Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Vsak četrtek zjutraj na Valu 202 govorimo s Slovenci, ki živijo po svetu. Tokrat smo poklicali v Armenijo.
"V Erevanu je predel mesta, ki ga zaradi revnih četrti imenujejo Bangladeš"
Tilen Levin v armenski prestolnici živi zadnji dve leti: “Armenski jezik je precej zahteven jezik, z nekaterimi glasovi imam precej težav. Pisava je popolnoma drugačna, ima 39 znakov, berem še ne, znam pa napisat nekaj imen.”
“Bari luis” je v armenščini dobro jutro, pravi Tilen Levin. @anjahlaca pa: “Kot Lewis Hamilton, to si bom pa zapomnila.” #GlobalnaVas
— Val 202 (@Val202) October 29, 2015
V službi govori angleško, ker je zaposlen v ameriškem podjetju, doma govorijo angleško, pravi, da se bo armensko učil skupaj s sinom, ki je star 9 mesecev.
Lonely Planet armensko prestolnico opisuje kot mesto na počitnicah. Tilen Levin o svojem urniku: “Začnemo med 9. in 10. uro, zato tudi domov pridem šele zvečer ob osmih ali devetih. Nisem dobil občutka, da je Erevan počitniško mesto. Center je sicer vedno poln, ampak saj je tudi center Ljubljane.”
Mesto se v zadnjih letih razvija tudi turistično, veliko je Evropejcev, Rusov, vsako leto ga preplavijo trupe Irancev, ki se v Erevanu sprostijo in zabavajo.
“Gre za predel mesta, ki ga imenujejo Bangladeš zaradi revnih četrti. Sodelavci so mi rekli, naj ga ne zamenjam z državo.”
Lepši predel armenske prestolnice se imenuje Kaskade, tam stoji stalna razstava velikih skulptur: “To enostavno morate videti v živo, ne samo podnevi, tudi ponoči.”
V Erevanu se ogromno gradi, nove stavbe niso več podobne starim: “Sicer so pa mladi tukaj tisti, ki so popolnoma moderni. Če primerjam z Ljubljano, v Erevanu je v centru precej več trgovin. Mladi utirajo pot modernemu Erevanu.”
Na lestvici pomembnosti so visoko tudi družinska praznovanja, prazniki, poroka … V samem Erevanu je ogromno restavracij, ki so specializirane samo za poroke, sprejmejo lahko stotine gostov.
“To, da novo leto praznujemo 10 dni ni nič posebnega. In dan za dnem se gre k drugi družini. Na začetku je bil kar šok, 10 dni hoditi k drugi družini in praznovati, kot da se je novo leto ravnokar zgodilo.”
Vsak četrtek zjutraj na Valu 202 govorimo s Slovenci, ki živijo po svetu. Tokrat smo poklicali v Armenijo.
"V Erevanu je predel mesta, ki ga zaradi revnih četrti imenujejo Bangladeš"
Tilen Levin v armenski prestolnici živi zadnji dve leti: “Armenski jezik je precej zahteven jezik, z nekaterimi glasovi imam precej težav. Pisava je popolnoma drugačna, ima 39 znakov, berem še ne, znam pa napisat nekaj imen.”
“Bari luis” je v armenščini dobro jutro, pravi Tilen Levin. @anjahlaca pa: “Kot Lewis Hamilton, to si bom pa zapomnila.” #GlobalnaVas
— Val 202 (@Val202) October 29, 2015
V službi govori angleško, ker je zaposlen v ameriškem podjetju, doma govorijo angleško, pravi, da se bo armensko učil skupaj s sinom, ki je star 9 mesecev.
Lonely Planet armensko prestolnico opisuje kot mesto na počitnicah. Tilen Levin o svojem urniku: “Začnemo med 9. in 10. uro, zato tudi domov pridem šele zvečer ob osmih ali devetih. Nisem dobil občutka, da je Erevan počitniško mesto. Center je sicer vedno poln, ampak saj je tudi center Ljubljane.”
Mesto se v zadnjih letih razvija tudi turistično, veliko je Evropejcev, Rusov, vsako leto ga preplavijo trupe Irancev, ki se v Erevanu sprostijo in zabavajo.
“Gre za predel mesta, ki ga imenujejo Bangladeš zaradi revnih četrti. Sodelavci so mi rekli, naj ga ne zamenjam z državo.”
Lepši predel armenske prestolnice se imenuje Kaskade, tam stoji stalna razstava velikih skulptur: “To enostavno morate videti v živo, ne samo podnevi, tudi ponoči.”
V Erevanu se ogromno gradi, nove stavbe niso več podobne starim: “Sicer so pa mladi tukaj tisti, ki so popolnoma moderni. Če primerjam z Ljubljano, v Erevanu je v centru precej več trgovin. Mladi utirajo pot modernemu Erevanu.”
Na lestvici pomembnosti so visoko tudi družinska praznovanja, prazniki, poroka … V samem Erevanu je ogromno restavracij, ki so specializirane samo za poroke, sprejmejo lahko stotine gostov.
“To, da novo leto praznujemo 10 dni ni nič posebnega. In dan za dnem se gre k drugi družini. Na začetku je bil kar šok, 10 dni hoditi k drugi družini in praznovati, kot da se je novo leto ravnokar zgodilo.”
Katjo Podvinšek je v Amsterdam pripeljalo delo osebne asistentke za tetraplegika. Na Nizozemskem opaža kopico znanstvenih dosežkov in družbenih premikov, ki invalidom pomagajo živeti vse bolj neovirano. Katja pravi, da tulipani, zabave in mlini na veter v državo še vedno privabijo največ turistov, okrožja rdečih luči in amsterdamske "kavarne" pa županja intenzivno seli izven centra. Nova turistična atrakcija utegne biti slovensko vino, ki ga Katja s partnerjem uvaža v ploščato deželo.
Lucija Laubry je hči francoskega očeta in slovenske matere. Neprestano premikanje ji ne predstavlja več izziva, saj je stalno bivališče zamenjala že sedemkrat. Trenutno domuje na obrobju Pariza, kjer obiskuje medicinsko fakulteto. V sebi združuje zanimivo mešanico francosko-slovenske identitete. Pravi, da Slovenci pijejo več, Francozi pa znajo v pitju bolj uživati. Pravi tudi, da noben sir ni preveč plesniv in da so Francozi stereotipom navkljub zelo potrpežljivi in topli ljudje.
Žaka Kovačiča je kot 22-letnega "zabave željnega mulca" prijatelj prepričal, da gre z njim živet na Kanarske otoke. Zgodilo se je v hipu: pustil je takratno punco, se poslovil od domačih, spakiral kovčke in šel. Po treh mesecih je pod močnim vplivom domotožja začel resno dvomiti o svojih odločitvah, in po nekajmesečni avanturi so ga dvomi privedli nazaj domov. A le za kratek čas. Prav dolgo namreč doma ni zdržal, njegov drugi poskus s Feurteventuro pa se je vendarle obnesel. Zdaj je lastnik enega tamkajšnjih hostlov.
Odpravljamo se na otok Jøa na severu Norveške, kjer v skupnosti približno 400 prebivalcev živi Lenart Lipovšek z ženo in 5-letno hčerjo. Partnerja sta se za selitev tja odločlila v želji po tem, da bi našla dobro delujoče kulturno okolje, v katerem se (bolj kot pri nas) spoštuje razmejitev delovnega in prostega časa. Norveška je s tega vidika, zatrjuje Lenart, izpolnila vsa pričakovanja. Življenje v majhni otoški skupnosti, v kateri nihče ne zaklepa vhodnih vrat svoje hiše, kjer si ljudje med seboj pomagajo in kjer celo lokalna trgovina deluje po principu zaupanja oz. časti, pa da ju na mnoge načine izpopolnjuje in osrečuje. Edino, s čimer se bodo še morali naučiti spopasti, so dolge polarne noči oz. zime, v času katerih se življenje na otoku (z izjemo tekačev na smučeh, ti so dejavni ne glede na vremenske razmere) za več mesecev praktično ustavi.
Dr. Tomaž Podobnikar je človek mnogih interesov in spretnosti. Med drugim je projektiral sam svojo eko hišo. Je glasbenik (igra na žago), jadralec, predavatelj in urednik strokovnih revij, predvsem pa neumoren raziskovalec na področju geografske informatike z več sto znanstvenimi in strokovnimi publikacijami. Prebival in delal je med drugim na Nizozemskem, v Italiji, Avstriji, Mehiki, Franciji in Maliju, zadnji dve leti pa je preživel v Libanonu. Oče dveh otrok po vrnitvi v Slovenijo po desetletjih projektnega dela in kupu zbranih referenc iz tujijne zdaj pri nas išče bolj stanovitno redno službo, ki bi mu omogočala, da več časa preživi s svojo družino.
Tomi Jagarinec je v svoji karieri zamenjal kar nekaj varovancev iz različnih športov. Bil je trener slovenskega boksarskega šampiona Dejana Zavca, delal je tudi z odbojkarji in rokometaši, v zadnjem času se posveča predvsem nogometu ... vseskozi pa vztraja na ravni vrhunskega športa. Je eden redkih Slovencev, ki so jih v Katar ponesle karierne priložnosti, a se nato niso že čez nekaj let vrnili v domovino. Morda tudi zato na nekatere posebnosti (in razlike) življenja tukaj in tam dojema drugače, kot bi jih zgolj "z zahodnega vidika"; denimo na družbenopolitična vprašanja o svobodi in varnosti.
Glasbenik, ki je z zborom pel celo velikemu Maradoni, sicer pa potomec slovenskih staršev, ki sta po drugi svetovni vojni prebegnila v Buenos Aires v Argentini. Rojen bil torej argentinski prestolnici.
Mlado oblikovalko je britanska prestolnica po magisteriju na University of the Arts London tako očarala, da se je odločila svoje bivanje tam podaljšati za (za zdaj) nedoločen čas.
Mojca Mrak z družino živi v mestu Boulder na približno 1600 metri nadmorske višine, kjer se lahko v enem tednu zamenja več letnih časov. Boulder, ki se predvsem zaradi močnega uvoza digitalne in tehnološke industrije hitro razvija, je sicer po njenih besedah liberalna oaza v sicer konservativni zvezni državi Kolorado: je domovanje ostarelih hipijev in rekreativnih kadilcev marihuane ter drugih (menda še bolj od Slovencev!) na preživljanje časa v naravi mahnjenih entuziastov, v zadnjih letih pa tudi bogatih priseljencev iz Kalifornije. To pomeni, da se na (pogosto nespluženih, čeprav zasneženih) cestah v Boulderju pogosto srečuje z zanimivim kontrastom umazanih terenskih vozil in prestižnih električnih avtomobilov, kot je tesla.
Slovenijo je prvič zapustila pred štirimi leti, ko se je na Nizozemsko odpravila na študij psihologije, čeprav je že od začetka vedela, da se s tem ne bo ukvarjala. Vedno jo je privlačil svet medijev ter dinamična in kaotična narava novinarskega poklica.
Iz uslužbenke v ljubljanskem lokalu se je prekvalificirala v kuharico na jahtah. Zadnjih nekaj let pa ima odprto podjetje, prek katerega strankam s polnimi žepi nudi lifestyle in organizacijske storitve.
Iz največjega kitajskega mesta se je oglasil Janko Le Ulaga, sin slovenskega veleposlanika, ki ga je poklicna pot pred desetletjem vrnila v rodno Kitajsko. V Šanghaju je preživel tudi obe koronski zaprtji in je tako lani neprekinjeno med štirimi stenami ostal kar dva meseca. Kako domačo spalnico spremeniti v badminton igrišče in v takšnih situacijah ohraniti trezno glavo?
Pri samem nabiranju kokosovih orehov med lokalnimi prebivalci veljajo posebna pravila. Kokos, ki pade na tla, pripada tistemu, ki prvi okrog njega v pesek nariše črto.
Čeprav so vešči gospodinjskih opravil, pa tokratna gostja opaža, da ne znajo z denarjem, prav tako pa šepa njihova organizacija. Včasih se zato pošali, da bi lahko v nasprotnem primeru na Zanzibarju denar kar pobirali.
Otroštvo je preživela na Koroškem. O sebi pravi, da ni bila nikoli posebej goreča hribolazka, pohodnica ali nasploh ljubiteljica narave. Vedno si je želela postati mestno dekle, nato pa jo je škotska pokrajina popolnoma prevzela.
Pred približno desetletjem se je preselila v Bilzen, flamsko mesto v Belgiji. Med drugim priznava, da se je šele tam naučila varčevati z denarjem.
Je lastnik 50 hektarjev posestva v sklopu plantaže, ki je velika nekaj več kot 200 hektarov v vasi Tamnjanica blizu Niša na jugu Srbije.
Tako domačini pravijo izoliranemu mestecu Fort McMurray na skrajnem severu kanadske province Alberta, kjer je 15 let prebivala naša gostja.
Kljub statusu športnice časa za počitek ni veliko, pravi 22-letna obetavna nogometašica Pia Božič.
Tokratni gost Globalne vasi je Niko Vereš, 25-letni padalec, ki je pred približno pol leta pograbil priložnost za sanjsko službo in se preselil v Dubaj.
Neveljaven email naslov