Nika se je pred dobrimi štirimi leti preselila v Katalonijo k svojemu partnerju, ki ga je spoznala, ko je bil na študijski izmenjavi v Sloveniji.

Nika se je pred dobrimi štirimi leti preselila k svojemu partnerju, ki ga je spoznala, ko je bil na študijski izmenjavi v Sloveniji

A pravi, da za srečo ni dovolj to, da se preseliš v kraj z ugodno klimo, potrebuješ še službo, ki ti vsak dan daje več kot le evre na bančni račun. Zato je Nika Ambrožič obrnila ploščo in se po končanem magistrskem študiju prevajalstva izučila za vizažistko. Odkar živi v Barceloni – ugotavljajo njeni prijatelji –, se je precej “skulirala”, in tako jo nekatere tamkajšnje navade, ki jih sprva ni mogla razumeti, ne motijo več; na primer katalonski tihi družbeni dogovor o tem, da je za prvega v čakalni vrsti v delikatesi povsem normalno, če za več minut poklepeta s prodajalko, preostali čakajoči pa ob tem nimajo pravice zavijati z očmi:

“V Španiji se lahko s prodajalko pogovarjaš, kolikor časa želiš, in nihče ne sme zavijati z očmi, cmokati ali se pritoževati, ker je to tvoj trenutek. To je nepisano pravilo. V Sloveniji pa, samo da se postaviš v vrsto v kakšnem nakupovalnem središču, ljudje že vzdihujejo in se pritožujejo.”

Je pa zato, vsaj v poslovnem okolju, toliko bolj moteč njihov slavni nonšalantni “no pasa nada” oziroma “saj ni važno, saj ni pomembno”, ki je v nasprotju z njeno navado, da se stvari “naredi, kot se šika”, ki jo je prinesla iz Slovenije. Pravi katalonski značaj pa spoznaš, ko se udeležiš tamkajšnjih političnih protestov:

“Prinesejo bobne, posebne katalonske piščali, vsi sedijo po tleh, zakurijo žar. Znajo si narediti “žur” tudi v trenutkih, ko jih združuje neka zelo resna tematika.”