malo odprte oči, ga ni mogel spregledati. Na meniju pomladi se je po prvem hodu s cvetočimi drevesi zdaj pred nami znašla rapsodija travniškega okrasja. Danes se bomo posvetili predvsem tistim, ki na tem majskem travniškem gobelinu niso v prvem planu, a so ključne, zelo stare in za človeka tekom vse naše civilizacije izjemno pomembne. To so trave. Kot boste slišali, so trave z nami povezane prek žit (ja, žita izhajajo prav iz trav), dotaknili pa se bomo tudi alergij, ki nam jih povzroča cvetni prah trav, ter tega, kako je vzgoja trav v obliki žit povzročila prave podnebne spremembe. Sogovornica Maje Ratej bo znanstvena svetnica na Nacionalnem inštitutu za biologijo in profesorica na Univerzi v Ljubljani in Mednarodni podiplomski šoli Jožef Stefan dr. Marina Dermastia.

Na meniju pomladi se je po prvem hodu s cvetočimi drevesi zdaj pred nami znašla rapsodija travniškega okrasja. A trave so veliko več kot to, brez njih ne bi bilo ključnih živil v naši prehrani.

V novi Frekvenci se posvečamo predvsem tistim, ki na pisanem majskem travniškem gobelinu niso v prvem planu, a so ključne, zelo stare in za človeka skozi vse njegove civilizacije izjemno pomembne. To so trave. Kot boste slišali, so trave z nami povezane prek žit (ja, žita izhajajo prav iz trav), dotaknili pa se bomo tudi alergij, ki nam jih povzroča cvetni prah trav, ter tega, kako je vzgoja trav v obliki žit povzročila prave podnebne spremembe. Sogovornica bo znanstvena svetnica na Nacionalnem inštitutu za biologijo in profesorica na Univerzi v Ljubljani in Mednarodni podiplomski šoli Jožefa Stefana dr. Marina Dermastia.

Pravo čudo je že cvetni prah trav

Kot je razložila, so “trave enokaličnice, na tem razvojnem drevesu rastlin so precej visoko, so tudi vetrocvetke in imajo vse svoje razmnoževalne organe prirejene temu najboljšemu načinu opraševanja. To je tisto, kar je pri travah zelo zanimivo.” Na svetu poznamo približno 400.000 rastlinskih vrst, od tega je samo med travami znanih 12.000 vrst v 780 rodovih. Da so do danes prehodile že dolgo geološko pot, izdaja cvetni prah, ki se v fosilih odlično ohranja in je dostikrat tisti, ki arheologom pomaga pri določanju starosti najdišč. Cvetni prah ima dve značilnosti, zaradi katerih je še posebej uporaben za preučevanje evolucije rastlin: Zaradi sporopolenina v zunanjih stenah pelodnih zrn, ki je eden najodpornejših materialov, je zelo odporen proti razpadanju, zato ga pogosto najdemo v starodavnih tleh. In kot drugo, rastlinske družine in vrste imajo zelo svojstven tip cvetnega prahu, ki ga je mogoče med sabo zlahka ločevati. Najstarejše najdbe fosiliziranega travnatega cvetnega prahu segajo v obdobje od 60 do 70 milijonov let v preteklost. Nekatere študije celo kažejo, da so trave morda še bolj starodavne, saj so njihove ostanke našli celo v fosiliziranem gnoju rastlinojedih dinozavrov, ki so živeli že pred 80 milijoni let in se, verjetno, mastili tudi s travo.

“Dobro pa sem si tudi zapomnil, da je mama rekla, da sem tako nor, da bi lahko slišal travo rasti. Nestrpno sem čakal, da bo pomlad in bo začela trava rasti. In v aprilu, ko je bilo naše pobočje lepo zeleno, sem večkrat legel na bok in pritiskal uho k zemlji, pa nisem nič razločnega slišal. Ko me je videla mama, se je seveda spet ustrašila. Mogoče se je bala, da bi se prehladil. – Kaj pa delaš na tleh? – Ja, poslušam, kako trava raste. – Kaj?, je vzkliknila. – Saj si ti rekla, sem se branil. – Rekla, seveda rekla … se je jezila, potem pa dodala še eno modrost, ki sem jo slišal potem velikokrat v življenju in še zadnjič, ko sem se zaletel z avtom v štor. – Bolj si star, bolj si nor …” Tone Partljič v zbirki spominskih črtic Slišal sem, kako trava raste

Trave so naše glavne udomačene poljščine

Preučevanje evolucijskega razmerja med organizmi se imenuje filogenetika. Tradicionalno lahko na ta razmerja sklepamo iz morfoloških podobnosti med organizmi, s pojavom molekularne biologije pa so postale pri določanju evolucijskih razmerij pomembne analize DNK in beljakovinskih zaporedij. Če predpostavimo, da se mutacije dogajajo s konstantno hitrostjo, lahko te razlike uporabimo kot neke vrste molekularno uro, s katero lahko merimo čas evolucije. Tako so znanstveniki ugotovili, da sta imela pšenica in riž skupnega prednika, ki je obstajal pred približno od 40 do 54 milijoni let, še dalj v preteklost, v obdobju od 45 do 60 milijonov let, pa se je ta skupni prednik pšenice/riža odcepil od sirka. Ko so v delavnico narave posegli ljudje neolitika, pa so se genske spremembe izjemno pospešile.

“Načeloma nas vse, kar vemo o zgodovini trav in njihovi povezavi z ljudmi, vodi 10.000 let v preteklost na območje rodovitnega polmeseca na Bližnjem vzhodu.” Človek je travo udomačil tam, ob čemer je udomačena trava primer gensko spremenjenega organizma, poudarja Marina Dermastia. “Naša krušna pšenica je izjemno kompleksen gensko spremenjeni organizem, v njej so celotni genomi kar treh različnih vrst trav. Nobena od njih ni bila nič posebnega, a kombinacija teh genskih pretvorb je vodila do tega, kar danes predstavlja pšenica s svojimi velikimi klasi in zrni.”

ŠEL BOM,
med visoke majske trave bom šel.
Trave so lepe,
trave so dobre,
trave so zdrave,
trave imajo svojo modrost,
prastaro modrost zemlje,
trave so daleč od ljudi.

Šel bom med visoke majske trave.
Trave so pokončne
in pokonci umirajo,
trave niso ljudje,
med travami je vse razumljivo
in preprosto
kot tekanje mravelj
in prizadevanje žuželk
– še smrt,
trave imajo veliko dušo
in mehke mehke zelene roke.

Šel bom
in se mednje vrgel na obraz.

– Ivan Minatti

Eden od genov, ki je bil vključen v pšenico iz predniške divje trave, kodira beljakovino gluten. Ta majhen košček genskega materiala omogoča pšenici, da v zrnih izdeluje velike količine glutena. Ta je nujen za izdelavo kruha, saj z lovljenjem mehurčkov ogljikovega dioksida, ki jih izdelujejo kvasovke, povzroči vzhajanje. Brez njega bi bil naš vsakdanji kruh trd in težak. Zaradi preobčutljivosti nekaterih ljudi na gluten zadnje čase opažamo trend vnovičnega obračanja k manj predelanim in bolj prvobitnim pražitom. Ob najpopularnejši piri ste gotovo slišali tudi za kamut oziroma korasan ter eno- in dvozrnico, po tuje einkorn in emmer. Ljudje, ki trpijo samo za preobčutljivostjo na gluten, naj bi te vrste žit prenašali lažje. Za pšenico einkorn oziroma enozrnico, denimo, velja, da je najstarejša gojena vrsta pšenice in morda vrsta, iz katere izhaja vsa gojena pšenica. Študije kažejo, da so jo gojili v jugovzhodni Turčiji že od pred 10 do 40 tisoč leti.

Tudi Slovenci imamo pomembnega žlahtnitelja žit

Omenimo pa še eno vrsto žita, s katero je povezan veliki Slovenec Fran Jesenko, ki je bil mednarodno priznani genetik. Gospod, ki je bil med drugim zaslužen za imenovanje Triglavskih jezer kot Triglavskega narodnega parka in za zaščito ljubljanskega parka Tivoli, bil pa je tudi prvi predsednik Smučarske zveze Jugoslavije, je zaslovel s svojim žlahtnjenjem žit, še posebej sta ga zanimali pšenica in rž. Križanec nosi posebno ime – tritikala.

Jesenko je bil prvi, ki je z genetskimi raziskavami križal pšenico in rž (pšenico je umetno opraševal s cvetnim prahom rži) in vzgojil rodne potomce, ki imajo pomembno vlogo pri nastanku komercialne tritikale. Kot so pojasnili na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, genetske in tehnološke meje razvoja tritikale še niso dosežene. Tritikala, v kateri vsebnost glutena sicer ni zmanjšana, velja za odpornejšo na neugodne vremenske razmere in povzročitelje bolezni, zato jo številni opisujejo kot krušno žito prihodnosti. V Sloveniji imamo po podatkih iz lanskega leta skupno skoraj 7000 hektarjev obdelovalnih površin te poljščine, iz katere lahko v grobem pridelamo štiri tone pridelka.

Sladkorni trs, na videz neugledna trava, krojil tokove zgodovine

Ob pšenici pa so bile trave odskočna deska tudi za nekatere druge ključne vire prehrane tudi drugod po svetu. “Imamo tri vire, kjer se je zgodila udomačitev trav,” pojasnjuje Marina Dermastia. “Bližnji vzhod, kjer so začeli gojiti pšenico, Daljni vzhod, kjer so udomačili riž, in malo pozneje, pred 7000 leti, še Srednja Amerika, natančneje Mehika, kjer so Indijanci udomačili koruzo.”  Raziskave kažejo, da je bila prva prednica koruze teozint, vzgoja koruze iz njega pa se je po njenih besedah zgodila v 700 letih, kar je po njenem zelo kratko obdobje za takšen proces. “Zgoditi se je moralo zelo veliko mutacij, da so vzgojili to, kar danes poznamo kot koruzo.”

Med travami so tudi take, ki niso del osnovne prehrane, a so bile in so še pomembne za svetovno gospodarstvo, s čimer so vplivale tudi na strateški razvoj nekaterih območij sveta. Taka zvezda med poljščinami je sladkorni trs. “Sladkorni trs prihaja iz Papue Nove Gvineje, zelo kmalu se je razširil po svetu, v pokolumbijskem času so ga začeli na veliko saditi na Karibih.” Sladkor, ki so ga pridobivali iz njega, je postal prehrana bogatih, luksuz in s tem tudi zelo iskano živilo. Na Karibih so začeli postavljati velike plantaže sladkornega trsa, ki so bile povezane z uvozom sužnjev iz Afrike, sladkorni trs in suženjstvo sta šla z roko v roki. “Ena taka trava, ki je videti čisto neugledna, je pomenila zelo veliko v človeški zgodovini, še posebej v zadnjem obdobju razvoja človeške civilizacije.” 

Zakaj so bile trave v zgodovini tako primerne za udomačitev?

Razlogov je več, poudarimo tri. Številne trave imajo enoletni življenjski cikel, zaradi katerega jih lahko požanjemo in znova posejemo naslednje leto na sveže preorano njivo. V primerjavi s številnimi drugimi rastlinami trave niso odvisne od kemične zaščite pred škodljivci, temveč se pred njimi branijo s fizično obrambo v obliki ostrih silikatnih in nazobčanih listov. To pomeni, da se pri hranjenju z njimi ne moremo zastrupiti. Energijsko bogata semena so suha in trda in jih lahko zato tudi dolgo hranimo. In kot tretje, številne žitarice, vključno s koruzo, sirkom, prosom, sladkornim trsom in tefom, so v evoluciji razvile posebno obliko fotosinteze – tako imenovano C4 fotosintezo. Ta posebna oblika presnove jim omogoča večjo produktivnost, kar se še posebej obrestuje na suhih območjih, na katerih primanjkuje hranil. C4 fotosintezo ima le tri odstotke znanih rastlin, ki pa so odgovorne za kar tretjino vsega ogljika, ki ga rastline vežejo na kopnem. Prav zato imajo te vrste rastlin zelo pomemben vpliv na naše podnebje. Trave s C4 fotosintezo so se začele širiti po ravnicah in savanah planeta pred 6,5 milijona let, saj jih niso popasle črede velikih pašnih sesalcev. Kot posledica je bila C4 fotosinteza odgovorna za zmanjšanje atmosferskega CO2 in posledično za znižanje globalne temperature.

Marina Dermastia pa je ob tem dodala: “S tem ko smo začeli gojiti monokulture trav, se je veliko teh silicijevih spojin spiralo v reke in prešlo v morje. Pred to veliko ekspanzijo trav v morjih ni bilo veliko diatomej, planktonskih alg, ki imajo zaščitne sloje iz silicija. Vzporedno z razvojem trav so se razvile diatomeje, ki pa so danes odgovorne za od 30 do 50 odstotkov vsega kisika, ki nastane iz fotosinteze.” Trave so velik ponor C02, dodatno pa so nato k znižanju globalnega segrevanja pripomogle še diazomeje.

Trave so tudi zelo alergene, njihova sezona je vse od maja do avgusta

Trave so namreč tudi ena od bolj alergenih rastlin, alergije nanje pa prav v tem obdobju dosegajo vrhunec. Kot pravi Marina Dermastia, je razlag, zakaj je cvetni prah tako alergen, več. “Stvar je precej kompleksna. Načeloma so alergene tiste trave, ki vsebujejo določene proteine, ki so vključeni v razmnoževanje. To je ena skupina beljakovin, ki jih nimajo vse rastline, niso sorodne med sabo, so pa neposredno vključene v spolno razmnoževanje rastlin. Največ jih je v brezovkah, travah, ambroziji …”

To, da se alergije tako povečujejo, pa danes po njenih besedah povezujejo z onesnaženjem. Prav v tem času smo sicer v obdobju najvišjih pomladnih alergijskih obremenitev, ki sovpadajo s sproščanjem cvetnega prahu vetrocvetnih dreves v marcu, aprilu in maju, ko se jim pridružijo trave, ki pa svojo sezono cvetenja sklenejo šele v avgustu. Če ste alergik in negujete vrt, strokovnjaki svetujejo, da daste prednost žužkocvetnim in ne vetrocvetnim rastlinam.

Otrok je vprašal: ‘Kaj je trava?’ In mi ponudil polno pest.

Kako naj mu odgovorim? Kaj je, ne vem bolje od njega.

Mislim, da je trava prapor moje nravi, stkan iz zelene, upanja polne snovi.

Mogoče, si mislim, je robec Gospodov, dišeče darilo, spominek –

Namerno odvržen, z lastnikovim imenom v kakšnem kotu, ki ga lahko vidimo in rečemo, Čigav?

Mogoče, si mislim, je trava sama otrok, novorojenček rastlinstva.

Mogoče, si mislim, je velik enolik hieroglif in pomeni: rast in brstje sta enaka v širokih in ozkih pasovih, med črnimi kakor belimi ljudstvi, Kanadčan, Virginec, član Kongresa – obdarjam vse enako, sprejemam vse enako.

In zdaj se mi trava zdi kot lepi, neostriženi lasje grobov.

• Pesem Walta Whitmana iz zbirke Travne bilke v prevodu Petra Levca