O tem, kako pandemija ogroža pravice žensk, o pasteh feminizacije dela od doma, o poglabljanju neenakosti in retradicionalizacije v družbi

Zdravstvene in socialne delavke, trgovke, zaposlene ženske z otroki, učiteljice, matere samohranilke, prekarke, akademske raziskovalke so tiste, ki jim kriza zaradi koronavirusa izstavlja najvišji račun. Tako kažejo tuje in domače raziskave, ki hkrati opozarjajo pred največjim vračanjem v okove preteklosti v zgodovini, pred poskusi ukinjanja že doseženih pravic in pred vsesplošnim nazadovanjem na področju zagotavljanja enakopravnosti in enakosti. Ana Pavlič z Inštituta za proučevanje enakosti spolov, kjer so izvedli raziskavo z naslovom Vzdušje v intimnopartnerskih odnosih in družinah v času karantene in povečane negotovosti in v kateri so analizirali 700 različnih zgodb, mnenj in stališč, pravi, da je družbena kriza, ki je nastopila zaradi pandemije, v največjem interesu tistim, ki zagovarjajo konservativne ideologije.

V času splošne negotovosti in strahu pred neznanim vidijo odlično priložnost za to, da poskušajo družbo vrniti k točno določenim vzorcem vedenja in življenja, ki so utemeljeni na patriarhatu in popolnoma normaliziranem seksizmu na vseh področjih naših življenj.

Na posledice prikritega potiskanja žensk v sfero zasebnosti, v sfero skrbi za otroke in družino in na resnične namere politik feminizacije dela od doma opozarja direktorica Inštituta 8. marec Nika Kovač, ki poudarja, da je bila neenakost v družbi prisotna že pred epidemijo in da je za naše stanje kriv sistem, v katerem živimo. Obdobje krize je našo realnost le še bolj izpostavilo in poglobilo, pojasnjuje in dodaja, da so bile ženske pogosteje na čakanju na delo ravno zato, ker imajo nižje plače in ker se zaradi tega v družinah razvije pragmatična ekonomika glede tega, kdo bo prevzel skrb za otroke in neplačano gospodinjsko delo.

Na Inštitut 8. marec so se med karanteno obrnile številne različne ženske. Ena izmed njih je bila prodajalka v večji trgovski verigi, ki je za minimalno plačo delala številne nadure, imela od razkužila uničene roke, zaradi prevelike gneče ni smela na malico in ni dobila dodatka. Druga je bila samozaposlena mama, ki je izgubila projekte in ni imela denarja, da bi lahko zagotovila hrano svojemu otroku. Tretja je bila visoko izobražena, z dobro službo v javnem sektorju, ki je lahko delala od doma, zaradi česar ji dohodek ni izpadel, vendar se je poleg dela od doma ukvarjala še z nenadnim porastom gospodinjskega dela in skrbjo za otroka.

Več kot 80 odstotkov zaposlenih v zdravstvenih in skrbstvenih poklicih je žensk, prav tako je več kot 65 odstotkov žensk zaposlenih v trgovskih storitvah, pa poudarja raziskovalka na filozofski fakulteti v Ljubljani in sodelavka spletnega portala spol.si Mirna Berberović.

Gre za ženske, ki so delale v prvih bojnih linijah, niso bile primerno zaščitene in za svoje delo niso prejele ustreznega plačila.

Sogovornice so opozorile tudi na veliko problematiko normalizacije in porasta nasilja v družini; nasilja nad ženskami in otroki, ki je v naši družbi še vedno ena izmed najbolj kršenih človekovih pravic. Opozorile so tudi na politične namere o ukinjanju reproduktivnih pravic in na utrjevanje škodljivih spolnih stereotipov, ki nas kot družbo vračajo v čase, ko osebna avtonomija žensk ni bila samoumevna. Opozorile pa so tudi na spregledan problem vseh velikokrat povsem nevidnih in najranljivejših članov naše družbe, otrok, ki nimajo enakih možnosti, ki živijo v revščini, socialni izolaciji in ki jih je sistem med karanteno povsem spregledal.