Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nekdanji rokometni reprezentant v mladinskih selekcijah, ki je z vztrajnostjo in odrekanjem uresničil svoje sanje, postal je namreč pilot pri družbi Emirates.
Igranje rokometa za Aleša Smiljaniča ni bila ovira na poti do pilotske kariere. Bolj stopnička in sredstvo. Ko je namreč igral v Španiji in pri različnih slovenskih klubih, mu je uspelo privarčevati nekaj denarja. Tako si je plačeval ure letenja in izobraževanje, da je sploh lahko dobil službo v letalstvu. Priznava pa, da je bilo usklajevanje letenja in treningov pogosto zelo naporno.
V mladinskih selekcijah rokometni reprezentant, ki je z vztrajnostjo in odrekanjem uresničil svoje sanje, postal je pilot pri družbi Emirates
Aleša Smiljaniča igranje rokometa ni oviralo na poti do pilotske kariere, bolj je pomenilo stopničko in obenem sredstvo. Ko je namreč igral v Španiji in pri različnih slovenskih klubih, mu je uspelo privarčevati dovolj denarja za plačevanje ur letenja in izobraževanje, s čimer je sploh lahko dobil službo v letalstvu. Priznava pa, da je bilo usklajevanje letenja in treningov pogosto zelo naporno.
Med rokometno kariero se je naučil marsičesa, kar mu koristi tudi kot pilotu. “Imeti živce pod nadzorom in da znaš delovati v kolektivu. V pilotski kabini je to izjemno pomembno. Če se pilota ne razumeta dobro, to ni dobro ne za letalo ne za potnike.” Za delovno mesto pri družbi Emirates je izvedel na njihovi spletni strani.
“Lani so iskali 500-600 novih pilotov. Ker sem izpolnjeval pogoje, sem se prijavil. Povabili so me na selekcijo v Dubaj, kjer so preverili tehnično znanje, kako letiš, motorične sposobnosti, predvsem pa psihološki profil, ali ustrezaš podjetju. Tukaj je namreč 4.000 pilotov in 20.000 stevardes, vsak ima svojo kulturo, svoje navade, ko pa si v letalu, moraš delovati kot ekipa.”
Ker ima družino, mu je delodajalec ob selitvi v Dubaj zagotovil hišo s plačanimi stroški. Položnic mu tako ni treba plačevati. Kot pojasnjuje, mu znesek v višini desetih odstotkov osnovne plače nakažejo v poseben pokojninski sklad, ki je pravzaprav njegov račun, subvencionirajo pa tudi otrokovo šolnino na zasebni šoli. Priznava, da je dobra tudi plača, ki je neobdavčena.
Pravi, da lahko primerjamo urejenost okolja vrhunskega rokometnega kluba ter svetovno uveljavljene in urejene letalske družbe. “V obeh primerih ti omogočajo veliko stvari, tvoja dolžnost pa je, da se osredotočiš in delaš tisto, kar od tebe pričakujejo.”
Nekdanji rokometni reprezentant v mladinskih selekcijah, ki je z vztrajnostjo in odrekanjem uresničil svoje sanje, postal je namreč pilot pri družbi Emirates.
Igranje rokometa za Aleša Smiljaniča ni bila ovira na poti do pilotske kariere. Bolj stopnička in sredstvo. Ko je namreč igral v Španiji in pri različnih slovenskih klubih, mu je uspelo privarčevati nekaj denarja. Tako si je plačeval ure letenja in izobraževanje, da je sploh lahko dobil službo v letalstvu. Priznava pa, da je bilo usklajevanje letenja in treningov pogosto zelo naporno.
V mladinskih selekcijah rokometni reprezentant, ki je z vztrajnostjo in odrekanjem uresničil svoje sanje, postal je pilot pri družbi Emirates
Aleša Smiljaniča igranje rokometa ni oviralo na poti do pilotske kariere, bolj je pomenilo stopničko in obenem sredstvo. Ko je namreč igral v Španiji in pri različnih slovenskih klubih, mu je uspelo privarčevati dovolj denarja za plačevanje ur letenja in izobraževanje, s čimer je sploh lahko dobil službo v letalstvu. Priznava pa, da je bilo usklajevanje letenja in treningov pogosto zelo naporno.
Med rokometno kariero se je naučil marsičesa, kar mu koristi tudi kot pilotu. “Imeti živce pod nadzorom in da znaš delovati v kolektivu. V pilotski kabini je to izjemno pomembno. Če se pilota ne razumeta dobro, to ni dobro ne za letalo ne za potnike.” Za delovno mesto pri družbi Emirates je izvedel na njihovi spletni strani.
“Lani so iskali 500-600 novih pilotov. Ker sem izpolnjeval pogoje, sem se prijavil. Povabili so me na selekcijo v Dubaj, kjer so preverili tehnično znanje, kako letiš, motorične sposobnosti, predvsem pa psihološki profil, ali ustrezaš podjetju. Tukaj je namreč 4.000 pilotov in 20.000 stevardes, vsak ima svojo kulturo, svoje navade, ko pa si v letalu, moraš delovati kot ekipa.”
Ker ima družino, mu je delodajalec ob selitvi v Dubaj zagotovil hišo s plačanimi stroški. Položnic mu tako ni treba plačevati. Kot pojasnjuje, mu znesek v višini desetih odstotkov osnovne plače nakažejo v poseben pokojninski sklad, ki je pravzaprav njegov račun, subvencionirajo pa tudi otrokovo šolnino na zasebni šoli. Priznava, da je dobra tudi plača, ki je neobdavčena.
Pravi, da lahko primerjamo urejenost okolja vrhunskega rokometnega kluba ter svetovno uveljavljene in urejene letalske družbe. “V obeh primerih ti omogočajo veliko stvari, tvoja dolžnost pa je, da se osredotočiš in delaš tisto, kar od tebe pričakujejo.”
Jan Stele je pet let živel v Parizu, zdaj pa se je preselil v Moskvo. Pravi, da je Putin car tudi med mladimi. Kot nekakšen idol.
Katja Dernulovec je dve leti živela na Novi Zelandiji, ker pa se ji je iztekla delovna viza, je morala nazaj domov.
Avstralija morda že dolgo ni več obljubljena dežela, se pa tudi tam dobi slovenske napolitanke in kranjsko klobaso. Sintija Dobrotinšek se je za Globalno vas javila iz Sydneya.
Iva živi na Tajvanu že sedem let. Kot večina gostov v Globalni vasi, je prišla zaradi študija, ostala pa zaradi službe.
V Globalni vasi smo gostili Marjeto Kuralt, ki trenutno živi in dela v Berlinu, kamor se je, zaradi onesnaženosti preselila iz Šanghaja.
Urša Cehner živi v prestolnici Azerbajdžana. Država in njena prestolnica odpirata svoja vrata in kot je povedala Urša, v Bakuju živi kar nekaj Slovencev. Kakšno je njeno življenje v starem mestnem jedru, ki je del svetovne dediščine UNESCA, lahko slišite v Globalni vasi.
Je prostovoljka, aktivistka, novinarka. 10 let po olimpijskih igrah v Atenah so ostali bridki spomini.
Aljoša Petrič že 2,5 leti živi na Kanarskih otokih. Preživlja se z modno in poročno fotografijo in surfa.
Tadej Vrabec je na Nizozemskem slabi 2 leti. Ob prihodu se je precej selil, zdaj pa je v mestu Leiden, saj je tako najbližje svoji službi.
Nina Rotner pravi, da je imela ob zmagi Nemcev na svetovnem prvenstvu v nogometu tudi ona solzne oči, čeprav sploh ne spremlja nogometa.
Neveljaven email naslov