Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Direktor izpostave podjetja avtomobilske industrije v Suzhouju te dni igra vlogo kriznega menedžerja na daljavo.
"Postavili so koše po mestih in "iz danes na jutri" si moral začeti reciklirati. Če nisi, si dobil kazen," o tem, kako stvari potekajo na Kitajskem, pripoveduje Klemen Kous
Direktor izpostave podjetja avtomobilske industrije v Sudžovu te dni igra vlogo kriznega menedžerja na daljavo. Klemen Kous je tik pred snemanjem pogovora po dekretu kitajske federalne vlade vse zaposlene poslal na podaljšan prisilni dopust. V intervjuju nam je pojasnil, zakaj ga navdušuje preplet sodobnih tehnologij z vsakdanjim življenjem Kitajcev, in povedal, kako se privaja na življenje v mestu, ki mu pravijo kitajske Benetke: zakaj na ulici skoraj vedno nosi dihalno masko, zakaj se nikoli ne bo počutil domače v tamkajšnjem prometnem kaosu, pa tudi o tem, zakaj se nikoli ne bo navadil na množično hrkanje in pljuvanje v javnosti, na primer na vlaku ali podzemni železnici.
“Vse je na telefonu, vse je na aplikacijah. Udobje je na višji ravni kot v Sloveniji. Vse ti “prinesejo k riti”, od hrane do nakupov, storitev, izdelkov. Kar koli si izmisliš, za vse obstaja aplikacija, ki ti bo omogočila, da to dobiš v najkrajšem času in na dom.”
Poslovno okolje kljub strogi spletni cenzuri tam deluje nemoteno:
“Ko pa pridemo domov, spleta dejansko ni. Televizija ne dela, ne moreš se pogovarjati s prijatelji v domovini, ker naše aplikacije ne delujejo. Poiskati kaj na Googlu tudi ne gre, tako da najdeš druge načine zabave ali sproščanja.”
O nenavadnih prevodih napisov v angleški jezik pa Klemen pravi, da najverjetneje nastanejo, ker Kitajci prevajajo ob pomoči aplikacij:
“Ko sem bil v Pekingu po olimpijskih igrah leta 2008, smo šli mimo trgovine, nad katero je pisalo 404Error. Verjetno je ta človek želel prevod, in ker splet ni delal in mu je to izpisalo na zaslonu, je tako poimenoval svojo trgovino.”
Direktor izpostave podjetja avtomobilske industrije v Suzhouju te dni igra vlogo kriznega menedžerja na daljavo.
"Postavili so koše po mestih in "iz danes na jutri" si moral začeti reciklirati. Če nisi, si dobil kazen," o tem, kako stvari potekajo na Kitajskem, pripoveduje Klemen Kous
Direktor izpostave podjetja avtomobilske industrije v Sudžovu te dni igra vlogo kriznega menedžerja na daljavo. Klemen Kous je tik pred snemanjem pogovora po dekretu kitajske federalne vlade vse zaposlene poslal na podaljšan prisilni dopust. V intervjuju nam je pojasnil, zakaj ga navdušuje preplet sodobnih tehnologij z vsakdanjim življenjem Kitajcev, in povedal, kako se privaja na življenje v mestu, ki mu pravijo kitajske Benetke: zakaj na ulici skoraj vedno nosi dihalno masko, zakaj se nikoli ne bo počutil domače v tamkajšnjem prometnem kaosu, pa tudi o tem, zakaj se nikoli ne bo navadil na množično hrkanje in pljuvanje v javnosti, na primer na vlaku ali podzemni železnici.
“Vse je na telefonu, vse je na aplikacijah. Udobje je na višji ravni kot v Sloveniji. Vse ti “prinesejo k riti”, od hrane do nakupov, storitev, izdelkov. Kar koli si izmisliš, za vse obstaja aplikacija, ki ti bo omogočila, da to dobiš v najkrajšem času in na dom.”
Poslovno okolje kljub strogi spletni cenzuri tam deluje nemoteno:
“Ko pa pridemo domov, spleta dejansko ni. Televizija ne dela, ne moreš se pogovarjati s prijatelji v domovini, ker naše aplikacije ne delujejo. Poiskati kaj na Googlu tudi ne gre, tako da najdeš druge načine zabave ali sproščanja.”
O nenavadnih prevodih napisov v angleški jezik pa Klemen pravi, da najverjetneje nastanejo, ker Kitajci prevajajo ob pomoči aplikacij:
“Ko sem bil v Pekingu po olimpijskih igrah leta 2008, smo šli mimo trgovine, nad katero je pisalo 404Error. Verjetno je ta človek želel prevod, in ker splet ni delal in mu je to izpisalo na zaslonu, je tako poimenoval svojo trgovino.”
Tokratni gost Globalne vasi je Niko Vereš, 25-letni padalec, ki je pred približno pol leta pograbil priložnost za sanjsko službo in se preselil v Dubaj.
Urška in Jernej Šorn sta se po sedmih letih bivanja na Britanskem otočju resneje lotila uresničitve dolgoletnih sanj o tem, da bi prodrla na glasbeni trg ter se preživljala s pisanjem in izvajanjem glasbe.
Blanko Kegl je kot aktivno tabornico mesto navdušilo z bogato ponudbo naravnih lepot, pravi pa, da pogreša “stari Dahab”, ko še ni bil tako turistično razvit.
Popotnika Nena Tomelj Bobnar in Blaž Levičnik sta se aprila lani odpravila na t. i. Pacifiško pot. Prehoditi sta nameravala približno 4.000-kilometrsko traso po zahodni obali Združenih držav Amerike, ki vodi od ameriške meje z Mehiko na jugu do Kanade na severu. Pot sta morala predčasno zaključiti, saj jima je pot pred mejo z Oregonom prekrižal obsežen gozdni požar.
Tako predvideva Lea Colner, ki že dobro desetletje živi na Švedskem, v majhnem mestu v bližini Stockholma, kjer dela kot ravnateljica na eni od tamkajšnjih šol.
“New York je čudovit, vendar se ne more primerjati s Celjem, ki je najlepše mesto na svetu,” je rekla 5-letna hči Urške Zrinski med izletom v New York.
Tokratna gostja Globalne vasi je Elena Lazarova, 27-letna socialna delavka iz Brežic, ki je že kmalu po študiju in po približno letu dni dela v Sloveniji odšla iskat boljše možnosti na severu Stare celine.
Tokratni gost Globalne vasi je antropolog dr. Žiga Podgornik Jakil, ki se je pred sedmimi leti, ko je svoje domače okolje za nekaj mesecev zamenjal za Berlin, nad njim takoj navdušil.
Globalna vas se tokrat odpravlja v kraje, kjer ni bila še nikoli: Guernsey, otok v Rokavskem prelivu ob obali Normandije, ki sicer leži ob francoski obali, a spada pod "britansko krono".
V Globalni vasi gostimo Uroša in Matejo Lotrič, ki s sinom in hčerko že 11 let prebivata na Sončni obali v Avstraliji, kjer imata tudi svoje podjetje.
Gostja tokratne Globalne vasi je Tina Batistuta, ki je pri nas nekaj časa delala v turizmu, nato pa jo je ljubezen iz rodnega Tolmina odpeljala v nizozemski Haag.
Tokratni gost je Matej Mali, ki se je februarja 2020 po diplomi iz lesarstva na Biotehniški fakulteti v Ljubljani skupaj s partnerko odpravil na potovanje po Novi Zelandiji.
Izseljenska zgodba finančnega matematika Žana Grjola, ki je na študijski izmenjavi na severu Španije spoznal Američanko, je zgodba še ne 30-letnih protagonistov o pravi ljubezni, ki je v le nekaj letih premagala mnoge prepreke.
Pravnica Anteja Ubović se je z možem pilotom po propadu slovenskega letalskega prevoznika Adria Airways preselila na Švedsko. Šestčlanska družina zdaj prebiva v manjšem naselju približno 40 km od najbližjega večjega mesta Uppsala.
V Globalni vasi gostimo Anjo Cehnar in Luko Čerenaka, digitalna nomada, ki sta se iz domovine izselila praktično brez cilja - vsaj v geografskem smislu.
Anja Ilič zadnjih pet let prebiva v Frankfurtu. Ta, kot priznava, ni bil njen prvotni cilj, saj se je najprej želela preseliti v Berlin.
Arhitektka Lara Baler je po zadnjem letniku študija za nekaj let podaljšala svoje bivanje na Dunaju. Pri enem bolj priznanih svetovnih arhitekturnih birojev je sodelovala pri velikih projektih, kot je načrtovanje graditve univerz in bolnišnic. Želja po raziskovanju jo je lani popeljala v Barcelono, kjer na eni izmed fakultet preučuje lastnosti biorazgradljivih materialov za gradbeništvo in nekatere druge načine uporabe; dela na primer s konopljo, pri svojem zadnjem projektu pa je plastiko pri izdelavi otroških igrač zamenjala za maso iz orehovih lupin. Pravi, da bi lahko zadevo izvedla tudi z mandljevimi, vendar se je potem raje odločila za orehove, saj se ji zdi ključno, da tudi v Sloveniji izkoristimo potenciale uporabe trajnostnih, predvsem odpadnih materialov.
V tretjem delu posebne serije oddaj s slovenskimi ultrapopotniki gostimo Oliverja Tiča, pohodnika, ki je nedavno premagal 25.000 km dolgo in 993 dni trajajočo pot od skrajnega juga Jużne do skrajnega severa Severne Amerike.
Miran Ipavec se avtoštopa poslužuje že skoraj štiri desetletja, od obiska koncerta skupine Queen v Milanu leta 1984. V tem času je "preštopal" več kot 500 tisoč kilometrov
Peter Kočjaž, po izobrazbi strojni tehnik, avtomehanik in policist, sicer pa nekdanji (reprezentančni) kolesar ter danes vrhunski skipper in potapljač, se je s svojo partnerko Natalijo Ogrinc odločil z jadrnico obkrožiti svet. Doslej sta premagala približno četrtino te poti, na njuni pustolovščini, ki jo tudi vestno (video)dokumentirata, pa se jima je pridružilo tudi več sopotnikov. Pravita, da imata kljub pomanjkanju prostora na jadrnici vselej rada družbo. Med drugimi je z njima potovala slovenska oceanografinja Daniela Turk, ki sicer živi in dela v Kanadi. Na njuni jadrnici Timy je nekaj časa analizirala vzorce planktona in nanoplastike iz morskih voda. Tudi Peter in Natalija sta se sicer podviga lotila z velikim poudarkom na ekologiji; doslej sta menda ob izkoriščanju vetrne in sončne energije zapravila zgolj za dober avtomobilski rezervoar nafte.
Neveljaven email naslov