Retradicionalizacija je ideološki in kulturni odgovor na neoliberalistični razkroj družbe

Na okrogli mizi z naslovom »Retradicionalizacija vrednot ali reinvencija tradicije«, ki so jo pripravili ob 25. obletnici ustanovitve Katadre za kulturologijo na Fakulteti zia družbene vede Univerze v Ljubljani, so sociologinja prof. dr. Milica Antič Gaber, socialna antropologinja izr. prof. dr. Karmen Šterk ter kulturologa prof. dr. Mitja Velikonja in prof. dr. Peter Stanković razpravljali o vzrokih, pojavnih oblikah in učinkih procesov kulturne retradicionalizacije. Pokazali so na širši kontekst teh procesov, to je politična in ekonomska restrukturacija v postsocializmu, ter na rabo oziroma zlorabo tradicij za nasprotovanje emancipatornim politikam in poglabljanje družbenih neenakosti.

Razpravo je Karmen Šterk začela z zastavljanjem po njenem ključnih vprašanj.

“Ali retradicionalizacija kot proces v Sloveniji je, ali je bolj odločna, hitrejša in škodlivejša kot je vselej bila in ali je nujno slaba?”

Retradicionalizacija po mnenju Petra Stankovića ni vračanje vsega, kar se je zgodilo v preteklosti. S tradicijo misli na otrodoksne skupnosti oziroma skupnosti z enim samim pogledom na svet, medtem ko mu modernost predstavlja prostor heterodoksije oziroma različnih pogledov na svet. Dosežki socializma se mu v tem smislu ne zdijo tradicija. Po njegovem je bilo to obdobje izrazit modernizacijski poriv za slovensko družbo, predvsem v vrednotnem in kulturnem smislu. In tako pravo nasprotje tradicije, ki se vrača in temelji na enem mišljenju, sumničavosti do drugačnosti, nestrpnosti do drugega, patriarhata in tako naprej.

“Retradicionalizacija v slovenski družbi obstaja, je slaba in je problem.”

Mitja Velikonja je diskusijo o retradicionalizaciji umestil v ideološke spremembe, ki so se zgodile v minulih 30 letih in so povezane s politično in ekonomsko restrukturalizacijo. Izpostavil je nujnost kontekstualizacije retradicionalizacije. Le tako lahko namreč odkrijemo dejanski vzrok, namen in doseg konkretnega sklicevanja na “tradicijo” v konkretnem času in prostoru. Retradicionalizacijo na kulturnem in ideološkem polju vidi kot odgovor za neoliberalizacijske procese na ekonomskem in političnem. Gre za razdružbeno stanje, za uničeno socialnost in za razkroj družbe. Vzrok za to je neoliberalizem. Do pojma retradicionalizacija pa je zadržan in predlaga drugačno poimenovanje za procese, ki smo jim priča:

“Po mojem mnenju je bolje govoriti o neotradicionalizaciji. Take tradicije nikoli ni bilo, nikoli ni obstajala. Je res iznanjdena v polnem pomenu besede. Ni regresija, ni povratek ampak pragmatična novost.”

Sociologinja Milica Antić Gaber je retradicionalizacijo analizirala z zornega kota spolov. Tradicija se ji ne zdi problematična, dokler se z njo ne začne utrjevati oziroma poglabljati različnih družbenih neenakosti. Zato nanjo ne gleda nujno kot na nekaj slabega. Socialistična tradicija je po njenem prineslal veliko dobrega za večjo enakost med spoli. Sklicevanje na tradicionalne vrednote je v povezavi s politikami enakosti spolov v Sloveniji problematično, opozicijski odnos med tradicionalnim in novim, današnjim in starim v družbi bi zato morali vedno razumeti v kontekstu vprašanj:

“Komu in kaj določeno novo ali tradicionalno prinaša, omogoča oziroma ohranja več pravičnosti, enakosti, dobrobiti – večim ali zgolj izbranim v družbi? Ali ustvarja ali ohranja določeno raven blaginje, ali jo izničuje? Ali se na ozadju tradicionalnih ali novih praks postavljajo prostori svobod, ali pa jo omejujemo, morda celo zapiramo oziroma odpravljamo?”