Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Otok Berry je majhen, odmaknjen, neposeljen otok ob zahodni obali Kanade, edini prebivalci so medvedi in kakšna puma. Tjaša Obrulek dela v manjši koči. Turiste, ki pridejo tja na počitek, v času sezone vodi na veslaške izlete in opazovanje kitov. Stalnega bivališča nima. Kot pravi, potuje iz meseca v mesec. “Nekako živim v enem takšnem mehurčku, stran od celotnega sveta, poskušam niti ne brati časopisov, večinoma me prijatelji obveščajo, če je kaj hudo pomembnega.”
Življenje se ji je obrnilo na glavo, ko je v slovenskem morju prvič videla delfine, zdaj Tjaša Obrulek na otoku Berry živi v nekakšnem mehurčku, neobremenjena z novicami
Otok Berry je majhen, odmaknjen, neposeljen otok ob zahodni obali Kanade, edini prebivalci so medvedi in kakšna puma. Tjaša Obrulek dela v manjši koči. Turiste, ki pridejo tja na počitek v naravi, pa med sezono vodi na veslaške izlete in opazovanje kitov.
Stalnega bivališča nima, kot pravi, potuje iz meseca v mesec. “Nekako živim v enem takšnem mehurčku, stran od celotnega sveta, poskušam ne brati časopisov, po večini me prijatelji obveščajo, če je kaj hudo pomembnega.”
Ker si je želela živeti stran od množic, mestnega življenja ne pogreša. V naravi, pojasnjuje, je vedno kaj novega, vedno se kaj dogaja in če imaš odprte oči, ti nikoli ni dolgčas. Ko se s sodelavci odpravijo v mesto po živila, poskušajo to storiti v čim krajšem času.
Glede na izkušnje z življenjem v različnih manjših otoških skupnostih pravi, da stereotip o prijaznih Kanadčanih ni stereotip.“V bistvu si vsi pomagajo, kolikor si lahko. Nekateri tudi nimajo čolna, tako da morajo imeti ob sebi prijatelje, ki jih peljejo v mesto. Prva trgovina je namreč oddaljena 20 minut vožnje s čolnom.”
Otok Berry je majhen, odmaknjen, neposeljen otok ob zahodni obali Kanade, edini prebivalci so medvedi in kakšna puma. Tjaša Obrulek dela v manjši koči. Turiste, ki pridejo tja na počitek, v času sezone vodi na veslaške izlete in opazovanje kitov. Stalnega bivališča nima. Kot pravi, potuje iz meseca v mesec. “Nekako živim v enem takšnem mehurčku, stran od celotnega sveta, poskušam niti ne brati časopisov, večinoma me prijatelji obveščajo, če je kaj hudo pomembnega.”
Življenje se ji je obrnilo na glavo, ko je v slovenskem morju prvič videla delfine, zdaj Tjaša Obrulek na otoku Berry živi v nekakšnem mehurčku, neobremenjena z novicami
Otok Berry je majhen, odmaknjen, neposeljen otok ob zahodni obali Kanade, edini prebivalci so medvedi in kakšna puma. Tjaša Obrulek dela v manjši koči. Turiste, ki pridejo tja na počitek v naravi, pa med sezono vodi na veslaške izlete in opazovanje kitov.
Stalnega bivališča nima, kot pravi, potuje iz meseca v mesec. “Nekako živim v enem takšnem mehurčku, stran od celotnega sveta, poskušam ne brati časopisov, po večini me prijatelji obveščajo, če je kaj hudo pomembnega.”
Ker si je želela živeti stran od množic, mestnega življenja ne pogreša. V naravi, pojasnjuje, je vedno kaj novega, vedno se kaj dogaja in če imaš odprte oči, ti nikoli ni dolgčas. Ko se s sodelavci odpravijo v mesto po živila, poskušajo to storiti v čim krajšem času.
Glede na izkušnje z življenjem v različnih manjših otoških skupnostih pravi, da stereotip o prijaznih Kanadčanih ni stereotip.“V bistvu si vsi pomagajo, kolikor si lahko. Nekateri tudi nimajo čolna, tako da morajo imeti ob sebi prijatelje, ki jih peljejo v mesto. Prva trgovina je namreč oddaljena 20 minut vožnje s čolnom.”
Nekdanji slovenski vrhunski deskar na snegu je to podlago zamenjal za veličastno valovje obale otoške afriške državice, ki ga je očarala že pred leti, ko je tja hodil na priprave. Vse presežke svoje energije pa iz tekmovalnih dejavnosti preusmeril v uresničevanje projekta odprtja restavracije. Rok Flander ni le njen investitor ali lastnik, temveč je vseskozi zraven tudi s svojimi rokami: med drugim je skupaj z lokalnimi mizarji in drugimi obrtniki poskrbel za skoraj vso notranjo opremo, ki temelji na med seboj različnih si unikatnih kosih pohištva, pretežno iz tam pridobljenega lesa, ki so ga v času kolonializma uporabljali pri graditvi. "V življenju se moraš znati ustaviti, šele takrat se pri človeku pokaže njegov pravi jaz," zatrjuje Rok, ki je že med športno kariero (pa nikakor zaradi kakšnega manka vrhunskih uvrstitev na največjih svetovnih tekmovanjih) rad poudarjal, da je zanj tekmovalni vidik dejavnosti sekundarnega pomena in da mora v vsem, kar počne, uživati, sicer tudi rezultatov ni.
Urša je nekje na pol poti študija arhitekture preusmerila svojo karierno pot in se vpisala na študij slaščičarstva v Londonu. Pravi, da je (kot je za delo v kulinariki oz. gostinstvu značilno) začela tako rekoč na dnu. V sedmih letih nabiranja izkušenj, med drugim tudi z delom v londonskem hotelu s 5 zvezdicami, v katerem je sčasoma prilezla do položaja sous-chefinje, si je ustvarila dovolj močno ime, da zdaj v ožji ekipi svetovno znanega japonskega kuhanja, tudi lastnika Michelinove zvezdice, pomaga pri odprtju nove japonske restavracije s španskim pridihom na podlagi krajevnih (britanskih) sestavin. V intervjuju pripoveduje o organizaciji dela, pravilih vedenja in posebnostih gostom navadno popolnoma skrite "kuhinjske scene", pa tudi o tem, zakaj tudi kot zdaj že uveljavljena mojstrica priprave slaščic ob službi veliko energije usmerja še v zgraditev in ohranjanje svoje profesionalne podobe na družbenih omrežjih.
Jaka Hartman trdi, da ga je že kot 10-letnega mulca ob navduševanju nad posnetki vragolij gorskih kolesarjev iz Kanade spreletelo, da je prav to to, kar želi početi, Kanada pa kraj, kjer bi to počel. Zdaj živi v Squamishu, rajskem mestecu za gorske kolesarje v provinci Britanska Kolumbija, kjer je treba zgolj za najemnino sobe mesečno odšteti približno tisoč kanadskih dolarjev. To sicer ni težava, če tako kot on spiš (in živiš) v svojem avtomobilu. Preživlja se z urejanjem gorskokolesarskih poti oz. tako imenovanih trailov in popravljanjem koles, in kot pravi, mu to za skromno, a izpolnjujoče življenje povsem zadostuje. V intervjuju pripoveduje o svojem sanjskem avtu - skoraj pol stoletja stari toyoti, ki jo je kupil za 7.000 dolarjev, o tem, kako so ga (avto namreč) nekoč napadle miši, in še o nekaterih drugih srečanjih z različnimi divjimi živalmi med prenočevanjem v gozdovih, kjer mobilni signal zelo hitro ponikne: med drugim o tem, kako ga je med sedenjem na neki latrini prav na enega najbolj občutljivih delov moškega telesa pičila črna vdova.
Nastja je že med študijem zapustila Slovenijo ter odtlej prebivala v Avstriji, v Hongkongu, na Tajvanu in v Španiji. S partnerjem, ki ga je spoznala na Tajvanu, sta se pred leti, čeprav za nobenega od njiju to ni domače okolje, odločila vrniti tja, saj sta prav tam v času relativno pogostega preseljevanja po svetu stkala vezi z največ ljudmi. Tam, kot pravi, je zdaj pravzaprav njuna "družina". V intervjuju pripoveduje o nekaterih mogočnih postajah na svoji poti na Tajvan, o študentskih letih tam; med drugim o tem, kako je ujeta v sobo hotela preživela tritedensko karanteno med epidemijo koronavirusne bolezni, ter o marsičem, v čemer je Tajvan unikatna azijska država.
Antropologinja na postdoktorskem študiju na univerzi v Washingtonu raziskuje vplive naravnih katastrof, ki so posledica podnebnih sprememb, na prebivalce najbolj prizadetih območij in v skupini sodelavcev različnih poklicnih profilov išče rešitve, ki bi ustrezale in bile dobro sprejete v posameznih med seboj tudi kulturno zelo različnih skupnostih. Prej je šest let (s krajšimi premori) študirala in bivala v Ekvadorju, v katerem je tudi sama doživela in preživela več (naravnih in drugih) katastrof oz. kriz: od uničujočega potresa leta 2016 do različnih družbenopolitičnih pretresov ter epidemije covida 19, z obvladovanjem katere so imeli v tej južnoameriški državi nemalo težav.
Ana Kisovar je mlada raziskovalka na univerzi v Oxfordu, ki svoje dneve v laboratoriju posveča napredku znanosti na področju ženskega reproduktivnega zdravja. Delo med vrhunskimi strokovnjaki jo navdaja z navdušenjem, visoki zidovi univerze z bogato zgodovino pa včasih tudi s strahom in spoštovanjem. Kljub bližini ničelnega poldnevnika se še vedno zanaša na metrični sistem, tudi kar zadeva jutranje rutine.
Glasbenik in učitelj glasbe je pred petimi leti z orkestrom nastopal po Kitajski. Ustavil se je tudi v mestu Hangčou, kjer so ga povabili na ogled ene svojih mednarodnih glasbenih šol, hrati pa − tako rekoč mimogrede − še službo. Ponudbo je, da si ne bi potem v prihodnje očital zamujene priložnosti, sprejel. V intervjuju pripoveduje o svojem doživljanju menjav(e) okolja; rodno prekmursko podeželje je torej zamenjal za Hangčou, pred letom dni pa se je od tam preselil v še skoraj dvakrat večji Šenžen s skoraj 18 milijoni prebivalcev, ter o razlikah in podobnostih pri svojem delu tukaj in tam.
Ana Kete je poročna fotografinja, ki je pred tremi leti in - ne nepomembno - v času vrhunca pandemije covida-19 odprla svoje podjetje v švicarskem Zürichu. V intervjuju pripoveduje o težavah pri iskanju stanovanja, eni svojih prvih izkušenj z rigidnim "švicarskim redom" (plačilo 400 frankov visoke globe oziroma celo grožnja z zaporom zaradi nepravilno odložene manjše kartonaste škatlice pri recikliranju domačih odpadkov) in o svojih bogatih izkušnjah z zares raznolikimi porokami, skozi katere, kot zatrjuje, spoznava različne kulture. Po več sto porokah, kolikor jim je bila priča doslej, je razvila tudi izrazit šesti čut glede tega, ali bo določena zakonska zveza na dolgi rok zdržala ali ne. Menda je iskrenost odnosa partnerjev tudi skozi fotografski objektiv prepoznati že na sami poroki.
Pranje na roke je ena od prilagoditev, ki jih je morala sprejeti Pushpa Devi, nekoč Cvetka Rojko, še pred tem pa Cvetka Cipot, ki se je pred 15 leti preselila v Mehiko. Čeprav je Ciudad de Mexico popolnoma drugačno od rodne Murske Sobote se je nemudoma počutila, kot da je ob pravem času na pravem kraju - končno tam, kamor spada. V intervjuju pripoveduje o Ciudad de Mexicu, o svojem prilagajanju na drugačne, (nižje) ekonomske in nasploh življenjske standarde, s katerimi v resnici nikoli ni imela težav, ter o nekaterih zanimivih kulturnih fenomenih, ki jo še danes zabavajo.
Partnerja Tara in Amadej sta podiplomska študenta mednarodnih odnosov v Parizu, kamor sta pred nekaj tedni prispela po približno desetih mesecih potovanja. Obiskala sta kar nekaj bližnjevzhodnih in azijskih držav, še pred tem pa opravljala prakso na jugovzhodu Turčije blizu Sirije. Med drugim pripovedujeta o tem, kako težaško, a za človeka, vajenega intelektualnih naporov, osvobajajoče je delo v ribji industriji na Danskem. Tja hodita namreč enkrat letno za en mesec potrpet in zaslužit približno štirikratnik slovenske povprečne plače, kar jima izdatno pomaga pri izvedbi načrtovanih potovanj. Pa o tem, kako so ju nekoč tihotapci na meji med iraškim Kurdistanom in Turčijo skušali izkoristiti kot muli, in o tem, kako sta (po nerodnosti) postala vplivneža z več deset tisoč sledilci v Savdski Arabiji.
Iztoka je pred približno 15 leti izgorelost zaradi prenapornega dela v enem od večjih slovenskih podjetij prisilila k odločitvi, da v svojem življenju nekaj radikalno spremeni. Že od otroških let je gojil željo po obisku Brazilije, ki si jo je uresničil ob tej priložnosti. Sprva si je sicer nameraval vzeti nekaj mesecev za oddih in nujno regeneracijo, nato pa naj bi se vrnil na svoje prejšnje delovno mesto, tako so bili tudi dogovorjeni. Kmalu je ugotovil, da ga življenje v Južni Ameriki duhovno bolj izpolnjuje, predvsem pa manj obremenjuje. Zdaj opravlja delo turističnega vodiča po državah Južne Amerike.
Gostja je (bodoča) mlada zdravnica, ki se po šestih letih prebivanja na Škotskem in zdaj le še mesec dni pred zaključnimi izpiti na študiju medicine v Edinburgu zelo veseli trenutka svojega slovesa od tamkajšnjega podnebja. Vlažnega mraza, ki mu pogosto pomaga tudi veter, ima namreč dovolj. Razmišlja, da bi si prvo zaposlitev poskusila najti v Avstraliji.
V epizodi posebne praznične serije oddaj V ožjem družinskem krogu še dodatno krepimo družinsko noto, svojo definicijo "ožjega kroga" pa razširjamo skoraj do neprepoznavnosti. V posmeh časovni razliki med seboj se pogovarjamo z dvema gostoma: bratom in sestro, ki živita vsak na svojem koncu sveta: Aljoša Toplak v Bangkoku na Tajskem, Mateja Toplak pa v Banffu na vzhodu Kanade. Mateja je bila tista, ki je Aljoša »zvlekla« na prvo resno potovanje. Obiskal jo je, ko je bila na Kitajskem. Danes sta v rednih stikih in drug drugemu v podporo. Oba v prostem času pišeta potopise in sta pri tem drug drugemu tudi lektorja in urednika.
V drugem delu posebne serije oddaj z naslovom V ožjem družinskem krogu se po nekaj letih spet pogovarjamo z novinarko in dolgoletno članico naše globalnovaške družine Tino Smole, ki živi in dela v Ugandi. Tokrat izjemoma živo! Tini smo namreč, kot se v družinskih krogih ob teh praznikih spodobi, pripravili tudi presenečenje ...
December je prazničen mesec, zato ga bomo preživeli "v ožjem družinskem krogu" – kot se spodobi. No, v kontekstu oddaje Globalna vas ta "ožji krog" pomeni ves planet, pridevnik "družinski" pa se nanaša na razvejeno mrežo naših gostov, ki smo jih spoznali skozi leta. V posebni seriji oddaj V ožjem družinskem krogu tako kličemo že davno pridružene člane naše globalnovaške družine, s katerimi se nismo slišali že leta, ter preverjamo, kje in kako so danes. V prvi oddaji se pogovarjamo s Tino Škorjanc, ki je prav v času svojega prvega gostovanja pri nas pred dobrimi sedmimi leti New York zamenjala za Abu Dabi, danes pa živi v Kjotu na Japonskem.
V še eni netipični Globalni vasi se odpravljamo na prav poseben potep: skupaj z Rokom Jelovčanom, ki se je po osmih mesecih pravkar vrnil v domače kraje, podoživljamo njegovo 13.000-kilometrsko kolesarsko (!) pot od Turčije do Indije. V intervjuju pripoveduje o tem, kaj ga žene na take ekstremne ture, in z nami deli nekaj svojih najzanimivejših izkušenj.
V oddaji gostimo še eno povratnico. Maruša Jakše se je v domovino vrnila po kar nekaj letih poskusov uveljavljanja v Združenih državah Amerike, kjer ji ni uspelo najti kakšne bolj trajne oblike bivanja in dela. Na lastni koži je izkusila kruto resničost diskriminiranih tujih delavcev v Ameriki: v eni izmed svojih služb se je namreč pritožila svojemu šefu, ker so morale s sodelavkami spati v bivalnih kontejnerjih, v katerih bi v normalnih razmerah lahko živele maksimalno tri, notri pa jih je stlačiš dva- do trikrat toliko. Nadrl jo je, češ da tam nima enakih pravic kot "pravi Američani", in da kot tujka lahko samo zadovoljna s tem, kar dobi. Ta težka izkušnja se je po njenih besedah izkazala za neprecenljivo, predvsem pa prelomno glede njenega osebnostnega razvoja. Po njeni zaslugi se med drugim, kot pravi, precej bolj boji načrtne in zavestne človeške zlobe kot pa na primer stikov z ljudmi s socialnega dna - tudi če gre za sobivanje z malimi kriminalci z ulice, kot denimo v Brooklynu, kjer se je kot edina belka daleč naokoli počutila "zelo lepo sprejeto" med uličnimi preprodajalci cracka.
Ekonomistka Tina Kastrevc se je že med študijem odpravila v tujino. Dobro polovico zadnjih 11 let na tujem je preživela v švicarskem Zürichu, nekaj časa pa tudi na Portugalskem, Nizozemskem in v Veliki Britaniji. Zaradi preobremenjenosti in utrujenosti, ki sta pogosti posledici dela v svetu visokega finančništva, se je lani odločila vzeti leto odmora in raziskovati slabše uhojene poti na koncih sveta, ki jih še ni poznala. Z nahrbtnikom je prepotovala del Južne Amerike in Afrike ter preromala t. i. Jakobovo pot, v mednarodnem okolju znano kot El Camino. Oktobra se je preselila nazaj v Slovenijo.
Aleš Franjko je nekdanji pripadnik Slovenske vojske, ki se je pred slabimi 20 leti preselil v belgijski Mons, točneje v vojaško bazo Nata, potem ko je dobil delo v tamkajšnji kadrovski službi. Pravi, da je v sklepnih fazah postopka vrnitve v domovino, ki jo pogreša predvsem po zaslugi nekaterih vidikov življenja v Belgiji, ki jih tu nikakor ne bo: v prvi vrsti kislega vremena in več mesecev trajajoče "teme" v hladnejši polovici leta, pa tudi onesnaženosti mesta, kar je bila zanj ena bolj presenetljivih ugotovitev - in hkrati eno največjih razočaranj - o Monsu.
Martin je pilot pri nizkocenovnem letalskem prevozniku. Zadnjih nekaj let je bil stacioniran v Bergamu v Italiji, od koder se je lahko redno vračal domov, potem pa je sprejel ponudbo za začasno premestitev v Maroko, ki je tako po kilometrini kot tudi po povezavah, ki so na voljo, dosti dlje od Slovenije. Še pred nekaj meseci je nestrpno čakal, da se obdobje, načrtovano za njegovo bivanje tam, izteče, pred kratkim pa je ugotovil, da mu življenje v srfarskem obalnem mestu Agadir zelo ustreza. Celo tako, da sta se njegova partnerica in tri mesece star sin zdaj preselila k njemu.
Neveljaven email naslov