Blaž Križnik je v Seulu profesor na šoli za urbane študije. Pravi, da ga o varnosti običajno sprašujejo prijatelji iz domovine in Evrope, sam pa večje napetosti pri Južnih Korejcih ne opazi. “Razlog je po eni strani najbrž v tem, da so ljudje navajeni, saj se krize s Severno Korejo nekako periodično pojavljajo zadnje desetletje, po drugi strani pa imajo ljudje tudi cel kup težav, povezanih z njihovo službo, izobraževanjem, otroki, tako da imam včasih vtis, da se nimajo časa ukvarjati s Severno Korejo.” Seul je po njegovem skozi slovenske oči videti kot velika nesreča, nekaj podobnega pa si najbrž mislijo Južni Korejci o Sloveniji.

Profesor Blaž Križnik v Seulu opaža, da so ljudje stalne krize navajeni in predvsem obremenjeni z drugimi skrbmi

Blaž Križnik osem let živi v Seulu. Na tamkajšnji univerzi je profesor na šoli za urbane študije, na kateri predava tudi urbano sociologijo. Pravi, da ga o varnosti običajno sprašujejo prijatelji iz domovine in Evrope, sam pa večje napetosti pri Južnih Korejcih ne opazi.

“Razlog je po eni strani najbrž v tem, da so ljudje navajeni, saj se krize s Severno Korejo nekako periodično pojavljajo zadnje desetletje, po drugi strani pa imajo ljudje tudi cel kup težav, povezanih z njihovo službo, izobraževanjem, otroki, tako da imam včasih vtis, da se nimajo časa ukvarjati s Severno Korejo.”

Seul je po njegovem skozi slovenske oči videti kot velika nesreča. “Mesto, okolje in navade ljudi so tako zelo drugačni, da s slovenskega gledišča vse skupaj nima veliko smisla. Ampak podobno tudi Korejci mislijo o Sloveniji. Kadar jim povem, da nas je samo dva milijona, me vprašajo, ali je sploh vredno imeti državo za dva milijona ljudi in nekaj podobnega menijo tudi o Ljubljani. Skratka, za njih je vse skupaj premajhno, tako kot se nam Koreja in Seul zdita prevelika.”