Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Direktor izpostave podjetja avtomobilske industrije v Suzhouju te dni igra vlogo kriznega menedžerja na daljavo.
"Postavili so koše po mestih in "iz danes na jutri" si moral začeti reciklirati. Če nisi, si dobil kazen," o tem, kako stvari potekajo na Kitajskem, pripoveduje Klemen Kous
Direktor izpostave podjetja avtomobilske industrije v Sudžovu te dni igra vlogo kriznega menedžerja na daljavo. Klemen Kous je tik pred snemanjem pogovora po dekretu kitajske federalne vlade vse zaposlene poslal na podaljšan prisilni dopust. V intervjuju nam je pojasnil, zakaj ga navdušuje preplet sodobnih tehnologij z vsakdanjim življenjem Kitajcev, in povedal, kako se privaja na življenje v mestu, ki mu pravijo kitajske Benetke: zakaj na ulici skoraj vedno nosi dihalno masko, zakaj se nikoli ne bo počutil domače v tamkajšnjem prometnem kaosu, pa tudi o tem, zakaj se nikoli ne bo navadil na množično hrkanje in pljuvanje v javnosti, na primer na vlaku ali podzemni železnici.
“Vse je na telefonu, vse je na aplikacijah. Udobje je na višji ravni kot v Sloveniji. Vse ti “prinesejo k riti”, od hrane do nakupov, storitev, izdelkov. Kar koli si izmisliš, za vse obstaja aplikacija, ki ti bo omogočila, da to dobiš v najkrajšem času in na dom.”
Poslovno okolje kljub strogi spletni cenzuri tam deluje nemoteno:
“Ko pa pridemo domov, spleta dejansko ni. Televizija ne dela, ne moreš se pogovarjati s prijatelji v domovini, ker naše aplikacije ne delujejo. Poiskati kaj na Googlu tudi ne gre, tako da najdeš druge načine zabave ali sproščanja.”
O nenavadnih prevodih napisov v angleški jezik pa Klemen pravi, da najverjetneje nastanejo, ker Kitajci prevajajo ob pomoči aplikacij:
“Ko sem bil v Pekingu po olimpijskih igrah leta 2008, smo šli mimo trgovine, nad katero je pisalo 404Error. Verjetno je ta človek želel prevod, in ker splet ni delal in mu je to izpisalo na zaslonu, je tako poimenoval svojo trgovino.”
Direktor izpostave podjetja avtomobilske industrije v Suzhouju te dni igra vlogo kriznega menedžerja na daljavo.
"Postavili so koše po mestih in "iz danes na jutri" si moral začeti reciklirati. Če nisi, si dobil kazen," o tem, kako stvari potekajo na Kitajskem, pripoveduje Klemen Kous
Direktor izpostave podjetja avtomobilske industrije v Sudžovu te dni igra vlogo kriznega menedžerja na daljavo. Klemen Kous je tik pred snemanjem pogovora po dekretu kitajske federalne vlade vse zaposlene poslal na podaljšan prisilni dopust. V intervjuju nam je pojasnil, zakaj ga navdušuje preplet sodobnih tehnologij z vsakdanjim življenjem Kitajcev, in povedal, kako se privaja na življenje v mestu, ki mu pravijo kitajske Benetke: zakaj na ulici skoraj vedno nosi dihalno masko, zakaj se nikoli ne bo počutil domače v tamkajšnjem prometnem kaosu, pa tudi o tem, zakaj se nikoli ne bo navadil na množično hrkanje in pljuvanje v javnosti, na primer na vlaku ali podzemni železnici.
“Vse je na telefonu, vse je na aplikacijah. Udobje je na višji ravni kot v Sloveniji. Vse ti “prinesejo k riti”, od hrane do nakupov, storitev, izdelkov. Kar koli si izmisliš, za vse obstaja aplikacija, ki ti bo omogočila, da to dobiš v najkrajšem času in na dom.”
Poslovno okolje kljub strogi spletni cenzuri tam deluje nemoteno:
“Ko pa pridemo domov, spleta dejansko ni. Televizija ne dela, ne moreš se pogovarjati s prijatelji v domovini, ker naše aplikacije ne delujejo. Poiskati kaj na Googlu tudi ne gre, tako da najdeš druge načine zabave ali sproščanja.”
O nenavadnih prevodih napisov v angleški jezik pa Klemen pravi, da najverjetneje nastanejo, ker Kitajci prevajajo ob pomoči aplikacij:
“Ko sem bil v Pekingu po olimpijskih igrah leta 2008, smo šli mimo trgovine, nad katero je pisalo 404Error. Verjetno je ta človek želel prevod, in ker splet ni delal in mu je to izpisalo na zaslonu, je tako poimenoval svojo trgovino.”
Robi Poredoš v New Yorku živi že 17 let, dela kot novinar. Na zahvalni četrtek je spregovoril o prometnih zamaških na letališčih in cestah, saj je to dan, ko se na pot odpravi največje število Američanov. Tudi na severovzhodu ZDA so glavna tema zadnjih dni odnosi med rasami, ki vsaj na prvi pogled po protestih v Fergusonu trenutno niso najboljši. Ko govoriš o New Yorku, pa se seveda ne moreš izogniti teku - najbolj priljubljenemu športu v mestu.
Jan Stele je pet let živel v Parizu, zdaj pa se je preselil v Moskvo. Pravi, da je Putin car tudi med mladimi. Kot nekakšen idol.
Katja Dernulovec je dve leti živela na Novi Zelandiji, ker pa se ji je iztekla delovna viza, je morala nazaj domov.
Avstralija morda že dolgo ni več obljubljena dežela, se pa tudi tam dobi slovenske napolitanke in kranjsko klobaso. Sintija Dobrotinšek se je za Globalno vas javila iz Sydneya.
Iva živi na Tajvanu že sedem let. Kot večina gostov v Globalni vasi, je prišla zaradi študija, ostala pa zaradi službe.
V Globalni vasi smo gostili Marjeto Kuralt, ki trenutno živi in dela v Berlinu, kamor se je, zaradi onesnaženosti preselila iz Šanghaja.
Urša Cehner živi v prestolnici Azerbajdžana. Država in njena prestolnica odpirata svoja vrata in kot je povedala Urša, v Bakuju živi kar nekaj Slovencev. Kakšno je njeno življenje v starem mestnem jedru, ki je del svetovne dediščine UNESCA, lahko slišite v Globalni vasi.
Je prostovoljka, aktivistka, novinarka. 10 let po olimpijskih igrah v Atenah so ostali bridki spomini.
Aljoša Petrič že 2,5 leti živi na Kanarskih otokih. Preživlja se z modno in poročno fotografijo in surfa.
Tadej Vrabec je na Nizozemskem slabi 2 leti. Ob prihodu se je precej selil, zdaj pa je v mestu Leiden, saj je tako najbližje svoji službi.
Nina Rotner pravi, da je imela ob zmagi Nemcev na svetovnem prvenstvu v nogometu tudi ona solzne oči, čeprav sploh ne spremlja nogometa.
Neveljaven email naslov