Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Bali ni zgolj rajski otok. Med decembrom in februarjem traja t. i. sezona smeti. Kot pravi fotograf Domen Dolenc na obale vsak dan naplavi približno 20 ton plastike. Od lončkov, plastenk, embalaže sredstev za pomivanje posode do polivnila in vrečk.
Vse to fotografira, skoraj apokaliptične podobe pa tudi prek družabnih omrežij in bloga v opomin deli s svetom. “Več ljudi kot bo to videlo, prej se bo kaj spremenilo.”
Foto: Domen Dolenc
Plastiko z obale zjutraj pobirajo najbolj revni prebivalci, delo zvečer končajo buldožerji in tovornjaki
Bali ni le rajski otok. Med decembrom in februarjem traja t. i. sezona smeti. Fotograf Domen Dolenc pojasnjuje, da na obale vsak dan naplavi približno 20 ton plastike. Lončke, plastenke, embalažo sredstev za pomivanje posode, polivinil, vrečke …
Vse to fotografira, skoraj apokaliptične podobe pa tudi prek družabnih omrežij in bloga v opomin deli s svetom. “Več ljudi ko bo to videlo, prej se bo kaj spremenilo.”
Pojasnjuje, da zjutraj na obale pridejo najbolj revni domačini in poberejo del plastičnih nanosov. “S tem se preživljajo. Oni so tisti, ki še največ naredijo za reciklažo. Pobirajo plastenke, pokrovčke. Zvečer pa pridejo buldožerji, tovornjaki, ki potem to odpeljejo na deponije, kjer smeti v glavnem zažgejo.”
Živi v prestolnici Denpasar, milijonskem mestu, za katerega se zdi, da v njem živi sto milijonov ljudi. “Fino je, ampak je res gneča. Če greš kam z motorjem in je konica, porabiš vsaj dve uri za razdaljo 3-4 kilometre. Fino je tukaj živeti, vse je blizu. Motita edino gneča in vročina, ker je vse iz betona.”
V mestu se je že precej dobro privadil vožnje z motorjem. “Moja pravi, da sem že kar kaskader, tako kot domačini. Sicer vožnje obvladati ne moreš, ker pri domačinih nikoli ne veš, ali bo pripeljal po levi, desni ali po pločniku. Vseskozi moram biti pozoren.”
Če ga med vožnjo z motorjem ustavi policist, ve, da bodo sledila pogajanja. “Po navadi vpraša, ali se bova pogovarjala v modrih ali rdečih številkah. Modre so 50.000, kar je približno tri evre, rdeče so 100.000, kar je približno šest evrov. In seveda se pogovarjamo v modrih številkah, saj znam nekaj jezika in tako vedo, da živim tukaj.”
Bali ni zgolj rajski otok. Med decembrom in februarjem traja t. i. sezona smeti. Kot pravi fotograf Domen Dolenc na obale vsak dan naplavi približno 20 ton plastike. Od lončkov, plastenk, embalaže sredstev za pomivanje posode do polivnila in vrečk.
Vse to fotografira, skoraj apokaliptične podobe pa tudi prek družabnih omrežij in bloga v opomin deli s svetom. “Več ljudi kot bo to videlo, prej se bo kaj spremenilo.”
Foto: Domen Dolenc
Plastiko z obale zjutraj pobirajo najbolj revni prebivalci, delo zvečer končajo buldožerji in tovornjaki
Bali ni le rajski otok. Med decembrom in februarjem traja t. i. sezona smeti. Fotograf Domen Dolenc pojasnjuje, da na obale vsak dan naplavi približno 20 ton plastike. Lončke, plastenke, embalažo sredstev za pomivanje posode, polivinil, vrečke …
Vse to fotografira, skoraj apokaliptične podobe pa tudi prek družabnih omrežij in bloga v opomin deli s svetom. “Več ljudi ko bo to videlo, prej se bo kaj spremenilo.”
Pojasnjuje, da zjutraj na obale pridejo najbolj revni domačini in poberejo del plastičnih nanosov. “S tem se preživljajo. Oni so tisti, ki še največ naredijo za reciklažo. Pobirajo plastenke, pokrovčke. Zvečer pa pridejo buldožerji, tovornjaki, ki potem to odpeljejo na deponije, kjer smeti v glavnem zažgejo.”
Živi v prestolnici Denpasar, milijonskem mestu, za katerega se zdi, da v njem živi sto milijonov ljudi. “Fino je, ampak je res gneča. Če greš kam z motorjem in je konica, porabiš vsaj dve uri za razdaljo 3-4 kilometre. Fino je tukaj živeti, vse je blizu. Motita edino gneča in vročina, ker je vse iz betona.”
V mestu se je že precej dobro privadil vožnje z motorjem. “Moja pravi, da sem že kar kaskader, tako kot domačini. Sicer vožnje obvladati ne moreš, ker pri domačinih nikoli ne veš, ali bo pripeljal po levi, desni ali po pločniku. Vseskozi moram biti pozoren.”
Če ga med vožnjo z motorjem ustavi policist, ve, da bodo sledila pogajanja. “Po navadi vpraša, ali se bova pogovarjala v modrih ali rdečih številkah. Modre so 50.000, kar je približno tri evre, rdeče so 100.000, kar je približno šest evrov. In seveda se pogovarjamo v modrih številkah, saj znam nekaj jezika in tako vedo, da živim tukaj.”
Bil je začetek februarja, ko je mlada Slovenka dobila potrditev pripravništva v mestu Varese. Ko se je sredi meseca selila, o vsej tej epidemiji še ni bilo govora oziroma je bila neka oddaljena stvar na Kitajskem. V treh tednih pa so se začele stvari zapletati. “Na začetku se mi je zdelo, da virusu nihče ne pripisuje prevelikega pomena. Potem se je začelo govoriti o hudi nalezljivosti, prišli so pozivi k previdnosti in umivanju rok, na koncu pa obvezno delo od doma. Počasen začetek ter zelo hiter konec, bi lahko rekla.” Priznava, da je tudi sama zamahovala z roko, nato pa je postala precej bolj pazljiva, a ne panična.
Podiplomski študent sinologije v Nandžingu na Kitajskem, kjer se življenje po več mesecih karantene in omejitve javnega življenje počasi vrača v ustaljene tirnice. Pogovarjali smo se o njegovem bivanju v karanteni v študentskem domu, o kitajski politiki v povezavi z njihovimi pristopi k omejevanju epidemije ter razmišljali o razlikah med vzhodom in zahodom.
Nataša Obermajer živi in dela v Antwerpnu. Zaposlena je v podjetju, ki se ukvarja z razvojem zdravil – predvsem za raka. Se pa ena njihovih ekip že ukvarja tudi s testiranjem seruma z okužbo novega koronavirusa. Po njenem bo to trajalo najmanj 12 mesecev. Kot farmacevtka se kritično sprašuje tudi o zdravstvenih sistemih po svetu. Vlade so namreč v paniki in želji po zaščiti okuženih z novim virusom v veliki meri pozabili srednjeročno planirati in tako morda povzročili več škode ostalim bolnikom.
Jasmino Takano je že v otroštvu, ko je večino svojega prostega časa posvečala gledanju japonskih animiranih risank, navdušila Dežela vzhajajočega sonca.
Anže Štupar je med njeno študijsko izmenjavo v Sloveniji spoznal Paragvajko, se zaljubil, nato pa skupaj z njo preselil v mesto Luque blizu prestolnice Asunción.
Ana Žigo na Otoku prebiva že dobrih deset let, a se še vedno čudi temu, da zaprejo ceste in šole že, če zapade pet centimetrov snega.
Živa je po nekaj letih v Avstraliji preuredila svoj uradni status. Po izteku delovne in počitniške vize je zaprosila za tako imenovano partnersko, ki ji omogoča bivanje tam pod pogojem, da dokaže pristnost svojega ljubezenskega razmerja z domačinom. Opisovanje intimnosti njune zveze neznanim pristojnim birokratom in predložitev vseh dokazil o resničnosti razmerja, kot so zelo osebna SMS sporočila ipd., je bila ena najbolj nenavadnih in tudi neprijetnih izkušenj, ki si jih je nabrala med spoznavanjem Avstralije. To pa je že pred izselitvijo iz Slovenije prečesala po dolgem in počez.
Učitelj smučanja je zadnjih šest let redno letal z enega konca sveta na drugega.
Nika se je pred dobrimi štirimi leti preselila v Katalonijo k svojemu partnerju, ki ga je spoznala, ko je bil na študijski izmenjavi v Sloveniji.
Direktor izpostave podjetja avtomobilske industrije v Suzhouju te dni igra vlogo kriznega menedžerja na daljavo.
Skoraj natanko pet let potem, ko smo v oddaji gostili Dušana Repiča, ki je na Baliju ustanovil potapljaški center, smo h klepetu povabili njegova naslednika.
Ker ima Birminghama “poln kufer” polni kovčke in se z vmesnim postankom na Novi Zelandiji vrača v Slovenijo.
Nekoč oglaševalka, danes pa lastnica podjetja, ki se ukvarja s prodajo kozmetike.
Anja Catherine Limon je v približno enakem deležu Slovenka in Angležinja. Po študiju pri nas in na Otoku je pristala na "tretjem" koncu Evrope – v Berlinu.
Kaja Doupona že šest let živi na Švedskem, tja se je po končanem študiju komunikologije odpravila študirat matematiko. Čeprav je nikoli prej ni marala!
Celjanka, učiteljica nemščine se je 100 let potem, ko se je na pot okrog sveta odpravila njena someščanka in ena največjih svetovnih popotnic Alma Karlin, odpravila po njenih stopinjah.
Filozofinja, teologinja in veterinarska tehnica se po šestih letih življenja v Carigradu z možem domačinom loteva novega življenjskega izziva.
Mateja Pavlič že deset let z možem živi v soparnem močvirju globokega juga Združenih držav, družbo jima delajo simpatično odbite evolucijske stvaritve.
Zarja Protner je novinarka in komunikologinja, ki večino svojega časa preživi na Facebooku.
Generativni fonolog se po letih preseljevanja z ene na drugo svetovno univerzo v Torontu prvič počuti domače.
Neveljaven email naslov