Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Direktor izpostave podjetja avtomobilske industrije v Suzhouju te dni igra vlogo kriznega menedžerja na daljavo.
"Postavili so koše po mestih in "iz danes na jutri" si moral začeti reciklirati. Če nisi, si dobil kazen," o tem, kako stvari potekajo na Kitajskem, pripoveduje Klemen Kous
Direktor izpostave podjetja avtomobilske industrije v Sudžovu te dni igra vlogo kriznega menedžerja na daljavo. Klemen Kous je tik pred snemanjem pogovora po dekretu kitajske federalne vlade vse zaposlene poslal na podaljšan prisilni dopust. V intervjuju nam je pojasnil, zakaj ga navdušuje preplet sodobnih tehnologij z vsakdanjim življenjem Kitajcev, in povedal, kako se privaja na življenje v mestu, ki mu pravijo kitajske Benetke: zakaj na ulici skoraj vedno nosi dihalno masko, zakaj se nikoli ne bo počutil domače v tamkajšnjem prometnem kaosu, pa tudi o tem, zakaj se nikoli ne bo navadil na množično hrkanje in pljuvanje v javnosti, na primer na vlaku ali podzemni železnici.
“Vse je na telefonu, vse je na aplikacijah. Udobje je na višji ravni kot v Sloveniji. Vse ti “prinesejo k riti”, od hrane do nakupov, storitev, izdelkov. Kar koli si izmisliš, za vse obstaja aplikacija, ki ti bo omogočila, da to dobiš v najkrajšem času in na dom.”
Poslovno okolje kljub strogi spletni cenzuri tam deluje nemoteno:
“Ko pa pridemo domov, spleta dejansko ni. Televizija ne dela, ne moreš se pogovarjati s prijatelji v domovini, ker naše aplikacije ne delujejo. Poiskati kaj na Googlu tudi ne gre, tako da najdeš druge načine zabave ali sproščanja.”
O nenavadnih prevodih napisov v angleški jezik pa Klemen pravi, da najverjetneje nastanejo, ker Kitajci prevajajo ob pomoči aplikacij:
“Ko sem bil v Pekingu po olimpijskih igrah leta 2008, smo šli mimo trgovine, nad katero je pisalo 404Error. Verjetno je ta človek želel prevod, in ker splet ni delal in mu je to izpisalo na zaslonu, je tako poimenoval svojo trgovino.”
Direktor izpostave podjetja avtomobilske industrije v Suzhouju te dni igra vlogo kriznega menedžerja na daljavo.
"Postavili so koše po mestih in "iz danes na jutri" si moral začeti reciklirati. Če nisi, si dobil kazen," o tem, kako stvari potekajo na Kitajskem, pripoveduje Klemen Kous
Direktor izpostave podjetja avtomobilske industrije v Sudžovu te dni igra vlogo kriznega menedžerja na daljavo. Klemen Kous je tik pred snemanjem pogovora po dekretu kitajske federalne vlade vse zaposlene poslal na podaljšan prisilni dopust. V intervjuju nam je pojasnil, zakaj ga navdušuje preplet sodobnih tehnologij z vsakdanjim življenjem Kitajcev, in povedal, kako se privaja na življenje v mestu, ki mu pravijo kitajske Benetke: zakaj na ulici skoraj vedno nosi dihalno masko, zakaj se nikoli ne bo počutil domače v tamkajšnjem prometnem kaosu, pa tudi o tem, zakaj se nikoli ne bo navadil na množično hrkanje in pljuvanje v javnosti, na primer na vlaku ali podzemni železnici.
“Vse je na telefonu, vse je na aplikacijah. Udobje je na višji ravni kot v Sloveniji. Vse ti “prinesejo k riti”, od hrane do nakupov, storitev, izdelkov. Kar koli si izmisliš, za vse obstaja aplikacija, ki ti bo omogočila, da to dobiš v najkrajšem času in na dom.”
Poslovno okolje kljub strogi spletni cenzuri tam deluje nemoteno:
“Ko pa pridemo domov, spleta dejansko ni. Televizija ne dela, ne moreš se pogovarjati s prijatelji v domovini, ker naše aplikacije ne delujejo. Poiskati kaj na Googlu tudi ne gre, tako da najdeš druge načine zabave ali sproščanja.”
O nenavadnih prevodih napisov v angleški jezik pa Klemen pravi, da najverjetneje nastanejo, ker Kitajci prevajajo ob pomoči aplikacij:
“Ko sem bil v Pekingu po olimpijskih igrah leta 2008, smo šli mimo trgovine, nad katero je pisalo 404Error. Verjetno je ta človek želel prevod, in ker splet ni delal in mu je to izpisalo na zaslonu, je tako poimenoval svojo trgovino.”
Študentka kemije in razsikovalka Tina Škorjanc živi med New Yorkom in Abu Dhabijem
Tjaša Lorbek v Buenos Airesu uči slovenščino. Za znanje tega jezika se zanimajo predvsem potomci slovenskih izseljencev.
Matej Goršič živi v mestu Tartu v Estoniji. Najprej se je navdušil nad Finsko, kjer je živel nekaj let. V sosednjo Estonijo je odšel na izlet, tam spoznal ženo, zdaj živi in dela v drugem največjem estonskem mestu Tartu.
Vesna Sanders se je v ZDA preselila zaradi ljubezni, ki jo je spoznala v Maleziji.
Mark Boris Andrijanič opisuje, kako se je Bruselj spremenil v tednu po terorističnem napadu na letališče in podzemno železnico.
Ana Jeseničnik živi v predmestju Lozane, drugega največjega mesta ob Ženevskem jezeru. Dela v podjetju, ki se ukvarja s prodajo dronov za kartiranje.
Neveljaven email naslov