Arhitektka Jana Kocjan, ki tako rekoč že od konca študijske izmenjave prebiva v norveški prestolnici Oslo, se spominja svojih začetkov učenja norveščine.

Arhitektka Jana Kocjan, ki tako rekoč že od konca študijske izmenjave prebiva v norveški prestolnici Oslo, se spominja svojih začetkov učenja norveščine

"Norveščina ima v primerjavi s slovenskim jezikom zelo enostavno slovnico, je pa po drugi strani izgovarjava zelo zahtevna, ker imajo veliko več različnih samoglasnikov, dvojnih samoglasnikov, kratkih in dolgih vokalov. Kar je posebno pri njih, ti različni dolgi in kratki zvoki delajo razlike med besedami. Recimo takk (a se izgovarja kratko) pomeni hvala, tak (a se izgovarja daljše) pa pomeni streho."

"Spomnim se, da sem se, ko sem se pred 15 leti na izmenjavi začela učiti norveščine, naučila stavka: 'Jaz pridem vsak dan na fakulteto s kolesom.' To sem povedala na tak način, da sem v resnici rekla, da se vsak dan slinim do šole."

Problem lahko nastane, ker so Norvežani zelo vljudni ljudje, ki ne marajo popravljati. Tako se čisto lahko zgodi, da ti nihče ne pove, da nekaj izgovarjaš narobe. Še en norveški fenomen pa je 'dugnad':

"To je del tradicije. Zanimivo je, da Norvežani to razumejo kot nekaj zelo tipično norveškega, se pravi del identitete – to, da ti kot posameznik prispevaš za dobro skupnosti. In ko se je ta pandemija začela, je premierka pozvala vso državo, naj vsi prispevajo k temu dugnadu."