Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ko je leta 1997 kot štipendist japonske vlade Dževo Alibegić prišel v državo, ga je čakalo pol leta intenzivnega tečaja. “Šest ur dnevno so trajala predavanja samo v japonščini. Nihče od profesorjev z nami ni spregovoril angleško. Tako da je bila vzgoja res špartanska. V pol leta smo se naučili toliko pismenk in osnovne slovnice, kolikor je zna japonski osnovnošolec. Sliši se malo, ampak zame je bilo zelo grozno.” Doktor kemijskega inženirstva zdaj dela v podjetju, v katerem se ukvarjajo s konceptom pametnih mest in rešujejo okoljske dileme, tudi z optimizacijo prometa.
Japoncem Dževo Alibegić pojasnjuje, da gre dnevno skozi tokijsko železniško postajo dvakrat toliko potnikov, kolikor je prebivalcev v Sloveniji
Ko je leta 1997 kot štipendist japonske vlade Dževo Alibegić prišel v državo, ga je čakalo pol leta intenzivnega tečaja. “Šest ur dnevno so trajala predavanja samo v japonščini. Nihče od profesorjev z nami ni spregovoril angleško. Tako da je bila vzgoja res špartanska. V pol leta smo se naučili toliko pismenk in osnovne slovnice, kolikor je zna japonski osnovnošolec. Sliši se malo, ampak zame je bilo zelo grozno.”
Doktor kemijskega inženirstva zdaj dela v podjetju, v katerem se ukvarjajo s konceptom pametnih mest in rešujejo okoljske dileme, tudi z optimizacijo prometa.
Ko je nekoč profesorja vprašal, zakaj japonski sodelavci ne jemljejo dopusta, mu je ta odgovoril: “Dževo, če imamo mi preveč časa, ne vemo, kaj bi z njim počeli.” Malo za šalo, dodaja Dževo in nadaljuje, da se z novimi generacijami delovne navade spreminjajo. Tudi pregovorna japonska natančnost po njegovih izkušnjah včasih šepa. “Zelo dosledni so pri začetku sestankov, ne znajo pa jih pravočasno končati.”
Ko je leta 1997 kot štipendist japonske vlade Dževo Alibegić prišel v državo, ga je čakalo pol leta intenzivnega tečaja. “Šest ur dnevno so trajala predavanja samo v japonščini. Nihče od profesorjev z nami ni spregovoril angleško. Tako da je bila vzgoja res špartanska. V pol leta smo se naučili toliko pismenk in osnovne slovnice, kolikor je zna japonski osnovnošolec. Sliši se malo, ampak zame je bilo zelo grozno.” Doktor kemijskega inženirstva zdaj dela v podjetju, v katerem se ukvarjajo s konceptom pametnih mest in rešujejo okoljske dileme, tudi z optimizacijo prometa.
Japoncem Dževo Alibegić pojasnjuje, da gre dnevno skozi tokijsko železniško postajo dvakrat toliko potnikov, kolikor je prebivalcev v Sloveniji
Ko je leta 1997 kot štipendist japonske vlade Dževo Alibegić prišel v državo, ga je čakalo pol leta intenzivnega tečaja. “Šest ur dnevno so trajala predavanja samo v japonščini. Nihče od profesorjev z nami ni spregovoril angleško. Tako da je bila vzgoja res špartanska. V pol leta smo se naučili toliko pismenk in osnovne slovnice, kolikor je zna japonski osnovnošolec. Sliši se malo, ampak zame je bilo zelo grozno.”
Doktor kemijskega inženirstva zdaj dela v podjetju, v katerem se ukvarjajo s konceptom pametnih mest in rešujejo okoljske dileme, tudi z optimizacijo prometa.
Ko je nekoč profesorja vprašal, zakaj japonski sodelavci ne jemljejo dopusta, mu je ta odgovoril: “Dževo, če imamo mi preveč časa, ne vemo, kaj bi z njim počeli.” Malo za šalo, dodaja Dževo in nadaljuje, da se z novimi generacijami delovne navade spreminjajo. Tudi pregovorna japonska natančnost po njegovih izkušnjah včasih šepa. “Zelo dosledni so pri začetku sestankov, ne znajo pa jih pravočasno končati.”
Julijo Sardelić je v Firence pripeljala akademska kariera, všeč ji je predvsem toplo podnebje in oblična kava. Pravi, da mesto včasih deluje kar kot ameriška enklava.
Nadarjen slovenski kontrabasist mlajše generacije, ki je bil leta 2011 sprejet med slovite Dunajske filharmonike.
Maja Rutar Smedmark je v Älmhult na Švedskem prišla po velikem naključju. Älmhult je rodni kraj Ikee.
Staša Mlekuž v Kolombu živi že tri leta, preživlja se z delom v turizmu, ukvarja pa se tudi z organizacijo porok. Pravi, da se za poroko na Šri Lanki največkrat odločajo mladi avanturistični pari, ki si želijo majhen intimen obred.
Urška Leban živi v Varšavi, Poljake skuša prepričati, da so tudi slovenska vina komercialno zanimiva. S poljskim zdravstvenim sistemom ima tudi slabe izkušnje, ob porodu so ji skoraj zamenjali otroka.
Matija Krajnc že tri leta živi in dela na Nizozemskem. Pred kratkim se je preselil v mesto Den Bosch ('s-Hertogenbosch).
Žiga Pirnat je glasbenik, ki je stalno na poti med Ljubljano in Los Angelesom.
Marino Ferfolja je v London odpeljala ljubezen do vina in delo v Wine Intelligence.
Marino Ferfolja je v London odpeljala ljubezen do vina in delo v Wine Intelligence.
Hana Stevič je najmlajša gostja Globalne vasi do zdaj. V ZDA opravlja srednjo šolo, za to možnost pa se je morala precej potruditi - celo šolsko leto je izpolnjevala papirje in obrazce.
Simona Gale že nekaj let prebiva v avstrijski prestolnici: "Živim Dunaj. Uživam v stvareh, ki jih turisti ne doživijo. Mesto je multi-kulti in ponuja cel kup zanimivih stvari."
Neveljaven email naslov