Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zgodovina slovenskega seznanjanja z Japonsko je zgodba o osupljivo hitrem napredovanju in poglabljanju globalizacije, ki pa vendar nikoli ne poteka premočrtno, saj jo spremljajo tudi predsodki in nerazumevanje
Čeprav so podjetni portugalski trgovci in zavzeti misijonarji do Japonske dospeli že sredi 16. stoletja, je celo v očeh najbolje izobraženih Evropejcev dežela vzhajajočega sonca dolgo ostajala nekakšna terra incognita, neznano in skrivnostno otočje na skrajnem robu sveta. No, kar je veljalo za prebivalce stare celine nasploh, pa je še toliko bolj veljalo za naše prednike v slovenskih deželah. Kakor namreč v knjigi Od popolne neznanke do prisrčne prijateljice – ta je pred nedavnim izšla pod okriljem Inštituta za novejšo zgodovino – ugotavlja zgodovinar dr. Aleš Gabrič, je prve omembe Japonske v časopisih in knjigah, ki so izhajali na našem ozemlju, zaslediti šele v tridesetih in štiridesetih letih 19. stoletja. Pa ti zapisi svojim bralkam in bralcem menda niso sporočali bistveno več od tega, da naj bi Japonci radi uporabljali pahljače.
To pomeni, da smo Slovenci v manj kot dveh stoletjih napredovali od skoraj popolnega neznanja do položaja, ko so Ozujevi in Kurosawovi filmi, Hokusajeve grafike, Bashōvi haikuji, Murakamijevi romani ali Miyazakijeve risanke nepogrešljiv del splošne omike … da o mestu, ki ga v naših vsakdanjih življenjih zasedajo ikebane, sudoku, računalniki in brezhibno izdelani avtomobili, niti ne govorimo. Zgodovina slovenskega seznanjanja z Japonsko je, drugače rečeno, zgodba o osupljivo hitrem napredovanju in poglabljanju globalizacijskih procesov, ki pa vendarle ne potekajo premočrtno, brez ovinkov ali zaprek. Kako so se torej skozi čas spreminjali naši pogledi na deželo vzhajajočega sonca, kako je resnična vednost v tem kontekstu hodila vštric s stereotipi in predsodki pa tudi kakšni so obeti za nadaljnjo gospodarsko in kulturno izmenjavo z Japonsko, smo v tokratnih Glasovih svetov preverjali v pogovoru z dr. Gabričem.
foto: Katsushika Hokusai - Dober veter, jasno jutro iz grafičnega cikla 36 pogledov na Fujiyamo, 1830-32 (Wikipedia, javna last)
1083 epizod
V slabi uri skušamo razgrniti najrazličnejša polja vednosti, da bi izrisali sicer fragmentarno in protislovno, pa vendar, kolikor je le mogoče, celovito podobo planeta, na katerem živimo. Povezujemo glas astronomije z glasom arheologije, glas naravoslovja z glasovi umetnosti, ekonomije, zgodovine, religije ali politike.
Zgodovina slovenskega seznanjanja z Japonsko je zgodba o osupljivo hitrem napredovanju in poglabljanju globalizacije, ki pa vendar nikoli ne poteka premočrtno, saj jo spremljajo tudi predsodki in nerazumevanje
Čeprav so podjetni portugalski trgovci in zavzeti misijonarji do Japonske dospeli že sredi 16. stoletja, je celo v očeh najbolje izobraženih Evropejcev dežela vzhajajočega sonca dolgo ostajala nekakšna terra incognita, neznano in skrivnostno otočje na skrajnem robu sveta. No, kar je veljalo za prebivalce stare celine nasploh, pa je še toliko bolj veljalo za naše prednike v slovenskih deželah. Kakor namreč v knjigi Od popolne neznanke do prisrčne prijateljice – ta je pred nedavnim izšla pod okriljem Inštituta za novejšo zgodovino – ugotavlja zgodovinar dr. Aleš Gabrič, je prve omembe Japonske v časopisih in knjigah, ki so izhajali na našem ozemlju, zaslediti šele v tridesetih in štiridesetih letih 19. stoletja. Pa ti zapisi svojim bralkam in bralcem menda niso sporočali bistveno več od tega, da naj bi Japonci radi uporabljali pahljače.
To pomeni, da smo Slovenci v manj kot dveh stoletjih napredovali od skoraj popolnega neznanja do položaja, ko so Ozujevi in Kurosawovi filmi, Hokusajeve grafike, Bashōvi haikuji, Murakamijevi romani ali Miyazakijeve risanke nepogrešljiv del splošne omike … da o mestu, ki ga v naših vsakdanjih življenjih zasedajo ikebane, sudoku, računalniki in brezhibno izdelani avtomobili, niti ne govorimo. Zgodovina slovenskega seznanjanja z Japonsko je, drugače rečeno, zgodba o osupljivo hitrem napredovanju in poglabljanju globalizacijskih procesov, ki pa vendarle ne potekajo premočrtno, brez ovinkov ali zaprek. Kako so se torej skozi čas spreminjali naši pogledi na deželo vzhajajočega sonca, kako je resnična vednost v tem kontekstu hodila vštric s stereotipi in predsodki pa tudi kakšni so obeti za nadaljnjo gospodarsko in kulturno izmenjavo z Japonsko, smo v tokratnih Glasovih svetov preverjali v pogovoru z dr. Gabričem.
foto: Katsushika Hokusai - Dober veter, jasno jutro iz grafičnega cikla 36 pogledov na Fujiyamo, 1830-32 (Wikipedia, javna last)
V sodobnem svetu s svojimi pametnimi povezanimi napravami, brskanjem po spletu in objavljanjem, deljenjem in všečkanjem na družbenih omrežjih v spletnem prostoru puščamo sledi. Vsi ti podatki, ki jih beležijo različne aplikacije, so še posebej privlačni za oglaševalce, saj lahko prek njih oblikujejo našo spletno identiteto in nam prikazujejo predvsem tiste oglase, ki bi nas utegnili zanimati. Ponudniki se že od nekdaj na različne načine trudijo prodati svoje izdelke in storitve, tehnologija jim omogoča, da to danes počnejo bolj učinkovito kot kadarkoli. Kako pa se je vse skupaj začelo? Kdo so bili prvi oglaševalci pri nas? Kakšne so bile njihove strategije in kako so se njihovi pristopi spreminjali? Kaj nam razkrije zgodovinska analiza oglaševanja o sodobni družbi? Vse to obravnava publikacija Od prvih oglasov do interneta – k zgodovini oglaševanja na slovenskem, ki je izšla v zbirki Vpogledi pri založbi Inštituta za novejšo zgodovino. O tem v tokratni oddaji. Gostje: Dr. Marija Počivavšek z Muzeja novejše zgodovine Celje ter z inštituta za novejšo zgodovino dr. Nina Vodopivec in dr. Andrej Studen, urednik omenjene publikacije. Voditeljica: Urška Henigman.
Z živalmi si delimo svet. Skupno evolucijo, skupno zgodovino. Z njimi se sporazumevamo, razumemo njihova duševna stanja. Čeprav se v to razumevanje velikokrat neupravičeno prikrade »sindrom« antropomorfizma in pa dejstvo, da pod vprašanje pojma »žival« poskušamo z eno besedo zajeti več kot 7 milijonov vrst različnih bitij. Kako in koliko zares razumemo živali, kako etično je naše ravnanje z njimi in naša komunikacija pa v tokratni oddaji Glasovi svetov. Z Ano Bordjan, biologinjo, ki se terapevtsko ukvarja s konji, zaposleno na Zavodu za gozdove Slovenije, izr. prof. dr. Jankom Božičem z Biotehniške fakultete v Ljubljani, strokovnjakom za področje etologije (veda, ki preučuje vedenje živali) in doc. dr. Tomažem Grušovnikom s pedagoške fakultete Univerze na Primorskem, ki se raziskovalno ukvarja z etiko živali. Avtorica in voditeljica oddaje je Liana Buršič
Sodobna popularna glasba je v slovenski sociološki vedi razmeroma redek objekt znanstvenega preučevanja. To seveda ne pomeni, da nam glasbeni kritiki in muzikologi ne znajo razčleniti in opisati glasbene govorice, ki jo razvija ta ali oni izvajalec. To prav tako ne pomeni, da ne znajo v besede prevesti umetniškega sporočila, sonično vpisanega v to ali ono skladbo, ali da ne znajo razgrniti genealoške mreže navdihov in vplivov, ki botrujejo vzbrstitvi kakega novega glasbenega žanra iz že obstoječih zvrsti. Toda ob vsem tem nekatera druga tehtna vprašanja slej ko prej ostajajo ob strani – vprašanja, ki, na primer, zadevajo družbene, politične in ekonomske pogoje, v katerih glasba nastaja. No, potem pa sta tu vsaj še tile vprašanji: po kakšnih kanalih se ta godba širi med občinstvo in kako posameznice in posameznike navsezadnje povezuje v specifične subkulturne formacije? V kontekstu doslej, kakor rečeno, ne dovolj daljnosežnih slovenskih spraševanj o tem, kako glasba pravzaprav živi med ljudmi in ta življenja tudi spreminja, je zato zelo dobrodošla še sveža knjiga Nova muzika v New Yorku : neodvisni glasbeniki in pravica do mesta, ki jo je pri založbi Studia humanitatis izdal sociolog glasbe, dr. Ičo Vidmar. Do kakšnih ugotovitev je Vidmarja pripeljalo njegovo raziskovanje, smo preverjali v tokratnih Glasovih svetov. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: utrinek s koncerta v Brooklynu; Chris Goldberg (Flickr)
V zadnjih desetletjih so se vloge moških kot očetov bistveno spremenile. Vedno več se jih odmika od tradicionalno predpisanih vlog in se vedno bolj aktivno vključujejo v družinsko življenje. Sociologi govorijo o fenomenu novega očetovstva oziroma o novih skrbnih očetih. Spremenile so se tudi politike , ki preko mehanizmov očetovskega in starševskega dopusta omogočajo bolj enakovredno starševstvo. O tem kako živijo moški med delom in starševstvom danes, s kakšnimi težavami se soočajo in v čem je problematičnost razmerja med sodobnim trgom dela in očetovstvom, so ugotavljali raziskovalci tudi v nedavno končani raziskavi imenovani Očetje in raziskovalci v akciji, ki je potekala pod okriljem Mirovnega inštituta. O izsledkih raziskave in o spremembah očetovstva smo spregovorili v oddaji Glasovi svetov. Z nami sta bila sociolog dr. Iztok Šori in doktorica socioloških znanosti Živa Humer iz Mirovnega inštituta. Oddajo je pripravila Martina Černe. Foto: http://fatherhood-edu.org
Slovenski strokovnjaki so v zadnjem času dosegli pomembne premike v proučevanju človeške ribice. Razvili so inovativno molekularno orodje za raziskovanje razširjenosti te nenavadne in ogrožene dvoživke v nedostopnem kraškem podzemlju. Njeno navzočnost zdaj lahko določijo z analizo okoljske DNK v podzemni vodi. Človeška ribica, ki sicer živi le na območju Dinarskega krasa, je največja jamska žival na svetu brez bližnjih sorodnikov med današnjimi dvoživkami. »Zmajeve mladiče«, kot so jih imenovali nekoč, v Jamskem laboratoriju Tular v Kranju opazujejo in proučujejo že več kot pol stoletja. Del raziskav enigmatičnih proteusov, ki živijo v izredno ranljivem okolju in so neločljivo povezani tudi s pitno vodo, bomo z Gregorjem in dr. Magdaleno Aljančič ter dr. Matjažem Kuntnerjem predstavili v oddaji Glasovi svetov. Pripravila jo je Barbara Belehar Drnovšek: Foto: Gregor Aljančič
Četudi od njegove smrti mineva že več kot 35 let, Josip Broz Tito še vedno buri duhove povsod po bivši Jugoslaviji. Kdo je pravzaprav bil ta človek? Okruten zločinec; samovšečen diktator; svetovno pomemben borec proti naci-fašizmu; voditelj, ki je zgodovinsko sprtim južnoslovanskim narodom - proti pričakovanjem - znal pokloniti več kot 40 let življenja v miru in precejšnjem blagostanju? – Enoznačnega odgovora preprosto ni najti. Menda prav zato zgodovinarji o Titu lahko še naprej pišejo obsežne biografije in upravičeno pričakujejo, da bodo njihova raziskovalna naprezanja deležna živega interesa javnosti. V tokratnih Glasovih svetov smo pokukali med platnice nemara najnovejše izmed takih biografij, ki je bila pred kratkim prevedena v slovenski jezik. Gre za delo Tito, ki je v prevodu Andreja Skubica in Maje Novak izšlo pri založbi Modrijan. Pod pričujočo biografijo pa se podpisujeta hrvaška avtorja, Slavko in Ivo Goldstein. S slednjim, ki trenutno opravlja dolžnosti hrvaškega veleposlanika v Parizu, smo se pogovarjali predvsem o Titovih političnih potezah v zadnjem desetletju življenja, da bi ugotovili, v kolikšni meri je pravzaprav odgovoren za krvavi razpad skupne države južnih Slovanov. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Tito leta 1957 v Beogradu gosti severnovietnamskega voditelja Ho Ši Minha (Wikipedia)
Kaj je danes pravzaprav še ostalo od velike razsvetljenske ideje o napredku človeškega duha, o končni zmagi razuma in svobodi vsakega posameznika? - Razsvetljeno stoletje, ki je omogočilo francosko revolucijo in postavilo temelje številnim političnim in družbenim pridobitvam, ki jih imamo danes za samoumevne, je temeljilo prav na zaupanju v moč razuma. Zdi pa se, da je 21. stoletje razumu izrazito nenaklonjeno. Na številnih področjih se mu počasi, a vztrajno odreka avtoriteto oziroma se jo postavlja v oklepaj. Sočasno se zdi, da se tudi polje svobode krči. Svoboda posameznika in z njo kar najtesneje povezane univerzalne človekove pravice se v pogojih, ko so različne suženjske oblike dela povsod po svetu v porastu, zdijo kot naivno sanjarjenje zanesenjakov brez prave podlage v realnosti. Je temu res tako? O tem smo se v tokratnih Glasovih svetov pogovarjali z gostom, filozofom dr. Gregorjem Kroupo. Oddajo je pripravila Nina Slaček. foto: Anicet Charles Gabriel Lemonnier - Večer v salonu pri gospe Geoffrin (Wikipaedia)
Pri Svetovni zdravstveni organizaciji ocenjujejo, da zaradi okužb, ki jih je mogoče preprečiti s cepljenjem, letno še vedno umre več kot milijon in pol otrok. Zanimanje slovenske strokovne in tudi širše javnosti je v zadnjem obdobju usmerjeno predvsem v ošpice. Poznavalci izpostavljajo naraščajoče število necepljenih otrok, ki botruje povečanemu številu obolelih za ošpicami v številnih evropskih državah. V oddaji Glasovi svetov bomo predstavili razmišljanja udeležencev okrogle mize, ki jo je ob letošnjem mednarodnem tednu cepljenja pripravila Slovenska tiskovna agencija. Sodelovali so: epidemiologinja Alenka Trop Skaza z Nacionalnega inštituta za javno zdravje, pediatrinja Helena Mole, generalna direktorica Direktorata za javno zdravje Mojca Gobec, infektolog in pediater Marko Pokorn z Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani ter Urban Praprotnik, ki je opisal osebno izkušnjo. Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: Cepivo proti otroški paralizi./ Sanofi Pasteur/ Flickr, cc
Digitalne tehnologije so v minulih letih postale nepogrešljivi del naših vsakdanjih življenj. Njihova cenovna dostopnost in razširjenost interneta omogočata uporabo kjerkoli in kadarkoli, zato brez povezanih naprav z zasloni praktično ne gremo več nikamor. Medtem ko ne moremo zanikati pozitivnih vplivov, ki jih ima na naša življenja tehnologija, pa nekatere aplikacije ob prekomerni rabi lahko negativno vplivajo na naša življenja, govorimo pravzaprav o odvisnosti. Zato bomo v tokratni skupni oddaji Glasovi svetov, ki jo na Arsu pripravljamo v sodelovanju z radiem Trst A in slovenskim programom ORF iz Celovca, govorili o novih oblikah odvisnosti, ki so se pojavile z razvojem digitalnih tehnologij. Sogovorniki: učitelj Richard Jernej, psihologinja Špela Reš, psihoterapevt Peter Topić in psihiater dr. Bernard Špacapan. Voditeljica Urška Henigman. foto: Jonas Smith/flickr
Edo Mihevc je s svojim bogatim arhitekturnim in urbanističnim opusom v obdobju povojnega modernizma v slovenskem prostoru pa tudi v zamejstvu pustil močan pečat. Njegova vidnejša dela so kompleks Litostroj, bar hotela Slon, hiša (metuljček) na Ježici, palača Impex na Beethovnovi ulici, Kozolec, Metalka, Slovenski kulturni dom v Trstu, hotel Metropol v Luciji, Avditorij Portorož in hotel Holiday Inn. Njegov regionalni načrt razvoja slovenske obale je prvi urbanistični načrt pri nas. Že omenjeni Kulturni dom na ulici Petronio v Trstu pa je eno najlepših del slovenskega modernizma. Od Mihevčeve smrti so sicer minila že tri desetletja, kljub temu pa je pomen njegovega dela v stroki in družbi še vedno premalo znan. O prezrtem arhitekturnem pečatu Eda Mihevca bodo v oddaji Glasovi svetov govorili raziskovalci njegovega opusa: arhitektka in docentka na Fakulteti za dizajn magistra Jasna Kralj Pavlovec, umetnostna zgodovinarka in predavateljica na Fakulteti za humanistične študije na Primorski univerzi magistra Neža Čebron Lipovec, avtor monografije z naslovom Edo Mihevc: izbrana dela in nekdanji profesor Fakultete za arhitekturo Univerze v Ljubljani dr. Janez Kresal in zgodovinar arhitekture, kustos za novejšo slovensko arhitekturo v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani dr. Bogo Zupančič.
Robert Capa velja za največjega in najslavnejšega vojnega fotografa vseh časov. V Cankarjevem domu so v začetku aprila odprli retrospektivno razstavo njegovih del, 97 črno-belih fotografij s prizori ključnih dogodkov iz petih vojn, ki jim je sledil s kamero. Čeprav je umrl mlad, pri komaj 40-ih, je za sabo zapustil več kot 70 tisoč negativov, ki pomenijo enkraten pogled na razburljivo zgodovino prve polovice 20. stoletja. Ta karizmatični človek brez korenin, ki je ljubil mir je poleg Henrija Cartier Bressona tudi eden najslavnejših ustanoviteljev pariške agencije Magnum, ki je začela delovati leta 1947 in se je takrat radikalno odmaknila od konvencionalne medijske prakse svojega časa. Razstavo o Capi pravzaprav posreduje ta pomembna fotografska agencija ob svoji 70-letnici delovanja. V tokratni oddaji pa se bo o njeni dediščini in predvsem o izjemni zapuščini Roberta Cape, Liana Buršič pogovarjala s fotoreporterjema, fotografoma Urošem Hočevarjem (doktor znanosti, knjižni avtor) in Maticem Zormanom (svobodnjak, prejemnik prestižne nagrade, fotografskega oskarja World Press Photo) ter novinarjem Dela Lenartom J. Kučićem.
Zamislimo si prizor s slovenskega podeželja s konca 19. stoletja: zimski čas, toplo zakurjena izba, za mizo sedi skupina žena, ki lička in si pripoveduje zgodbe. Če bi nas vprašali, znanstvenika kakšnega profila bi poslali raziskovat zgodbe, ki si jih te ličkarice pripovedujejo, bi menda brez težav odgovorili, da etnografa oziroma folklorista. Zdaj pa si predstavljajmo štiri Mariborčane srednjih let, ki se po večernem obisku fitnes centra odločijo zaviti še v bližnji bar na pivo in klepet. Koga bi poslali raziskovat zgodbe, ki si jih pripovedujejo tile možakarji? Sociologa? Komunikologa? – Če je soditi po knjigi dr. Ambroža Kvartiča, Pa se je to res zgodilo?, ki je pred nedavnim izšla pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, so tudi sodobne povedke objekt preučevanja, ki bi ga najbolje mogli v precep vzeti prav folkloristi. Kako se torej zgodbe, ki si jih ljudje pripovedujemo danes, razlikujejo od onih, stoletja starih in kako se sploh lotiti njihovega preučevanja, smo preverjali v tokratnih Glasovih svetov. Naš gost pred mikrofonom je bil, kajpada, dr. Ambrož Kvartič. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Benedicto de Jesus (flickr)
Hrana je nujna za preživetje, je gorivo za življenje, vendar - razen v obdobjih lakote - nikoli ni bila samo to. Hrana je močan družbeno kulturni označevalec. Vse skupnosti poznajo dovoljeno in prepovedano hrano, užitno in strupeno, bogato in preprosto, obredno in vsakdanjo, zdravo in škodljivo. Analiza zgodovine prehranjevanja nam zato razkrije marsikaj o vsakdanjem življenju ljudi. Zato bomo v tokratni skupni oddaji, ki jo pripravljamo v sodelovanju z radiem Trst A in slovenskim programom ORF iz Celovca, odkrivali zgodovino hrane in prehranjevanja na širšem slovenskem kulturnem področju, kaj vse se je do danes spremenilo in kakšne so sodobne prehranjevalne prakse. Gostje: dr. Tina Bahovec z Univerze Alpe Adria iz Celovca, dr. Dragica Čeč z Znanstveno raziskovalnega centra Koper, redna profesorica znanstvena svetnica v pokoju dr. Darja Mihelič in raziskovalka ljudske kulture Vesna Guštin. Voditeljica Urška Henigman. foto: simpleinsomnia/flickr
Zdravo in vzdržno naravno okolje zahteva visoko pestrost živalskih in rastlinskih vrst, saj se tako med drugim povečuje odpornost ekosistemov na različne stresne dejavnike, ki jih danes tako zaradi podnebnih sprememb, kot zaradi vse močnejših pritiskov na naravni prostor, ne manjka. To velja tudi za velike zveri, ki so pri vrhu prehranjevalne verige. Naravovarstveni cilji Evropske unije zato predvidevajo širjenje medveda, volka in risa na območje Alp. Za uresničevanje tega cilja je ključno prav trikotnik Slovenije, Avstrije in Italije, saj to območje predstavlja ključen koridor, prek katerega bi se dinarska populacija povezala s populacijami v Zahodnih Alpah, s čimer bi se varstveno stanje teh vrst močno izboljšalo. Toda širjenje zveri na območja, kjer so se ljudje njihove navzočnosti v dolgih desetletjih že odvadili, povzroča tudi težave in naravovarstvenike postavlja pred številne izzive, kako vendarle omogočiti uspešno sobivanje. O razmerah na različnih straneh meja, katerih živali seveda ne upoštevajo, o izkušnjah in strategijah, se bomo pogovarjali v tokratni oddaji, ki jo skupaj pripravljamo Radio Slovenija program Ars, Radio Trst A in slovenski program ORF v Celovcu. Voditeljica Nina Slaček. Foto: Colfelly, Pixabay, cc
Tekstilna industrija je druga najbolj donosna panoga takoj za nafto. Na leto proizvede kar 80 milijard kosov oblačil. Cene oblačil že desetletja padajo, stroški njihove izdelave pa naraščajo. O tem kdo plačuje realno ceno poceni oblačil, smo se pogovarjali v oddaji Glasovi svetov. Naše sogovornice so bile Živa Kavka Gobbo iz društva Focus, Katja Sreš iz društva Ekologi brez meja, Živa Lopatič iz društva Humanitas in antropologinja dr. Katerina Vidner Ferkov. Voditeljica: Martina Černe
Pred nedavnim so pri Cankarjevi založbi, v knjižni ediciji Čas misli, izšli Potepuški spisi. Gre za razmeroma obsežen in pregleden kompendij, v katerem so zbrana raznorodna teoretska pisanja Rastka Močnika, sociologa in do nedavna univerzitetnega predavatelja teorije diskurzov na ljubljanski Filozofski fakulteti, ki je v slovensko humanistiko med prvimi vpeljeval strukturalizem in semiotiko, velja pa tudi za enega izmed utemeljiteljev danes svetovno znane ljubljanske šole lacanovske psihoanalize. Za intelektualno življenje pri nas v zadnjega pol stoletja je seveda zelo dragoceno tudi Močnikovo uredniško in prevajalsko delo, saj nas je pomagal oskrbeti z nekaterimi ključnimi teoretskimi besedili dvajsetega stoletja. Toda ko smo pred mikrofonom Glasov svetov pozdravili Rastka Močnika, se vendarle ni zdelo toliko pomembno govoriti o mestu, ki ga naš tokratni gost zaseda v kulturni zgodovini slovenskega prostora, ampak so nas zaposlovala predvsem panoramska, načelna vprašanja, ki se vsiljujejo ob branju Potepuških spisov: kaj pravzaprav sploh je teorija v sodobni humanistiki; kako zmore konceptualno zagrabiti svet in potem vanj plodno poseči; zakaj prakticiranje rigorozno teoretske misli lahko opustimo kvečjemu na svojo lastno škodo. Na ta vprašanja je Rastko Močnik odgovarjal v pogovoru z Goranom Deklevom. foto: Goran Dekleva
Lutkarstvo kot posebna gledališka zvrst predstavlja eno najstarejših oblik človekovega izražanja. Je tudi pomemben del slovenske kulturne dediščine, bistvo lutke in njenega animatorja pa je pričarati na odru življenje samo. Lutkovno gledališče je ena redkih umetnosti, ki še vedno raziskuje svojo tradicijo in je hkrati ves čas v fazi eksperimentiranja. Čeprav pri nas še vedno velja bolj za nekaj, kar pritiče otrokom pa je tu tudi za odrasle, da pomaga razumeti in osmišljati svet. O sodobnem lutkarstvu in lutkah, teh provokatorkah, zapeljivkah in navdihovalkah – univerzalnih sporočevalkah pa v tokratnih Glasovih svetov z vrhunskimi slovenskimi lutkarskimi umetniki. Voditeljici Liani Buršič se bodo v studiu pridružili Irena Rajh Kunaver, Silvan Omerzu, Ajda Rooss in Matija Solce.
Ko se sredi marca zima umakne pomladi, zapoje svojo pesem ljubezni divji petelin. Takole je v črtici Na petelina zapisal Fran Saleški Finžgar: »Prav v tistem hipu se je pa dvignilo sonce izza obzorja. Bogati žarki so se razlili po lesketajočem perju. Petelin je razprostrl krila, našopiril rep v pahljačo in se z veličastno kretnjo obrnil proti soncu.« Divji petelin je plašna ptica. Njegov življenjski prostor so iglasti in mešani gozdovi, ki segajo vse od Skandinavije do vzhodne Sibirije. Pri nas število divjih petelinov že desetletja upada. Ljudje z grobimi posegi v naravo krčimo njegov življenjski prostor, zmanjšujemo zaloge hrane in vnašamo nemir, ki ogroža tega pernatega vladarja slovenskih gozdov. Ali bo divji petelin kmalu le še spomin, smo za oddajo Glasovi svetov vprašali biologa dr. Danila Bevka z Nacionalnega inštituta za biologijo in ornitologa Tomaža Miheliča z Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije. Z obema se je pogovarjal Iztok Konc. Foto: Danilo Bevk
Osnutek nove deželne ustave avstrijske Koroške je presenetil slovensko skupnost. Najprej so se ostro odzvali koroški Slovenci. Na nesprejemljivost osnutka ustave, po katerem je edino nemščina deželni jezik, je nato opozorila tudi slovenska politika. Sledili so spravljivejši toni, saj lahko konflikt in polarizacija poslabša razpoloženje na avstrijskem Koroškem. V oddaji, ki jo pripravljamo Program Ars, Radio Trst A in slovenski program ORF v Celovcu, smo se vprašali, kaj se dejansko dogaja na avstrijskem Koroškem in ali lahko podobno negativno presenečenje doživi tudi slovenska skupnost v Italiji. Gostje so bili prof. dr. Mitja Žagar z Inštituta za narodnostna vprašanja, dr. Augustin Brumnik, predsednik Slovenske prosvetne zveze v Celovcu in sodnik v pokoju, Zalka Kelih Olip, tajnica Krščanske kulturne zveze v Celovcu, in prof. dr. Miran Košuta, predstojnik stolice slovenskega jezika in književnosti na filozofski fakulteti tržaške univerze.
Zadnje paleontološke raziskave podrobneje pojasnjujejo, zakaj so izumrli dinozavri, ki so tlačili Zemljina tla pred več kot 200 milijoni let. Najbolj znana je seveda teorija, da je bil zanje usoden 10-kilometrski asteroid, ki je pred 65 milijoni let padel na območje mehiškega polotoka Jukatan. Znanstveniki pa so se dokopali tudi do spoznanja, da naj bi k njihovemu dokončnemu izbrisu prispevalo to, da so predolgo valili svoja jajca. V oddaji Glasovi svetov se bomo podali v dobo, ki jo je zaznamovalo peto množično izumrtje, v njej so svoj davek plačali strašni kuščarji, ne pa tudi ptice. Naša gostja bo dr. Irena Debeljak s Paleontološkega inštituta Ivana Rakovca ZRC. Oddajo je pripravila Barbara Belehar Drnovšek. Foto: Flickr/ Iain A Wanless
Neveljaven email naslov