Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
1090 epizod
1090 epizod
V slabi uri skušamo razgrniti najrazličnejša polja vednosti, da bi izrisali sicer fragmentarno in protislovno, pa vendar, kolikor je le mogoče, celovito podobo planeta, na katerem živimo. Povezujemo glas astronomije z glasom arheologije, glas naravoslovja z glasovi umetnosti, ekonomije, zgodovine, religije ali politike.
V tokratni oddaji Glasovi svetov smo govorili o pomenu kulturno umetnostne vzgoje in enakosti spolov v kulturi, za kar si že vrsto let uspešno prizadevajo ustvarjalke in ustvarjalci Društva za promocijo žensk v kulturi - Mesto žensk, ki je pred kratkim ponovno prejelo nagrado, tokrat nagrado glavnega mesta Ljubljane. Voditeljica oddaje Tita Mayer je pred mikrofon povabila mag. antropologije spolov Teo Hvala, sodelavko Društva Mesto žensk, odgovorno za uredniško delo, kulturno-umetnostno vzgojo in knjižnico Mesto žensk.
Spolna in seksualna identiteta ter seksualne prakse so pomembne informacije, ko gre za spolno zdravje. Za osebe z ženskimi spolnimi in reproduktivnimi organi zbolevajo za boleznimi, ki so značilne za vse spole, pa tudi za boleznimi, ki so značilne le za ženski biološki spol. V Sloveniji imamo ginekološko varstvo na primarni ravni, do katerega so upravičene poleg cis heteroseksualnih žensk tudi lezbijke, biseksualke, transspolne in interspolne osebe. Te naj bi se pri ginekoloških pregledih glede na anektodska pripovedovanja srečevale s homofobijo, zato se ginekoloških pregledov v celoti izogibajo, kar pušča posledice na spolnem in reproduktivnem zdravju. Pa to drži? Kakšno je dejansko stanje? To razkriva raziskava Moja roka, tvoja roka, ki so jo opravili v društvu Kvartir. O Spolnem zdravju in spolnih praksah lezbijk, biseksualk, transspolnih in interspolnih oseb v Sloveniji v tokratni oddaji Glasovi svetov. Gostji v studiu sta bili Vanja Hreščak in Ada Černoša.
Zanašanje na statistične podatke in rezultate raziskav je odločilno za načrtovanje javnih politik na tako pomembnih področjih, kot so zdravstvo, izobraževanje in spodbujanje razvoja. Vendar pa večina podatkov, ki so osnova za odločanje, spregleda spol kot tak, saj temelji na prepričanju, da je osnova za večino merjenj moški spol, ženski pa je nekaj atipičnega in postranskega. Zato sta pristranskost in diskriminacija vgrajeni v naš družbeni sistem na vseh ravneh, ženske pa zaradi njunih zahrbtnih posledic plačujejo ogromno ceno. Tako lahko preberemo v knjigi z naslovom Nevidne, avtorice Caroline Criado Perez, ki nam je služila kot izhodišče za pogovor o tem, kako vrzeli v podatkih in raziskavah oblikujejo svet po moški meri. Pogovarjali smo se s publicistko, novinarko in urednico Klaro Otorepec, ki jo je pred mikrofon povabila Tita Mayer.
Čeprav še ne vemo, kako natanko se bo svet zaradi vojne spremenil, številni zgodovinarji, politologi in strokovnjaki za mednarodno pravo zaskrbljeno opozarjajo, da ruska invazija na Ukrajino med drugim spodkopava tudi temelje mednarodnega reda, kakršen se je v Evropi oblikoval od srede 17. stoletja dalje, ko je bil sklenjen vestfalski mir. Toda: na katerih načelih sistem odnosov med državami pravzaprav temelji; v kakšnih zgodovinskih procesih so se ta načela sploh oblikovala skozi stoletja; in kaj ima z vsem skupaj opraviti vestfalski mir? Pri iskanju odgovora na ta in druga sorodna vprašanja nam je lahko v pomoč intrigantna knjiga nemškega zgodovinarja in politologa Benna Teschkeja, Mit o letu 1648 : razred, geopolitika in nastanek novoveških mednarodnih odnosov, ki je v prevodu Marka Kržana pred nedavnim izšla pri založbi Sophia. Do kakšnih odgovorov Teschke med svojim razpravljanjem navsezadnje dospe, smo preverjali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili politologa Jašo Veselinoviča, doktorskega raziskovalca na Doktorski šoli za globalne in transregionalne študije Svobodne univerze v Berlinu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Gerard ter Bosch - španska in nizozemska delegacija podpisujeta mirovno pogodbo l. 1648 (Wikipedia, javna last)
Ta v otroštvu plah deček iz premožne berlinske judovske družine, si je svoj prvi fotoaparat kupil z žepnino pri dvanajstih letih in njegova prva fotografija je bila - radijski stolp. Ostalo je zgodovina, bi lahko rekli za Helmuta Newtona - fotografskega voajerja, ki je bil barvno slep in je zelo redko delal v studiu, raje je fotografiral v hotelih, bazenih in seveda na ulicah. Zaslovel je s provokativnimi in subverzivnimi fotografijami žensk, ki še danes burijo duhove in razdvajajo, češ - je bil zgolj seksist in mizoginist ali je ženske oboževal in s svojimi fotografijami le nastavljal ogledalo mizogini družbi? Interpretacije so seveda različne in tokrat bosta svoje videnje tega nedvomno velikega mojstra modne fotografije, njegovega življenja ter dela, podala Barbara Čeferin, fotografinja in lastnica ter vodja prve zasebne galerije specializirane za umetniško/avtorsko fotografijo pri nas - Galerija Fotografija in Fulvio Grisoni, priznani modni fotograf, ki je s Helmutom Newtonom tudi osebno sodeloval. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
Niccolo Machiavelli je verjetno eden najbolj razvpitih političnih mislecev naše zgodovine in še danes, po več kot 500 letih, njegov priimek uporabljamo kot sinonim popolne amoralnosti in pripravljenosti uporabiti kakršnokoli silo ali zvijačo za ohranitev moči. Toda ali je to res tisto, kar je imel v mislih Machiavelli, ko je delil nasvete za vladanje v renesančnih Firencah? Ali pa je morda Machiavelli – s tem, ko vladarju ni predpisal ravnanja po etičnih pravilih, ki veljajo za posameznike, ampak ravnanje v dobro države, ki velikokrat zahteva tudi kršitev osebnih moralnih ali verskih prepričanj – pravzaprav eden prvih mislecev sodobne sekularne države? O Machiavellijevem pogledu na politiko, pa tudi o mestu, ki ga zaseda v zgodovini zahodne politične misli in nenazadnje o tem, koliko je ta pol stoletja star mislec aktualen tudi danes, se bomo ob ponatisu Machiavellijevega dela Vladar, ki je v preteklem letu izšlo pri Slovenski matici, za tokratne Glasove svetov pogovarjali z raziskovalko na Mirovnem inštitutu in predavateljico na Filozofski fakulteti, dr. političnih ved Vlasto Jalušič. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore.
Podnebne spremembe, kibernetska transformacija družbe, pandemija in zdaj še vojna v Ukrajini. Sodobni problemi zahtevajo širok pogled in premišljene in dolgoročno zastavljene rešitve. A živimo v dobi dezinformacij, kratke pozornosti in visoke stopnje negotovosti in nezaupanja. V kolikšni meri so naši možgani kos takšnim razmeram, na katere nas evolucija ni mogla pripraviti? Gost oddaje je nevrolog prof. dr. Zvezdan Pirtošek.
Homo faber suae quisque fortunae, je okoli leta 300 pred naši štetjem zapisal Apij Klavdij Slepi. Elegantno jedrnata sentenca rimskega državnika, ki pravi, da si sleherni človek svojo usodo izdela sam, je slej ko prej eden najzgodnejših ohranjenih primerov tistega mišljenja, ki nam je danes razmeroma blizu: da namreč obstaja tesna povezava med globljim smislom človekove eksistence in aktivno dejavnostjo oziroma delom. Pri tem najbrž ne gre le za to, da si z delom priskrbimo, kar potrebujemo za materialno preživetje, ampak tudi za to, da se med delovnim procesom kreativno izrazimo ali, celo, da v potu svojega obraza navsezadnje spoznamo sami sebe. Zveni imenitno, kajne, ampak v zadnjih mesecih sta pri nas izšli dve intrigantni knjigi, ki nazorno pokažeta, da ni kar vsako delo – delo. V luči razprave Delo : globalnohistorična perspektiva od 13. do 21. stoletja avstrijske zgodovinarke Andree Komlosy, ki je izšla pri Založbi /*cf., ter v luči monografije Mezdno delo : kritika teorij prekarnosti, ki jo je pri založbi Sophia izdala slovenska sociologinja Maje Breznik, se namreč pokaže, da se definicija, katere človekove dejavnosti lahko opredelimo kot delo, ki nas osebnostno izgrajuje, v času in prostoru močno spreminja. Še več; pokaže se, da številnih dejavnosti tako zelo nismo pripravljeni šteti za delo, da jih tudi plačamo ne, kar seveda pomeni, da od njih niti preživeti ni mogoče, kaj šele da bi se ob njih osebnostno razvijali. In, zanimivo, ob branju knjig obeh avtoric lahko navsezadnje ugotovimo, da obstajajo tudi dela, za katera verjamemo, da ob njih je mogoče osebnostno rasti, spričo česar naj bi, paradoksalno, plačilo za opravljen napor sploh ne bilo potrebno. V tem kontekstu pa smo si postavili nekaj vprašanj, ki so nas zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov. Na primer: zakaj niso vsa dela upravičena do označbe »delo«; katera dela so plačana in katera ne; v kakšnih okoliščinah nas delo dejansko lahko tudi osebnostno bogati; kaj vse to pomeni za družbeni položaj različnih delavk in delavcev? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v pogovoru z dr. Maja Breznik, ki ni le napisala že omenjenega Mezdnega dela, ampak je tudi pripisala spremno besedo k študiji Andree Komlosy. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: mostafa_meraji (Pixabay)
Kompleksne družbene, politične in kulturne spremembe od razsvetljenskega preloma dalje zmanjšujejo monopolni vpliv religije v družbenem življenju. Javna šola je od sredine 20-ega stoletja vse bolj sekularizirana, vednar to ne pomeni, da religija v njej nima več prostora. Pri založbi FDV Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani je v zbirki Kult izšla knjiga Religija in šola, Poučevanje o religiji in njena simbolna prisotnost v javni šoli, v kateri avtorja Aleš Črnič in Anja Pogačnik odgovarjata na težave ob srečevanju dveh velikih sistemov – religije in šole. V knjigi predstavita temeljit pregled praks v Evropi in pri nas in strokovno utemeljena izhodišča za učinkovito soočanje javnega šolskega sistema z rastočimi izzivi religijsko in svetovnonazorsko pluralne družbe. O tem v tokratni oddaji Glasovi svetov.
Femicidi niso osamljeni primeri družinske drame, ampak umori žensk, inter, nebinarnih ali trans oseb zaradi njihovega spola ali spolne identitete. Za tem leži celoten sistem patriarhalnega nasilja, kar moramo ozavestiti v širšem javnem prostoru. Femicid ni zasebni problem, ampak družbeni in ga je kot takega treba naslavljati, so zapisali pri Društvu SOS, po umoru ženske, ki je ponovno pretresel našo javnost. O nasilju nad ženskami kot družbenem problemu smo se pogovarjali z dr. Jasno Podreka, raziskovalko in predavateljico na Filozofski fakulteti v Ljubljani in prostovoljko Društva SOS telefon.
Če v literaturi poiščemo definicijo egoizma, ugotovimo, da ne moremo mimo pojmov, kot so sebičnost in narcisizem, pa tudi altruizem in asertivnost. V Stanfordski enciklopediji filozofije preberemo, da egoizem na polju psihologije temelji na postavki, da ima vsaka oseba le en končni cilj. To je lastna blaginja. Vendar ta razlaga dopušča tudi pomoč drugim. Pogosto pa sta tudi v tej pomoči v ozadju lastna korist in zadoščenje. Kaj je torej egoizem in kdo je egoist? Ali mora res vsakdo najprej imeti rad sebe, da ima lahko rad tudi druge? Zakaj egoisti le redko zaidejo v psihoterapevtsko ordinacijo? Sprašujeta Tina Lamovšek in Iztok Konc, odgovarjata psihologinja in psihoterapevtka dr. Tjaša M. Kos in socialni psiholog prof. dr. Bojan Musil s Filozofske fakultete v Mariboru. Foto: Ars
Po tem ko smo se vsaj v zahodnem svetu v preteklih desetletjih navadili, da se z inflacijo ne ukvarjamo resno, zadnje mesece lahko opažamo občuten dvig cen nekaterih življenjskih potrebščin in inflacija je, vsaj ponekod, resnično dosegla stopnjo, ki je že nekaj časa nismo videli. Zdi se torej primeren trenutek, da si nekoliko pobliže ogledamo ta ekonomski fenomen, ki je v 70-ih letih preteklega stoletja tako prestrašil kreatorje svetovnih gospodarskih politik, da so v prihodnjih desetletjih skušali narediti skoraj vse, kar je bilo mogoče, da bi stabilizirali cene, tudi če je to velikokrat prineslo recesijo in ustavljanje gospodarske rasti. O tem, kaj sploh je inflacija in kako nastane, kako so o njej razmišljali skozi zgodovino, ter o njenih ne le ekonomskih, ampak tudi psiholoških, družbenih in geopolitičnih razsežnostih, bomo v tokratnih Glasovih svetov govorili z dr. Bogomirjem Kovačem z ljubljanske Ekonomske fakultete. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore.
V slovenskih osnovnih šolah je v izobraževalnem procesu še vedno prisotno veliko spolnih stereotipov, ki se kažejo v odkritem in prikritem kurikulumu, prisotni so tako v šolskih gradivih kot tudi pri metodah poučevanja. Ker so spolni stereotipi škodljivi ter bistveno prispevajo k neenakim možnostim deklic in dečkov, ker so stereotipi ponotranjeni in se jih večina niti ne zaveda ali pa se mnogim zdijo celo nekaj povsem naravnega in normalnega, je o negativnih posledicah reproduciranja spolnih stereotipov pomembno ozaveščati tako pedagoško osebje kot tudi družbo v celoti. Za dober zgled nam lahko služijo skandinavske države, ki se že vrsto let uvrščajo med države z največjo stopnjo enakosti v družbi.
Glede na javnomnenjske raziskave 72 odstotkov ljudi v Sloveniji podpira pravico do abortusa. Slovenija se tako po naklonjenosti do pravice do izbire uvršča med najbolj liberalne države, v skupino, kjer so skandinavske države in Francija. Dvajseto stoletje je obdobje izjemnih sprememb na področju seksualnosti in reprodukcije. Redni ginekološki pregledi, zanesljiva kontracepcija in svobodno odločanje o rojstvih otrok so močno izboljšali zdravje in kakovost življenj žensk. V 21. stoletju pa se vračamo v preteklost, saj je žensko telo z vse večjimi pritiski na krčenje reproduktivnih in seksualnih pravic, med njimi najbolj na pravico do abortusa, spet polje boja za enakopravnost. Zakaj? Na to vprašanje celovito odgovarja znanstvena monografija Pravica do abortusa, ki je izšla pri založbi FDV Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani.
Narodnozabavna glasba je na Slovenskem precej priljubljena. Pravzaprav praktično ni poroke, zabave ali športne zmage, ki bi minila brez tega najbolj množično razširjenega in pregovorno slovenskega glasbenega žanra. Zato čudi, da o tem žanru ni bila opravljena še niti ena sama resna raziskava. In, če je simbolni imaginarij slovenske klasične narodnozabavne glasbe razmeroma dobro poznan - gre za različne označevalce domačega (domovine, družine, etc.), narave, podeželja in tradicije (narodne noše, običaji, etc.), pa o simbolnem imaginariju sodobne slovenske narodnozabavne glasbe ne vemo prav veliko. Zato se je tega z raziskavo lotil prof. dr. Peter Stanković s Katedre za kulturologijo na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani in sicer tako, da je izbral in analiziral 20 trenutno najbolj priljubljenih skladb in njihovih videospotov, iz platforme YouTube in s televizijskih lestvic priljubljenosti. O njegovih ugotovitvah, ki so pred kratkim izšle pri Založbi FDV v znanstveni monografiji Simbolni imaginarij sodobne slovenske narodnozabavne glasbe, pa v tokratnih Glasovih svetov z avtorjem. Torej v čem so se ustvarjalci sodobne narodnozabavne glasbe oddaljili od podob tradicionalne oziroma klasične narodnozabavne glasbe in kako motivi ter ideje te zvrsti ustvarjajo oziroma definirajo "resnico stvari", tudi politično, v slovenski družbi. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
Uporaba umetne inteligence v medicini danes naglo spreminja parametre možnega. Od iskanja novih zdravil na podlagi milijonov učinkovin, ki jih že poznamo, do novih pristopov pri odkrivanju antibiotikov, pa vse do vmesnikov, ki bolnikom, ki ne morejo govoriti, njihove misli prevedejo v besede. Pravcato revolucijo pa lahko pričakujemo od novega orodja Alphafold, ki omogoča hitro napovedovanje zgradbe proteinov, ki predstavljajo temelj vseh procesov v telesu. O ključnih prebojih na tem področju ter vlogi in uporabi umetne inteligence širše v današnji družbi, smo se pogovarjali s strokovnjakinjo za umetno inteligenco dr. Marinko Žitnik, docentko na harvardski univerzi.
V sobi prof. dr. Nine Kočevar Glavač na Fakulteti za farmacijo je zadišalo po cimetu. Za nas je namreč iz zbirke v vitrini na steni vzela kozarec, na katerem je bilo natisnjeno: Cinnamomum verum – »pravi cimet« in ga odprla. Značilna aroma rjavih cimetovih paličic se je razširila po prostoru. Cimet je ena najstarejših začimb, saj so ga v Aziji in starem Egiptu poznali in uporabljali že več tisoč let pred našim štetjem. V Evropi ga uporabljamo od 16. stoletja. »Ko so otroci prehlajeni, naredim pripravek z medom, ingverjem, muškatnim oreščkom in kurkumo, ki ga bogato potresem s cimetom,« pravi profesorica Kočevar Glavač. Še več o praznično dišečem in okusnem cimetu s sogovornicama in sogovornikom v tokratnih Glasovih svetov. Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: Tina Lamovšek
Beseda družina je v človeškem besednjaku najbrž najbolj pogosto uporabljena beseda, a vendar imamo o vprašanju družin različni ljudje različna mnenja. Tako v uvodu v knjigo z naslovom Družinski pojmovnik, zapiše red. prof. na Fakulteti za socialno delo, sociologinja in avtorica številnih znanstvenih del, dr. Darja Zaviršek, gostja tokratne oddaje Glasovi svetov, v kateri bomo govorili o pojmu družine, o mitih in stereotipih povezanih z domnevno "pravo" družino, tem kako se je družina spreminjala skozi čas ter v različnih družbeno kulturnih okoljih, kako na oblikovanje družinskih norm vpliva politika, zakaj in na kakšne načine oblast regulira družine in o tem kaj vse je družina danes. Oddajo pripravlja Tita Mayer.
Jože Plečnik ni bil le osebno globoko verujoč kristjan, ki se je odvračal od blišča sveta in vodil poudarjeno skromno, celo asketsko življenje, ampak je – v širokem loku od kozmopolitske Prage do podeželske Bogojine – tudi vneto projektiral nove in prenavljal stare cerkve ter oblikoval prelepe kelihe in monštrance. Pravijo celo, da naj bi njegova sakralna dela že v dvajsetih in tridesetih letih minulega stoletja daljnovidno napovedovala bolj demokratično-občestvenega duha drugega vatikanskega koncila. V tej luči najbrž ni presenetljivo, da so nekateri duhovniki in laični intelektualci, »plečnikologi«, pred dobrim desetletjem predlagali, da bi Plečnika Cerkev tudi uradno beatificirala. Toda proces se je očitno zataknil. Zakaj neki le? – Dr. Luka Vidmar, literarni in umetnostni zgodovinar ter raziskovalec na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, je v intrigantni razpravi, ki jo je lani objavil v mednarodnem znanstvenem zborniku Great Immortality (se pravi: Velika nesmrtnost), opozoril, da umetnikov, ki jih pri delu sicer neizpodbitno navdihuje evangeljsko sporočilo, nikoli ni bilo lahko povzdigniti v vrste svetnikov. Če pa naj bo proces umetnikove beatifikacije vendarle uspešen, tedaj ga mora, je še dodal Vidmar, zavzeto podpirati tudi širša nacionalno-politična skupnost, iz katere dotični ustvarjalec prihaja. V tem smislu pa naj bi bil Plečnik v očeh Slovenk in Slovencev vendarle manj vreden čaščenja oziroma podpore od kakega Prešerna ali Cankarja, za katera smo pač prepričani, da sta v svojih delih bolj kakor kdorkoli drug ujela oziroma izrazila bistvo slovenstva. Na tem mestu se očitno zastavljata dve tehtni, daljnosežni vprašanji: zakaj, po eni strani, umetniško ustvarjanje ne predstavlja dobro uhojene smeri na poti do katoliškega svetništva in čemu se, po drugi plati, zdi, da arhitekturo, tudi Plečnikovo, v slovenskem kulturnem panteonu postavljamo nižje od književnosti? – Odgovora smo iskali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Luko Vidmarja. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: cerkev sv. Mihaela na Barju v Črni vasi pri Ljubljani, zgrajena po Plečnikovih načrtih v letih 1937-39 (Goran Dekleva)
Ko je pred približno 40-imi leti Ljudska republika Kitajska pod novim voditeljem Deng Xiaopingom začela odpirati svoje prej strogo nadzorovano gospodarstvo ter sprejemati korenite ekonomske reforme, si je verjetno le redkokdo mislil, da bo ta revna in tehnološko zaostala sila z bruto domačim proizvodom na prebivalca, nižjim od večine afriških držav, tako hitro postala drugo največje gospodarstvo na svetu, takoj za Združenimi državami Amerike. Danes je jasno, da se bo Kitajska na tej lestvici kmalu povzpela na sam vrh, in medtem ko se na zahodu veselimo že nekaj-odstotnih rasti bruto domačega proizvoda, gospodarstvo te azijske velesile že desetletja vztraja pri skoraj 10-odstotni rasti na leto. In če se zdijo te statistike preveč abstraktne, da bi si lahko predstavljali, kaj konkretno ta rast pomeni, naj omenimo samo, da je Kitajska v tem obdobju iz ekstremne revščine potegnila skoraj 800 milijonov ljudi, delež prebivalcev, ki živijo v mestih, se je povečal iz 17 na več kot 60 odstotkov, samo med letoma 2011 in 2013 pa naj bi Kitajska porabila toliko betona, kolikor so ga Združene države Amerike porabile v celotnem 20-em stoletju. Več kot očitno gre torej za proces zgodovinskih razsežnosti, posledice katerega so tudi v svetovnem okviru enormne. In vendar o kitajskem gospodarstvu vemo presenetljivo malo. V tokratne Glasove svetov smo zato povabili izvrstnega poznavalca tega področja, ekonomista dr. Matevža Raškovića, izrednega profesorja mednarodnega poslovanja na Univerzi Viktorija v novozelandskem Wellingtonu ter gostujočega profesorja na Univerzi Džedžjang na Kitajskem. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore.
Neveljaven email naslov