Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Direktor izpostave podjetja avtomobilske industrije v Suzhouju te dni igra vlogo kriznega menedžerja na daljavo.
"Postavili so koše po mestih in "iz danes na jutri" si moral začeti reciklirati. Če nisi, si dobil kazen," o tem, kako stvari potekajo na Kitajskem, pripoveduje Klemen Kous
Direktor izpostave podjetja avtomobilske industrije v Sudžovu te dni igra vlogo kriznega menedžerja na daljavo. Klemen Kous je tik pred snemanjem pogovora po dekretu kitajske federalne vlade vse zaposlene poslal na podaljšan prisilni dopust. V intervjuju nam je pojasnil, zakaj ga navdušuje preplet sodobnih tehnologij z vsakdanjim življenjem Kitajcev, in povedal, kako se privaja na življenje v mestu, ki mu pravijo kitajske Benetke: zakaj na ulici skoraj vedno nosi dihalno masko, zakaj se nikoli ne bo počutil domače v tamkajšnjem prometnem kaosu, pa tudi o tem, zakaj se nikoli ne bo navadil na množično hrkanje in pljuvanje v javnosti, na primer na vlaku ali podzemni železnici.
“Vse je na telefonu, vse je na aplikacijah. Udobje je na višji ravni kot v Sloveniji. Vse ti “prinesejo k riti”, od hrane do nakupov, storitev, izdelkov. Kar koli si izmisliš, za vse obstaja aplikacija, ki ti bo omogočila, da to dobiš v najkrajšem času in na dom.”
Poslovno okolje kljub strogi spletni cenzuri tam deluje nemoteno:
“Ko pa pridemo domov, spleta dejansko ni. Televizija ne dela, ne moreš se pogovarjati s prijatelji v domovini, ker naše aplikacije ne delujejo. Poiskati kaj na Googlu tudi ne gre, tako da najdeš druge načine zabave ali sproščanja.”
O nenavadnih prevodih napisov v angleški jezik pa Klemen pravi, da najverjetneje nastanejo, ker Kitajci prevajajo ob pomoči aplikacij:
“Ko sem bil v Pekingu po olimpijskih igrah leta 2008, smo šli mimo trgovine, nad katero je pisalo 404Error. Verjetno je ta človek želel prevod, in ker splet ni delal in mu je to izpisalo na zaslonu, je tako poimenoval svojo trgovino.”
Direktor izpostave podjetja avtomobilske industrije v Suzhouju te dni igra vlogo kriznega menedžerja na daljavo.
"Postavili so koše po mestih in "iz danes na jutri" si moral začeti reciklirati. Če nisi, si dobil kazen," o tem, kako stvari potekajo na Kitajskem, pripoveduje Klemen Kous
Direktor izpostave podjetja avtomobilske industrije v Sudžovu te dni igra vlogo kriznega menedžerja na daljavo. Klemen Kous je tik pred snemanjem pogovora po dekretu kitajske federalne vlade vse zaposlene poslal na podaljšan prisilni dopust. V intervjuju nam je pojasnil, zakaj ga navdušuje preplet sodobnih tehnologij z vsakdanjim življenjem Kitajcev, in povedal, kako se privaja na življenje v mestu, ki mu pravijo kitajske Benetke: zakaj na ulici skoraj vedno nosi dihalno masko, zakaj se nikoli ne bo počutil domače v tamkajšnjem prometnem kaosu, pa tudi o tem, zakaj se nikoli ne bo navadil na množično hrkanje in pljuvanje v javnosti, na primer na vlaku ali podzemni železnici.
“Vse je na telefonu, vse je na aplikacijah. Udobje je na višji ravni kot v Sloveniji. Vse ti “prinesejo k riti”, od hrane do nakupov, storitev, izdelkov. Kar koli si izmisliš, za vse obstaja aplikacija, ki ti bo omogočila, da to dobiš v najkrajšem času in na dom.”
Poslovno okolje kljub strogi spletni cenzuri tam deluje nemoteno:
“Ko pa pridemo domov, spleta dejansko ni. Televizija ne dela, ne moreš se pogovarjati s prijatelji v domovini, ker naše aplikacije ne delujejo. Poiskati kaj na Googlu tudi ne gre, tako da najdeš druge načine zabave ali sproščanja.”
O nenavadnih prevodih napisov v angleški jezik pa Klemen pravi, da najverjetneje nastanejo, ker Kitajci prevajajo ob pomoči aplikacij:
“Ko sem bil v Pekingu po olimpijskih igrah leta 2008, smo šli mimo trgovine, nad katero je pisalo 404Error. Verjetno je ta človek želel prevod, in ker splet ni delal in mu je to izpisalo na zaslonu, je tako poimenoval svojo trgovino.”
Bil je začetek februarja, ko je mlada Slovenka dobila potrditev pripravništva v mestu Varese. Ko se je sredi meseca selila, o vsej tej epidemiji še ni bilo govora oziroma je bila neka oddaljena stvar na Kitajskem. V treh tednih pa so se začele stvari zapletati. “Na začetku se mi je zdelo, da virusu nihče ne pripisuje prevelikega pomena. Potem se je začelo govoriti o hudi nalezljivosti, prišli so pozivi k previdnosti in umivanju rok, na koncu pa obvezno delo od doma. Počasen začetek ter zelo hiter konec, bi lahko rekla.” Priznava, da je tudi sama zamahovala z roko, nato pa je postala precej bolj pazljiva, a ne panična.
Podiplomski študent sinologije v Nandžingu na Kitajskem, kjer se življenje po več mesecih karantene in omejitve javnega življenje počasi vrača v ustaljene tirnice. Pogovarjali smo se o njegovem bivanju v karanteni v študentskem domu, o kitajski politiki v povezavi z njihovimi pristopi k omejevanju epidemije ter razmišljali o razlikah med vzhodom in zahodom.
Nataša Obermajer živi in dela v Antwerpnu. Zaposlena je v podjetju, ki se ukvarja z razvojem zdravil – predvsem za raka. Se pa ena njihovih ekip že ukvarja tudi s testiranjem seruma z okužbo novega koronavirusa. Po njenem bo to trajalo najmanj 12 mesecev. Kot farmacevtka se kritično sprašuje tudi o zdravstvenih sistemih po svetu. Vlade so namreč v paniki in želji po zaščiti okuženih z novim virusom v veliki meri pozabili srednjeročno planirati in tako morda povzročili več škode ostalim bolnikom.
Jasmino Takano je že v otroštvu, ko je večino svojega prostega časa posvečala gledanju japonskih animiranih risank, navdušila Dežela vzhajajočega sonca.
Anže Štupar je med njeno študijsko izmenjavo v Sloveniji spoznal Paragvajko, se zaljubil, nato pa skupaj z njo preselil v mesto Luque blizu prestolnice Asunción.
Ana Žigo na Otoku prebiva že dobrih deset let, a se še vedno čudi temu, da zaprejo ceste in šole že, če zapade pet centimetrov snega.
Živa je po nekaj letih v Avstraliji preuredila svoj uradni status. Po izteku delovne in počitniške vize je zaprosila za tako imenovano partnersko, ki ji omogoča bivanje tam pod pogojem, da dokaže pristnost svojega ljubezenskega razmerja z domačinom. Opisovanje intimnosti njune zveze neznanim pristojnim birokratom in predložitev vseh dokazil o resničnosti razmerja, kot so zelo osebna SMS sporočila ipd., je bila ena najbolj nenavadnih in tudi neprijetnih izkušenj, ki si jih je nabrala med spoznavanjem Avstralije. To pa je že pred izselitvijo iz Slovenije prečesala po dolgem in počez.
Učitelj smučanja je zadnjih šest let redno letal z enega konca sveta na drugega.
Nika se je pred dobrimi štirimi leti preselila v Katalonijo k svojemu partnerju, ki ga je spoznala, ko je bil na študijski izmenjavi v Sloveniji.
Skoraj natanko pet let potem, ko smo v oddaji gostili Dušana Repiča, ki je na Baliju ustanovil potapljaški center, smo h klepetu povabili njegova naslednika.
Ker ima Birminghama “poln kufer” polni kovčke in se z vmesnim postankom na Novi Zelandiji vrača v Slovenijo.
Nekoč oglaševalka, danes pa lastnica podjetja, ki se ukvarja s prodajo kozmetike.
Anja Catherine Limon je v približno enakem deležu Slovenka in Angležinja. Po študiju pri nas in na Otoku je pristala na "tretjem" koncu Evrope – v Berlinu.
Kaja Doupona že šest let živi na Švedskem, tja se je po končanem študiju komunikologije odpravila študirat matematiko. Čeprav je nikoli prej ni marala!
Celjanka, učiteljica nemščine se je 100 let potem, ko se je na pot okrog sveta odpravila njena someščanka in ena največjih svetovnih popotnic Alma Karlin, odpravila po njenih stopinjah.
Filozofinja, teologinja in veterinarska tehnica se po šestih letih življenja v Carigradu z možem domačinom loteva novega življenjskega izziva.
Mateja Pavlič že deset let z možem živi v soparnem močvirju globokega juga Združenih držav, družbo jima delajo simpatično odbite evolucijske stvaritve.
Zarja Protner je novinarka in komunikologinja, ki večino svojega časa preživi na Facebooku.
Generativni fonolog se po letih preseljevanja z ene na drugo svetovno univerzo v Torontu prvič počuti domače.
Neveljaven email naslov