Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Otok Berry je majhen, odmaknjen, neposeljen otok ob zahodni obali Kanade, edini prebivalci so medvedi in kakšna puma. Tjaša Obrulek dela v manjši koči. Turiste, ki pridejo tja na počitek, v času sezone vodi na veslaške izlete in opazovanje kitov. Stalnega bivališča nima. Kot pravi, potuje iz meseca v mesec. “Nekako živim v enem takšnem mehurčku, stran od celotnega sveta, poskušam niti ne brati časopisov, večinoma me prijatelji obveščajo, če je kaj hudo pomembnega.”
Življenje se ji je obrnilo na glavo, ko je v slovenskem morju prvič videla delfine, zdaj Tjaša Obrulek na otoku Berry živi v nekakšnem mehurčku, neobremenjena z novicami
Otok Berry je majhen, odmaknjen, neposeljen otok ob zahodni obali Kanade, edini prebivalci so medvedi in kakšna puma. Tjaša Obrulek dela v manjši koči. Turiste, ki pridejo tja na počitek v naravi, pa med sezono vodi na veslaške izlete in opazovanje kitov.
Stalnega bivališča nima, kot pravi, potuje iz meseca v mesec. “Nekako živim v enem takšnem mehurčku, stran od celotnega sveta, poskušam ne brati časopisov, po večini me prijatelji obveščajo, če je kaj hudo pomembnega.”
Ker si je želela živeti stran od množic, mestnega življenja ne pogreša. V naravi, pojasnjuje, je vedno kaj novega, vedno se kaj dogaja in če imaš odprte oči, ti nikoli ni dolgčas. Ko se s sodelavci odpravijo v mesto po živila, poskušajo to storiti v čim krajšem času.
Glede na izkušnje z življenjem v različnih manjših otoških skupnostih pravi, da stereotip o prijaznih Kanadčanih ni stereotip.“V bistvu si vsi pomagajo, kolikor si lahko. Nekateri tudi nimajo čolna, tako da morajo imeti ob sebi prijatelje, ki jih peljejo v mesto. Prva trgovina je namreč oddaljena 20 minut vožnje s čolnom.”
Otok Berry je majhen, odmaknjen, neposeljen otok ob zahodni obali Kanade, edini prebivalci so medvedi in kakšna puma. Tjaša Obrulek dela v manjši koči. Turiste, ki pridejo tja na počitek, v času sezone vodi na veslaške izlete in opazovanje kitov. Stalnega bivališča nima. Kot pravi, potuje iz meseca v mesec. “Nekako živim v enem takšnem mehurčku, stran od celotnega sveta, poskušam niti ne brati časopisov, večinoma me prijatelji obveščajo, če je kaj hudo pomembnega.”
Življenje se ji je obrnilo na glavo, ko je v slovenskem morju prvič videla delfine, zdaj Tjaša Obrulek na otoku Berry živi v nekakšnem mehurčku, neobremenjena z novicami
Otok Berry je majhen, odmaknjen, neposeljen otok ob zahodni obali Kanade, edini prebivalci so medvedi in kakšna puma. Tjaša Obrulek dela v manjši koči. Turiste, ki pridejo tja na počitek v naravi, pa med sezono vodi na veslaške izlete in opazovanje kitov.
Stalnega bivališča nima, kot pravi, potuje iz meseca v mesec. “Nekako živim v enem takšnem mehurčku, stran od celotnega sveta, poskušam ne brati časopisov, po večini me prijatelji obveščajo, če je kaj hudo pomembnega.”
Ker si je želela živeti stran od množic, mestnega življenja ne pogreša. V naravi, pojasnjuje, je vedno kaj novega, vedno se kaj dogaja in če imaš odprte oči, ti nikoli ni dolgčas. Ko se s sodelavci odpravijo v mesto po živila, poskušajo to storiti v čim krajšem času.
Glede na izkušnje z življenjem v različnih manjših otoških skupnostih pravi, da stereotip o prijaznih Kanadčanih ni stereotip.“V bistvu si vsi pomagajo, kolikor si lahko. Nekateri tudi nimajo čolna, tako da morajo imeti ob sebi prijatelje, ki jih peljejo v mesto. Prva trgovina je namreč oddaljena 20 minut vožnje s čolnom.”
Esther Jerina se je v drugem letniku srednje šole z družino preselila v Bydgoszcz, razvijajoče se mesto na severu Poljske, kjer po njenih besedah niso preveč naklonjeni tujcem.
V oddaji gostimo izseljenko v Švico, ki nam bo glede na svoje strokovne izkušnje z duševnim zdravjem odgovorila na nekaj vprašanj v zvezi s čustvenim spopadanjem s krizo novega koronavirusa.
Aurora Jana Frank se je novembra, ob začetku dolge zime, preselila na Islandijo. "Nikoli si nisem mislila, da bom pristala na tako mrzlem delčku naše Zemlje."
Marta Lamovšek je končala podiplomski študij fotografije na umetnostni univerzi Central Saint Martin College of Art & Design v Londonu in se odtlej uveljavila kot priznana fotografinja in vizualna umetnica. Bila je med petnajstimi najboljšimi študenti umetnosti svoje generacije v Veliki Britaniji, med drugim je sodelovala z velikimi imeni, kot sta recimo Ann Summers in Impuls Tanz Vienna med institucijami ter Vivienne Westwood med svetovno priznanimi umetnicami in umetniki. Pred sedmimi leti jo je pot zanesla v Dubaj – za nekaj mesecev ali pa pol leta –, a se je, kot se to zgodi, če svetovljanski in za novosti odprt človek sproti spreminja svoje načrte, zavleklo. Zdaj v državi, kjer potek življenja močno določajo gospodarski interesi in kjer je rasna diskriminacija tesno vpeta v družbeno strukturo, fotografira portrete navadnih ljudi z različnimi ozadji ter njihove podobe z domiselnimi in pogosto preprostimi dodatki v obliki pregrinjal ali pa okraskov povzdiguje v nekaj, čemur pravi veličastni jaz portretiranca – na raven, na kateri so vsi – ne glede na rasno ali socialno ozadje – enaki.
Globalna vas je v goste povabila antropologinjo Tino Zgonik, ki že leta prebiva v La Pazu, (administrativnem) glavnem mestu Bolivije. Gre za državo, ki ima poleg Paragvaja najvišji odstotek indijanskega prebivalstva v Južni Ameriki. V intervjuju obravnavamo cel kup z naše perspektive nenavadnih fenomenov, povezanih z vsakdanjim življenjem tamkajšnjega prebivalstva - na primer o dejstvu, da bolivijski otroci (skoraj) nikoli ne jokajo - pa tudi posebnosti v boju proti novemu koronavirusu, kot je močna vera v vsemogočnost klorovega dioksida, ki sicer na splošno velja za 'zdravilo zoper vse'.
Tjašin nekdanji partner je pred leti "kupil" (pravila v državi namreč velijo, da zemlje ne moreš kupiti, lahko pa jo vzameš v 60-letni najem) parcelo na podeželju Gane. Tam sta uredila ekološko usmerjeno namestitveno poslopje, ki sta ga sprva nameravala upravljati na daljavo, a se je to zaradi izginjajočih lopat, barve za fasado in druge (gradbene) opreme ter "zaradi kulturnih razlik", ki jih opisuje v pogovoru, izkazalo za težko izvedljivo. Tako sta se leta 2013 preselila v to vasico malih obrtnikov, zadnje štiri pa Tjaša prebiva v prestolnici Akri, kjer si je uredila dva umetniška studia. Za svoje motive najpogosteje izbira ljudi, predvsem ženske, ki po njenem mnenju izžarevajo samostojnost, zanesljivost, sposobnost ... in moč v kulturi, ki velja za matriarhalno.
Daliborka Pejičić se je pred časom iz Ljubljane preselila na gozdnato, (še kar) neokrnjeno obrobje industrijskega mesta Prince George v Kanadi. Kjer pogreša predvsem kavo. Njen partner je odšel iz Slovenije k priletnemu stricu, ki živi v mestu Prince George province British Columbia v Kanadi, pomagat pri vsakdanjih opravilih in vzdrževanju doma. Tako se je pred letom in pol tudi sama preselila v kraj, ki denimo njenemu 19-letnemu sinu ne bi bilo preveč všeč, zato ga je pustila raje doma v Ljubljani. Naša sogovornica ugiba, da bi mu v Prince Georgeu manjkalo druženja "na slovenski/ljubljanski način", saj da ima kanadska mladina, ki raje sega po hokejskih palicah ali lovskih puškah kot poseda po terasah lokalov ob kavi ali pivu, drugačne predstave o tem, kaj je zabava. Kar zares popestri življenje na kanadskem podeželju, pa so, pravi Daliborka, tako rekoč vsakdanja srečanja z divjimi živalmi: medveda je recimo pri lomastenju po domači ogradi nazadnja zasačila pred le nekaj tedni.
Slovenska oblikovalka, znana predvsem po kreiranju ekstravagantnih klobukov, se trenutno ukvarja z butično proizvodnjo šmink. Leta se je redno zadrževala v enem svetovnih središč mode (in pokrival) v Londonu, kamor se je pred tremi leti preselila za stalno. Izselila se je, ker je umirjenost domačega okolja nanjo delovala utesnjujoče. Trenutno dela v eni najprestižnejših pokritih tržnic Burlington Arcade, kjer je s sodelavci uredila laboratorij in butik, kamor lahko petične stranke pridejo po šminko z unikatnim odtenkom, ki jo za razliko do večine proizvajalcev ličil - namešajo iz najosnovnejših sestavin.
Strojnik z izkušnjami v informacijski tehnologiji se je pred dobrimi petimi leti, v obdobju pomanjkanja služb v Sloveniji, preselil v Oslo, kjer ga je že čakala partnerica, arhitektka, ki je tam opravljala nekajmesečno prakso. Trenutno Marko dela v podjetju, ki se ukvarja z vzpostavljanjem javnih sistemov izposoje koles v več mestih po Evropi, vendar bi lahko (če bo ubral norveški pristop k upravljanju kariere) kmalu zamenjal službo. Norvežani jih namreč po njegovih besedah kar pogosto: približno vsaka tri leta. K temu, ugiba, morda delno pripomore tudi pregovorna "severnjaška zaprtost", ki jo sam raje imenuje nesposobnost ali nepripravljenost reševati še tako majhne razlike v mnenjih oz. možne konflikte. Zato je menda tujcu tam težko najti mesto v družbi domačinov. Naš sogovornik ugotavlja še, da covid 19 Norveško prizadel precej manj kot večino evropskih držav; predvsem po zaslugi množičnega testiranja in na splošno dobrega delovanja države, ki je poskrbela za vse (tudi delavce v kulturi), pa tudi dejstva, da so pravila vedenja v družbi že pred epidemijo predpisovala upoštevanje t. i. socialne distance.
Marko Porenta živi v mestu Marsaskala na Malti. Je zagrizen čebelar, ki se ukvarja tudi z avtohtono malteško vrsto, ne razume pa nacionalnega športa: lova na razne vrste ptičev. "Ne razumem, zakaj Maltežani streljajo tudi zaščitene vrste, denimo štorklje, flaminge, orle in druge. Golobi pa so zaščitena vrsta. Če ima sosed na strehi golobe in ti kaj poserjejo, ptičev ne smeš ustreliti, ker greš lahko v zapor."
Sociologinja Kristina Furlan se je po uspešno končanem semestru na Univerzi v Seulu odločila do konca izkoristiti možnost bivanja v Južni Koreji, ki ji jo nudi viza, in preselila v Jumunjin. Gre za ribiško "vasico", ki izpolnjuje vse kriterije tega, čemur bi pri nas rekli mesto. Trenutno je zaposlena v trajnostno naravnanem hostlu, ki s pričetkom delavnika ob 12.00 močno odstopa od siceršnjega korejskega odnosa do dela, ki pa veliko pove tudi o njihovem dojemanju (smisla) življenja.
Matej Špan in Arijana Tkalčec sta se pred pol leta odpravila na pot okoli sveta. Za začetek naj bi prečesala večino Jugovzhodne Azije in avanturo končala v Mjanmaru, a ju je epidemija covida 19 prisilila v improvizacijo: po zaustavitvi letalskega prometa sta morala svoj obisk Vietnama podaljšati ... za nedoločen čas. Kot nekakšna "koronabegunca" tičita tam že od januarja, na vietnamskih ulicah pa ju menda prepoznava vse več domačinov. Po objavi članka, ki ga je Arijana spisala za neki hrvaški časopis, je namreč zgodba slovensko-hrvaškega pustolovskega para doživela močan odmev tudi v tamkajšnjih medijih. Matej v oddaji razlaga vse o številnih nepričakovanih sladkostih, ki sta jih doživela po zaslugi tega naključja, izdaja pa tudi, kaj vse znajo domačini o tujcih in turistih povedati tujcu, ki ga ne dojemajo kot turista.
Arhitektka, ki v manjšem biroju v Oslu načrtuje posebne lesene objekte. Navdušena je nad norveškimi nacionalnimi panoramskimi potmi, ki združujejo arhitekturo in naravo. Posebno ljuba ji je razgledna točka Snohetta na planoti Dovre. S partnerjem Lukom sta pred kratkim dobila otroka. Kako sta izkoristila porodniški dopust in kako (težko) se mlade družine v Oslu dokopljejo do stanovanja?
Razpet med Slovenijo, Nemčijo in Madagaskarjem. Brez oklevanja in malo v šali pravi, da je doma na Madagaskarju, ker ima tam hišo. V četrti največji otok na svetu se je zaljubil pred sedmimi leti in že ob prvem obisku se je odločil, da se bo preselil. Ob tem se je srečal s številnimi izzivi in dodatnimi ovinki. Ker je na otoku precej težko zaslužiti, še vedno del leta dela v Nemčiji, s privarčevanim denarjem pa gradi bungalove ob čudoviti laguni v kraju Mangily.
Mojca Robas živi v eni najmanjših držav na svetu. V Andoro se je preselila, ker obožuje smučanje in ker ji je znanje angleščine prineslo dobro službo v hotelu, kjer skrbi za rezervacije in organizacijo izletov. Njen dom je v kraju Pas de la Casa na nadmorski višini 2.080 metrov. Kraj ima 2.500 prebivalcev, v vrhuncu zimske sezone pa lahko v njem prebiva okoli 50.000 ljudi.
Sloviti ulični karneval v Riu de Janeiru so konec februarja, kljub temu da je bilo le še vprašanje dni, kdaj se bo novi virus razširil tudi v Braziliji, izvedli “kot da ni nič”, je povedal Matjaž Cokan.
Ivor Knafelj pravi, da je bil prva dva tedna po preselitvi v Združene arabske emirate šok predvsem to, da so Evropejci oziroma belci na splošno tam malodane nadrasa.
Študij ekonomije ga je takoj po končani srednji šoli odpeljal v London, v sklopu svojega dela je prepotoval svet, pregorel – in se dokončno ustalil v britanski prestolnici. London označuje za mesto z nešteto možnostmi. "Vsak dan je nova zgodba. Vsak dan spoznaš nekoga novega. To je zelo dobro. Če pa ne znaš reči ne, pa ti kmalu zmanjka časa." Trenutno čaka na konec koronakrize v zavetju svojega (slovenskega) doma. V Angliji je bilo na začetku zaskrbljujoče, saj se niso zavedali resnosti situacije. Medtem ko je Slovenija zapirala meje, so se tam prosto sprehajali, pripoveduje Tamir.
Sabina Eldomy v Egiptu živi že 17 let. Z družino so v popolni izolaciji, za katero so se odločili sami, ker se drugi ljudje ne držijo ukrepov.
Bojan Maraž je oblikovalec, pisec in filmski ustvarjalec z afiniteto do filozofije; zlasti budizma, ki ga ob trenutni krizi z epidemijo vse bolj vidi kot edino pot človeštva "stran od teme", v katero je namenjeno.
Neveljaven email naslov