Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ko je leta 1997 kot štipendist japonske vlade Dževo Alibegić prišel v državo, ga je čakalo pol leta intenzivnega tečaja. “Šest ur dnevno so trajala predavanja samo v japonščini. Nihče od profesorjev z nami ni spregovoril angleško. Tako da je bila vzgoja res špartanska. V pol leta smo se naučili toliko pismenk in osnovne slovnice, kolikor je zna japonski osnovnošolec. Sliši se malo, ampak zame je bilo zelo grozno.” Doktor kemijskega inženirstva zdaj dela v podjetju, v katerem se ukvarjajo s konceptom pametnih mest in rešujejo okoljske dileme, tudi z optimizacijo prometa.
Japoncem Dževo Alibegić pojasnjuje, da gre dnevno skozi tokijsko železniško postajo dvakrat toliko potnikov, kolikor je prebivalcev v Sloveniji
Ko je leta 1997 kot štipendist japonske vlade Dževo Alibegić prišel v državo, ga je čakalo pol leta intenzivnega tečaja. “Šest ur dnevno so trajala predavanja samo v japonščini. Nihče od profesorjev z nami ni spregovoril angleško. Tako da je bila vzgoja res špartanska. V pol leta smo se naučili toliko pismenk in osnovne slovnice, kolikor je zna japonski osnovnošolec. Sliši se malo, ampak zame je bilo zelo grozno.”
Doktor kemijskega inženirstva zdaj dela v podjetju, v katerem se ukvarjajo s konceptom pametnih mest in rešujejo okoljske dileme, tudi z optimizacijo prometa.
Ko je nekoč profesorja vprašal, zakaj japonski sodelavci ne jemljejo dopusta, mu je ta odgovoril: “Dževo, če imamo mi preveč časa, ne vemo, kaj bi z njim počeli.” Malo za šalo, dodaja Dževo in nadaljuje, da se z novimi generacijami delovne navade spreminjajo. Tudi pregovorna japonska natančnost po njegovih izkušnjah včasih šepa. “Zelo dosledni so pri začetku sestankov, ne znajo pa jih pravočasno končati.”
Ko je leta 1997 kot štipendist japonske vlade Dževo Alibegić prišel v državo, ga je čakalo pol leta intenzivnega tečaja. “Šest ur dnevno so trajala predavanja samo v japonščini. Nihče od profesorjev z nami ni spregovoril angleško. Tako da je bila vzgoja res špartanska. V pol leta smo se naučili toliko pismenk in osnovne slovnice, kolikor je zna japonski osnovnošolec. Sliši se malo, ampak zame je bilo zelo grozno.” Doktor kemijskega inženirstva zdaj dela v podjetju, v katerem se ukvarjajo s konceptom pametnih mest in rešujejo okoljske dileme, tudi z optimizacijo prometa.
Japoncem Dževo Alibegić pojasnjuje, da gre dnevno skozi tokijsko železniško postajo dvakrat toliko potnikov, kolikor je prebivalcev v Sloveniji
Ko je leta 1997 kot štipendist japonske vlade Dževo Alibegić prišel v državo, ga je čakalo pol leta intenzivnega tečaja. “Šest ur dnevno so trajala predavanja samo v japonščini. Nihče od profesorjev z nami ni spregovoril angleško. Tako da je bila vzgoja res špartanska. V pol leta smo se naučili toliko pismenk in osnovne slovnice, kolikor je zna japonski osnovnošolec. Sliši se malo, ampak zame je bilo zelo grozno.”
Doktor kemijskega inženirstva zdaj dela v podjetju, v katerem se ukvarjajo s konceptom pametnih mest in rešujejo okoljske dileme, tudi z optimizacijo prometa.
Ko je nekoč profesorja vprašal, zakaj japonski sodelavci ne jemljejo dopusta, mu je ta odgovoril: “Dževo, če imamo mi preveč časa, ne vemo, kaj bi z njim počeli.” Malo za šalo, dodaja Dževo in nadaljuje, da se z novimi generacijami delovne navade spreminjajo. Tudi pregovorna japonska natančnost po njegovih izkušnjah včasih šepa. “Zelo dosledni so pri začetku sestankov, ne znajo pa jih pravočasno končati.”
Neveljaven email naslov