Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Z dr. Luko Lisjakom Gabrijelčičem o tem, kako so se od padca Berlinskega zidu spreminjali odnosi med Vzhodno in Zahodno Evropo
Padec Berlinskega zidu leta 1989 je tako na zahodni kot na vzhodni strani nekdanje železne zavese vzbudil upanje, da bo delitev sicer od nekdaj zelo raznolike Evrope po pol stoletja končno postala del zgodovine. Nekdanje članice komunističnega bloka: predvsem Poljska, Češkoslovaška in Madžarska, pa Romunija in Bolgarija ter ob kasnejšem razpadu Sovjetske zveze tudi Baltske države, naj bi se po daljšem zgodovinskem ovinku, ki so ga večinoma želele čim prej pozabiti, obrnile k tistemu modelu države, ki se je zdel ob koncu hladne vojne skoraj kot zgodovinska nujnost. Prevzele naj bi torej kapitalizem in demokratične institucije Zahoda ter se sčasoma pridružile NATU in Evropski uniji – in prav to se je v naslednjih dveh desetletjih, bolj ali manj uspešno, tudi zgodilo. Toda začetnemu navdušenju nad združitvijo celine in čim bolj zvestim posnemanjem zahodnih držav je marsikje na Vzhodu razmeroma kmalu sledilo razočaranje nad novo družbeno realnostjo, ki je sicer res prinesla bolj demokratične institucije, svobodo govora in tuje investicije, po drugi strani pa je poglobila ekonomsko neenakost, povzročila velik odtok izobražene sile na Zahod in v vzhodnih državah ustvarila občutek, da so kot evropska periferija v veliki meri podrejene svojim zahodnim sosedam. Odnosi med Vzhodom in Zahodom celine so s tem seveda postali veliko bolj zapleteni, celotni zgodbi pa gotovo ni bilo v pomoč niti dejstvo, da se od finančno-gospodarske krize po letu 2008 ni zamajal samo mit o združeni Evropi, ki bo delovala po zahodnem modelu, ampak je veliko manj prepričljiv in veliko manj samoumeven postal tudi zahodni model sam. Danes se tako Višegrajske države, predvsem Poljska in Madžarska, odkrito upirajo nekaterim aspektom zahodne liberalne ureditve, madžarski premier Viktor Orban svojo politiko celo eksplicitno imenuje »neliberalna demokracija«, obe državi pa imata zaradi nespoštovanja neodvisnosti sodstva in medijev ter nasprotovanja migrantskim politikam velike težave v odnosih z jedrnimi državami Zahodne Evrope, ki se po drugi strani s podobnimi konservativnimi populističnimi gibanji spopadajo tudi same. Vprašamo se torej lahko, kako je spričo vseh teh dogodkov danes videti upanje, ki ga je zbujalo leto 1989, ter kaj je tisto, kar je v teh tridesetih letih tako spremenilo način, kako oba dela celine gledata drug na drugega. O vsem tem bomo v tokratnih Glasovih svetov govorili z zgodovinarjem in urednikom revije Razpotja dr. Luko Lisjakom Gabrijelčičem, ki je skupaj z madžarskim kolegom dr. Ferencem Laczom nekaj pogledov na ta vprašanja zbral v zbornik z naslovom Dediščina razdeljenosti: Vzhod in Zahod po 1989, ki je v sodelovanju z Društvom humanistov Goriške in revijo Razpotja nedavno izšel pri založbi ZRC Sazu.
foto: MabelAmber (Pixabay)
1069 epizod
V slabi uri skušamo razgrniti najrazličnejša polja vednosti, da bi izrisali sicer fragmentarno in protislovno, pa vendar, kolikor je le mogoče, celovito podobo planeta, na katerem živimo. Povezujemo glas astronomije z glasom arheologije, glas naravoslovja z glasovi umetnosti, ekonomije, zgodovine, religije ali politike.
Z dr. Luko Lisjakom Gabrijelčičem o tem, kako so se od padca Berlinskega zidu spreminjali odnosi med Vzhodno in Zahodno Evropo
Padec Berlinskega zidu leta 1989 je tako na zahodni kot na vzhodni strani nekdanje železne zavese vzbudil upanje, da bo delitev sicer od nekdaj zelo raznolike Evrope po pol stoletja končno postala del zgodovine. Nekdanje članice komunističnega bloka: predvsem Poljska, Češkoslovaška in Madžarska, pa Romunija in Bolgarija ter ob kasnejšem razpadu Sovjetske zveze tudi Baltske države, naj bi se po daljšem zgodovinskem ovinku, ki so ga večinoma želele čim prej pozabiti, obrnile k tistemu modelu države, ki se je zdel ob koncu hladne vojne skoraj kot zgodovinska nujnost. Prevzele naj bi torej kapitalizem in demokratične institucije Zahoda ter se sčasoma pridružile NATU in Evropski uniji – in prav to se je v naslednjih dveh desetletjih, bolj ali manj uspešno, tudi zgodilo. Toda začetnemu navdušenju nad združitvijo celine in čim bolj zvestim posnemanjem zahodnih držav je marsikje na Vzhodu razmeroma kmalu sledilo razočaranje nad novo družbeno realnostjo, ki je sicer res prinesla bolj demokratične institucije, svobodo govora in tuje investicije, po drugi strani pa je poglobila ekonomsko neenakost, povzročila velik odtok izobražene sile na Zahod in v vzhodnih državah ustvarila občutek, da so kot evropska periferija v veliki meri podrejene svojim zahodnim sosedam. Odnosi med Vzhodom in Zahodom celine so s tem seveda postali veliko bolj zapleteni, celotni zgodbi pa gotovo ni bilo v pomoč niti dejstvo, da se od finančno-gospodarske krize po letu 2008 ni zamajal samo mit o združeni Evropi, ki bo delovala po zahodnem modelu, ampak je veliko manj prepričljiv in veliko manj samoumeven postal tudi zahodni model sam. Danes se tako Višegrajske države, predvsem Poljska in Madžarska, odkrito upirajo nekaterim aspektom zahodne liberalne ureditve, madžarski premier Viktor Orban svojo politiko celo eksplicitno imenuje »neliberalna demokracija«, obe državi pa imata zaradi nespoštovanja neodvisnosti sodstva in medijev ter nasprotovanja migrantskim politikam velike težave v odnosih z jedrnimi državami Zahodne Evrope, ki se po drugi strani s podobnimi konservativnimi populističnimi gibanji spopadajo tudi same. Vprašamo se torej lahko, kako je spričo vseh teh dogodkov danes videti upanje, ki ga je zbujalo leto 1989, ter kaj je tisto, kar je v teh tridesetih letih tako spremenilo način, kako oba dela celine gledata drug na drugega. O vsem tem bomo v tokratnih Glasovih svetov govorili z zgodovinarjem in urednikom revije Razpotja dr. Luko Lisjakom Gabrijelčičem, ki je skupaj z madžarskim kolegom dr. Ferencem Laczom nekaj pogledov na ta vprašanja zbral v zbornik z naslovom Dediščina razdeljenosti: Vzhod in Zahod po 1989, ki je v sodelovanju z Društvom humanistov Goriške in revijo Razpotja nedavno izšel pri založbi ZRC Sazu.
foto: MabelAmber (Pixabay)
Čeprav je bila pred delitvijo polotoka Južna Koreja predvsem poljedelska država brez omembe vrednih naravnih bogastev in čeprav je prvih 40 let njenega obstoja zaznamovala vrsta vojaških diktatur, ki jih je spremljalo obsežno zatiranje človekovih pravic, je država zdaj urejena demokracija, 51 milijonom južnih Korejcev pa je v zadnjih desetletjih uspelo ustvariti 4. največje gospodarstvo v Aziji oziroma 11. največje na svetu. Kronski dragulj Južne Koreje je bržčas njena prestolnica, Seul, kjer živi skoraj polovica vseh južnih Korejcev. Orjaško, 25 milijonsko mesto ob reki Han, ki je leta 1988 gostilo tudi poletne olimpijske igre, namreč ni le politično, upravno, znanstveno in kulturno središče Južne Koreje, ampak je – če upoštevamo povprečni BDP na prebivalca – kar četrto najbolj bogato mesto na svetu. To najbrž niti ni presenetljivo, če pomislimo, da imajo tu svoj sedež podjetja, kot so Samsung, Hyundai, Kia in LG. Menda je lahko razumeti, da je s tem bogastvom prišel tudi skokovit razcvet na drugih področjih – od kulture, kjer cveti predvsem industrija zabave, na čelu s filmom in pop-glasbo, do vrhunskega zdravstvenega sistema, spričo katerega se južni Korejci lahko danes pohvalijo s tretjo najdaljšo pričakovano življenjsko dobo na svetu. Povrh vsega ima Južna Koreja tudi največ inženirjev in naravoslovcev na tisoč prebivalcev med vsemi državami članicami Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj, v kateri so tako ali tako združene samo najbolj razvite države sveta. Vse številke, ki smo jih do sedaj omenili, so seveda precej impresivne, a iz njih bržčas le ni mogoče razbrati vsega, kar je treba vedeti o Južni Koreji. Zato smo ob zimskih olimpijskih igrah v južnokorejskem Pjongčangu v tokratnih Glasovih svetov gostili predavatelja korejske književnosti na Oddelku za azijske študije na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Byounga Yoonga Kanga, ki nam je predstavil vse tiste aspekte sodobne korejske družbe, ki jih ni mogoče ugledati iz suhih številk. Oddajo je pripravil Goan Dekleva. foto: Seul (BettyD; Pixabay)
Boris A. Novak upravičeno slovi kot mojster pesemskih oblik, z epom v treh knjigah Vrata nepovrata pa je prekosil samega sebe. Ustvaril je literarno delo, kot ga doslej nismo imeli v slovenski književnosti in kot so redka v svetovni. Z bravuroznimi verzi, več deset tisočimi, urejenimi v pomensko smiselne speve, je pesnik ustvaril podobo mikrokozmosa, ki se razrašča v makrokozmos, in tako rešil pozabe ne le svoje bližnje, ampak tudi svet minulih let, desetletij in več. Z izidom tretje knjige epa z naslovom Bivališča duš je pesnik sklenil svoj opus magnum. Več o Bivališčih duš in epu Vrata nepovrata je Prešernov nagrajenec povedal v pogovoru z Markom Goljo; pogovor je bil prvič na programu Ars 23. oktobra lani v živo v oddaji Ars humana, v oddaji Glasovi svetov pa smo ga predvajali nekoliko okrajšanega. Foto: Roman Šipič
Spletni gigant Amazon je v Seatllu odprl prvo trgovino brez blagajn. Trgovina Amazon Go deluje tako, da se uporabnik z aplikacijo registrira ob vstopu, izbere izdelke ter z njimi odide iz trgovine. Senzorji, kamere, umetna inteligenca in algoritmi so tisti, ki zabeležijo, katere izdelke je kupec odnesel s sabo, spletna aplikacija nato sama trga denar z računa. Kupci, ki ne marajo dolgih vrst na blagajnah, se te novosti zagotovo veselijo, zaposlene na blagajnah skrbi, kako dolgo bodo njihova delovna mesta sploh še obstajala, psihologi ocenjujejo, da bomo v takih trgovinah trošili več. V tokratni oddaji Glasovi svetov bomo razpravljali o prihodnosti nakupovanja, z različnih zornih kotov bomo tudi osvetlili sodobno potrošnjo izdelkov in storitev v digitalnem svetu. Sogovorniki: Tadeja Žefran z Evropskega potrošniškega centra, Darko Dujič, direktor družbe ceneje.si, dr. Uroš Godnov s primorske Fakultete za management in Gorazd Božič, vodja odzivnega centra Si-Cert. Pripravlja Urška Henigman. foto: flickr/elaine smith
Ljudje so presenečeni, ko izvedo, da bakterije in drugi mikroorganizmi v naravi živijo v skupnostih in med sabo tudi komunicirajo. Izmenjujejo si signalne molekule in se nanje odzivajo. Še več. Nova odkritja mikrobiologov presenečajo tudi poznavalce. Raziskovalci namreč pravijo, da lahko odnose med bakterijami opišemo s pojmi, kot so sodelovanje, altruizem, tekmovanje in celo goljufanje. Vsa ta spoznanja o socialnem življenju mikroorganizmov odpirajo številna vprašanja. Ali je kooperativno vedenje res najboljše za preživetje vrste? Kdaj so se posamezni mikrobi pripravljeni odpovedati lastni koristi v prid skupnosti? Zakaj nismo vsi goljufi? Kako pomembne so sorodstvene vezi? Na vprašanja o socialnem življenju mikrobov odgovarja prof. dr. Ines Mandić Mulec z Biotehniške fakultete v Ljubljani. Foto: Riraq25/ WikimediaCommons, cc/ Bacillus subtilis najdemo v tleh in na podrasti. Uvrščamo ga med drobne, gram-pozitivne sporogene bacile. Čeprav je lahko prisoten na hrani, ki jo uživamo, pa le redko povzroči zastrupitev ali bolezen. Za Bacillus subtilis je značilno, da je razvil mehanizme in strategije, ki mu omogočajo preživetje v težkih razmerah.
Nedavno je izšla knjiga, namenjena zaznavanju 120 obletnice prvega ženskega časopisa Slovenka, ki se je zavzemal za pravico žensk do izobrazbe, zaposlovanja in na sploh enakopravnega položaja v družbi. Knjiga prinaša natančno in poglobljeno analizo zgodovinskega obdobja, v katerem je časopis Slovenka izhajal, obenem pa poklanja pogumnim in prodornim ženskam, ki so takrat orale ledino in spreminjale družbo. O tem kdo so bile urednice in avtorice časopisa Slovenka, kakšen je bil širši družbeni kontekst časa, v katerem so živele in ustvarjale, smo spregovorili v tokratni oddaji Glasovi svetov. Pogovarjali smo se z dr. Ireno Selišnik, dr. Ano Cergol Paradiž in dr. Urško Strle.
Živimo v času digitalnih tehnologij, vladavine kapitala in vedno večjega vpliva kreativnih industrij, ki meri zgolj na potrošnjo, njihovi izdelki pa so morda modni, všečni, a prazni. Kje je znotraj tega sveta umetnost? Kaj je sodobna umetnost? Kaj jo ločuje od izdelkov sodobne aktivnosti kreativnih ljudi? Kakšna je družbena vloga sodobne umetnosti? In kako jo razumeti? To je le nekaj vprašanj, na katera smo poskušali odgovoriti v oddaji Glasovi svetov. Naši sogovornici sta bili Polona Tratnik slikarka, dr. filozofije in teorije vizualne kulture in Alenka Gregorič umetniška vodja in kustosinja Mestne galerije Ljubljana. Foto: https://www.flickr.com/photos/miss_acacia/2701408672
Zadnjih nekaj desetletij tako rekoč ne mine mesec, ne da bi se v poročilih znašla kaka žalostna, pogosto že kar tragična novica iz Jeruzalema, mesta, ki se nahaja v samem središču izraelsko-palestinskega spora. Pomislimo le na pravkar minulo leto: Izraelci so nadaljevali s samovoljno gradnjo zidu in nezakonitih naselbin, Palestinci so spet podtikali bombe, administracija predsednika Trumpa je prilivala olja na ogenj z nepremišljenimi diplomatskimi potezami. Vse to pa se je, seveda, godilo na ozadju skrajno kompleksne zgodovine, ki so jo zaznamovali trije monoteizmi, perzijski, makedonski, rimski, bizantinski, arabski in otomanski imperij pa križarske vojne ter različne vstaje in pokoli. Pravijo, da sedanjosti nikoli ne moremo resnično razumeti, če ne poznamo preteklosti. A kar velja nasploh, drži še posebej v primeru Jeruzalema. Preteklost se tu namreč zdi bolj živa, kakor kje drugje. Zato smo v tokratnih Glasovih svetov panoramsko pregledali zgodovino Jeruzalema od njegovih najzgodnejših začetkov pa vse tja do novega veka. Pri tem nam je bil v pomoč naš tokratni gost, teolog in zgodovinar, docent pri Katedri za Sveto pismo in judovstvo na ljubljanski Teološki fakulteti, dr. Samo Skralovnik. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: značilna jeruzalemska veduta (Berthold Werner, Wikimedia Commons)
Mineva 130 let od rojstva Le Corbusiera – enega največjih arhitektov in urbanistov 20. stoletja, ki je s svojimi idejami spreminjal urbano kulturo in vizualni svet. »Guruja moderne arhitekture«, kot ga imenuje tudi naš sogovornik – kustos v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje dr. Bogo Zupančič, ki bo v tokratni oddaji Glasovi svetov spregovoril predvsem o njegovih vplivih na slovensko stavbno umetnost in urbanizem. Znanje o principih modernizma je v Le Corbusierovem ateljeju v Parizu pred drugo svetovno vojno namreč pridobivalo kar sedem učencev arhitekta Jožeta Plečnika. Oddajo je pripravila Barbara Belehar Drnovšek. Foto: BoBo
Tehnologija je v minulem desetletju izjemno napredovala, digitalizacija je spremenila vse področja našega življenja. Poti nazaj ni več, naša prihodnost bo sobivanje s številnimi povezanimi pametnimi napravami, ki nas bodo spremljale na vsakem koraku. Kako v naš šolski sistem vključiti celovito računalniško vzgojo in zakaj je poznavanje računalniškega jezika, programiranja in spletnih algoritmov ključno za prihodnost naše družbe? Odgovore na ta vprašanja smo lahko slišali na posvetu o poučevanju računalništva in informatike, ki ga je v začetku meseca pripravil Razred za matematične, fizikalne, kemijske in tehniške vede Slovenske akademije znanosti in umetnosti. V tokratni in prihodnji oddaji Glasovi svetov bomo predstavili glavne poudarke tega posveta, na katerem so sodelovali strokovnjaki z različnih področjih, med njimi tudi nekateri člani skupine RINOS, strokovne delovne skupine za analizo vsebin računalništva in informatike v programih osnovnih in srednjih šol, ki jo je na podlagi Digitralne agende 2020 ustanovilo Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. Oddajo je pripravila Urška Henigman. Foto: flickr/Kevin Jarrett
Kako v naš šolski sistem vključiti celovito računalniško vzgojo in zakaj je poznavanje računalniškega jezika, programiranja in spletnih algoritmov ključno za prihodnost naše družbe? Odgovore na ta vprašanja smo lahko slišali na posvetu o poučevanju računalništva in informatike, ki ga je v začetku meseca pripravil Razred za matematične, fizikalne, kemijske in tehniške vede Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport je na podlagi Digitalne agende 2020 ustanovilo RINOS, strokovno delovno skupino za analizo vsebin računalništva in informatike v programih osnovnih in srednjih šol. Tako kot v številnih državah tudi pri nas ugotavljamo, da naš izobraževalni sistem trenutno ne ponuja primernih znanj s področja računalništva. V devetletki je računalništvo le izbirni predmet. V drugi triadi neobvezni, v zadnji obvezni izbirni predmet. V slovenskem srednjem šolstvu je edini obvezni predmet informatika, ki delno vključuje tudi računalniške vsebine. Da to ni dovolj, so se strinjali vsi udeleženci posveta. Več v tokratni oddaji, ki jo je pripravila Urška Henigman. foto: pixabay/starrtupStockPhotos
Strogo vzeto se je dvajseto stoletje seveda začelo 01. januarja 1901. leta. Toda številni zgodovinarji trdijo, da je bil prvi pravi dogodek dvajsetega stoletja – dogodek, ki, drugače rečeno, odločilno presega družbene, politične pa tudi miselne horizonte 19. stoletja – šele uspešna izvedba oktobrske revolucije, od katere je 07. novembra minilo polnih sto let. Zakaj je bil Oktober tako pomemben za zgodovino dvajsetega stoletja; kaj vse je spremenil; zakaj se je ta revolucionarni projekt izjalovil; in kaj nam pravzaprav sporoča danes, smo preverjali v pogovoru s sociologom, začetnikom strukturalizma pri nas in soutemeljiteljem danes svetovno prepoznavne ljubljanske šole lacanovske psihoanalize, dr. Rastkom Močnikom. Pred mikrofon Glasov svetov ga je povabil Goran Dekleva. foto: spomenik osvajalcem vesolja (detajl), Moskva (Garrett Ziegler, Flickr)
Pestrost življenja je ena izmed najbolj dragocenih in žlahtnih značilnosti našega planeta. Kaže se v številčnosti živalskih in rastlinskih vrst, genetski raznolikosti in pestrosti ekosistemov. Strokovnjaki ocenjujejo, da na Zemlji živi približno 14 milijonov različnih vrst organizmov. Med predeli, ki se lahko pohvalijo z visoko biotsko pestrostjo, je tudi Slovenija. Raziskovalci jo uvrščajo med tako imenovane vroče točke biodiverzitete. Vendar pa so vedno bolj glasna opozorila, da biotska raznovrstnost še nikoli ni bila bolj ogrožena. O tem problemu bodo v oddaji Glasovi svetov govorili: Maša Bratína s Krajinskega parka Ljubljansko barje, z Nacionalnega inštituta za biologijo pa Anamarija Žagar, Danilo Bevk in Davorin Tome. Združil jih je projekt "Life Naturaviva, biodiverziteta - umetnost življenja!". Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: Podpeško jezero (Sl-Ziga - Lastno delo, CC BY-SA 3.0)/ WikimediaCommons
Novo stoletje je staro že skoraj 17 let in doslej ni ravno skoparilo z zgodovinskimi pretresi – od enajstega septembra do begunske krize, od skokovitega napredovanja umetne inteligence do podnebnih sprememb. Čas je tesnoben, v družbi nadzora je vsakdo vse bolj sam, dezorientiranost, se zdi, je vsesplošna. In kako na ta položaj odgovarja poezija, od katere na Slovenskem, nekako po tradiciji, pričakujemo, da nam bo – posameznikom in skupnosti – pomagala orientirati se v hrumenju zgodovine? Vprašanje se zdi toliko bolj upravičeno, ker je 17 let navsezadnje dovolj dolga doba, da lahko nova generacija pesnic in pesnikov oblikuje nove poetike, nove strategije izjavljanja in nova umetniška hotenja; da se, ne nazadnje, dokoplje do novih spoznanj in uvidov, do nove strukture občutenja sveta, s čimer vse je mogoče tudi na nov način umevati našo zgodovinsko izkušnjo. Pa se je to zgodilo? In če se je – kaj nam pesnice in pesniki, ki so objavili svoje prvence po letu 2000, sporočajo? Preverjamo v Glasovih svetov.
Znamenita Guernica, ki jo je ustvaril Pablo Picasso pred 80-imi leti, velja za eno njegovih najbolj znanih in vplivnih del. Španski umetnik je na platnu upodobil tragedijo vojne in trpljenje civilnih prebivalcev po bombardiranju tega republikanskega baskovskega mesta leta 1937. V tistem času je bil Picasso mednarodno uveljavljen slikar in precej apolitična figura. Prav s to sliko pa se je postavil na stran napredne levičarske politike in mirovniškega gibanja. Guernica velja za eno najmočnejših političnih izjav v zgodovini umetnosti. Postala je nekakšen simbol nesmiselnosti vojne. Med slovenskimi umetnostnimi zgodovinarji ji je daleč največ pozornosti posvetil Tomaž Brejc v esejih o slikarstvu, politiki in vojni pred tremi desetletji. Vodilni poznavalec zgodovine umetnosti bo v oddaji Glasovi svetov spregovoril o aktualnosti in sporočilnosti te mojstrovine. Foto: Flickr/Jazzlah
Skupina raziskovalcev s Fakultete za družbene vede, Filozofske fakultete in Nacionalnega inštituta za javno zdravje je opravila prvo raziskavo o spolnosti študentk in študentov. Med decembrom 2010 in marcem 2011 povabili k sodelovanju več kot 13 tisoč 500 študentk in študentov iz ljubljanske, mariborske in primorske univerze. Odziv je bil dober, 5 tisoč 578 jih je odgovorilo na vprašanja v spletni anketi. Rezultati prve sociološke raziskave o intimnih življenjskih stilih študentk in študentov bodo objavljeni v publikaciji predvidoma v začetku prihodnjega leta, v oddaji Glasovi svetov pa že v prihodnjih minutah. Raziskovalce je pred mikrofon povabila Urška Henigman. foto: flickr/Rowena Waack
Tudi najbolj oddaljeni in eksotični konci sveta nam lahko ponudijo zrcalo, ki nam včasih našo lastno podobo pokaže natančneje od domačega ogledala. Predvsem pa lahko v njem vidimo tudi kaj povsem novega. Papua Nova Gvineja je eden težje dostopnih predelov sveta, a tudi tam se vpliv zunanjega sveta, ki se vrti vse hitreje, močno občuti. Kako Papuanci krmarijo med svojim kulturnim izročilom in marsikomu mamljivimi obljubami zahodnega življenjskega sloga, dobro ve priznani antropologi prof. dr. Borut Telban z Znanstveno raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Že tri desetletja namreč raziskuje življenje tamkajšnjih ljudi in je tudi polnopravni član plemena Ambonwari, enega izmed več kot 800 različnih ljudstev, ki naseljujejo to izredno raznoliko deželo. Ambonwari denimo verjamejo, da je Telban pokojnik, ki se je vrnil med svoje ljudi. O tem, kakšne perspektive se človeku odpirajo skozi življenje v dveh tako različnih svetovih, se je s prof. Borutom Telbanom pogovarjala Nina Slaček. Foto: Borut Telban
Ko je leta 1928 škotski znanstvenik in nobelovec Alexander Fleming odkril penicilin, se je zdelo, da bomo za vedno premagali nekatere bolezni, ki resno ogrozijo človekovo zdravje in življenje. Med njimi je bil tudi sifilis; nekaterim znan kot lues. Če sledimo zgodovinskim virom, smo v Evropi prvi večji izbruh te spolno prenosljive okužbe zabeležili konec 15. stoletja. Bolezen je bila ves čas prisotna tudi v naših krajih. Šele penicilin je sifilis izbrisal iz zdravstvenih statistik. Zdaj pa podatki kažejo, da se je s prihodom novega tisočletja sifilis ponovno vrnil tudi k nam. V oddaji Glasovi svetov bomo govorili o bolezni, za katero smo menili, da je ostanek minulih časov. Pogovarjali smo se z zgodovinarko medicine prof. dr. Zvonko Zupanič Slavec z Medicinske fakultete v Ljubljani ter infektologinjo prof. dr. Mojco Matičič s Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja. Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: Izsek iz Rembrandtovega portreta Gerarda de Lairessa/ WikimediaCommons, cc
Vsi, ki smo spremljali naše košarkarje na evropskem prvenstvu smo njihovo zlato, njihovo zmago doživljali zelo intenzivno, predvsem pa zelo intimno. Njihova vrhunska predstava na igrišču, moč, vztrajnost, požrtvovalnost, izjemna motiviranost za zmago so bili izjemni in nismo se mogli dovolj načuditi njihovim sposobnostim. S čim vse mora biti opremljen športnik, da vse to zmore na tako visokem nivoju, kaj je tista celostnost, ki ga dela tako vrhunskega? O psihologiji vrhunskih športnikov se bomo danes pogovarjali v oddaji Glasovi svetov z najboljšimi slovenskimi strokovnjaki s tega področja. Z nami bodo športni filozof dr. Milan Hosta, športni psiholog dr. Matej Tušak in nekdanji vrhunski športnik, kajakaš, tudi nosilec prve srebrne olimpijske medalje za Slovenijo dr. Andraž Vehovar. Avtorica in voditeljica oddaje je Liana Buršič
Prvi teden meseca oktobra zaznamuje podelitev Nobelovi nagrad. Za najprestižnejšo nagrado na svetu velja Nobelova nagrada za mir. O zgodovini, predvsem pa o vlogi in pomenu omenjene nagrade smo spregovorili v oddaji Glasovi svetov. Naši sogovornici sta bili zgodovinarka dr. Manca G. Renko in direktorica Mirovnega inštituta dr. Neža Kogovšek Šalamon. Voditeljica Martina Černe. Foto:www.freestockphotos.biz/stockphoto/17280
V kolektivni zgodovinski spomin na drugo svetovno vojno so se japonski vojaki bržčas vpisali po svoji slepi, fanatični ubogljivosti. Kako neki bi drugače sploh mogli razumeti fenomen, kot so bili samomorilski vojni piloti, kamikaze? Toda izraelski vojaško-politični zgodovinar in predavatelj na Hebrejski univerzi v Jeruzalemu, Danny Orbach, ki se je v zadnjih dneh poletja udeležil mednarodnega japonološkega simpozija v Ljubljani, trdi prav nasprotno – japonski vojak je bil od zadnje tretjine devetnajstega do sredine minulega stoletja pravzaprav izrazito nediscipliniran. In prav to pomanjkanje poslušnosti je, kot prepričljivo dokazuje Orbach v svoji knjigi Curse on This Country, se pravi Prekletstvo nad to državo, deželo vzhajajočega sonca navsezadnje tudi potegnilo v katastrofo druge svetovne vojne, ki se je, kot vemo, za Japonsko končala porazno, z dvema atomskima bombama, porušenimi mesti in izgubo imperija. Koga torej japonski vojaki niso ubogali? Katerim ukazom niso bili pripravljeni slediti? In zakaj je japonska vlada tako nepokorščino sploh tolerirala? – Na ta in druga sorodna vprašanja smo odgovore iskali v tokratnih Glasovih svetov. Naš gost pred mikrofonom je bil prav Danny Orbach. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. Foto: vojaki japonske cesarske vojske v času upora province Satsuma, 1877 (Wikipedia)
Neveljaven email naslov