Ko je leta 1997 kot štipendist japonske vlade Dževo Alibegić prišel v državo, ga je čakalo pol leta intenzivnega tečaja. “Šest ur dnevno so trajala predavanja samo v japonščini. Nihče od profesorjev z nami ni spregovoril angleško. Tako da je bila vzgoja res špartanska. V pol leta smo se naučili toliko pismenk in osnovne slovnice, kolikor je zna japonski osnovnošolec. Sliši se malo, ampak zame je bilo zelo grozno.” Doktor kemijskega inženirstva zdaj dela v podjetju, v katerem se ukvarjajo s konceptom pametnih mest in rešujejo okoljske dileme, tudi z optimizacijo prometa.

Japoncem Dževo Alibegić pojasnjuje, da gre dnevno skozi tokijsko železniško postajo dvakrat toliko potnikov, kolikor je prebivalcev v Sloveniji

Ko je leta 1997 kot štipendist japonske vlade Dževo Alibegić prišel v državo, ga je čakalo pol leta intenzivnega tečaja. “Šest ur dnevno so trajala predavanja samo v japonščini. Nihče od profesorjev z nami ni spregovoril angleško. Tako da je bila vzgoja res špartanska. V pol leta smo se naučili toliko pismenk in osnovne slovnice, kolikor je zna japonski osnovnošolec. Sliši se malo, ampak zame je bilo zelo grozno.”

Doktor kemijskega inženirstva zdaj dela v podjetju, v katerem se ukvarjajo s konceptom pametnih mest in rešujejo okoljske dileme, tudi z optimizacijo prometa.

Ko je nekoč profesorja vprašal, zakaj japonski sodelavci ne jemljejo dopusta, mu je ta odgovoril: “Dževo, če imamo mi preveč časa, ne vemo, kaj bi z njim počeli.” Malo za šalo, dodaja Dževo in nadaljuje, da se z novimi generacijami delovne navade spreminjajo. Tudi pregovorna japonska natančnost po njegovih izkušnjah včasih šepa. “Zelo dosledni so pri začetku sestankov, ne znajo pa jih pravočasno končati.”