Ko pride Slovenec na Finsko, se vpraša, kam bi z vsem prostim časom, pravi glasbena pedagoginja in zborovodkinja Kristina Bogataj. Dodaja, da ljudje stvari cenijo po učinku, deloholizem pa ni vrlina. “Že na akademiji nisem bila prisotna po 6 ali 12 ur, takrat sem bila tam po dve ali tri ure na dan, potem sem šla domov premišljevat in vadit.”

Kristina Bogataj je zborovodkinja in glasbena pedagoginja, ki v Helsinkih ceni iskrenost ljudi in odnos do prostega časa

Na Finskem ljudje stvari cenijo po učinku, deloholizem pa ni vrlina, pravi Kristina Bogataj. “Že na akademiji nisem bila prisotna po šest ali dvanajst ur, takrat sem bila tam po dve ali tri ure na dan, potem sem šla domov premišljevat in vadit.”

Na ta način, dodaja, študent nima občutka, da izgublja čas, v urniku pa se najdejo luknje, ki omogočajo rekreacijo in druženje s prijatelji, “tudi zato, ker se Finci zavedajo, da se s tem ljudje nekako obogatijo, najdejo določene izkušnje, ki jih sami v svojih lastnih krogih in mislih ne bi.”

Na Finskem je spoznala tudi fanta, ki se, prevedeno, piše Finec. Že med študijsko izmenjavo pa je bila varuška in glasbena pedagoginja pri eni od finskih družin. Štipendija ji namreč ne bi zadostovala niti za najemnino. “To mi ni rešilo samo stanovanjskega problema, prineslo mi je tudi pristno izkušnjo finske družine, finskega okolja, kako se pogovarjajo, kako gledajo na določene stvari.”