Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Bali ni zgolj rajski otok. Med decembrom in februarjem traja t. i. sezona smeti. Kot pravi fotograf Domen Dolenc na obale vsak dan naplavi približno 20 ton plastike. Od lončkov, plastenk, embalaže sredstev za pomivanje posode do polivnila in vrečk.
Vse to fotografira, skoraj apokaliptične podobe pa tudi prek družabnih omrežij in bloga v opomin deli s svetom. “Več ljudi kot bo to videlo, prej se bo kaj spremenilo.”
Foto: Domen Dolenc
Plastiko z obale zjutraj pobirajo najbolj revni prebivalci, delo zvečer končajo buldožerji in tovornjaki
Bali ni le rajski otok. Med decembrom in februarjem traja t. i. sezona smeti. Fotograf Domen Dolenc pojasnjuje, da na obale vsak dan naplavi približno 20 ton plastike. Lončke, plastenke, embalažo sredstev za pomivanje posode, polivinil, vrečke …
Vse to fotografira, skoraj apokaliptične podobe pa tudi prek družabnih omrežij in bloga v opomin deli s svetom. “Več ljudi ko bo to videlo, prej se bo kaj spremenilo.”
Pojasnjuje, da zjutraj na obale pridejo najbolj revni domačini in poberejo del plastičnih nanosov. “S tem se preživljajo. Oni so tisti, ki še največ naredijo za reciklažo. Pobirajo plastenke, pokrovčke. Zvečer pa pridejo buldožerji, tovornjaki, ki potem to odpeljejo na deponije, kjer smeti v glavnem zažgejo.”
Živi v prestolnici Denpasar, milijonskem mestu, za katerega se zdi, da v njem živi sto milijonov ljudi. “Fino je, ampak je res gneča. Če greš kam z motorjem in je konica, porabiš vsaj dve uri za razdaljo 3-4 kilometre. Fino je tukaj živeti, vse je blizu. Motita edino gneča in vročina, ker je vse iz betona.”
V mestu se je že precej dobro privadil vožnje z motorjem. “Moja pravi, da sem že kar kaskader, tako kot domačini. Sicer vožnje obvladati ne moreš, ker pri domačinih nikoli ne veš, ali bo pripeljal po levi, desni ali po pločniku. Vseskozi moram biti pozoren.”
Če ga med vožnjo z motorjem ustavi policist, ve, da bodo sledila pogajanja. “Po navadi vpraša, ali se bova pogovarjala v modrih ali rdečih številkah. Modre so 50.000, kar je približno tri evre, rdeče so 100.000, kar je približno šest evrov. In seveda se pogovarjamo v modrih številkah, saj znam nekaj jezika in tako vedo, da živim tukaj.”
Bali ni zgolj rajski otok. Med decembrom in februarjem traja t. i. sezona smeti. Kot pravi fotograf Domen Dolenc na obale vsak dan naplavi približno 20 ton plastike. Od lončkov, plastenk, embalaže sredstev za pomivanje posode do polivnila in vrečk.
Vse to fotografira, skoraj apokaliptične podobe pa tudi prek družabnih omrežij in bloga v opomin deli s svetom. “Več ljudi kot bo to videlo, prej se bo kaj spremenilo.”
Foto: Domen Dolenc
Plastiko z obale zjutraj pobirajo najbolj revni prebivalci, delo zvečer končajo buldožerji in tovornjaki
Bali ni le rajski otok. Med decembrom in februarjem traja t. i. sezona smeti. Fotograf Domen Dolenc pojasnjuje, da na obale vsak dan naplavi približno 20 ton plastike. Lončke, plastenke, embalažo sredstev za pomivanje posode, polivinil, vrečke …
Vse to fotografira, skoraj apokaliptične podobe pa tudi prek družabnih omrežij in bloga v opomin deli s svetom. “Več ljudi ko bo to videlo, prej se bo kaj spremenilo.”
Pojasnjuje, da zjutraj na obale pridejo najbolj revni domačini in poberejo del plastičnih nanosov. “S tem se preživljajo. Oni so tisti, ki še največ naredijo za reciklažo. Pobirajo plastenke, pokrovčke. Zvečer pa pridejo buldožerji, tovornjaki, ki potem to odpeljejo na deponije, kjer smeti v glavnem zažgejo.”
Živi v prestolnici Denpasar, milijonskem mestu, za katerega se zdi, da v njem živi sto milijonov ljudi. “Fino je, ampak je res gneča. Če greš kam z motorjem in je konica, porabiš vsaj dve uri za razdaljo 3-4 kilometre. Fino je tukaj živeti, vse je blizu. Motita edino gneča in vročina, ker je vse iz betona.”
V mestu se je že precej dobro privadil vožnje z motorjem. “Moja pravi, da sem že kar kaskader, tako kot domačini. Sicer vožnje obvladati ne moreš, ker pri domačinih nikoli ne veš, ali bo pripeljal po levi, desni ali po pločniku. Vseskozi moram biti pozoren.”
Če ga med vožnjo z motorjem ustavi policist, ve, da bodo sledila pogajanja. “Po navadi vpraša, ali se bova pogovarjala v modrih ali rdečih številkah. Modre so 50.000, kar je približno tri evre, rdeče so 100.000, kar je približno šest evrov. In seveda se pogovarjamo v modrih številkah, saj znam nekaj jezika in tako vedo, da živim tukaj.”
Poleg naravnega bogastva ozemlja, na katerem bivamo, smo si Slovenci in Novozelandci podobni tudi po življenjskem slogu.
Luka Golež je bil v najstniških letih obetaven košarkar, a je namesto športne kariere zaplaval v akademske vode.
S prijateljem sta se tako pred nekaj leti v iskanju novih izzivov in močno željo po uspehu podala na pot do zvezd. Kot primerno izstrelišče v vesolje, ki ga krasijo zvezde svetovne estrade, odete v oblačila najmočnejših blagovnih znamk, sta izbrala London. Tam se je Jožef pogovarjal z velikimi imeni šovbiznisa, kot so Robert De Niro, Adriana Lima, Sophie Turner, David Schwimmer in Naomi Campbell. Slednja ga je samo s svojo prezenco in par besedami tako navdušila, da je pozneje spisal knjigo s protagonistko, katere osebnost temelji na njeni, za “Rossa iz Prijateljev” pa pravi, da je eden najbolj pristnih in priljudnih zvezdnikov, kar jih lahko spoznaš.
Fotograf in reportažni novinar zadnjih deset let prebiva v največjem južnoameriškem mestu Sao Paulo v Braziliji, kjer se po njegovih besedah zaradi gneče, neprijazne infrastrukture, kaotičnih razmer v prometu ter socialnih razlik in kriminala ne živi prav dobro. Zato razmišlja o vrnitvi v Slovenijo.
Fotograf in reportažni novinar zadnjih deset let prebiva v največjem južnoameriškem mestu Sao Paulo v Braziliji, kjer se po njegovih besedah zaradi gneče, neprijazne infrastrukture, kaotičnih razmer v prometu ter socialnih razlik in kriminala ne živi prav dobro. Zato razmišlja o vrnitvi v Slovenijo.
Aprila Cotič Jasaitiene dela v valutni banki, kjer je zadolžena za komuniciranje s poslovnimi partnerji z Balkana. V baltski državi, ki ji je dolga desetletja vladal komunistični režim nekdanje Sovjetske zveze, povprečna bruto plača dosega manj kot osemsto evrov. Veliko je sive ekonomije; podjetja delavcem uradno izplačujejo minimalno plačo. Da bi državi plačevala čim manj prispevkov, dodatke k plačam podjetja urejajo z raznimi aneksi ali pa izplačujejo kar “na roko”.
Boštjan Božič z ženo Vietnamko prebiva v Vancouvru v kanadski provinci Britanska Kolumbija, a v glavnem meni, da se tako v Sloveniji kot na jugovzhodu Azije – če prezremo onesnaženost – živi bolje. Za Vancouver sicer pravi, da je »Slovenija v malem«: tako kot mi tam so zelo ponosni na to, da imajo na tako majhnem ozemlju gore in morje, radi se pa tudi primerjajo s sosedi Američani – tako kot mi z Avstrijci, pri katerih je trava vselej bolj zelena, plače so višje, najemnine stanovanj in davki nižji itn.
Gostja prve epizode nove sezone je Jasmina Gregor, ki je več let delala na luksuznih križarkah. O dragocenih izkušnjah življenja na ladji, bivanju v majhni sobici (praviloma brez oken), ter o skupni točki križarjenja in resničnostnega šova.
Posebna poletna izdaja Globalne vasi: Slovenija, (tudi) moja dežela! Gostimo športnike, glasbenike in druge posebneže, ki so sicer rojeni v tujini, a so za svoj dom – po takšnem ali drugačnem naključju – izbrali Slovenijo.
Posebna poletna izdaja Globalne vasi: Slovenija, (tudi) moja dežela! Gostimo športnike, glasbenike in druge posebneže, ki so sicer rojeni v tujini, a so za svoj dom – po takšnem ali drugačnem naključju – izbrali Slovenijo.
Posebna poletna izdaja Globalne vasi: Slovenija, (tudi) moja dežela! Gostimo športnike, glasbenike in druge posebneže, ki so sicer rojeni v tujini, a so za svoj dom – po takšnem ali drugačnem naključju – izbrali Slovenijo.
Posebna poletna izdaja Globalne vasi: Slovenija, (tudi) moja dežela! Gostimo športnike, glasbenike in druge posebneže, ki so sicer rojeni v tujini, a so za svoj dom – po takšnem ali drugačnem naključju – izbrali Slovenijo.
Posebna poletna izdaja Globalne vasi: Slovenija, (tudi) moja dežela! Gostimo športnike, glasbenike in druge posebneže, ki so sicer rojeni v tujini, a so za svoj dom – po takšnem ali drugačnem naključju – izbrali Slovenijo.
Magistra arabskih študij je v Kairu spoznala moža Mustafo. Nekaj let sta preživela v Londonu, nato pa se zaradi boljše kakovosti življenja v Sloveniji preselila nazaj v njeno rojstno vas.
Samo v obdobju študija je zamenjala sedem naslovov; izkušnje je nabirala na Finskem, Danskem, v Avstriji, Španiji (in Kataloniji) ter v Braziliji. Zadnjih nekaj let pa kot podjetnica v vinarskem turizmu dela na rodnem Dolenjskem. Ugotavlja, da lokalno okolje v večini primerov ne prepoznava vrednosti v tujini izobraženih “povratnikov”.
V novem nadaljevanju serije globalnih povratnikov gostuje zelo izkušena zdomka, ki je večino zdomskih dni preživela v Indoneziji. Polona Lupinšek je med drugim živela na Baliju ter študirala potisk na svilo, ki se imenuje batik. Po vrnitvi v domovino zime preživlja na Rogli, preostali del leta pa ob Soči.
Lea Rikato Ružič v času gospodarske krize v Sloveniji ni našla zadovoljivih ponudb za delo, se ji je pa že med študijem ponudila priložnost za delo v Birminghamu. Tam sta skupaj s partnerjem, prav tako Slovencem, preživela nekaj let, nedavno pa sta se (zlasti) v želji po tem, da otroku omogočita življenje v čim boljšem okolju, vrnila v Ljubljano. Birmingham Lei ostaja v lepem spominu, ki v številnih pogledih ruši predstave o sivem, vlažnem in umazanem (post)industrijskem mestu, v katerem lahko človek kvečjemu hodi od doma na delo in iz službe domov spat.
Poročila sta se v Sloveniji, potem pa kar hitro preselila v Orlando na Floridi. Mojca si je poiskala novo službo in z možem sta se odločila ostati v Združenih državah, vsaj dokler njuna sinova ne odrasteta. Tik pred vpisom starejšega v šolo pa sta si premislila, prvotni načrt obrnila na glavo in se vrnila v Slovenijo. Pri tem se je velikanska večnadstropna klasično slovenska hiša Mojčinih staršev izkazala za zelo dobrodošlo rezervo.
O manjšem mestecu zahodno od Amsterdama pravi, da ima vse, kar ponuja prestolnica – razen trum turistov. Po zaslugi številnih zelenih kotičkov se je Haarlem v zadnjih letih proslavil kot priljubljen cilj mladih družin, zato so najemnine in cene nepremičnin poskočile v nebo. Novopečena mamica izdaja tudi, koliko porodniške odsotnosti z dela ji je omogočil delodajalec, in zakaj je na Nizozemskem normalno, da otroka že pri štirih mesecih vpišejo v vrtec.
Takoj po srednji šoli je ušel v tujino: za izpolnitev pogojev za vpis na Univerzo v Kölnu se je v dveh tednih naučil nemškega jezika. Študijska pot, na kateri je doslej nabral kar tri magisterije (zdaj končuje še doktorat), ga je nazadnje pripeljala do Združenih držav, kjer sta se ustalila z zdajšnjo ženo, britansko potomko Nikaragovke in Čilenca. Zdaj živita v elitni soseski mesta Chevy Chase na robu Washingtona, kjer se že najnižje mesečne najemnine merijo v več tisočakih na osebo, a občasno vendarle občutita v zadnjih letih dobro utrjeno stigmo priseljencev v Trumpovi krasni novi Ameriki. Pravi, da se je kot Primorec že ob selitvi v Ljubljano v najstniških letih počutil tujca, a da ga to pravzaprav nikoli ni motilo, ker se je vselej gibal v narodnostno in kulturno pisanih krogih. Medtem ko nastopa za “ameriško smetano” in sodeluje z nekaterimi najuglednejšimi glasbeniki, hkrati glasno zavrača stališče, da je klasična glasba (izključno) domena premožnih slojev prebivalstva.
Neveljaven email naslov